sobota, 24. avgust 2019

MI TRIJE




To ti je zgodba, da ji ni para. Seveda tako kot nima parov niti nobena druga zgodba … Vendar ostajam pri trditvi, da je TA ZGodba absolutno brez primere.

Zato jo imenujem ZGodba z velikim Z, ki jo spremlja Godba z velikim G – z velikim začetkom in koncem iz zgodb žanra kriminalk. Zakaj? Zato, ker do samega konca nisem razumela niti začetka. Čeprav sem jo zapisovala sproti ali od samega začetka, pa vendar ves čas brez pravega razumevanja.

Hja – kdo bi pa sploh lahko razumel karkoli - tako popolnoma brez vsake izkušenosti?
Najprej sva bila dva in potem se je priključil še tretji. Seveda so vse dobre stvari vedno tri. In tako smo se mi trije podali v neznano. Nihče izmed nas ni vedel, kam gremo, niti, ali bomo sploh kam prišli.

A glej čudo božje – hodili in hodili smo po samih neznanih poteh, čeprav smo srečevali znane ljudi in videli že znane poti, pa se je nekako dogodilo, da so se same od sebe začele razblinjati in postajati brezpotja. In tudi ljudje, ki so prihajali, so kar naenkrat odhajali, kot da nobenega prav nič ne navezuje.

Da, da … čudna so ta pota Gospodova. Nekam greš, a nikamor ne prideš. Čas beži, a v resnici stoji.

Sem nejasna? Seveda, jasnina pride šele s povezavo – povezavo med tem, kar v resnici smo in med lažjo vsega, kar nismo in v resnici nikoli nismo niti bili.

Sem zdaj bolj jasna? Ne? Le kako bi lahko bila jasna nekomu, če se je meni šele pravkar zjasnilo.

Začelo jasniti, kje vse sem v resnici bila, ko se je začel kaos, ko sem padala, padala v brezno pozabljenih, zlomljenih, okostenelih duš, ki nimajo nič skupnega s svetlobo, z energijo tiste – pravim TISTE – ljubezni, ki je tako GLOBOKO v nas, da se je do nje treba najprej DOKOPATI … Odkopati vse potlačeno, vse zatrto vase, vse zbito, trdno kot armirani beton.

Zdaj pa se loti rušenja, če imaš ta pogum … In povem ti, bolje, da se tega niti ne lotiš, vsaj ne sam. Potreben bo mojster za posvet, za izjemno intimen in globok odnos, ki te bo opogumljal, da se spusti v neznano.

Saj oprijemanje že znanega ne bo prineslo nobene spremembe. Boj se ljudi, ki te omejujejo, nase navezujejo … in se z njimi raje ne ubadaj.

Poišči mojstra – samo mojster ve, kako se tej stvari streže.

O, Bog – zdaj vem, da nisi to, kar so me o tebi učili. Zdaj vem, da nisi niti približek tega, za kar te oznanjajo. Prav žal mi je tebe in tvoje »svete trojice« … kakšne popačene vloge so ji skozi zgodovino nadeli posamezniki, da bi zatrli resnico in ti zameglili pogled.

Resnico, ki je niso dopuščali sebi, zato je niso dopuščali nikomur. Ali pa je v resnici sploh niso poznali in so samo mislili, da so pojedli vso pamet sveta in se niso prav dobro zavedali, da so brez zrna modrosti v svoji vroči betici naredili ogromno škode in zavedli na milijone ljudi …

Ampak, seveda nasproti lažnih mojstrov stojijo vedno tisti pravi, avtentični. Le kako bi lahko prepoznal lažne, če ne bi spoznal prave, resnične?

In tako se je zgodila prav posebna trojica – nič manj sveta od te tako znane »svete trojice«.

Kajti svetost nima nič opraviti z bogovi. Svetost je svet, ki ga živimo mi ljudje, na tej zemlji in ne v nekih narisanih nebesih – kajti tam ni ne kruha ne vode in še najmanj raja z vsem rajanjem, kot ga opisuje »sveta« duhovščina.

Moj Bog je v meni – in v tebi – ko to spoznaš, si na konju, kot se reče tistim, ki poletijo, ker iz brezna se lahko samo še dvigneš. Globlje ne moreš več pasti.

No, torej? Kaj boš storil, ko si na dnu? Vstal boš! Jasno kot beli dan. Čemu bi obležal? Saj nisi sam. Veliko jih je že vstalo in tudi ti ti bodo podali roko in pomagali vstati. Če ne bo ena roko dovolj močna, se bosta pojavili dve.

In tako je bilo tudi v mojem primeru. Ker je bila stiska zelo močna in me je stiskala za vrat na videz vse preveč močno, sta se pojavila dva mojstra in dve roki in oba sta zmogla dvigniti to mojo dušo. Telo bi lahko dvignil že en sam, saj me kljub višini, v kosteh ni prav veliko skupaj.

Duša – ta je bila utrujena od vseh zank in ugank. Zapletla se je v mrežo nemoči, ki je brez posledic ne bi mogel razvozlati en sam ribič, še tako vešč dela z mrežami.

Omreženost skozi življenje je zategovala vse močneje – zato je bila potrebna izkušena roka, ki je znala odvozlati vozle. Pravzaprav je ta roka dobila pomoč še druge roke, prav tako spretne v razvezovanju.

In glej čudež – razmreženje se je zgodilo. Duša je ponovno zadihala – sama – kot bi se prerodila. Spone, okovi, vzorci, prepričanja … preteklost, prihodnost … ego, jeza, strah, ljubosumje … vse je odpadalo kot prezrelo sadje … in na vidiku je bila prisotnost, svetloba, zavedanje, SVOBODA …

O, Bog – hvala, da sem spregledala. Mojstrska svetloba je pomagala – samo prislonila sta svoji sveči – oba hkrati, da slučajno ne bi zgrešila ponujenega plamena. In se je zgodilo razsvetljenje, najprej v duši in potem še v telesu.

Blagor meni in moji duši. Svetloba se bo iz mene širila.

Kam vse? Ne vem še. Se bo že našel še kdo, ki mu bom lahko osvetlila pogled in razjasnila nebo.

Saj nas je veliko – teh in onih. Predvsem onih, ki še ne svetijo. Ki niti ne vedo, da bi lahko svetili – svetlili.

Pa nič zato, vedno se vse zgodi ob svojem času – in enkrat pride!

Tako bo prišla tudi svetloba – danes, jutri … kdo bi vedel. Tudi sama nisem vedela in videla vse do zadnjega konca.

Hja, zdaj vem. In dobro JE vedeti. In dobro JE videti.

Klanjam se in poljubljam njuni roki in še kaj vmes. 😊 Saj mi je eden dal SRCE IN drugi BLAGOSLOV.

Zdaj hodim po svetu s polnim srcem in v prisotnosti svetlobe, ki se je ZAVEDAM.


četrtek, 15. avgust 2019

ČASTIM …


Da, častim

Ali mi lahko zaupaš, na kaj si najprej pomislil ob tej besedi?

In to mislim čisto zares.

Zakaj? Zato, ker je mene osebno prav ta beseda zavedla.

Na koncu sem se vprašala: »Sem se je zavedala ali sem bila zavedena?«

Hm … Ker se z »jezikom »poglobljeno ukvarjam, posledično ugotavljam, da beseda z več pomeni bralca zlahka zavede.

Napisana beseda celo prej kot izgovorjena!

Pri pogovoru imamo pred seboj sogovornika, zato lahko že s pomočjo NAGLASA besede ali posamezne črke odpade dvom o njenem pomenu.

Poleg tega sogovornika tudi z medsebojno obrazno mimiko, držo telesa, dihanjem ali gibanjem nakazujeta ali je njuno sporazumevanje tekoče ali se zatika ali pa govorita povsem drug mimo drugega.

Da vas ne utrujam preveč s teorijo, bom na praktičnem primeru pokazala, kam ciljam.
Torej – beseda »ČASTIM« ima vsaj dva oziroma več povsem različnih pomenov in prav na to finto sem se ujela tudi sama. Jasno, da želim povedati, da sem besedo razumela drugače, kot je bila mišljena. 

Na primer:

1.    ČASTIM pijačo, vstopnico za kino, enkraten obisk tečaja meditacije ipd., kar predstavlja neke vrste darilo.

ALI

2.    ČASTIM svetlobo v tebi. Častim te kot Boga. … in podobno pa predstavlja neke vrste oboževanje nečesa.

In kaj se je zgodilo meni?

Ko sem prebrala stavek: »Častim svetlobo v tebi!«, sem jaz osebno (prisežem 😊) razumela to, kot prvi primer, kot darilo.

Zakaj? Ker imam izkušnjo, da me je človek že dobesedno obdaril s svetlobo, ki jo je (kot pijačo) prelil iz neusahljivega vira v središče moje biti (kot iz vrča v kozarec). Ali je to storil vede ali nevede, za to zgodbo ni pomembno.

Pomembno pa je, da sem pri razumevanju izhajala na osnovi svoje lastne izkušnje. To pa je nekaj, kar počnemo prav vsi in prav zaradi tega je sporazumevanje med ljudmi tako oteženo …

Če bi besedo »ČASTIM« razumela, kot sem to predstavila v drugem primeru, bi se v čisti slovenščini izrazila s stavkom:

»Klanjam se svetlobi v tebi.«

V tem primeru se ve, da nihče nikomur ničesar ne daruje, temveč se klanja temu, kar nosimo v sebi.

Morda se dotični ne zaveda, da ima v sebi »lučko«, ki čaka, da jo prižge sam ali s pomočjo nekoga, v katerem že močno sveti; nekoga, ki bo samo prislonil svoj plamen kot gorečo svečo in bo le-ta prižgala »svetilko« tudi v tebi.

Ampak to je spet že tretja zgodba …

Kar želim povedati, je, da je pazljivost pri izražanju oziroma »prevajanju« drugih avtorjev, bistvenega pomena, če želimo, da resnica neoporečno in nepopačeno (brez nasilnega prevajanja ali prevajanja za »vsako ceno«) doseže sogovornika, bralca ali še koga.

Ter, da se ob tem ne počutimo zavedeni, ampak je prisotno zavedanje pravega pomena.

Šele takrat smo lahko zadovoljni – kajti vsak želi biti razumljen v izražanju z orodjem, ki ga imenujemo »besede«. Ni vedno lahko – je pa mogoče!

*
Korak po koraku sem vas vodila do konca miselnega vzorca, ki ga ČASTIM, namesto počitniškega koktajla.

In če bi že imela na umu, da te »ČASTIM kot Boga«, bi imela veliko raje besedno zvezo: »OBOŽUJEM te kot Boga!«

Kajti, ko rečemo ČAST, se k tej besedi zelo rada prisloni še beseda OBLAST, kar pa je že četrta zgodba …

Zatorej besedni zvezi: ČASTIM ali KLANJAM SE, štrlita vsaka v svojo smer in sta povsem brez jasne povezave.

»Častim to zgodbo.«

»Klanjam se svetlobi v tebi.«




četrtek, 08. avgust 2019

Kakšen konec ima tvoja zgodba?


ORGANIGRAM:

JE samo eno: LJUBEZEN BO do sem ...





Ljudje smo željni in žejni zgodb s srečnim koncem – še posebej v ljubezni!

Takšne zgodbe dajejo okus upanja, da bi jo enkrat, nekoč, nekje, morda … lahko tudi sami doživeli.

Zgodbo, ki bo samo naša, enkratna in neponovljiva. Za vse večne čase – seveda!

Sem na strani teh, ki menijo, da je VSE MOGOČE (resnično), vendar le …
…, če se ne oddaljimo od resnice.

Vsaka ljubezen je skupek vsaj dveh oseb. 

In že samo ti dve bitji morata na svojem hrbtu prenašati za zvrhan koš prilagajanj.

Na splošno velja, da drugo osebo potrebujemo.

Potrebujemo?

Da! – druga oseba lahko izpolni manjkajoči del nas samih.

Manjkajoči?

Da! – če nimamo ob sebi še nekoga, se ne počutimo celi, celoviti, CELOTA, zato drugega potrebujemo.

Ponovno … potrebujemo?

Da! – ampak tukaj vendar nekdo manjka! KDO manjka?

Ali smo v resnici brez drugega samo polovica samega sebe?

Se počutimo razdvojeni, če ni ob nas še nekoga?

Hodimo po svetu brez druge polovice sebe, ker nimamo drugega, da bi zakrpal manjkajoči del …

Spet nekaj manjka?

A kaj?

Kaj je tisto, kar nam v resnici manjka?

Občutek, da nismo celi …

Nemogoče! To je samo občutek.

V resnici smo celi – seveda pa tega ne vidimo, ker se POISTOVETIMO z občutkom.

Vendar MI NISMO TA občutek.

Še vedno ne vidimo resnice, ker hodimo po obrobju – po obodu kroga.

Centrifugalna sila nas usmerja navzven – izven sebe.

Mislimo, da bomo OD ZUNAJ in OD NEKOGA drugega prejeli potrditev svoje celovitosti.

Hja – to je možno! A le v primeru, da je ta drugi v sebi že »zrasel« do celovitosti in JE celota.

In v tem primeru je možno samo eno: ta drugi – ta CELOVITI človek – nas bo poskusno usmerjal na pot naše lastne celovitosti. Sledijo izkušnje, zorenje, deljenje, stapljanje ... seveda vse v duhu lastne zavesti v povezavi s središčem, z osjo v tantri ... (ampak to je že deseta tema ...). 

Če tega NE BO storil, pomeni, da je sam še ni dosegel in da nas tudi on/-a še POTREBUJE.

Potreba NI ljubezen.

Če pa smo v resnici naleteli na drugega, ki je že CELOTA – potem imamo 

prav zares izjemno SREČO in VELIKO MOŽNOST za najlepšo in največjo 

LJUBEZENsko zgodBO svojega življenja.


Čestitam!


*

Ste mi zmogli slediti?

Do sem?

Potem ste:
  •     ali že celostni;
  •     ali pa ste na dobri poti, da bo takšen človek – CELOVIT »od glave do pete« – z vami uresničil vašo ljubezensko zgodbo ... zna biti, da je že na poti ...
V prvem primeru nas lahko v prav vsako nadrobnost razumejo le-ti (žal - ker jih res ni veliko), ki so že celoviti. Drugi nas praviloma NIKAKOR ne morejo razumeti. 

To je tako, kot da bi eden govoril o jabolkih in bi drugi imel v mislih hruške - skupno pa je samo to, da sta oboje sadeža, a po obliki, vsebini in okusu povsem nekaj drugega ...

V drugem primeru pa vas celoviti ljudje lahko usmerijo, nakažejo pot … a šele takrat, ko zanjo vprašate, ali za pomoč prosite?

Kajti tisti, ki ne vpraša/prosi, temu še ni kos – kar pomeni »pomoči ne potrebuje« oz. mu ne bo koristna.

Izkušnje mi pravijo, da ponujena pomoč NE ŠTEJE, ker človek preprosto še ni zrel za nova spoznanja.

Zatorej, nastavite namero - in danes je za to dejavnost več kot odličen dan: 8. 8. 2019 - naj se v vaše življenje prisveti nekdo, ki bo prižgal vašo "luč".

S svetlobo od znotraj (v svojem BITJU) ne boste nikogar več zgrešili - niti v zunanjem svetu.


Hvala, da JE: svetloba v avgustu!