PRVA LJUBEZEN

Očitno marec name čudežno deluje.

Ko sem šla danes mimo vrtca, sem obudila spomin na svojo Prvo Ljubezen. K razmisleku me je napeljal pogled na deklico in dečka, ki sta se igrala v peskovniku. Zatopljena v svoj svet, zanju ni obstajalo ničesar drugega, razen »njuna igra«.

Igra, ki jo igramo odrasli še danes. Vsak dan. A je pogojena z vrsto nepisanih pravil, ki smo si jih med življenjem napisali pod besedo Ljubezen kar sami. Ob tem smo izkrivili njeno spontanost, njen obstoj sam po sebi, njen prvinski namen, ki je tako lahkoten in živ kot ta dva otroka, v katera sem se zazrla.

Pa da ne zaidem v svet »poučevanja«, vas raje igraje popeljem v svet otroškega »igranja«.

*

Ko sem bila stara tri leta, smo se preselili v kraj, na katerega me še danes vežejo prečudoviti spomini iz otroštva.

Živeli smo v bloku, v najvišjem ali IV. nadstropju. V pritličju zgradbe je bil vrtec. To je bila »mala malca« za starše, ki so me lahko mimogrede odložili pred odhodom v službo.

V pritličju pa je živel tudi Mirč, ki je v vrtec prihajal kar skozi nasprotna vrata. Svetlolasi fantek z nekoliko štrlečimi ušesi in neverjetno živahnimi očmi. Njega sem imela najraje izmed vseh otrok, saj je bil z menoj izjemno ustrežljiv. Približal se je mi srčno, na neki način celo zavezniško.

Ko sem zjutraj prihajala v vrtec, je pritekel k meni in se nemudoma začel pogovarjati. Sedla sem na garderobno klopco in mu dovolila, da mi je sezuval čeveljčke in obuval copatke.

Ker smo si delili skupno igrišče pred blokom, sva se večkrat srečevala tudi v popoldanskem času.

V sosednjem bloku je živel fant, morda leto ali dve starejši od mene, ki mi je zelo rad nagajal. Še več, vedno, ko me je zagledal, ga je obsedla želja, da bi me ustrahoval s pretepanjem. Ko je dejansko začel mahati po meni, sem zagnala vik in krik. Na vse grlo sem začela klicati mamo, ki je po navadi prišla na balkon, iz katerega je imela razgled nad dogajanjem pod blokom.

»Mama, mama … Iztok me pa tepe!«, sem vpila, da se je slišalo daleč naokoli. Mama je poskušala zadevo urediti kar z balkona in mi venomer ponavljala: »Udari ga nazaj!«

A kako, saj je bil večji in močnejši? Spomnim se, da se je vame naselil takšen strah, da sem se ga začela namensko izogibati. Če pa me je zagledal, sem že vnaprej načrtovala pobeg.

Bolj, kot sem kričala, raje se je zapodil vame. »Mama, mama, mama …« Ko je prišla na balkon mama, se je skril za vogal.

Na vsak moj klic »mama« se je zadrl nazaj »zizo«.

Si predstavljate ta ponavljajoč se ritem otroškega kričanja: »Mama!« »Zizo!« »Mama!« »Zizo!« »Mama …«

Kadar je bil z mano Mirč, je Iztok izbral drugo pesem. Takrat je vpil: »Lupček pa lubica, to je lepi par. Jutri bo poroka, greta mimo bloka …«

Iztok mi je ostal v spominu kot fant, ki se nikoli ni znal pogovarjati drugače, kot s kričanjem in srditim besom.

*

Ko sva z Mirčem zrasla, sva skupaj odšla v 1. razred osnovne šole in najino prijateljstvo še utrdila. Zelo sem bila vesela, ko je naneslo, da sva bila skupaj reditelja. To je v tistih časih pomenilo, da morava poskrbeti za malico, po pouku pa pobrati papirčke po razredu in očistiti tablo.

Najbolj zabavno od vsega je bilo, ko sva ostala v razredu sama in si za potrebne opravke vzela resnično veliko časa.

Pravzaprav se sploh ne spominjam, kaj vse sva se pogovarjala. Vem le, da se njegove družbe nisem nikoli naveličala. Tako sva prijateljevala vse do konca 4. razreda osnovne šole, ko sem se morala s svojo družino ponovno preseliti v drug kraj bivanja.

V tistem obdobju sem imela občutek, da se mi sesuva svet in doma sem se upirala z vsemi štirimi. A kdo bo poslušal mene in slišal moje želje ali potrebe? Svet odraslih ima svoja pravila, ki jih takrat nisem razumela in še manj sprejemala. 

Iztrgana iz okolja rosnega otroštva, si še vrsto let nisem opomogla. Navezovanje ali ohranjanje stikov v tistem času ni bilo tako preprosto, kot je to možno danes.

Kakorkoli že! Od časa moje preselitve pa vse do danes, Mirča nikoli več nisem srečala. Tudi Iztoka ne.

*

To zgodbo še danes zelo rada pripovedujem, če tako nanese. Moja otroka sta jo slišala že tolikokrat, da jo poznata že na pamet.

*

Kaj pa vi? Se kdaj spomnite Prve Ljubezni …?

Sem vas popeljala v čas doživljanja vašega otroštva?

Pisarka Simona

NEIZPET MUZAGET?

Moški, si bil kdaj ženski muzaget? Roko na srce, ta čast in oblast pripada prav zares redkim posameznikom.

*

Običajno je ženska moškemu njegova muza.

To je bilo in bo opevano.

           

Muze po navadi svojim poetom niso prizanašale in prinesle odrešitve. Veliko jih je svoje oboževalce zavračalo, podcenjevalo, tudi izkoriščalo njihovo predanost.

Kje je meja med pogledi na Ljubezen?

Kaj vse je dovoljeno muzi v ljubezni, da bo še ostala v pesnikovi duši kot najlepši, do nevzdržnih bolečin, do nezavesti ali celo do smrti opevan cvet?

*
Kdaj in če? Se zgodi, da je moški ženski kot Apolon, njena inspiracija, muzaget?
Vse je možno na tem svetu. Tukaj ni mesta za veliko vprašanj s preprostimi besedami.

Tako zgodi se kdaj pa kdaj, da moški postavi ženski raj. Ko ga časti in mu pripiše vse mogoče, tudi nezemeljske moči!

Kaj, če je moški tisti, ki je podcenil začetni vzvod? Ker se lepota telesa začne prepletati z lepoto duše? Ko se ženska dokoplje do izvora svojega gejzirja? Kako dolgo lahko ostane moški neizpet?

Se zgodi, da ženska razkrije, kar moški na videz skrije. Preresno se brani in ji kaže svoje zobe. Je vzvišen v svoji nedostopnosti, ker se vendarle boji razkritosti.

Pride trenutek, ko se odloči, da bo svojo premoč preizkušal. To ustvarja z veliko mero iznajdljivosti in domiselnosti.

   

Ženska, ki zaznava v svojem muzagetu le najboljše, bo čustveno stanje spregledala in ne nazadnje sprejela njegova pravila. Pravila, ki se bodo vrtinčila in nenapovedano spreminjala. Marsikdaj. Ji bo celo neizmerno ugajalo.

Kajti, vse lepote, ki jo vidi v ozadju, preprosto ne more prekriti z vsakdanjostjo. Četudi moški skriva, vsaj navzven, da nima, kaj ponuditi. Da mu je malo mar.

          Hm, se moti?

Z masko na obrazu, za spoznanje preveč prozorno, bo testiral svoje znanje, bistrost in pretkanost.

Ženska bo lepega dne do podrobnosti spregledala njegovo »igro«. Ker je vendarle to samo igra med ljudmi, ki iščejo nekaj več. Resnico pa želijo prekriti. Pred celim svetom. Kdaj pa kdaj celo pred samim seboj.

Vsa ta spoznanja je še vedno niso in ne bodo odvrnila od njene zagledanosti. Ker sluti. Kar je že v prvem trenutku občutila in zaznavala. Videla v njem nekoga. Večjega.

Njega, ki si je v ozadju oprtal koš ljubezni. Z njo obsuje tudi Njo, svojo muzo? Tisto, o kateri si dovoli sanjati le, ko je sam s seboj.

Pa stoji ob svoji muzi? Se na koncu vpraša moški, ko se mu na drugi roki druga ženska muza muza?

Ko izčrpa svoj ljubezenski odpor, ko preide mejo merjenja in konča s predstavo zunanje moči, takrat se znajde v Življenju znova na razpotju.

Ženska v daljavi pa vztrajno čaka! Medtem odide še po svoje. Poti je mnogo. Premnogo. Bolj ali manj vabljivih.

A še vedno ji ne da miru njen muzaget. Le kje jo lovi v razmisleku? Ali ne verjame, da ženska zmore usodno krojiti? Ker jo je tega naučilo Življenje.

Nezavedno in sočasno je njuna pot zdravila tiste rane, ki so zbliževale. Pot do skupnega razkrižja.

           Oba sta pridobila.

Ženska, ki se je odločila, da razišče globine, najprej svoje in nato še moške duše, ki jo občuti, brez oči.

Moški, ki je iskal doživljaje duhovno posvetne vrste in je na koncu zložil krila, klonil pred močjo Ljubezni, ki samo ljubi.

Se mora sedaj karkoli pretresljivega zgoditi? Spremeniti? Nič. Popolnoma nič.

Dovolj je, da občutiš, da obstaja. Nekje in nehote. Le s čim se to prisluži?

           Ženska ljubi svojega muzageta.

           Sedaj več ne dvomi, se ne zoperstavlja, ne primerja in ne nagovarja.

Ona samo je. On samo je. Sta. V biti Ljubezen, ki daje.

Ga ni človeka, ki bi se temu lahko uprl. Ko vse JE in za to ni treba prav ničesar več storiti!

Takrat se začne prelivati samo Ljubezen.

Zapisala: Simona Babič

09. september 2015

Kraj: NEKJE

Opis gesla: 

MUZAGET: VODITELJ MUZ, V STAROGRŠKI MITOLOGIJI VZDEVEK ZA APOLONA

OBLEKLA SEM SE

Oblekla sem se v fanta in odšla po svetu.

To ni bilo posebej težko in zahtevno, saj sem višje rasti in skoraj brez oblin.

Želela sem spoznati, kako se obnašajo dekleta, ko stoji pred njimi mlad, postaven fant, sicer nežnega videza, a odločnega pogleda.

Bila sem slepo zaljubljena v ljubezen in v večni želji spoznati, zakaj ljubezen obišče tako malo parov.

Vsaj tista ljubezen, ki si želi biti iskrena, svobodna in brez posebnih pogojev.

Obisk pri dekletih mi je prinesel spoznanja, neprecenljive vrednosti in pokazal nov pogled, ki ga v ženskih čeveljčkih nisem prepoznala.

*

Res sem »šla«, od zdaj naprej »šel«, po svetu, da odkrijem, v čem je tisti glavni razlog trpljenja zaljubljenih ljudi.

Presenečenj je bilo kar nekaj, tudi takšnih, ki jih ne bi nikoli uvidel, če ne bi obul moških čevljev.

Celota, ki se je pokazala, je imela vzrok v posledicah ravnanja mladih žensk, ki so nezavedno in tako rekoč večinoma igrala na svoje ženske atribute.

Vse, no vsaj tiste, ki jih je pogled name pritegnil, so želele ugajati s svojim ženskim videzom. Prepričane, da se moški osvajajo z lepo obleko, pod katero se skriva brezhibna postava, je bil njihov glavni razlog.

Svetleč pogled je skrival veliko željo po ugajanju in zato se bile pripravljene postati igralke pod masko zunanje lepote in nenaravnega obnašanja.

Ženske, ki sem jih poznal iz ženskega sveta, so leporečile in bile senca same sebe. Bile so pripravljene skrivenčiti same sebe do te mere, da so se v tem popolnoma izgubile.

Pravzaprav ni bilo lahko delo lupiti iz njih vso fasado, da bi prišel do bistva ali jedra njihove prave podobe.

A hočeš nočeš, moral sem tudi sam odigrati svojo vlogo brezhibno in dovolj prepričljivo. Velikokrat sem prav želel skočiti iz svoje kože, se pravi »nove« preobleke in jim povedati, da s tem zakrivanjem same sebe, hočejo zakriti to, kar je v njih najlepšega.

Seveda me je bolela njihova iznajdljivost iskanja vseh mogočih intrig, obrazcev in formul osvajanja, saj sem tudi sam, pod moško obleko ženska, v njih zlahka prepoznaval del sebe.

Posvetilo se mi je, da ne glede, koliko se ženska trudi biti ženska, se to sploh ne bi smela truditi. Preprosto bi morala samo ostati to, kar je. Ženska. Z vsem, kar ji je narava tako radodarno poklonila.

*

OVIRE V LJUBEZNI PRED SAMO LJUBEZNIJO

Vzbujanje pozornosti iz napačnih razlogov …

Strah pred samoto … ali nezmožnost biti sam s seboj …

Iskanje varnosti, statusa, koristoljubja …

Občutki manjvrednosti in tekmovalnosti … nizka samopodoba …

Zahteve in pogojevanje …

…

Biti vse, samo ne ženska, ki jo osvoji moški z ljubeznijo iz gole ljubezni …              

*

Je torej težko biti ženska? Seveda! Z vsem, kar je ženska naložila na svoja pleča, da bi moškim dokazala, da je vredna njihove ljubezni, je breme, za katero je prešibka.

*

A, pogled skozi očala očaranosti nad nekom, ko ni nobenega razloga, nobene potrebe in nobene zahteve in se ti niti ne sanja, kaj je tisto, kar te vleče k nekomu kot magnet, sanjačem odpira vrata ljubezni.

Neutrudno iskanje je končano, ko si rečeš: »Svobodno se bom prepustil občutkom. Naj tečejo skozi mene. Ko se ustavijo pri nekom, ki mi je ljub in drag, mu samo zaželim VSE, kar želim sebi.«

Ravno pri tem dajanju in dobrih željah ni potrebe biti skromen in skopuški. Poklonimo VSE, kar bi poklonili sebi, če bi se imeli tako radi, kot to čutimo do drugega. Ko bomo spremenili ta pogled in obvladali veščino dajanja in sprejemanja sebi z vso ljubeznijo, ki jo želimo pokloniti drugemu, se bo ljubezen obrnila proti nam.

Brez truda in napora se bo približala. Saj bo TO ljubezen, ki jo iščemo zunaj sebe in nam je ne zna nihče pokloniti. Vsaj ne takšne, kot smo si jo naslikali v svoji glavi.

Vsi ljubimo, a ljubimo vsak po svoje. Torej nam prav takšno ljubezen, ki jo pričakujemo od drugih, ne more dati nihče drugi, kot mi sami sebi. Samo sebi lahko poklonimo točno takšno ljubezen, kot si želimo, da bi jo prejeli. Saj samo mi vemo, kakšna je videti, kako hodi in sedi. Kako ljubi.

Če se bo ob nas znašel nekdo, ki bo podobno čutil in razmišljal, bo naš potencialni sopotnik. Postavljen bo temelj iz podobnega pojmovanja, kaj ljubezen sploh je in proti čemu se nagiba.

Nismo ustvarjeni za trpljenje, zato si ga nehajmo povzročati.

Ljubimo se, kot bi ljubili tistega, ki ga iščemo in TISTI BO PRIŠEL.

S čutnostjo, ki je prvo seme ljubezni.

Ljubezen išče samo ljubezen ali SAMO LJUBEZEN. Brez vidnih znakov vseh neumnosti, ki jih počnemo v imenu ljubezni.

Ljubezen kot taka, se ne ozira na barvo kože ali las, umetne trepalnice in nohte, vsadke in še veliko tega, kar ženske izmaliči. Pod to lupino pa se po navadi skriva popolnoma drugačna oseba, ki je moškim v resnici prikrita. Sploh tistim, ki si ne vzamejo časa, da bi pogledali pod to odvečnost, ki jo ženske vlačimo nase.

Hm, kako močno nesprejemanje same sebe?

*

Tako sem sezula moške čevlje in spet obula svoje bele čeveljčke.

Ter si zaželela samo BITI, to, kar sem. Svetla, iskrena in ljubeča. Do sebe.

In skozi labirint ljubezni bo prišel TISTI, pa čeprav brez belega konja in v samo svojih čevljih celote (z mehkim podplatom), ki bo videl v meni mene.

Pisarka Simona &Simon

Ljubezen se gradi med celima

človekoma in ne med

polovicama, ki se morata najti,

da bi se počutili celovito.

(Iz knjige Ljubiti z odprtimi očmi Jorgeja Bucaya)

NIKOLI NI VSE

O močeh ljubezni ni moč dvomiti.

(Simonca pregovor)

  

Nikoli ni VSE samo dobro ali slabo.

Vse JE tu nekje vmes.

Ko že mislimo, da je vse tako kot mora biti, se pojavi nekaj, kar nas ponese v dvome.

Ko že mislimo, da je vse najslabše, se pojavi nekaj, kar nas dvigne in nakaže možno rešitev.

*

V resnici pa je VSE samo iskanje ravnovesja, na katerega vpliva naša sposobnost in izbira, da se posvetimo SAMO SEBI. 

Posvetimo sebi 😉

Se ve, prisluhnemo SAMI SEBI 😀

Kako do ravnovesja ali uravnoteženosti življenja?

Vsako doživetje je povezano z določenimi občutki.

Če prevladujejo samo določeni ali posamezni, se lahko počutimo izpopolnjene ali obratno, izpraznjene.

Če se medsebojno prepletajo, je v življenju prisotno ravnotežje.

*

Ko izhajamo iz vedenja, da je VSE, po čemer delujemo povezano ali z ljubeznijo ali strahom, imamo prvo smernico.

Če izbiramo in skupaj zaključujemo, da bomo oživeli več ljubezni, se že umikajo številni občutki strahu.

Ta proces spremlja naša odločnost, da delujemo v duhu ljubezni ali popuščamo strahu v nas.

Da pa se sploh lahko spodbudimo v odločnost, se je treba najprej posvetiti »dihanju«, predihavanju in usmerjanju v umirjenost.

Umirjanje nam energije ne bo posrkalo. Ravno obratno. Imeli je bomo vedno več in več. Prav energija ali volja pa je nekaj, kar pri iskanju ravnovesja potrebujemo kot kruh in vodo.

Včasih je potrebno, da se ustavimo in si povrnemo energijo, ki smo jo sicer radodarno delili. A uravnovešenje zahteva, da v prvi vrsti pomislimo nase in svoje dobro počutje.

Zato je določena vrsta zadržanosti do ljudi, ki so potencialni manipulatorji in »energetski vampirji«, v samoohranitvenem procesu kdaj pa kdaj nujno potrebna.

Ko se nam povrne želja za nova srečanja z neznanci ali nenavadnimi dogodki, navdušenost ali z eno besedo začudenost nad življenjem, dobi življenje v več pogledih ponovno svoj tok in polnost.

Ko smo ponovno v ravnovesju, se naše sočutje v polnosti prenese tudi do drugih ljudi. V sebi občutimo potrebo po razdajanju in pomoči, rahločutno in z vso nežnostjo.

*

Zato je še kako pomembno, da v našem življenju ni nečesa preveč ali premalo.

Ravnotežje bo ohranjalo v nas občutek sreče in celovitosti. Sprejemanje samega sebe z ljubeznijo in to z lahkim srcem.

In ... juhu ... , pravkar mi je »padla« v glavo čudežna igra besed:

😘 O močeh ljubezni ni moč dvomiti. 😍

Pisarka Simona&Simon

LJUBEZNI NIKOLI PREVEČ

Ljubezen ne daje ničesar, razen sebe,

in ne jemlje ničesar, razen sebe.

Ljubezen ničesar nima, niti sama sebe ne more imeti;

ker ljubezen zadostuje ljubezni.

(Khalil Gibran)

LJUBEZEN

Jo pričakujemo, pogojujemo, kontroliramo in v sled navedenega z njo manipuliramo.

Naenkrat ni več ne duha ne sluha o ljubezni. Prej bi rekli, da je nastopil čas bolezni, ko nas navdaja ljubosumje, želja po posedovanju in nadvladovanju.

Zakaj?

Ker se ji NE prepustimo, ker ji ne dovolimo svobodno dihati in ker ji postavljamo pogoje. Tako dobimo pogojeno ali pogojno ljubezen.

Prepustiti, spustiti, stopiti vstran od kontrole nad položajem ter samo dovoliti obstoj čiste brezpogojne ljubezni, brez posedovanja; to pa je že druga zgodba.

Prava brezpogojna ljubezen je starševska ljubezen. To večina zmore, razume in tako deluje.

Razvoj brezpogojne ljubezni do partnerja pa je še v povojih. O njej se v nekaterih krogih že pogovarjajo, jo raziskujejo in odkrivajo, kje je kdo »obtičal«. 

O njej se da tudi veliko prebrati. In o njej sem se razpisala tudi sama. V svoji 2. knjigi pristopam k "brezpogojni ljubezni" na prav poseben in samosvoj način:

Ljubezen@izbiraj.Si?

(mimogrede, to knjigo si je že možno izposoditi v 11. knjižnicah po Sloveniji)

No, če jo kdo zmore živeti, pa ne vem. Brezpogojno ljubezen namreč.

Med vrsticami Khalil Gibran-a najdeš misel o samozadostnosti ljubezni same.

»Ljubim te!« in to je VSE. Ljubim to, da obstajaš, da si to, kar si.

Vse, drugo nosi v sebi neki razlog, zaradi katerega bi te ljubila.

DA. Lahko si privlačen, inteligenten, zanimiv, humorističen … in še več. Lahko si karkoli. In ne glede na to "karkoli", te ljubim!

To obstaja?

Hm, sanje, proti katerim bi lahko pristopili tudi v budnem stanju?

Ali usmerili svojo pozornost, da je ljubezen celota že samo zato, ker JE?

Mogoče pa, to le ni tako nemogoče. Čeprav obstaja na poti do brezpogojne ljubezni tudi nekaj "predpogojev". 😉

Preden posvetimo z brezpogojno ljubeznijo do partnerja, je nujno potrebno urediti odnose z otroki, starši, sorodniki in tudi prijatelji.

Še nas čaka veliko dela na sebi!

Si se morda vprašal, zakaj bi se lotil tega res zahtevnega »projekta«?

Pomisli! Saj, vendar VSE, kar v življenju počnemo, delamo zaradi SEBE in svojega razvoja.

Na mestu cepetati in se smiliti samemu sebi zna vsak.

Poseči po brezpogojni ljubezni, najprej do sebe in potem še drugih, pa je za enkrat še redkost.

😃»Večja redkost kot človek, ki bi ga lahko vedno prenašali«!😉

Pisarka Simona

ZALJUBLJENA …

... v mesec obilja, ki z nami koketira na resnično najbolj »naraven« način.

Spogleduje se skozi svetlobo Sonca in kaže na tiste barve, ki so z njim skladne brez posebnega truda in blišča.

Drobno cvetje v sozvočju z energijo Sonca kuka s svojo nežnostjo in krhkostjo nasproti pomladni preobrazbi. In to, še preden bodo ozelenela drevesa in se bodo razbohotili v zeleno preprogo okoliški travniki.

Kako se ne bi človek v hipu zaljubil, zroč v mesečino, ki v sebi že nosi obljubo jasnine jutra, ko se bodo prvi sončni žarki poigrali z barvo trobentic in narcis, vijolic in rožnatimi popki marelic. Prvim znanilcem, da bo letos sadja v izobilju.

Hvaležnost v trenutku poseje še več izobilja in še več ljubezni.

Tako se mi res ni težko vsak mesec marec ponovno zaljubiti v svetlobo barv in esenco, ki jo oddajajo nežni cvetovi iz narave.

Brez kakršnih koli reklam, oglaševanj in vsiljevanj o pravilnosti oblike, načina ali vrste, iz katere so vzklili.

Takšni, kot so že sami po sebi, so največja obljuba ljubezni, 

ki se razcveta vse do tja, kjer je sreča doma.

Pisarka Simona&Simon

NIČ LAŽJEGA!

»BOG JE!«

On samo čaka, da ga spoznamo, ko bomo pripravljeni na srečanje z njim.

Nič lažjega, kot samo spoznanje, da bo pokazal na nas. Ko bo prišel pravi čas, nas bo poiskal in nas osvetlil z vso močjo, ki je za nas tako nepredstavljiva. Skozi Luč bomo ugledali naše pravo bistvo, ki ga nismo prepoznali zaradi teme, v katero smo zašli med svojim življenjem.

Prepustiti se vodenju in zaupati!

Nič lažjega, bomo spet rekli. Pa je v resnici tako? Kako vemo, kdaj in komu zaupati? Nas vodi notranje vedenje, da smo prišli do točke, ko za nas nič ni več dovolj dobro, dovolj pametno in iskreno.

To je ta čas!

Nič lažjega, bomo nevedno pokimali. Kaj pa naj sedaj? Zaupam in se predam? Komu?

SEBI. Ni večjega Boga, kot ga nosimo že v sebi, v svoji podobi. Lahko se ustrašimo svoje moči in se predamo, ker ne verjamemo.

Nič lažjega! To naredi večina. Potegne svoje korenine k sebi in se skrije pod masko nemoči. Jaz ubogi nevednež brezmočen, kje naj vidim moč v sebi. Vse moči, ki obvladujejo moj um, so okrog mene, kjer je svet namenjen le dokazovanju drug drugega. Jaz tebi pokažem, kako sem močan in ti meni vrneš isto. Kdo je sedaj močnejši? Mogoče danes ti, jutri jaz. V resnici pa sva oba nemočna, ker ne poznava meja tej igri, ki utruja in vzbuja ves čas občutek, da nisem dovolj dober, nisem vreden, ne znam dovolj in moram vztrajno vaditi, da bom prepoznaven v zunanjem svetu.

Moč je v Meni! Moč je v Tebi! Ne verjameš, ker ne vidiš? Ker ne dobiš potrdila prve, druge in vseh ostalih stopenj, mogoče stopinj ali svojih korakov, ki jih puščaš, kot nevidno sled? Nevidna pa je spet samo tebi. Nekdo jo spremlja in ti želi pomagati, ko se boš uzrl nazaj in pogledal, ali ti kdo sledi. Nekdo, ki bi ti rad pomagal, če ga boš le prepoznal.

Vsak nosi v sebi angela varuha, ki se vsak dan trudi, da bi ti pokazal tebe samega in te ustavil, ko tako hitiš. Kam se ti tako mudi? Imaš opravke, ki so bolj pomembni kot ti sam. Delo, ki si si ga naložil, da boš potem zadovoljen in pomirjen. Pa boš kdaj zadovoljen sam s sabo? Medtem ko boš čakal, da bodo zadovoljni drugi. Kdo so ti drugi? So to ljudje, ki sami iščejo in čakajo, da jih bo kdo opazil, nagradil in pohvalil za dobro opravljeno delo. Potem so samo enaki tebi. Iščejo to, kar iščeš ti in nobeden od vaju ne najde. Zakaj? Ker se ne ustavi in zazre vse.

Nič lažjega! In smo spet na začetku vaje, ki jo ponavljamo iz dneva v dan. Kdaj nam to začne v resnici presedat. Šele takrat, ko nas ustavi življenje samo?

Ko se ustavimo na avtocesti in imamo gumi defekt. Takrat se MORAMO ustaviti in poiskati rešitev. Seveda jo najdemo.

Nič lažjega! Ampak ali znamo sedaj zamenjati zračnico sami, smo pogledali v navodila o uporabi pnevmatik in se poglobili v samo izvedbo dela. Najverjetneje ne, ker je prišla mimo pomoč. Od zunaj.

Smo zadovoljni, s pomočjo, ki smo jo prejeli. Vsekakor. Saj si nismo vzeli dovolj časa, da bi se naučili sami. Nismo zaupali, da znamo to vse sami. Samo, če si vzamemo čas.

Zakaj? Ker, ko pogledamo vase, ugotovimo, da znamo še vse kaj več, kot zamenjati preluknjano zračnico. Ugotovimo, da imamo neštete darove že v sebi, samo ne vidimo jih, ker preveč hitimo. Imamo premnoge opravke. Tudi navidezne, namišljene, kreirane iz načina našega življenja. Marsikomu povemo, nimam časa, ker moram … MORAŠ?

Kaj moraš v resnici narediti? Kaj je tisto, kar lahko odložiš mimogrede, ker ne potrebuješ več in kaj je tisto, kar pa resnično potrebuješ, da boš zadovoljen. Mogoče celo srečen. Ali je sreča samo za izbrance.

Nič lažjega, boš rekel, ker sreča je nekaj, kar ni vsakemu na dosegu roke. Za to pa moraš imeti res srečo, da imaš SREČO.

Kako sedaj? Resnično mislimo, da je sreča nekaj, kar nas ne more doleteti, ker je nedosegljiva, ker je nekaj, kar je neulovljivo in nimamo nobene moči nad tem.

Dobro.

Nič lažjega, kot biti o tem prepričan. Spet smo na začetku. In krog za krogom lovimo svoj rep. In ga ulovimo? Ko se igra mačka s svojim repom, se smejimo njeni nemoči, ker ji to uspe mogoče za hip ali dva in potem se ji rep spet izmuzne.

Zakaj? Ker se vrti v krogu. Če bi se ustavila, bi lahko mirno obrnila glavo in si s svojim jezikom umila rep. Kot to mačka v resnici počne vsak dan, če le hoče biti čista.

Zakaj se torej ne bi ustavili tudi mi?

Nič lažjega! Pa se ustavimo in poglejmo svoj rep. Ga pa nimamo. Ko se pošalimo, si rečemo stopi mi z repa in s tem mislimo, kako le nisem tega že prej sam videl, razumel ali vedel. Zakaj sem se prav ta hip spomnil, da to že znam in vem, samo sem pozabil.

Nič lažjega! Torej vse to že vemo. In zakaj se v resnici ne ustavimo, stopimo dol iz svojega repa in pomislimo, kaj pa zdaj? A se res hočem vrteti v krogu celo življenje ali si bom v miru ogledal prehojeno pot do sedaj in spoznal, kaj me teži, muči in tako obremenjuje, da sem pozabil nase. Tako rad bi v resnici počel to in to in to in še to. Jaz pa počnem skoraj ves dan točno to, česar ne želim početi.

Nič lažjega! Ampak res nič lažjega ni, kot se ustaviti in razmisliti. Vsak dan lahko vse spremenim v nekaj, kar počnem rad. To je v naši naravni danosti. Da smo to, kar si želimo biti. Točno to, za kar smo se rodili in je vredno živeti. Biti to kar si želiš. Je res nemogoče? Daj, vprašaj se, sedaj, ko si se že ustavil ali resnično zate ni druge poti? Ali res moraš vsak dan delati točno to, kar delaš, ko pa bi rad počel toliko drugega.

Vem, tukaj pa se v resnici vse ustavi. Točno v tej točki, ko se lahko odločiš, da greš naprej po novi poti ali boš sprejel pot, ki jo narekujejo drugi.

Sedaj si na ničelni točki samega sebe in lahko začneš vse na novo, kot takrat, ko si se rodil. Samo, da si sedaj že naučen hoditi, govoriti in misliti s svojo glavo. Pomisli, tvoj razum te ni naučil le živeti, kot živiš. Tvoj razum ti pravi, da bi morda, ampak res morda, lahko živel tudi drugače.

Nič lažjega! Prisluhni svoji duši in srce ti bo pomagalo. Ta dva tvoja skrita spremljevalca vesta vse o tebi. Že od rojstva sta delala zapiske o vsem, kar si se naučil in sedaj že znaš. Poznata tvoje skrite moči in velike želje. Mogoče ti lahko prav onadva pomagata odstreti kopreno zakritosti tvoje biti same po sebi.

Nič lažjega. Saj sedaj se zavedaš že tega, da imaš v resnici dva pomočnika, ki te poznata do obisti. Samo njima še moraš prisluhniti, da ti razkrijeta, kaj vse sta zapisala o tebi, samo da si ti med časom že malo na vse skupaj pozabil.

In ko boste skupaj brali tvojo zgodbo življenja, se boš začel spominjati sebe. Skoraj od rojstva pa vse do danes. Pokazala ti bosta, koliko vsega že veš in znaš in vse to ti nihče in nikdar ne more vzeti. Vse to imaš že v sebi. Toliko znanja, toliko veselja, toliko hrepenenja po vsem mogočem. Samo si pozabil.

Nič lažjega! Samo spomniti se moramo, kaj si v resnici želimo.

In pazi, kaj si želiš, ker vse to lahko tudi dobiš. Dajmo si že enkrat priznati, kakšna moč se skriva v rekih in pregovorih, ki so nastajali vse od pradavnine. Kakšno neverjetno sporočilno vrednost nosijo v sebi, če se jim le posvetimo. Ne pa, da samo ob naključnih priložnostih spoznamo, kako presneto držijo.

Nič lažjega! Torej je naslednji korak, zastaviti si vse, tako goreče in globoko vase zakopane prošnje in jih poslati v vesolje. Ki jih bo slišalo, ker sliši vse, ker ve vse o tebi, ker pozna tvojo dušo že od prej. Iz vseh tvojih življenj in svetov, v katerih si že enkrat bil in še boš.

Ampak ti si sedaj tukaj in zdaj. In kaj ti preostane? Samo to, da mogoče pa enkrat v življenju resnično zaupaš, se resnično predaš in spoznaš, da si tako droben prahec, takšen drobižek v primerjavi z Vesoljem in njegovo neskončnostjo, da se res nima smisla z njim boriti. Kaj šele mu narekovati, kako naj bo.

Nič lažjega! Torej s tem, ko se enkrat v resnici prepustiš samemu sebi in se vodiš do svojih »skritih« želja in zaupaš, da bo vesolje že znalo poskrbeti zate, ti preostane samo še, da si strpen in potrpežljiv. In počakaš! Vmes pa si pozoren na vse znake, na vsa znamenja, ki ti jih dan za dnem kaže Življenje samo. In jim samo slediš. Nič na silo in nič po tvojem močnem prepričanju v svoj prav. Samo slediš vsemu, kar ti prihaja nasproti in ti to sprejmeš. S hvaležnostjo, da si uvidel! In počakaš na naslednje in spet naslednje »znamenje«, ki ti počasi začne kazati TVOJO, samo tvojo pravo pot. In ugotovil boš, da je vse to res. Da si si pa ves čas tako ali tako želel v resnici iti točno po tej poti.

Kakšna hvaležnost takrat zasije iz tebe. Oblivajo te solze, ker še vedno ne verjameš, ne dojameš, da se to lahko dogaja tebi. Kakšen izbranec si vendar ti, da si spregledal, da si vreden, da znaš in zmoreš pogledati na pot, ki je prava samo zate.

Nič lažjega! Sedaj je potrebno samo še, da zakorakaš po tej poti. Brez strahu, pa saj te tako ne more ustaviti nihče več. Zaslutil si tam nekje ob poti, da boš kmalu naletel na naslednji smerokaz, na tebi je samo, da ga ne spregledaš. In ko prideš do njega, boš takoj vedel kam zaviti. Samo prisluhnil boš svoji duši in srce ti bo potrdilo, da si pravilno izbral.

Nič lažjega, boš spet rekel in krenil na pravo, svojo pot. In med potjo boš začel uživati. Naenkrat boš videl veliko več. Ob poti boš spoznal veliko novih ljudi, ki tudi iščejo svojo pot. Povedali ti bodo svoje izkušnje, predali svoje znanje in ti nehote pokazali še več možnih poti, ki bi tudi lahko bile tvoje. Samo izbrati še moraš, katera te bo najbolj radostila, katera je resnično najbolj tvoja in zato TVOJA.

Spoznal boš, da je vse okrog tebe naenkrat postalo tako svetlo in sončno in polno ljubezni. Popeval si boš znane napeve, jih ponavljal v nedogled in se okopal v luči neskončnih možnosti, ki ti jih ponuja življenje že zdaj in tukaj! In ne enkrat, ko boš imel to in ono, ko boš dočakal to in ono, naredil še samo to in ono.

Temveč zdaj! Zdaj je to tvoj čas, tvoj trenutek in tvoja pot, za katero si se rodil in boš na koncu tudi umrl.

Pa nič zato. Spet se boš vračal in raziskoval in se učil in imel vse, kar si boš dovolil.

Le TI sam!

Kako vse to vem?

Nič lažjega, kot to, da vam povem.

Ker sem sama šla po tej poti.

Samo zato, ker sem sama iskala to pot in vse to sama spoznala.

Samo zato vam lahko to povem. Ker je vse zapisano privrelo iz mojega srca, iz globine moje duše. Ki je hrepenela in še hrepeni in išče in tipa in se veseli vsakega novega trenutka bolj, kot kadarkoli prej v življenju.

Našla sem sebe ob tej poti, svoja hrepenenja in jim sledila.

In sedaj sem tukaj zato, da vam podarim sonce.

Sonce, ki je posijalo vame ob moji poti in mi pogrelo vsak kotiček duše. Zdaj vem, da zmorem in hočem in vidim pot, ki ji bom samo še sledila. Do svojega konca!

Z vso ljubeznijo tega sveta in vso močjo topline, ki mi jo je podarilo sonce, vam želim, da se odločite in vsaj poskusite razmisliti, če bi lahko uspelo tudi vam.

Kajti jaz vem, da vam bo uspelo.

Vem kot pribito!

Samo odločiti se morate. VI SAMI V SEBI!

Vaša Simonca, s soncem obsijana in hvaležno predana SVOJI NOVI POTI!

P. S.

NIČ LAŽJEGA, ČE VERJAMEŠ, DA SI BOG!

ČE MENIŠ, DA BOG NISI, JE VSE NAPISANO, NEKAJ NAJTEŽJEGA.

Lahko pa vsaj razmisliš in se morda odločiš, da se mu vsaj poskušaš približati.

(ORIGINAL ZGODBA –

Prirejeno vključena v 1. knjigo VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA)

Avtorica: Simona Babič

 2014, Betina