četrtek, 18. julij 2019

Moje srce pravi …




Moje srce pravi: »Rada te imam!« Lahko sem ob tebi vzvišena, ohola, se prepiram in pojasnjujem … povzročam nemir v SEBI in … opazujem ali ga netim tudi v TEBI?

Ampak – ali je res vse tako zelo preprosto, kot zaznavam ob pogledu nate? Ne dovoljuješ si zmede in nemira. Pravilno povedano: ne opazim ga.

Ali mar prav zato srce v eno odgovarja: »Rada te imam!«?

Ne vem! Vem pa, da me pogled nate zbistri in na svojevrsten način onemogoči ter vzame vso voljo, da bi nadaljevala z »dramo«.

Ko se iskreno vprašam, kaj sploh želim doseči z dokazovanjem svoje resnice? – pa zadovoljivega odgovora ne najdem.

To občasno mučenje same sebe me počasi že najeda.
Še več – dovolj ga imam.
Ali še bolje – ničesar pametnega mi ne prinese.

Razpara in razdvoji le mene. Ti ostajaš osrediščen in trden kot skala.

Neomajen!

Občutim tvojo ljubezen in se sprašujem, zakaj pri »Bogu svetem« mi to ne zadostuje?

Lahko sem trmasta, jezikava ali razborita – a te to sploh ne gane. Moji jezi se niti ne posmehuješ. Ves čas me sprejemaš neomejeno in celovito.

Da – res! To zna in zmore le celovita oseba. Celovita sama v sebi.

»Rad te imam«, rečeš in to je vse, kar rečeš.

In prav s tem me na koncu razorožiš, čemur sledi predaja in odvzem možnosti, da bi sploh lahko še kaj dodal/-a.

Kajti, ko prisluhnem samo srcu in odvržem um/razum, tudi v meni utripa samo ena misel: »Rada te imam!«

Zakaj, čemu, kako … pa ostajajo vprašanja, ki počasi zvodenijo ali pa jih odpihne veter ali pa se neopazno odplazijo sama …

Tako med nama ostaja le: »Rad/-a te imam!« Vse drugo se porazgubi v času in prostoru – kjerkoli že ali kadarkoli že se srečava v zedinjenju.

Kako malo je na »koncu« treba in kako je v resnici vse preprosto, če poslušaš svoje srce. Brez motenj, ki jih povzroča nemirni um.

»Zakaj je potem dvig zavedanja/zavestnosti na drug/višji nivo dojemanja ljubezni tako porazno nizek, redek in pod vprašajem pri večini ljudi …«

… se na osnovi povedanega lahko vpraša vsak sam?

Zakaj je preprostost in naravnost v ljubezni tuja, nedostopna ali celo nedosegljiva? – Ko pa ljubezen po svoji pravi naravi želi zgolj eno - v ENO ljubiti!



nedelja, 07. julij 2019

Zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?




Ljubezen je izraz naravnega zakona.

TA zakon pravi:

»Ljubezen bo do nas točno takšna, kot smo mi do nje.«

Hm …

Imamo v sebi prebujen in ozaveščen prav TA pogled na ljubezen?

Delujemo nezavedno, bolj ali manj iz družbeno pogojenih vzorcev, lastnih prepričanj, tradicije, verovanja …

Ali pa delujemo povsem uglašeno z naravo ljubezni?

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«

Se bere preprosto?

Zakaj praksa izkazuje TAKŠNE anomalije na življenjskem področju, ki ga človek običajno povezuje z ljubeznijo, odnosi, harmonijo, prijateljstvom, sodelovanjem …?

Kakšni pa potem smo, da nam ljubezen spolzi iz rok, še preden bi lahko doživela lasten razcvet?

Koliko izražamo sumničavost, borbenost, tekmovalnost, primerjanje, ljubosumje in posledično trajno NEZADOVOLJSTVO v ljubezni?

In koliko je še ostalo tiste preprostosti, iskrenosti in iskrivosti v naših odnosih?

Niso takšna vprašanja za lase privlečena …

Kakšni smo v resnici do ljubezni, če ozavestimo preprosto dejstvo, da bo ljubezen do nas takšna, kot smo mi do nje?

Vsekakor brez zavedanja o delovanju te naravne zakonitosti ljudje trpimo in ljubezni nalagamo tisoč in en razlog za »krivice«, ki se nam v njenem imenu dogajajo.

Bolečina pa rjove in besni v človekovi notranjosti, kot bi ljubezen bila sposobna nositi trpljenje in žalost. In nekateri so celo prepričani, da ga prav zares nosi in še to najpogosteje »najboljšim« ljudem.

Pomota, da ji ni para!

Ali ne razumemo ali pa pozabljamo, da ljubezen po svoji pravi naravi in sama po sebi niti ni zmožna povzročati kakršnegakoli trpljenja.

Ljubezni še na misel ne pride, da bi človeka mučila, mu zadajala rane ali kako drugače prizadela …

Nezamisljivo?

Seveda – v primeru, da jo označujemo s kupom nesmislov, ji pripisujemo vloge, ki jih nikoli ni odigrala ali pa jo trpamo v zatohle predale med zastarele vzorce, kjer …

Kajti ljubezen je sama po sebi čista kot biser in po svoji naravi nepremagljiva med iskalci njene alkimistične vsebine.

Ker jo praviloma obtožujemo, je v resnici ne slišimo. Ne slišimo njene tihe prošnje, da bi bila slišana.

Človek se preprosto zaradi prevelikega hrupa v svoji notranjosti njenega glasu NE ZAVEDA. Glas ljubezni je tako mil in nežen, da ga lahko slišimo šele, ko smo sami umirjeni in tihi.

Uravnovešeni, meditativni in zavedni.

Vse to glasno žlobudranje v glavi preprečuje, da bi jo sploh ozavestili.

Nemogoče! Kako slišati nekaj, kar oddaja frekvenco ljubezni, če pa se naša vibracija nemirnega uma oddaljuje od prvobitnosti njenega zvoka? In ustvarja disharmonijo ali popolno neubranost?

Resonanca z zvokom ljubezni in harmonija, ki nastane v uglašenosti ob skladju vibracij, tako večini ostaja skrivnostno prikrita.

Posledično vibriramo daleč od frekvence ljubezni.

Vrača pa se nam vibracija, ki jo oddajamo. Kot so vibracija jeze, žalosti ali trpljenja ipd.

Zato razburjen človek, v afektu in sidran v svojih sebičnih prepričanjih, NIKOLI ne bo ujel tonov ali glasu ljubezni.

Ljubezni v tem primeru ne ostane nič drugega, kot da čaka – na svoj trenutek. V resnici je pripravljena VSAK trenutek in čaka, da bi se izrazila na povsem preprost in naraven način – uglašeno s svojo pravo naravo.

Tako se ljubezen vrača proti človeku točno tako, kot se človek obrača nanjo.

Uslišana ljubezen!

Bo uslišana šele takrat, ko jo »slišimo«.

Ta naravni zakon nas lahko reši prenekaterih muk in bolečin, ki si jih, vročekrvni kot smo, ne znamo razložiti.

Ne razumemo njene preproste »tehnike«.

Njena preprostost je nekaj povsem naravnega. V sodelovanju z našo naravnanostjo bo ustvarila temelj za razcvet uslišane ljubezni.

Šele njen razcvet bo razvil vonj, ki se bo začel širiti na vse strani, na vse okoli nas. A prišel bo iz nas …

Ta »vonj« je čista ali popolna ljubezen.

In že po tem vonju se širi sporočilo ali se človeku sanja o pravi naravi ljubezni.
Ali bo ljubezen prijetno ali odbojno zadišala?

Takšni, kot smo, takšen bo tudi vonj ljubezni.

Zato je vprašanje, kakšni smo mi do ljubezni, še kako pomembno, ko se sprašujemo, zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?
*
»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«