DRUGO VODILO: Ljubezen zmore vse!

Zmore dajati in prejemati. A kaj v naše misli vstopi najprej? Dajanje ali sprejemanje? Ob računici in tehtanju kaj vse ljubezen prinaša - koristi, varnost, udobje, užitek, družbeni status, zadostitev pričakovanj drugih ipd., smo ljubezen umorili, še preden bi kot pomladna rožica lahko pokukala izpod snega. Če so naše misli usmerjene v izpolnjevanje naših želja in potreb, potem sklepamo z ljubeznijo »posel« in kot vsak posel brez lastnega vložka, ki je osnovan na izkoriščanju drugih, je zelo tvegan posel. Nekaj časa lahko cvete in prinaša celo »dobiček« a slej, kot prej se bodo vpleteni naveličali dajati, če se bo izkupiček stekal le v en žep.

Če menite, da so zgornje povedi za lase privlečene, se pošteno motite. Veliko laži je že bilo izrečenih v imenu ljubezni, tudi takšnih, ki se jih ne zavedamo. Kdo bo koga zmogel pretentati? Mi ljubezen ali ljubezen nas?

Če ljubezen zmore vse, potem je jasno, da zmore spregledati tudi vse sprenevedanje, laži in vse potvarjanje, storjeno v njenem imenu.

Koliko ljudi v resnici stopa v razmerje brez vsakršnih pomislekov, kaj jim bo ljubezen z določenim človekom prinesla? Ko človek ve, zakaj nekoga ljubi, sploh ne ljubi. Ko se mu niti ne sanja, zakaj ljubi, potem ljubi. Ko ljubimo, ljubimo in pika.

Ali je lahko glavno vodilo dajanje - prispevanje, da ljubezen obstane na trdno zastavljenih temeljih? Zagotovo se je o tem treba najprej pogovoriti s samim seboj.

Če ljubezen zmore vse, potem se najprej vprašajmo, kaj zmoremo v ljubezni prispevati? Zmoremo vanjo vložiti iskrenost, zaupanje, spoštovanje, predanost in s tem vzpostaviti občutek velike sreče samo zato, ker bomo zmogli z njo osrečiti še koga? Te velike besede zahtevajo »velikega« človeka, če želijo povedano udejanjiti.

Nam lahko sreča drugega predstavlja lastno srečo? Če ljubezen zmore vse, potem zmore tudi to, da smo srečni že samo zato, ker je srečen človek, s katerim delimo svojo ljubezen. »Smo pripravljeni na takšno izkušnjo?« se je primerno vprašati pred vsakim skokom v novo razmerje. Če nas dosedanja razmerja niso osrečila, potem bo to vprašanje samemu sebi temelj za izgradnjo boljšega in trajnejšega partnerskega odnosa, kot je bila to praksa do sedaj.

Da ljubezen zmore vse, sem se naučila, ko sem postala mama samohranilka. Bila sem primorana, da se naučim živeti sama in s tem prevzeti odgovornosti v novo nastali situaciji. Čez noč je bilo treba preoblikovati odnose in vnesti v življenje mir.

Seveda miru še dolgo nisem občutila, zato sem pomoč iskala med prijatelji in tudi strokovnjaki teh področij. Bolj kot vse ostalo, so to resnično težko začetno obdobje pomagala prebroditi prijateljstva. Sledil je čas, ki je zahteval popolno preobrazbo moje osebnosti kot tudi čas, ko sem morala v celoti preoblikovati način življenja.

Srčne bolečine so s časom pojenjale in z bivšim možem sva vzpostavljala prijateljski odnos. Oba sva se po svojih najboljših močeh trudila, da otroci ne bi občutili pomanjkanja ljubezni.

To nikakor ne pomeni, da niso nastopila krizna obdobja. Zbeganost in odtujenost ter občutki vseh vrst krivde in obsojanja so nosili svoje posledice še kar nekaj časa. A prav dejstvo, da sva zmogla ostati prijatelja in zaupnika, kljub vsem zagatam razširjene družine je bilo zlata vredno.

Veliko dela na sebi je bilo treba opraviti in kasneje v življenju sprejeti marsikatero nevsakdanjo odločitev. Seveda se prekalimo skozi najtežje preizkušnje, zato zame danes ni več sence dvoma, da ljubezen zmore vse. Tudi prijateljski odnos do bivših partnerjev, njihovih novih partnerjev, otrok iz razširjenih družinskih skupnosti ter drugih vpletenih … - vse se da, če se hoče delovati z iskrenostjo ljubezni!

V takšno ali podobno »delo« vložite celega samega sebe in se odločite, da ste vredni!