7 VODIL DO LJUBEZNI

V naslednjih dneh bom osmislila sedem vodil, ki vodijo v razmislek vsakega posameznika pri sebi, na katerem delu poti se je znašel na poti iskanja do »svoje ljubezni«.

Ker v resnici ljubezni ni treba iskati, treba se ji je le v polnosti predati, in to brezpogojno in z zaupanjem, pa ta hip ljuba bralka ali bralec, tej povedi morda pripisuješ svojo nejevero.

Upravičeno, saj kot sem že večkrat naglasila, je pot do »tiste ljubezni« včasih tako skrita in zavita, da bi najraje opustili vsako upanje in se vdali vsakdanu.

Zagotavljam pa, da se vsaka pot enkrat zaključi, zato je pot do ljubezni v resnici tako čudežna.

Največji čudež na tej poti pa je naše srce. Kako ga imenovati, ko pa je bilo že večkrat »zlomljeno« in »joče«.

Spust po brzicah ljubezni pomeni tveganje, da bi lahko bili ponovno ranjeni, pomeni, da bi lahko ponovno imel glavno vlogo strah.

Posledično se ali oklenemo znanega in varnega ter dovolimo, da se srce še močneje stisne v kot in zakrkne, še preden bi dobilo priložnost razcveta. Ali pa se odpremo ne glede na vse, kar nas čaka, kajti samo odprto in iskreno srce odpira vsa vrata do resnične ljubezni.

Če želimo, da se naša boleča naravnanost preobrazi v nebolečo, bo za začetek zadostovalo, da srcu nadenemo najbolj blagohotno ime, kar se ga lahko domislimo.

Ne more biti tako težko, če se usmerimo vase in damo srcu ime, ki bi ga nadeli nekomu, ki ga obožujemo.

Z naslednjimi predlogi bom spodbudila, da poiščeš tisto poimenovanje, ki bi ga pripisal »svoji ljubezni«, če bi jo imel pred seboj – kot na dlani.

BLAŽENO SRCE, RADOSTNO SRCE, CELOVITO SRCE, BLAGOSLOVLJENO SRCE, LJUBLJENO SRCE, PRELESTNO SRCE, OČARLJIVO SRCE, ČUDEŽNO SRCE, BOŽANSKO SRCE, MIRNO SRCE, SVOBODNO SRCE, ČAROBNO SRCE, MILO SRCE, SRCE SLADKOSTI, SRCE MLADOSTI, SRCE VEČNOSTI, SRCE RESNICE  ...

Misel, ki niti ni moja, pa bi lahko bila, ker je vznikla iz »gorečega srca«, se glasi:

Moje (laično) mnenje: Drugega ljubiš toliko, kolikor mu predaš samega sebe. Ko to stori tudi on- voila - Ljubezen. Ni treba prav veliko analizirati: dva, ki se drug drugemu predata v popolnosti, imata duši speti v spirali ... 

*

Če se navežem na izhodišče in namen objave, ki jo bom v naslednjih dneh podkrepila s sedmimi vodili iz prakse, vam že vnaprej na kratko predstavim, kako sem jih imenovala.

Ko smo v sebi povezani z ljubeznijo, dobimo občutek, da »gradimo« v pravo smer. Izhajali bomo iz prvega vodila, ki pravi, da ljubezen premaga vse.

Drugo vodilo, ki se bo prvemu kmalu pridružilo, pravi, da ljubezen zmore vse. Če o tem dvomimo, nam bo pot zagotovo olajšalo tretje vodilo, da je ljubezen vztrajna. Ne gre dvomiti o svojih občutkih, ki ljubezni ne spustijo zlahka.

Ljubezen je vredna vsega, vseh bolečin, trpljenja, žalosti, obupa in ustrahovanj, kajti pride dan, ko spoznamo, da so ti občutki »gola« iluzija, ki nima veliko opraviti z ljubeznijo samo.

Četrtemu vodilu sledi peto, ki pravi, da vsaka ljubezen rodi ljubezen. Na videz se bo to vodilo z marsikom poigralo. S seboj bo nosilo občutke prevare in laži, hlinjenja in poustvarjalo slabo voljo. A tudi to bo minilo!

Takrat bo čas pokazal, da je ljubezen sveta. Tako sveta, da o moči njene svetlobe ne bo več moč dvomiti. Šesto vodilo bo morda verne zavedlo, neverne odvrnilo in bilo najbolj v pomoč tem, ki bodo v moči neskaljene ljubezni neomajno zaupali.

Zadnje ali sedmo vodilo pa bo raznežilo in razorožilo še vse te, ki bodo to dolgo pot ozaveščanja ljubezni prehodili z »bosimi nogami« in v ključnih trenutkih umaknili iz uvida sebe, kot osebnost.

Tako razgaljeni in predani bodo naredili največ, kar je možno, da bi se izmaknili temi. Temi v notranjosti, ki je bila neviden »sovražnik« ljubezni v blaženosti. Tej najvišji možni obliki sreče v življenju ne moremo dati vrednosti, dokler je ne skusimo. Ko pa jo izkusimo, nimamo nobene želje, da bi jo ovrednotili. Ljubezen v blaženosti bo postala neprecenljiva vrednota in način življenja.

Ko bomo tako počasi in vztrajno sledili kažipotom na zemlji, se bomo enkrat nekje dotaknili neba. Stik z nebom nam bo pokazal razsežnosti, v katere se bomo začeli širiti tudi sami. Slika bo prvotno platno povečala do neskončnosti in celovitost našega obstoja bo dobila novo dimenzijo. Tisočeri delčki bodo našli svojo pravo lego in dopolnjevali naš vsakdan, ko se bomo od začudenja ustavili in vzkliknili: »A tako to deluje!«. »Vav« občutki se bodo vrstili in mi se bomo samo čudili.

(Spomnim se, da sem si včasih mislila: »Aha, tako to gre!« in ob enem pomislila: »Vav - ZDAJ vem!« Še isti dan pa sem lahko doživela še korak naprej, še en »vav« efekt in kmalu spoznala, da je skrb, da bi se ti občutki kdaj končali povsem odveč. Ves čas bodo na dosegu roke, če bom posegala vase z novimi vprašanji in bila v intenzivni želji za novim znanjem. Odgovore bom prejemala v neverjetnih oblikah in na najbolj nenavadne načine. Posledično čudenju ne bo konca in kraja in jaz bom ob teh »vav« občutkih rastla.)

Zavedanje o pomembnosti bivanja TUKAJ in ZDAJ (v sedanjosti) bomo začeli vnašati v prakso. Nič več ne bomo namenjali toliko pozornosti preteklosti in tudi prihodnost bo videti bolj rožnata. Všeč nam bo spoznanje, da s tem presegamo prostor in čas in hkrati postajamo neskončni.

Ti trenutki, sprva sramežljivi in boječi, se bodo počasi začeli srečevati z brezdanjostjo. Sčasoma bodo pridobivali moči in s tem posegli še globlje v doživljanje večnosti življenja. Energija se bo stekala iz vseh koncev in krajev in bo pretočnost samodejno oživljala.

Tej energiji sem nadela ime »živoljuba«, kajti tako polna življenja, bo iz nas prekipevala in se stapljala z življenjem samim. Življenje pa je vse - vesolje, celotno stvarstvo, vsa živa bitja in vsi ljudje na zemlji.

Ko življenje živo ljubimo, smo najbolj »živi«.

Povezujemo se z vsem in z vsakim, a še posebej z dušami, ki so nam bližje. Po navadi so prav to duše, ki nam bodo na poti do stanja ljubezni v blaženosti pomagale do izkušenj, do katerih bi se sami stežka dokopali.

Pomoč med dušam ni nekaj, kar se ne da dojeti. »Pogovori« med njimi potekajo na subtilnih nivojih in z ozaveščanjem pozornosti se tem pogovorom da tudi slediti. Postajali bodo intenzivnejši in na neki ravni celo »otipljivi«. Zdravili bodo naš nezavedni um in ga hrabrili k napredku. Jasno, da so ti procesi nevidni, lahko pa jih občutimo in se s pozornostjo do občutenja povezujemo.

Slabost tega povezovanja je vmešavanje razuma. Le-ta lahko proces tudi popolnoma zaustavi in tako zablokira. V največ primerih se žal zgodi prav to.

A moje upanje je usmerjeno v spodbudo vsem, ki se bodo zmogli vedno znova »pobrati« in nadaljevati od tam, kjer so začasno obtičali. Padci so dovoljeni, da ne rečem zaželeni (vsak posebej izjemno pospeši naš razvoj), obležati je »sramotno«!

Da vodila, ki sem jih navedla, ne bodo obstala zgolj kot »teorija«, jih bom poskusila prenesti v prakso. Če izhajam iz sebe, mi je šele praksa prinesla izkušnje in z njimi modrost. Sledili bodo vzvodi, ki bodo vsako vodilo osvetlili z nekaj nazornimi razmisleki in s tem dobili moč vključevanja v življenje.

-SE NADALJUJE-