četrtek, 07. oktober 2021

Kako preboleti sovraštvo?

Ljudje lahko neizmerno sovražijo. Kar koli.

Najslabše vrste sovražnosti je sovraštvo do druge osebe.

In ljudje lahko tako močno sovražijo, da postanejo grdi, ne samo navznoter, tudi navzven. Spremeni se njihov zunanji videz, saj se sovraštvo, pomešano s sveto jezo, dobesedno zažre v obraz.

Taka oseba je videti zagrenjena, obsedena z iskanjem somišljenikov in ne nazadnje neznosno trpi. Za svoje trpljenje obsoja druge in se ji niti ne sanja, da je s svojim ravnanjem, vedenjem in občutki sama izzvala točno to, kar se ji dogaja.

Zanimivo pri vsem tem pa je, da je to zadnja stvar, na katero pomisli – namreč, da je sama ustvarila nastali položaj, dogodek, občutke ipd.

Ampak s sovraštvom do drugega naredimo največ škode samemu sebi, in to v vseh pogledih.

Nehote se začne dogajati, da nam s časom oslabi imunski sistem. Če se v teh občutkih vztraja dlje časa, se zgodi to, česar si nihče ne želi: zbolimo. Sovraštvo namreč najeda notranje organe, poruši naravno notranje ravnovesje in naredi škodo na vseh plasteh (telesih) našega zemeljskega ustroja: na fizičnem telesu, mentalnem, umskem, astralnem … Avra postane polna lukenj in teme.

Resnica pa je, da takšna oseba sovraži sebe, ne mara sebe, ne sprejema sebe, ne spoštuje sebe, ne vidi sebe v pravi luči. Skratka njeno sovraštvo se kot bumerang vrača nazaj vanjo.

Ali si sploh kdo želi nekaj takega? Uničiti sebe zaradi iluzije, ki se imenuje sovraštvo?

Sovraštvu nasprotna je ljubezen. Samo skozi ljubezen in sprejemanje se zgodi ravnovesje in prepreči nadaljevanje škodljivosti do sebe ali nastanek bolezni.

Ampak kako ljubiti, če pa se sovraži?

Najprej se je treba ustaviti: STOP! Ustaviti ene in iste misli. Ustaviti krog vsakdanjega ponavljanja in nenehnega obtoževanja drugih: STOP!

Zdaj, ko se je takšen človek ustavil, je treba razmisliti, ali si zmore oprostiti? Oprostiti zaradi pomanjkanja razumevanja sebe in posledično drugih. V sebi je treba poiskati in tudi najti vzroke. Vzroki so zakoreninjeni globoko v človekovi biti. Nastali so kot posledica okolja in ljudi, kjer so odraščali. Nastali so kot posledica pomanjkanja razumevanja prave narave ljubezni in pomanjkanja vzgleda, ki bi pomagal osvetliti njihovo bit.

Veliko gorja nastane zaradi prepričanj, vzorcev, tradicije in vse mogočih omejitev, ki jih seje družina, družba in vera. Tako nastane v človeku veliko pomanjkanje, ki ga zapolni s sovraštvom, namesto z ljubeznijo. Človek postane čustveni invalid. Njegov um je ohromljen, srce zatrpano s strupi in duša pozabljena/izgubljena.

Globoko v človeku tičijo številne potlačene misli, dogodki in občutki, ki jih preprosto želi pozabiti, kot da nikoli niso obstajali.

Vendar drugače ne gre, kot da se ponovno podoživijo in osvetlijo z močmi razumevanja in odpuščanja. Samo z globinsko preobrazbo svoje biti, se zgodijo premiki na bolje.

Včasih si je treba preprosto vzeti čas zase – morda veliko časa – in narediti inventuro svojega življenja. Če se življenje ne odvija po našem »svetem prepričanju«, kako bi moralo potekati, potem je čas za iskanje vzrokov v sebi.

K zdravju pripomore notranja tišina (meditacija), ki pomaga umirjati um in telo.

Najprej mora človek najti mir v sebi, če ga želi videti zunaj sebe.

Najprej mora človek ponotranjiti zadeve, ki mu ležijo na srcu.

Najprej si mora človek dovoliti, da začuti svoje »srce«, ki se bo odzvalo s toplino.

Najprej se mora človek odzvati tihemu šepetu duše, ki ve vse o njem in bi lahko bila prvi in najpomembnejši svetovalec, če bi jo slišal.

Najprej mora človek pomagati sebi, če želi še kdaj srečati ljudi, ki bi mu radi od srca pomagali.

Najprej se mora človek predati očiščevalnemu »programu«, kot so na primer solze, ki pomagajo izmiti žalost in trpljenje; kot je na primer globoko sočutje do sebe; kot je na primer telesna dejavnost, narava, domače živali; kot je na primer pravilno dihanje, sproščanje ipd.

Veliko je možnosti za ozaveščanje, v kakšnih zmotah vse smo živeli, kakšne neumnosti vse smo počeli in jih še počnemo …

Za vse, kar obtožujemo druge, je razlog v nas samih. Drugi so tukaj zato, da nam pokažejo, kje smo šibki, česa se še nismo naučili in s čim imamo pravzaprav mi sami največ težav.

To je lahko zelo dolgotrajen in boleč proces, če v svojem sovraštvu ne prepoznamo sovraštva do sebe. Sami sebi smo največji sovražnik, krvnik ali rabelj. Samemu sebi počnemo tisoče grdobij, največje grozote, brez zavedanja, da nam drugi sploh ne predstavlja grožnje. Grožnja smo le mi samemu sebi.

Drugemu se morda niti ne sanja o našem sovraštvu, drugi nas morda celo sprejema z odprtim srcem. Ker pa smo sami zaslepljeni, tega ne moremo prepoznati.

Če sebe nimamo radi, se ne spoštujemo in smo grobi v mislih, besedah, dejanjih, potem smo sami sebi nastavili zanko za vrat. Karmični dolg se veča, naše trpljenje se množi, nerazumevanje raste in temu ni videti konca.

Ali je to res edina rešitve?

Torej najprej ozavestimo – s sovraštvom delamo največjo škodo sebi. Če ta resnica prodre do naše zavesti, potem bomo še TA trenutek opustili vsako sovražno misel, besedo ali dejanje tako do sebe kot drugih. In že smo stopili na pot, ki pelje v nasprotno smer od sovraštva …

Proti ljubezni!