PETO VODILO: Ljubezen rodi ljubezen!

 

Da! Ljubezen se lahko rodi samo iz ljubezni. Vse ostalo je le približevanje ali celo oddaljevanje od njenega pravega izvora.

Če si v imenu ljubezni nekaj res želimo, bomo to po tej ali drugačni poti tudi dobili. Usoda ni nekaj zapečatenega in vsak lahko posega po ključu sprememb. Vsaka sprememba nas nekaj nauči in več kot se ob tem naučimo, več »lekcij« tudi v polnosti osvojimo. V imenu ljubezni lahko prejmemo samo to, kar smo že osvojili.

Če smo se ljubezni učili na osnovi manipulacije, pogojevanja, izsiljevanja, dobrikanja, lastninjenja, prepričevanja, dokazovanja, obsojanja ipd. – ne glede na ozaveščenost ali neozaveščenost - potem bomo v njenem imenu dobili samo to, kar smo se o njej že naučili. Če pa smo usvojili že kaj več in spoznali še njene prave vrline, kot so iskrenost, odprtost, zaupanje, spoštljivost, upoštevanost, slišanost, sočutnost ipd., potem nam sledi to, kar že zmoremo dati od sebe.

Prav v to smer sledimo ključu, ki našo usodo prevesi v odkrivanje »novih » ljubezni. Nismo mi tisti, ki bomo krojili usodo ljubezni, kajti ljubezni je usojena samo ljubezen. Ko spoznamo, kaj ljubezen je – usode ni več. Usoda se razblini kot milni mehurček, ker nam postane kristalno in čisto jasno, v katerih ozirih ljubezen sploh obstaja in posledično z nami ostaja.

Ne morem dovolj poudariti – ljubezen ima lahko prav vsak. Novo staro katerokoli, a šele, ko spozna, kaj ONA je. Če mislimo, da jo poznamo - vav - kako zelo se motimo. Pot do njene prave narave vodi skozi številna spoznanja in izkušnje. Do nje se ne bomo dokopali, če ji ne bomo dovolili, da se »rodi« izvorna, kot JE in ne takšna, kot mi pričakujemo, da je.

Da! Samo ljubezen lahko rodi ljubezen. Nobena izumetničena oblika ne bo prinesla rojstva »nove« ljubezni. V tem primeru bodo to samo stare, zlajnane ljubezni, katerih napeve že poznamo. Ko nas prav nič ne ustavi v razmišljanju, da mi že vemo »kakšna JE« sledi: »Ne, ne vemo in pika.« Če bi vedeli, kakšna JE, bi jo imeli. In kdor je nima, ne more vedeti, kakšna ONA je. In tega dejstva se je treba zavedati.

Tisti, ki jo ima, ve. In vendar ne more ubesediti kakšna je, ker je v njem - ker jo živi - in če dobro pogledamo, bomo tudi videli, da jo res ima. Samo moramo znati pogledati z očmi, kot bi jih imela ljubezen.

Zatorej! Vsak, ki je kakorkoli prepričan, da ve o njej veliko, ali celo vse, naj jo v polnosti odrazi in živi. Kar živimo, to imamo.

Ustvarjanje iluzije iz ljubezni - to je nekaj, kar pa res zna vsak.

Ustvarjanje ljubezni iz ljubezni - to je nekaj, kar bi vsak lahko znal, če bi spoznal njeno pravo naravo. Kljub dejstvu, da je ljubezen nekaj najbolj naravnega in bi jo naj imel vsak, pa nam življenje kaže, da jo imajo redki.

Sem vas izzvala k razmisleku? Morda, morda pa tudi ne. Moči besed so omejene v primerjavi z močmi, ki jih ljubezen nosi v sebi. Če jo bomo želeli spoznati, se bo rodila iz nas. Ko bomo mi ta ljubezen, bomo vedeli, da jo imamo. Z njeno močjo bomo svetili tudi na druge, kar pa še ne pomeni, da ne bomo koga zaslepili in bo pred ljubeznijo pobegnil s tisoč in enim izgovorom. Hja, bere se neverjetno - ampak ljudi je strah moči ljubezni!

Tisti, ki ljubezen ima, lahko tudi »rodi« novo ljubezen in edina hrana za njeno rast so popolna predanost (na milost in nemilost), zavedanje, zaupanje, sočutje, hvaležnost, iskrenost, izraznost do vsega ustvarjenega - videnega in nevidnega, ipd.

Vsi drugi bodo pestovali zgolj izrojeno, že zdavnaj izpeto in izžeto utvaro o ljubezni.  

*

»Ljubezen se rodi, živi in umre v očeh!« (William Shakespeare)

 

Ko zadnjič zatisnemo oči in izdihnemo, se »ljubezen« iz fizičnega telesa seli v astralno telo in od tam potuje naprej z zavestjo duše do zedinjenja z univerzalno zavestjo vsega obstoječega. Če je tako, potem ljubezen nikoli ne »umre« in je Shakespeare ustvaril dokončnost ljubezni Romea in Julije samo na zemeljski ravni. Njuna ljubezen »živi« še naprej, saj ljubezen ni smrtna. Telo dušo izpusti, jo izdihne. Izpustiti dušo, pomeni odvezati dušo od telesa. V duši ostajajo odtisnjena naša življenja. Ti vtiski so tako »resnični«, da duša tudi izven telesa ustvarja podobe, kot jih je zavzela v nekem življenju. Fizično telo je umrljivo. Duša preživi vsako iluzijo smrti, saj drugače ne bi bila duša - neumrljivo bistvo/sebstvo človeka.

Prvi del Shakespearovega stavka je vsekakor verodostojen, saj se ljubezen resnično rodi in živi v očeh. Vsak človek nosi v svojem pogledu samega sebe - je kot ogledalo na pogled drugim. Vsak se sestavi ob pogledu na drugega, če v njem prepozna samega sebe.

Imela sem priložnosti »videti« se v očeh dveh. Rojstva nove ljubezni res nisem pričakovala iz oči, a zgodilo se je …

Dovolj je bilo nekaj trenutkov, da me je ljubezen osvetlila od nog do glave. Opojnost ljubezni se rodi iz oči.

Veliko sem razmišljala, kako je to mogoče? V kakšnih globinah oči je ta velika skrivnost dejansko skrita? Torej oči niso samo en organ, eno izmed petih čutil! Vanje je stvarno vtkana neka mogočnejša in nepozornemu na videz prikrita resnica. So oči ključ, ki odpira vrata spreminjanju usode?

Ali ste vedeli, da na svetu ni dveh ljudi, ki bi imela identičen odtenek barve oči? Je to zato, ker so oči ogledalo duše? Ali zato pravimo, da lahko nekoga vidimo v dno duše?

Dušam že od nekdaj nadevamo imena za ljudi, ki jih poimenujemo kot »dobra duša«, »zlata duša«, »črna duša«, »živa duša«, »neizpeta duša« … Radi se poistovetimo in rečemo »mirne duše«, »imeti kaj na duši«, »privezati si dušo«, »podpreti si dušo«, »pihniti na dušo«, »zapisati se z dušo«, »predati se z dušo« ipd.

Poseben del kitajske medicine proučuje skozi oči naše zdravje - tudi posameznih organov. Iz šarenice »preberejo« težave fizičnega telesa in celo napovedo morebitne težave v prihodnje, in to samo s tem, da se v oči zazrejo.

Kakorkoli že - moči, ki sijejo iz naših oči, so nepopisne. Bolj kot so čiste, jasne, svetle in žareče, večje so možnosti, da nas s svojo svetlobo ožarijo in posrkajo vase.

Pogled skozi oči ljubezni še nikoli ni ostal neopažen. Duša nas »sili«, da ostane stik duš neprekinjen iz življenja v življenje. Vse dokler ne dozori čas in se ustvarijo pogoji božanskega načrta. Vibracija dveh duš se s stikom iz oči prenese iz nižjih v višje dimenzije, kjer se rojevajo »nove« ljubezen. V sled navedenega se med dušami porajajo ljubezni z lastno integriteto. Njihova skladnost in popolnost je tako celovita, da poraja ljubezen, ki ji pravimo »večna«.