četrtek, 13. junij 2019

NOV ZAČETEK




Vsak nov začetek se lahko zgodi samo v popolni tišini. Tišine ne moremo ustvariti na silo, ne moremo si je izboriti. Lahko se ji samo predamo in dopustimo, da se zgodi.

Vsak notranji boj ustvarja vznemirjenost in občutek silne osamljenosti. Ustvarjanje notranje razdvojenosti povzroča naš um. Misli, ki jim posvečamo preveč pozornosti, nas imajo v lasti.

Mislim ne moremo ubežati na povelje, vedno jim bodo sledile druge, po navadi že stokrat prežvečene.

Misli lahko ustavimo s tem, da jih samo opazujemo, spremljamo, lahko jih celo »držimo za roko«, vendar jim ne damo moči. Pustimo jih ob sebi, a se z njimi ne pogovarjamo niti ne ukvarjamo. So prisotne – v redu. Niso – tudi prav. Misli se bodo naveličale, da nas neprenehoma nadlegujejo, če ne bodo imele naše pozornosti. Potihnile bodo same od sebe.

Mislim, ki jim ne namenjamo ničesar svojega, postane z nami dolgčas. Um se bo na vsak način trudil najti nove, na primer pozitivne misli – a pozitivne misli niso nič drugega kot nasprotje negativnih. Spet so samo misli. Druga plat kovanca.

Misli, misli, misli …, so kot zvonec v glavi. Najavljajo gosta, ki ga ne želimo sprejeti, ki ga ne želimo poslušati – vsE njegovo neutrudno brbljanje.

Morda so misli izposojene, slišane od drugih, sprejete na osnovi prepričanj in vzorcev iz okolja, družbe, veroizpovedi, barve kože, starosti, spola in podobnih razdelitev, ki jih um venomer deli, kot bi zanjo lahko dobil 1. nagrado.

Ne obstaja nagrada za tuje misli, misli drugih avtorjev ali ustvarjalcev, ki jih še nikoli nismo srečali. Privzete misli so delo nekoga drugega. Primerjava misli je praviloma bojevanje in dokazovanje kdo ima prav. Potlačene misli nas vodijo v lasten zapor. Slabe misli, izrečene v tišini svojega uma, privrejo na plano, ko si to najmanj želimo. Dobre misli še ne pomenijo, da imamo kontrolo nad njimi.

Misli – sveže, inovativne in samo naše, se rodijo iz tišine uma.

Ampak kako torej utišati misli? Kako jih umakniti brez napora in prisile?

Kje v nas je ta vzvod, da jim preprečimo vstop, kar tako, spontano in na najbolj naraven način?

Mesto tišine je že v nas – je prostor ali svetišče, ki čaka, da vstopimo vanj. Pogled vase, v svojo notranjost, brez zunanjih motenj se zgodi, ko ne delamo prav nič drugega, kot samo smo …

Kaj smo?

Nič - oziroma nismo nič običajnega, kot na primer pomeni biti trgovec, učitelj, poslovnež …, lažnivec, hinavec ali dobrodelnež, duhovitež …

Ko stopimo izza svoje osebnosti, se odpre drugačen svet, ki ga sploh ne poznamo. O katerem se nam ne sanja, saj smo ves čas samo v zunanjem svetu neke osebnosti, ki jo predstavljamo.

A to sploh nismo mi – to so samo vloge, ki smo si jih razdelili in zdaj v teh vlogah igramo igre z bolj ali manj srečno nesrečnim koncem.

Prava igra ali pustolovščina se začne šele, ko odmislimo vse vloge, ki smo jih igrali do sedaj, vse znane vloge (mama, teta, zobozdravnik, mož, otrok, intelektualec, posnemovalec …) in se predamo.

Zakaj?

Zato, ker so nam vse te vloge v resnici na poti, da ne moremo spoznati našo pravo »vlogo« in z njo našo pravo naravo, ki je skrita za vsemi temi bolj ali manj dramatičnimi igrami. Sčasoma se vseh teh vlog tako ali tako naveličano, jih prerastemo ali kako drugače presežemo.

Nobena teh vlog nas ne naredi posebne, saj so vse že bile neštetokrat odigrane in še to praviloma po enem in istem kopitu.

No, torej – kaj ni že čas za nekaj novega?

Hja, šele, ko staro odvržemo, ko staro popolnoma zamre, lahko pride nekaj novega, se rodijo nove zamisli. In te se praviloma pojavijo v tišini našega uma – v meditaciji.

Tišina v notranjosti se ustvarja skozi meditativni duh – ko tišini v sebi prisluhnemo na način, da ustavimo vse zunanje delovanje in ne počnemo ničesar; ko postanemo prazni; ko izpraznimo um; ko izvržemo vso nesnago preteklega časa; ko se popolnoma slečemo in sezujemo; ko nimamo nobenega posebnega namena, karkoli doseči; ko spustimo vse zavore; ko smo brez »misli« …

Meditacija pomeni rešiti se vsakega delovanja, obstati, obmirovati, se »zazreti« vase … in počakati.

Ni pomembno, kako dolgo bomo čakali, pomembno je, da bomo dočakali …

Vsak, ki se je predal vseobsegajoči tišini, je že dočakal stanje izpolnitve. Morda bo minilo veliko časa, morda malo – kdo bi vedel, kolika je v resnici oddaljenost do svojega središča.

A vredno je počakati – v resnici je samo to vredno, kajti nič drugega nas ne bo pomirilo kot prav to, kar bomo našli v sebi in kar se bo razkrilo izza osebnosti in materialnega sveta.

Vsak k sebi in vsak zase, se mora na koncu obrniti v svojo notranjost, če želi preseči nemir, trpljenje, bolečino, razdvojenost ... Iskanje miru, radosti in zadovoljstva je pot, ki se enkrat lahko konča …

Vsako iskanje ima svoj začetek kot tudi konec. Sicer nepredstavljiv, dokler ga ne izkusimo, a obstaja …

Iskalec, ki najde, bo na koncu izginil. Vse, kar bo ostalo za njim, so sledi, ki vodijo do čiste ljubezni. Tiste, ki jo vsak išče, a le najvztrajnejši tudi najde.

*

Razumevanje besedila bo bližje vsem, ki so se na »pot brez vrnitve« že podali. Drugim je namenjeno kot spodbuda … Samo začeti je treba, samo prvi korak je treba narediti – utišati žlobudrave misli. Ni treba poznati nadaljnjih – razkrivali se bodo spotoma, sočasno in v vrstnem redu, prirejenem vsakemu posamezniku posebej.

Prav zato pa je življenje tako zanimivo, ker nihče ne išče po isti poti in nihče ne najde na isti način.

Nič ne verjemi! Sam raziskuj, bodi iskalec resnice, išči odgovore in odgovori si bodo sledili … v tišini.

Vedno samo v tišini – izza uma.

Obrni ploščo – obrni se vase in za nekaj časa pozabi na zunanji svet in vse to, kar MISLIŠ, da si.


petek, 07. junij 2019

HREPENENJE


            
         Samo resnično in neumorno hrepenenje po ljubezni je tudi pot do nje. Saj skoraj ne moreš verjeti, ko se resnično zgodi. A zgodi se, in to zagotovo samo z veliko vztrajnosti in neutrudnim iskanjem njene resnice, njene prave veličine.

Hrepenenje velikokrat meji celo na nevzdržen občutek in grozno veliko potrebo, da bi se to iskanje že vendarle enkrat končalo. Pot zna biti tako zapletena in polna vijug, da mimogrede iztiri zastavljeno smer.

Prošnja, tiha, izrečena v globini srca, ki je spremljevalka prenekaterih preteklih življenj, pa je vseeno lepega dne uslišana. Neverjetno, vem!

Tako velika prošnja je lahko uslišana le enkrat, kajti krog nepopolnih in neštetih ponavljanj je z njeno uresničitvijo zaključen. Nikoli več se ne bodo zgodile nobene druge ljubezni. Ta ena in edina bo zaključila vrtince iskanj, ki so generacijsko pogojeni z različnimi prepričanji, vrednotami in zahtevami družbe.

 Tako je! Vse se zaključi. Preskok je fantastičen tudi zato, ker se ga ne zavedamo. Nič ni tako, kot se nam zdi in nič se ne bo zgodilo tako, kot mi mislimo, da se mora.

Nič!

Kako in kdaj se bo zgodilo – na to naša osebnost niti nima vpliva. Vpliv pa lahko ima za začetek hvaležnost, molitev, zaupanje in predanost. Kdo ve, kaj vse pa izven tega vpliva v resnici poseže v to, da se ljubezen zgodi – tega nikoli ne prepoznamo. Vsaj ne v celoti.

Zgodi se in to zadostuje. Za prepoznavanje to zadostuje. Šele čas razjasni vse podrobnosti, povezane z ljubeznijo. Čisto vsakemu se bo zgodila drugače, na njemu lasten in prepoznaven način, zato so tudi vse primerjave brezpredmetne. Toliko v opozorilo vsem, ki se na to pot brez vrnitve, želijo podati.

Pa tudi želja pri tem ne bo pomagala, kajti predhodno bo sledilo spoznanje, da je v resnici že sama želja ovira. Ko vse spustimo in se prepustimo na milost in nemilost, se zgodi. Kdaj točno, kje in kako, pa prepoznava samo vsak sam in še to le po preteku določenega časa. Med samim dogajanjem praviloma nikomur ni nič jasno. Vse samo je nekako tako, kot bi se to dogajalo nekomu drugemu, brez zavedanja, da se dogaja nam.

Mi smo sprožili ta proces, zato samo mi odgovarjamo vsemu, kar se zgodi – na enkraten in hkrati kot vedno: neponovljiv način.

Srečno pot!