ČLOVEK SAM (SO) USTVARJA RESNIČNOST, KI JO OPAZUJE.

Ali vemo, da misel potuje hitreje kot svetloba?

Ali se zavedamo svojih misli, ki jih pošiljamo svetu?

Niste prepričani, da svoj svet so-ustvarjamo? Seveda ne samo z dejanji, ampak predvsem z vsako svojo mislijo posebej?

Nobena skrivnost ni, da: »To, kar misliš, TO SI.

Vsi skupaj in vsak zase naj bi ustvarjali »boljši jutri«.

Ampak kako, če je naša glava polna težkih, postanih in zatohlih misli?

Kako izprazniti glavo, da bi prenehali uničevati sebe in druge (v prvi vrsti naše misli VEDNO najprej poškodujejo nas same)?

Torej je resničnost, ki jo vidi (opazuje) vsak posameznik, točno takšna, kot so njegove misli.

Če so misli prestrašene, bo življenje en sam kaos nezavednih besed in dejanj – po navadi ponavljajočih vzorcih, prepričanjih in brez kančka zdravilne energije.

Seveda velja tudi obratno!

Če so misli ljubeče, srčne, polne topline, se bo naša resničnost odslikavala na točno takšen način: pozitivno in optimistično.

*

Prepolno glavo misli lahko izpraznimo na preprost način, ampak to si moramo resnično in z vsem bitjem tudi želeti, po tem hrepeneti. Če TO resnično želimo uresničiti – bomo tudi uresničili. Začeli bomo iskati možne poti. Raziskovati …

Kaj?

»Ali obstaja meditativna metoda – meditacija -, ki bi pomagala meni?, se boste morda vprašali.

Kajti za izpraznitev prepolne glave ne poznam nobenega drugega načina, kot je to MEDITACIJA.

Meditacija – no, naprej bi bilo sploh dobro razmisliti o prvem koraku, malo pobrskati po spletu, ustvariti svoje mnenje in poskusiti s tem, kar nas pritegne …

O meditaciji imam zelo svojevrsten pogled in tudi pristop.

Meditacij je toliko, kot je ljudi.

Da – prav ste prebrali. Ne obstaja ena sama metoda za vse.

Ampak da bi spoznali meditacijo, ki pomaga vam, morate začeti raziskovati – tudi med vsemi nami, ki smo to že uvedli v svoj vsakdanjik.

Začetki preprosto morajo biti taki, da pogledamo na izkušnje drugih in se poskušamo iz njih naučiti tudi kaj zase. In predvsem raziskovati, kako bi to delovala na vas same.

Meditacija, če bi jo morala strniti v definicijo – pomeni stanje, v katerem je naša glava izpraznjena vseh misli in mi lahko slišimo/poslušamo svojo lastno tišino.

To je to osvobajajoče stanje – »slišati« lastno tišino!

Jasno – bere se paradoksalno! Če bi bili v življenju izjemno pozorni, bi ugotovili, da je vse »paradoks«.

Vendar … zavedam pa se, da nekdo, ki še nikoli ni razmišljal o tem, da bi meditiral, vsega povedanega še ne more okusiti.

Zato in predvsem zato me zadnje čase vse bolj grabi zamisel, da predstavim ta SAMOSVOJI POGLED na MEDITACIJO.

… in posledično na stvarnost ali resničnost, ki jo opazujemo – vendar NI NAŠA PRAVA NARAVA.

Morda napišem »knjigo« v pomoč, kako se uskladiti s "svojo " meditacijo …

Toliko za danes.

Z ljubeznijo, Pisarka Simona

MEDITACIJA - NI DRUGE POTI

Ime ji je Ljubezen
Simona Babič (2018)

- odlomek iz knjige -

- grafično oblikovanje: Aleš Boškoski -

MEDITACIJA - NI DRUGE POTI

Meditacija nas usmerja v prebujanje, ko sreča doživljanja stvarnosti zaobjame povsem drugačno dimenzijo. S spolnostjo in hrano tešimo želje po telesnem ugodju, meditacija pa polni našo bit z druge vrste »hrano« in »užitki« saj postopoma izginjajo tesnoba, napetosti in vse vrste notranjih bojev. Rojevajo se mirnost, zadovoljstvo in odkrivanja trajnejših občutkov sreče - zgodi se srečanje s sedanjostjo. Naenkrat nismo nikjer drugje več kot »tukaj in zdaj«. Ko se povzpnemo od vezanosti za uživanje zgolj na telesni ravni, postanemo del neba - svetlobe - in dosežemo blaženost. Blaženost je občutek največje sreče, ki lahko doleti človeka.

Sveta Trojica (bog, sin in sveti duh) v krščanstvu je na vzhodu poimenovana z izrazom sat-čit-ananda (sat = resnica, čit = zavest, ananda = blaženost). Ko se širimo pod okrilje resnice ozavestimo, da je vse zavest - vse je svetloba. S tem plamenom zavesti vstopamo še globlje v svoje bistvo in razkriva se oblika doživljanja sreče v blaženosti. Vendar sreče ne najdemo, ko se nanjo osredotočamo. Sreča se zgodi, ko smo sproščeni - meditativno naravnani - saj je v resnici vedno tukaj (v nas). Ko nekaj iščemo, smo napeti, nesrečni, a sreča je izmuzljiva. Ko pozabimo na vse napore, se sreča pojavi sama od sebe. Če so izražene misli nedojemljive, je na vidiku še kar nekaj lastnega razmisleka in priprav na spremembe doživljanja samega sebe.

Toliko za uvod. Nisem učiteljica meditacije, imam pa izkušnje doživljanja stanja v blaženosti (gledano celostno, je k temu veliko pripomoglo »učenje« in doživljanje tantričnih izkustev). O meditaciji nimam namena poučevati, želim osvetliti le svoj primer in spodbuditi za tovrstno pot do sebe. Spoznavam, da si ljudje čas za meditacijo niso pripravljeni utrgati. Nasploh je misel, da bi si ga vzeli samo zase, in to celo v tišini ali v miru, strašljiva in vzbuja nelagodje.

Večina nenehno potrebuje okoli sebe hrupno dogajanje in neštete priložnosti za druženja, ob katerih držijo v roki vsak svoj mobilni aparat v katerega pogledujejo vsake »tri sekunde«. Pozornost je na ničli. V resnici niso niti z ljudmi s katerimi se družijo in niti s tistimi v navidezni interakciji, kar pa danes sodobna tehnologija omogoča že na vsakem koraku. Nemir prerašča v obsedenost, kar se ne da spregledati. Kljub vsemu dogajanju okoli sebe se niti ne zavedajo, da so v resnici osamljeni in v tem početju iščejo nadomestilo. V sled navedenega se poraja vrsta novih odvisnosti, ki ne prinašajo nič dobrega. Vsaj kar se tiče posameznikov, ki tega ne bodo sami spregledali.

Prav nič obetajoče, kajti sama spoznavam, koliko dobrega nosi redno izvajanje meditacije. Nisem povsem tipična meditantka in nimam v mislih nobenega asketskega življenja brez uživanja, ki ga ponuja tuzemeljsko bivanje. Prav tako nimam v mislih »posiljevanja« samega sebe v vse mogoče drže ali jogijske položaje, saj nimamo vsi enakega telesnega ustroja niti let ali zdravja in še manj potrebe v vživljanje »jogijev«, ki so celo življenje posvečali meditiranju ali nekemu prepričanju, da bodo v osami in z odpovedovanjem našli »boga«. Menim pa, da je v naš način življenja, ki postaja vedno bolj oddaljen od vsega »naravnega«, dobro vnesti vsaj kanček teh starodavnih (in preizkušenih) modrosti, ki nam lahko pomagajo, da lažje preživimo/shajamo tudi danes.

V sled navedenega meditacije ne izvajam niti ob točno določeni uri niti v »predpisanem« sedečem - joga - položaju. Prepuščam se ji, ko začutim, da je čas zanjo in to v sproščeno ležečem položaju. Ker v njej neznansko »uživam«, mi nikoli ni težko začeti. Pravzaprav jo lahko izvajam kjerkoli, ko nanjo pomislim. Me osvobaja, pomirja, uravnoveša in po koncu meditacije ustvarja izjemno občutenje dviga energije. Morda si vsega tega ne zmorete predstavljati, če še niste poskusili. No, uživanje v meditaciji samo po sebi ne sodi v miselnost posameznikov, a dejstvo je, da sem sčasoma dospela do točke, ko v njej »najdem« vse sorte izkušenj.

Seveda na samem začetku ni bilo tako, kajti nepovezan, nepretočen in nemiren človek mora v sebi najprej vzpostaviti prvotno/prvinsko ali naravno stanje - to je pretočnost energije, ravnovesje in umirjenost. Z vztrajnim meditiranjem se sčasoma vse to doseže, nikakor pa čez noč. Ko je naneslo, da sem meditacijo preskočila oziroma je nekaj dni zapovrstjo nisem izvajala, sem kmalu občutila, da se mir in ravnovesje spodnašata. 

Ne bom se spuščala v vrste, tehnike in možnosti izvajanja različnih meditacij (obstaja mnoštvo literature, delavnic ipd.), čeprav se bom tu pa tam - med samim besedilom - dotaknila tudi nekaj globljih razmislekov. Vsak, ki bo želel spoznati ta aspekt doživljanja samega sebe bo našel način in vrsto meditacije, ki bo slej kot prej prinesla koristi in po preteku določenega časa ponesla celo v doživljanje mirnejših obdobij oziroma višjih stanj zavesti. Zato je moje priporočilo - raziskovanje in preizkušanje te plati možnega duhovnega razvoja.

- odlomek iz knjige: Ime ji je Ljubezen (Simona Babič) - 2018

Kaj želim sebi za ROJSTNI DAN?

Kaj želim sebi za ROJSTNI DAN?

Najprej TO, da se brezpogojno rada imam.

In TO, da sem sproščena in naravna,

sebi in drugim nadvse zabavna.

In TO, da sem sprememba svetu

ter ustvarjam z besedo – vredno poetu!

In TO, da prepoznam resnico

in jo živim z vso »pravico«.

In TO, da sem prisotna in igriva,

 v življenju pa sposobna in zaupljiva.

In TO, da ljubezen na potenco množim

in jo s celim svetom od srca delim.

Na koncu pa še TO, da sem svobodna,

brez vsake »karme«, ker je res nerodna!

To knjigo posvečam moškemu, ki ga imenujem Simon. 💗

ON: »VSE, kar potrebuješ, je samo ljubezen!«

»Kaj meniš ti o tem? Ali si se naveličala zaupati
vsakodnevni mantri in klicu po svobodi?"

»Ne vem, kaj točno iščeš, a pomagal ti bom najti.
Nisi iz drugačnega testa, kot sem sam, zato lahko
delim s teboj svoje izkušnje.«

ONA: »Ne, ne, pod pepelom še tli žerjavica …
Vmes sem samo postala, da ponovno vdihnem
milost in obnovim zaupanje … se celostno predam.«

»Čeprav … rekel si …«

ON: »… da, rekel sem …, a kaj je bilo tisto, kar si slišala?«
»Je bilo to nekaj, kar si pričakovala?«

ONA: »Saj v tem je štos – takega odgovora
sploh nisem pričakovala!«

ON: »No, vidiš! Odgovor se je izkazal sam zase.«

»Morda je na preizkusu tvoja vera in globoka
pozornost do občutkov, ki jih vzbuja v tebi.«

»Pozabi na učenost, napor, voljo … na vse,
kar se ti zdi, da veš.«

»VSE, kar si, je nehoteno in naravno
- se pretopi v to - čudežno.«

ONA: »Od kod vse to veš?«

ON: »Nič ne vem … Kako bi sploh lahko vedel?«

- dvogovor na zadnji strani platnice 3. knjige: Ime ji je Ljubezen iz TRILOGIJE LJUBEZNI - Simona Babič

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

V življenju sem šla že skozi nešteto izzivov in lekcij - jasno, saj nisem od včeraj - a najmočnejša in tista, ki mi je še vedno pomagala iz zagate (če sem le dovolila), pa je naslednja:

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

Poslušaj se in se sliši.

Ne boj se sama sebe.

VSE - odgovore boš slišala v sebi - ko bodo utihnili glasovi vseh drugih v tvoji glavi.

Tišina v moji glavi pomeni, da prejmem, slišim, vidim, ali kako drugače zaznavam odgovore, ki jih iščem. Za kar koli!

To je umetnost, ki mi je polepšala življenje:

SLIŠIM SAMO SEBE.

Nič več ne tovorim v svoji glavi vseh drugih.
Premestila sem jih v srce.
Tam sem jim namenila prostor.

Odkar je moja glava prosta vseh neumnih "neumnosti", lažje diham, boljše spim in predvsem: vse, ki mi prekrižajo pot vsaj v mislih prisrčno pozdravim in jim zaželim vso srečo tega sveta.

In tako vsak dan znova ...

Strah je izzvenel, rodila se je ljubezen.

Ljubezen je brezmejna in brezčasna.

Pozdravi vse in vsakogar.

Pisarka Simona&Simon

- zgodba o moji ljubezni se bere v knjigi z naslovom:
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (2015)
Avtorica: Simona Babič

DODATEK: Kratka zgodba iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

DANES TI POŠILJAM SAMO SONCE

Danes ti pošiljam samo Sonce. 

Stala sem na terasi in vztrajno čakala, da vzide izza gora. Bilo je vznemirljivo pričakovanje.

Vedela sem, da se lahko prikaže vsak hip. Pa vendar nisem vedela, kdaj točno bo ta hip prišel. 

Svetloba se je širila, z vsakim trenutkom v bolj jasne barve, v vse odtenke, v vse smeri. In

postajala rumena, še bolj rumena, nato oranžna, vse dokler se ni razširila v razgibano

rdečo. 

Kot bi bilo prvič. 

Kot da še nikoli ne bi doživela novega dne. 

Kot da še nikoli ne bi videla tega prepleta barv. 

Nisem pričakovala, da bo vznesenost v meni naraščala s tolikšno silo, ko sem iztegovala

roke proti njemu in lovila v dlani žarke za srečo in upanje za naju. 

Ko se je prikazala rumena pikica, še nisem priznala, da si res vzšlo. Še sem potrebovala nekaj več dokazov, da sem lahko popolnoma zaupala. 

Ko si se iz pikice razširil v dve in tri, sem videla, da rasteš, ne glede na to, če verjamem vate

ali ne. 

Izhodil si si pot čez obzorje in iz trenutka v trenutek širil vse iz sebe, na vse okoli sebe. 

Končno ni bilo več dvoma. Nobenega! 

Da vzhajaš, kot še nikoli. 

Prejela sem, kar sem potrebovala in zahrepenela podeliti vse darove tega jutra s teboj. 

Tako ti pošiljam, kar imam najlepšega v tem trenutku. Sonce! 

Ki ga preusmerjam iz mojega v tvoje srce. 

Ali ga čutiš? 

Morda kot misel, mogoče kot občutek, mogoče pa samo kot barvo. 

Tisto, v katero se boš odel danes, preden boš odšel od doma.

VSE, KAR IMAM …

Hodim po gozdu in skozi mene šine kot strela iz jasnega …

Vse, kar imam – vse, kar v resnici sploh imam – je TA trenutek.

Ni varnosti.

Ni garancije za nič na svetu.

Ni ničesar, česar bi se lahko v resnici oprijela.

Nimam nič – razen TA trenutek.

Ta trenutek obstaja.

Ne obstaja prihodnost.

Preteklosti že zdavnaj ni več.

Vse, kar imam, je samo ta en sam samcat trenutek.

Zatorej …

Če je to vse, kar imam, če je to edina resničnost, potem …

Potem izberem, da bo ta trenutek poln moje prisotnosti, moje pozornosti …

Poln mojega ZAVEDANJA.

Vse, kar resnično imam, je ta trenutek in ta trenutek ...

… izberem, da sem preprosto srečna, da živim.

Potem naj bo ta trenutek čaroben, čuteč, osrečujoč, poln sladke omame … poln življenja.

Brez pomena je ves strah, vsa tesnoba, vsi pomisleki o tem in onem.

Kajti – v resnici lahko živim samo ZDAJ.

HVALEŽNA sem za TA trenutek.

HVALEŽNA sem, da se ga ZAVEDAM.

HVALEŽNA sem, ZA življenje.

Ustvarjanje osrečuje

Pisarka Simona in Simon

Pisarka Simona z občutkom sestavlja zvarka dva.

Doda med, kamilico in sol, da zaceli svojo in njegovo bol.

Pokliče dobre vse duhove, od nebeških do človeških,

prosi tudi še vse svete, da Gospod usliši prošnje njene vnete.

Postavi podobo svojo na ogled, naj vidi jo, od nje prevzet

morda spozna, da ljubezen se nikoli prav zares ne vda.

Postoj zdaj Simon in preštej neštete vzhode in zahode,

ko je svetlo Sonce reklo: DA, v duhu hrepenečem za oba.

Prav zares veliko je bilo zablod, postavljenih na njeno pot.

Obšla je vse, iskala še naprej, saj duša njena je brez mej.

Sedaj pa Simon se kar smej, saj cvet je tukaj, čist in mil,

s šopkom solzic lica stokrat je prekril, oči do svetosti izmil.

Pisarka Simona sedaj pogleda dva ima, enega za svet v katerem piše,

z drugim, dragi Simon, pa samo tebi vsak dan pesmico nariše.

Avtorica: Simona Babič (Pisarka Simona)

Ljubezen in Pisarka Simona

ZGODBA s koncem, ki ga ne pričakujete ...

To je sufijska zgodba: starec in mladenič sta potovala z oslom. Hodila sta ob svojem oslu in medtem prišla v bližino mesta. 

Mimo so prišli šolarji, se hihitali in smejali ter govorili: »Poglejte ta dva norca: ob sebi imata zdravega osla, a hodita peš. Vsaj starec bi lahko sedel nanj.« 

Ob poslušanju teh otrok sta se starec in mladi mož odločala: »Kaj storiti? – ljudje se nama smejijo in kmalu bova dospela do mesta, zato bo bolje, da slediva temu, kar govorijo.« 

Torej je starec sedel na osla in mladec ju je spremljal. Nakar sta se približala drugi skupini ljudi. Ko so ju zagledali, so rekli: »Glej! Staruh sedi na oslu, ubogi fant pa mora hoditi. To je nesmiselno! Starec bi lahko hodil in fantu dovolil, da sedi na oslu.«

Zato sta se zamenjala: stari mož je začel hoditi in fant je smel sesti na osla. Nato sta naletela na tretjo skupino, ki je govorila: »Poglejte ta bedaka. In fant se zdi precej domišljav. Morda je starec, ki hodi, njegov oče ali učitelj – njegov varovanec pa sedi na oslu – to je v nasprotju z vsemi pravili!« 

Kaj torej storiti? Skupaj sta odločila, da sedaj obstaja samo še ena možnost: da oba sedeta na osla, zato je starec prisedel k mladeniču. Nasproti je prišla naslednja gruča ljudi in rekla: »Poglejte ta dva človeka, kako sta nasilna! Ubogi osel bo domala poginil – dva človeka na enem oslu. Bolje bi bilo, če bi tega usmiljenja vrednega osla nosila na svojih ramenih.« 

Tako sta se ponovno začela pogovarjati, kaj bi se dalo storiti. Zagledala sta reko in most. Skoraj sta že dosegla mestno mejo, zato sta se odločila: »Bolje bo, da se obnašava tako, kot razmišljajo ljudje tega mesta, drugače bodo mislili, da sva čudaka.« 

Našla sta bambus. Na svoja ramena sta postavila bambusove palice, na katere sta obesila osla, ki sta mu pred tem zvezala noge. Začela sta ga nositi in osel se je poskušal upirati, saj osla se ne da prisiliti kar tako zlahka. Zato je iskal možnost, kako pobegniti – osel res ne verjame v družbo in v vse to, kar govorijo drugi. 

Toda ta dva človeka sta bila zanj vseeno prevelik zalogaj. Prisilila sta ga, da je popustil. 

Že na sredini mosta se je zbrala množica ljudi in imela govor: »Poglejte ta čudaka! še nikoli nismo videli takih neumnežev – osel je zato, da ga jahaš, ne pa da ga nosiš na ramenih. Se vama je zmešalo?« 

Medtem ko sta starec in mladenič poslušala – in zbirala se je vedno večja gruča ljudi –, je osel postal še bolj nemiren. Vznemiril se je tako močno, da se je prevesil, padel iz mosta v reko in poginil. 

Moža sta stekla do reke, vendar je osel že poginil. Sedla sta na obrežje in starec je rekel: » Zdaj pa poslušaj …«

To ni običajna zgodba – stari mož je bil sufijski mojster, razsvetljena oseba, in mladi mož je bil njegov učenec. Stari mojster mu je skušal podati lekcijo. 

Sufiji za predajo nauka pred tem vedno ustvarijo neke okoliščine. Menijo, da če se v določeni situaciji ne znajdeš sam, nimaš izkušnje, in posledično se ne moreš poglobljeno učiti. 

Ustvarjene razmere so bile namenjene mlademu možu. Zdaj je starec povedal: »Poglej: kot je ta osel mrtev, boš mrtev tudi ti, če boš preveč poslušal ljudi. Ne delaj si težav s tem, kaj pravijo drugi, ker jih je več milijonov in vsak ti bo povedal nekaj drugega; vsak ima svoje mnenje in če poslušaš tuja mnenja, pomeni to tvoj konec.«

Ne poslušaj nikogar, ostani samosvoj. Obidi mnenja drugih in ostani ravnodušen. Če poslušaš vsakega, te bodo vsi usmerjali tako ali drugače. Vendar tako nikoli ne boš dosegel svojega najglobljega središča.

(zgodba iz knjige: TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO), 2020)

Prevedla: Simona Babič

Izdala Založba Primus

TANTRA (OSHO) - beseda prevajalke

TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO) 

Prevedla: Simona Babič

Izdala: Založba Primus

SPREMNA BESEDA PREVAJALKE:

Prevajanje se je zgodilo spontano in predvsem iz želje po doslednem razumevanju vsega, kar sem prebrala.

Brez osebnega razumevanja bi bil lahko prevod bistveno osiromašen ali pomensko izkrivljen.

Zavedala sem se teže sledenja izvirnemu besedilu.

Ker je izrazoslovje manj »domače«, je bilo treba pošteno zagristi v raziskovanje nekaterih stilnih povezav. Na koncu sem si kot samopomoč sestavila Slovar manj znanih besed.

Če povzamem – osebna intenzivna doživetja in posledično izkušnje neobičajne narave, so si sledile brez nadzora, brez pričakovanj in brez razumevanja, kaj se mi dogaja v resnici.

Moja lastna izkustva so zato kar nekaj časa ostajala brez vidnih možnosti, da jih dojamem z umom in izrazim jasno. Čeprav sem jih želela deliti vsaj s somišljeniki, sem obtičala praznih rok.

Vse dokler mi ni prišla v roke knjiga, ki jo boste morda brali – srčno upam, da z veliko mero čistega razumevanja. Kajti sama sem v njej prešla proces ozaveščanja na več ravneh in v več pogledih.

Na koncu je ostalo čudenje – veliko začudenje, pomešano z radostjo.

OSHO je oživel Tilopo, ko sem komaj zlezla iz plenic. Razumljivo – vse zapisano v knjigi nima časovne razmejitve in pravzaprav izvira iz Bog ve katere davnine.

Bila sem vzhičena nad načinom predaje znanja in na koncu več kot zadovoljna, saj sem razrešila »življenjska« vprašanja vrhovnih in večnih resnic o tantri.

Proces, v katerega sem bila vključena, je dobil epilog mojega lastnega zavedanja, pridih ponižnosti in globoke hvaležnosti.

»Mahamudra« je pojavna oblika, ki bo nekoč obrnila na glavo svet vsakega posameznika – še posebej, ko se bo izkušnja izrazila do zadnjega, »velikega pečata«, kjer postaneta modrost in praznina neločljivi.

Odkrit poklon OSHU, mojstru vseh časov.
Simona Babič

UVOD v knjigo: Ime ji je Ljubezen (Simona Babič)

UVOD
Zgodnje jutro, 16. septembra 2017.
Poslušam igranje na boben. Ritem, ki pelje iz mraka v svetlobo novega dne. Ni prav veliko trenutkov v življenju tako mističnih in pospremljenih s toliko zavedanja, da se ljudje prebujamo v boljši jutri. Večnost je z nami, a zaslepljeni kot smo, menimo, da so to samo zgodbe za ljudi z bujno domišljijo.
Čarobnost tega trenutka postaja resničnost, saj dan postaja stvaren, viden in pomešan s ptičjimi spevi. Veter nosi ta ponavljajoči ritem udarcev skozi odprta vrata prav do mojih ušes, ko občutim v sebi vso milino in zahvalo, da sem, kjer sem. V objemu morja, jutranje zarje in vetra, ki mi nosi sporočilo: »Začni! Zdaj je pravi trenutek, da zaključiš krog spoznanj, ki so ga zaokrožila tri leta velikih učenj in modrosti, prepotrebnih za današnji čas«.
Predaj sporočilo naprej. Bodi kot ta glasnik iz bližnjega gozdiča, ki vsako jutro, s ponavljajočo se predstavo na bobnu, ponuja odgovore kot na dlani. Izbrana si, da spoznanja deliš naprej. Vsak, ki bo zapisano prebral, bo dobil upanje zase, da ni osamljen. Da nas je vsak dan več in da se ponovno vključujemo v zavedanje obstoja.
Davno pozabljene svete prostore, dragocena sporočila in zapise preteklosti razgrni med vse, ki so začutili, da je prišel čas, ko izstopiti iz kroga nemoči predstavlja edini način za pretok energije v pravo smer. Pravilno usmerjena energija bo združila vse, ki s stopnjo svojega zavedanja iščejo somišljenike in soustvarjalce vrnitve sreče in blaženosti na zemljo. Tako kot je nekdaj že bilo, ponovno bo, ko se bo »prebudilo« dovolj ljudi in potegnilo za seboj tudi te, ki v globokem spanju nezavedno tipajo za resnično stvarnostjo.
Svetloba se širi, kot nezadržno prihaja nov dan. Svetost bivanja, blaženost biti in živost duha z močjo naravnih ritmov in toka življenja, zavedajočim že odpira vrata. V tem ni nič nenavadnega. Vse, kar je davne eone bilo »tukaj«, je v resnici še vedno tukaj. Čeprav v občutenju, da odkrivamo nekaj novega, je vse nekoč že bilo razkrito in doživeto. Poskrito zaradi človekove malomarnosti in nespoštovanja naravnih načel se ponovno razkriva tistim, ki to želijo »videti« in ki po tem neskončno hrepenijo.
Nima se smisla stiskati za nevednostjo in nevrednostjo ter zaradi strahu ponikniti s svojimi spoznanji. Duša ve. Vsak, ki ji bo prisluhnil in bil pozoren nanjo, bo svoj omejeni svet razširil v neskončnost. V povezavi z vesoljem bo v pomoč mati narava, ki vsak dan ljubeče ponuja odgovore na svoji »dlani«.
Le mi smo tisti, ki smo odtavali in razvrednotili njeno poslanstvo. Razvoj tehnologije, verstva, politične opredeljenosti, nepoznavanje naravnih načel, pozabljenost starodavnih sporočil ipd. so nas zavedli daleč, daleč od resničnega izvora in popolnoma odtujili od naše duše.
Preden se popolnoma potopimo v razmislek o svojem obstoju, še enkrat zajemimo zrak, splavajmo na površje in se ozrimo okrog sebe. Želimo obstajati v sozvočju z življenjem in se mu ponuditi z zaupanjem? Se ponovno povezati z vsem ustvarjenim v duhu ljubezni? Smo pripravljeni odpreti srca in dovoliti duši, da spregovori namesto nas?
Postati to, kar v resnici smo, ni tako zamegljeno, da ne bi mogli prepoznati. Veter ima čudežne moči. Le vrata je treba na stežaj odpreti, narediti prepih, da se odpihnejo dvomi in razpihajo meglice v glavah nevednih in nejevernih. Nesreča nikakor ni naše naravno stanje - ozreti se za poslanstvom svoje duše je najbližje naši naravi. Narava našega obstoja je poskrbela za rojstvo naše biti, da bi le-ta uživala blaženost, srečo, ljubezen in ne dušeče strahove ter z njimi povezano trpljenje.
Že od nekdaj je bilo tako, a čez tisočletja smo sami sebe pahnili v nesrečo. Pozaba bistva obstoja se je porazgubila v mržnji in nadvladi posameznikov, ki so želeli in še želijo z manipulacijo živeti na račun drugih. Njihova tema hoče prevzeti oblast nad svetlobo. Skozi vojna in osvajalska obdobja, tiranstvo ženskosti in odtujitev moškosti od srčnega bistva, je pahnila človeštvo za več tisočletij v pozabo.
Uravnovešanje ženskih in moških načel bo človeka osvobodilo številnih zablod. Žensko poslanstvo današnjega časa je v moškem odpreti in spodbuditi k delovanju njegov srčni center moči, da bo v polnosti in svobodno sposoben izražati samega sebe. Moško poslanstvo pa je, da žensko odpre in spodbudi k delovanju osvobajajoče spolnosti, ki predstavlja njeno ustvarjalno energijo in je izvor prvinskosti in najglobljih moči.
Vse to in še mnogo več, bom skozi knjigo predstavila iz osebnega doživljanja stvarnosti, kajti s pozornostjo ter veliko tankočutnosti, sem prišla do spominjanja izvirnosti svoje duše. Duše, ki sliši na ime Ljubezen.
Da! Ime ji je Ljubezen. Ne glede na vsa poimenovanja v preteklosti, na vse izkrivljanje njenega izvora, se ni pustila ugnati.
In se ne bo pustila ugnati niti tistim, ki so odločeni, da ji prisluhnejo. »Slišati« se jo da s srcem. Izvor blaženosti, vseh ekstatičnih čutenj in doživljanja telesnega ugodja izhaja iz srca - vse se začne v srcu. Le-tega vodi duša, ki je ob vsakem rojstvu v novi osebnosti in se preobraža z izkušnjami naših preteklih življenj. Želi izkušati vse, kar človek kot utelešeno bitje predstavlja.
Izgubili smo izraznost svoje duše, ki jo privlači in osrečuje le ljubezen in vse, kar je storjenega v njenem duhu. Zatorej ponovno - nismo rojeni za trpljenje, temveč za radost in uživanje le-te. Naša osnovna pravica je vzeti vse že ZDAJ in TUKAJ in ne enkrat nekoč, nekje … Ponuja se toliko vsega, kot je človek v svojem utelešenju sploh možen užiti. Toliko ljubezni in doživljanja stanja blaženih občutkov, kot jih sploh lahko prenese. Toliko vznesenosti veselja in sreče, kot le lahko dojame … Za vse navedeno seveda velja tudi obratno.
Sprejmemo lahko le to in toliko, kot si dovolimo – dobesedno. Nemogoče je vse to razložiti umu, dokler ne doživimo lastnih izkušenj. Kako bi se lahko verodostojno izrekala, če ne bi spoznala, kako je, ko se znajdeš na samem dnu in kako, ko se povzpneš na sam vrh? Šele pot v obe smeri razjasni poglede od spodaj navzgor in obratno, od zgoraj navzdol.
Poudarjam – izražanje duše nosi v sebi stanje blaženosti. Njene blagosti so tolikšne, kot jih posameznik sebi dovoli užiti.
Pot do stanja osvoboditve telesa in duha so modreci, mistiki in razsvetljeni ljudje že tlakovali. Ni tako nemogoče, da te poti ne bi prepoznali tudi sami.
Zakaj si torej ne bi dovolili več in še boljše? Brez krivde preteklosti, brez spon, ki smo si jih sami nadeli in brez sramu pred samim seboj!
Zatorej ljubi človek poleti na krilih svoje duše in se pridruži letenju vseh, ki so že vstali iz zablod trpečega odraza samega sebe in posedi na obzorju radostnega upanja.
Poraja se novo obdobje, ki bo osvetlilo davne modrosti, poskrite v želji zavajanja in osebnih koristi. Vsa verstva, ki so popačila izvirnost že zapisanih besedil in naredile človeka ustrahovanega in nemočnega, tonejo v pozabo. Počasi, a zagotovo. Pionirji današnjega časa že kukamo na plano. Ti bodo - bomo - poskrbeli, da resnica ne bo več zavita v temo. Povrnjeno upanje bo dvignilo vse, ki niso več zadovoljni v čredi privzetih »resnic«.

SPOROČILO ZA JAVNOST

Knjiga, prežeta z esenco Oshovega Duha, 

v mojih rokah dobesedno vibrira.

TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO)
Prevedla: Simona Babič
Izdala: Založba Primus (2020)

Danes je marsikaj postavljeno na glavo. Knjige prevajajo ljudje z ustrezno diplomo, vendar brez potrebnega razumevanja modrosti, ki jo sporoča avtor. In obratno, ljudje, ki v resnici poglobljeno pristopajo k vedenju starodavnih ali novodobnih spisov, nimajo licence za prevajanje. Skoraj nihče pa se ne spomni več preproste ljudske modrosti, da je vse znanje dostopno prav iskrenim in pristnim iskalcem resnic o življenju. Ti so ga sposobni prenesti verodostojno in v skladu z avtorjevim sporočilom.

Seveda je treba zavihati rokave, pljuniti v roke in pridobiti kakšne dodatne veščine. A vse je možno, če se hoče. Tako se najdejo posamični zanesenjaki, ki se odločijo, da bodo presegli same sebe in se podali na novo pot. Sebe štejem mednje.

Koga še zanimajo izkušnje, če pomaha pred nosom z ustrezno diplomo, certifikatom in podobnim?

Mene zagotovo, saj sem goreča zagovornica znanja. Ne tistega iz trte izvitega, temveč pristnega, ki pa ga na koncu prinese življenje samo, najpogosteje skozi najtežje preizkušnje, kajti v območju udobja še nihče ni zaznal želje po višjih stanjih zavedanja.

Pa smo tam, kjer bo nekdo rekel, da delam iz muhe slona. Ne, ne bo držalo. Po tridesetih letih dela z ljudmi z najvišjo možno izobrazbo zelo dobro vem, da »papir« še ne prinese ničesar, najmanj pa modrosti. Morda nakazuje inteligenco, zelo ozko in specifično naravnano, ki pa po navadi nima veliko skupnega s pretočnostjo in raznolikostjo življenja kot takega.

Izkušnje, samo izkušnje, vsakršne možne oblike, predvsem pa tiste navidezno najtežje in osupljive narave, oblikujejo osebnost do te mere, da zna vstopiti v svet znanja s široko odprtimi vrati.

Če v svojem delu ne uživaš, nisi navzoč in predan, ne more biti pravih rezultatov. V tem primeru nisi niti živ, življenje je že zdavnaj ugasnilo zaradi vdanosti v usodo, kar pa je samo rezultat izjemno omejenih prepričanj. Živiš ali ne živiš? Tako preprosto je to.

No, moja zgodba je drugačna – pozitivno naravnana. V Sloveniji namreč obstaja Založba z veliko začetnico, ki je prerasla to omejitev preveč »pametnih« glav in spustila v svoj krog sodelovanja tudi ljudi brez uradnega »pečata«. S tem pa je izstopila iz ustaljene prakse in dala prednost avtentičnemu znanju. 

Moj prvi poklic ni prevajanje. Prevajanje se je »zgodilo«. Klic v meni je bil tako močan, da ga ni bilo moč preslišati.

Skozi razumevanje vsega, kar sem osebno doživljala (mejna področja zaznavanja obstoja zunaj dosega vsega običajnega), sem odkrivala veličino OSHOVIH modrosti. Resnica, ki se mi je ob branju razkrivala sproti, me je vodila do spoznanj, v kakšen proces sem bila pravzaprav vključena.

In se nadvse čudila izkušnjam, ki jim je do takrat brez pravega razumevanja vedno nekaj manjkalo.

V tej želji, da bi do podrobnosti spoznala celotno besedilo, sem začela spontano prevajanje in – zanimivo – takoj našla skupen jezik z Založbo Primus.

Zatorej ali bi lahko občutila toliko zadovoljstva ob delu zgolj iz poslovnega vidika? Nikakor. Nemogoče. Potem v prevod ne bi vtkala tolikšne količine energije hvaležnosti in ljubezni, kot sem jo ves čas in z vso pozornostjo nizala med besede.

Razumevanje – vrhunsko razumevanje tantre sledi, ko zrastemo skozi učenje te starodavne tehnike; ki niti ni tehnika, kot se odkrije med branjem. Je nekaj nad besedami in dejanji sodobnega časa.

·   Tantra je ena sama ljubezen – sproščena in naravna, a šele takrat, ko smo mi sami naravnani k temu znanju sproščeno in naravno.

·       Zgodi se …: »Ko je učenec pripravljen, pride učitelj.«

·       OSHO pa je učitelj večnosti in neskončnosti. Jasno! – ni mu para.

·       Njegove besede so preproste, vendar je to, kar želi razjasniti z njimi, skrivnostno.

·       In več kot razumemo, vse bolj postaja skrivnostno.

·       Skrivnost življenja ni nekaj, kar se lahko reši ali kar bo rešeno kadar koli.

·       Ta skrivnost se živi. Ta skrivnost ima svoje dihanje, svoj ritem in svojo bit.

Zato danes … in še predvsem danes, kljub vsej tehnologiji in razvoju v znanosti, OSHO ostaja vodnik tem, ki hrepenijo po ozaveščanju resnic – o sebi.

Mojstru OSHU v zahvalo globok poklon.

Simona Babič

… ljubezen je ljubezen je ljubezen … (Pisarka Simona)