torek, 30. april 2019

LJUBIM TVOJO LJUBEZEN

Ljubim tvojo ljubezen.


O, da - ljubim jo! Ljubezen - imenujem te Ljubavi! 


Všeč mi je ime, ki sem ti ga nadela. Ime je znamenje - omen est omen. 


Kakšne občutke vse mi vzbujaš ... Poleg ugodja, blaženosti in širjenja srca, še občutek, da sem oboževana kot Boginja. Morda zato, ker sama vidim v tebi Boga.


Saj niti ne vem komu obelodaniti to ljubezen, za katero večina meni, da ne more obstajati. In ne sluti, da v resnici lahko obstaja, da ni trenutna in namišljena. 


Da si je nisva izmislila. Ker se prav nič, kar je že kadarkoli obstajalo, ne da na novo izmisliti.


Druga skrajnost so le-ti, ki jih bo popadla zavist, ljubosumje in skopost v sprejemanju takšnega odnosa. Ljudje načeloma niti ne sprejemajo teh, ki so dospeli do stanja blaženosti ... 


Čemu to mora biti tako? 


Česar sami ne doživimo ali še nismo izkusili, mislimo, da ni na voljo. In kako potem sploh razumeti ...?


Včasih me zapopade nekaj takega kot silna želja, da bi izpulila to človekovo nejevero in predočila, da vsak - prav vsak, brez izjeme - lahko to stanje doživi, ko samega sebe "dohiti" - spozna, razume, sprejme, ljubi ... 


Zakaj neumna želja predrugačiti to sveto in verjeli ali ne preprosto resnico? Morda prav zato, ker je večini neznanka ... 


Lahko pa poskusim nastaviti navigacijo, kako postati kapitan vsaki Ljubavi


Da ženskost v ženski lahko cveti, potrebuje moškega, ki jo občuduje.

Da moškost v moškem lahko živi, potrebuje žensko, pri kateri bo lahko kapitan.


Čeprav je oboževanje vzajemno in ni nobenega ločevanja - v smislu sprejemanja drugega v popolnosti takšnega, kot je. 


In da ladja lahko mirno in varno pluje, ženska izvaja navigacijo, a krmilo je v rokah kapitana.


Torej - nobena ladja ne bo srečno plula, če vsak izmed njiju, tako navigatorka kot kapitan, ne bosta vedela, na kakšno morje se podajata. 


Se ve - odgovoren kapitan bo zadnji zapustil ladjo ... In se ve, da je navigacija v ključnih trenutkih, slabem vremenu ali neurju, še kako pomembna. Prav takrat se bo izkazalo, koliko sta resnično skladna, v sozvočju in koliko je močan njun trojni vozel (zemlja, voda, zrak). Prav ta trojni vozel, pa bo njuni zvezi dodal mističnost ali simbol večnosti in neuničljivosti povezave.


Vsekakor je pred vsakim potovanjem in pustolovščino, ki ji sledi, treba dobro spoznati ladjo, s katero sta se namenila odpraviti na skupno pot. 


Ladja simbolizira našo osebnost - to pomeni, da je najprej treba spoznati sebe. Svoje potrebe, vzorce in se soočiti s svojimi željami. Dokler posameznik ne ve prav točno kaj hoče, kam gre in kdo je - bo povezava prekinjena, še preden se bo zastavilo vprašanje: "Ali si upam biti to, kar sem?" 


"Kdo bi bil/-a, če bi si to upal/-a biti? V tem neomejenem svetu, kjer se izza vsakega vogala prikazuje iluzija omejevanj?"


Zatorej je skupna vizija ta, ki zraste iz posameznikove vizije. Komur uspe, da jo pred tem sam najde, jo v partnerskem odnosu lahko uresniči. Brez vseh omejevanj - seveda. 


Kajti svobodna ljubezen je dana najpogumnejšim. Tem, ki vedo, da se jadro najveličastneje napne takrat, ko se platno v popolnosti preda sunku vetra. 


Takrat jadro prekrasno zaplapola z vso močjo - in to samo zato, ker ima kapitan ob sebi navigatorko, da ji ni para. 


(povzeto po načelih tantre)





ponedeljek, 29. april 2019

SANJAJ SVOJ OBLAK




 SANJAJ SVOJ OBLAK

Si našel svoj oblak, ki mu ni nobeden enak?
Zasluti ga, začuti ga! Točno ta bo Tvoj oblak!

Prisrčen, srečen, kot je srečen vsak,
ki končno sreča svoj oblak!

Boš krmilo dvignil v zrak,
da ti bo sledil ta Tvoj oblak?

Ne vij ga prav v vsako smer,
razmisli o poti že vnaprej.

Raziskuj, kje sever je, vzhod, zahod,
ali izbral boš raje jug za pot?

Priznaj, želel si vedno biti tak,
ki zavzel bo enkrat svoj oblak!

Zajahaj svojega še ti in ti,
dovoli si biti to, kar si!

Da plul bi po nebu svojo pot,
svoboden kot sam »svoj Gospod«!

Prepusti se vetru, da da vzvod,
obrni zdaj se še na vzhod.

Tam Sonce čaka te, tudi dež,
občutil kmalu boš, kam zreš.

Mavrica se vzpela bo skozi Tvoj oblak in
dobil pogled boš tak, ki ni deležen ga prav vsak.

Kaj čutiš zdaj v Svobodi tej?
Poglej naprej in se nasmej!

Poljubi puhast svoj oblak in ugotovi vendar,
zakaj mu ni nobeden enak?

Ne boj se, da si sam ob tem,
obrni proti drugim se ljudem.

Boš naslikal še komu svoj oblak,
da naredil bo korak enak?

Razpošlji Sonce še drugam
in našel ga boš vedno tam,

kjer duša tvoja išče pot,
poskočil boš iz vrste teh zablod.

Saj Sonca je dovolj za vse,
kdor hoče ga, lahko uzre!

Sonce in Svoboda je življenja koda,
naj vodilo bo in ne usoda.

Samosvoj pesnik je lahko prav vsak,
ki najde samo svoj oblak!


Pisarka Simona


P. S
Prvič prebrana na prvi predstavitvi prve knjige: 
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (15. maj 2015 v gradu Slovenska Bistrica)

nedelja, 28. april 2019

LJUBIM ...



DA – LJUBIM!

Potrebujem za to poseben razlog? Niti ne. Sem dovolj, kar sama sebi. Ne iščem poistovetenja s komer koli niti primerljivosti, vsaj ne za določeno ceno.

Iščem samo sledi ljubezni. Povsod, kjerkoli me nosi pot. Na neki način sem brezdomka. Doma v sebi in povsod, kjer trenutno pač sem.

Ko sem v gozdu in srečam srno, sem z njo. Takrat nisem nikjer drugje kot točno tam, kjer sem. Ob potoku, na planoti, med brezami … Sem ptič, ko slišim njegov spev in sem veter, ki mi mrši lase.

Ničesar in nikogar, ki mi pride nasproti, ne izločim. Vse vključim v tok dogajanja, v prisotnost, v zdaj in tukaj.

Zdaj in tukaj sem doma – v sebi in z vsem, kar je tisti hip ob meni.

Sem srečna? Vedno, ko si zaželim takšnega občutka, ga prikličem. Je že v meni in z globoko pozornostjo vztraja tudi dlje časa.

Sem vagabund in predana vsemu, kar me obdaja. Užitki so tako prefinjeni in naravnani v globine mene same, da je ekstaza oddaljena le korak. Vse me objema, ker objemam sama.

Misli plujejo po svoje in ne ukvarjam se z vsako posebej. So, ker vedno so – razen, ko meditiram – ampak zakaj bi jim namenjala posebno pozornost, saj so praviloma moteče. Odvedejo me iz sedanjosti, kar pa sem ugotovila, da je čista izguba časa in prostora, kjer trenutno sem.

In kje pravzaprav ta hip sem? Že res, da prav zdaj prsti hitijo po tipkovnici, ker sem začutila potrebo, da se izrazim po svoje – na svoj, vedno drugačen način.

Nepredvidljivost življenja pomeni nepredvidljivost v ustvarjanju. Tako je vedno prostor za čarobnost. Prepustim se trenutnemu navdihu in se čudim popolnosti, ki veje iz mene – prav ta hip.

Mene? Hm, kdo pa sem »jaz«? Odgovori, ki mi jih prinese um, so včasih res nevsakdanji in potrebni razmisleka. A kdo bi jim posvečal preveč pozornosti! Ustvarjalnost se rojeva iz navdiha – takrat ni ničesar, kar bi mi lahko pristriglo krila.

Zato sem spoznala, da je edino pravilo, ki mi služi vedno in povsod edino in sploh uporabno, da LJUBIM. In ljubim resnično, iz globine svojega srca. Ko se opomnim, ne pozabim, da lahko ljubim – zavestno – prav ves čas …

Pogled se mi ustavi na grmu rožmarina, ki cveti na moji terasi in mi dela skomine, da bi sedla v avto in se odpeljala do morja.

Tam sem zelo rada »doma«. Na morju namreč. Uživam že, če ga samo gledam. Pozorno in zavestno in se potopim v vsak val, vsak pršec, vsako kapljico. Postanem kapljica in se zlijem z morjem. Sem eno z njim ali on z mano.

Sem! Kapljica in ocean. Oboje hkrati. Občutki mi ne kradejo moči. Še več – povzdigujejo me. Širijo se izpod nog in rok, vse proti vrhu in vrhuncu. Ekstaza pluje iz središča, ki je v vsakem dihu, vsakem utripu, vsakem migljaju …

Pravzaprav središča ni več, ker je središče povsod. Okoli mene in v meni.

Ne, nisem od muh in tudi muhe niso moje. Zakaj bi ne mogla biti srečna že samo zato, ker sem – ker me zmore val ponesti povsod tja, kamor si zahoče moje srce, duša. Lahko sem fizično tukaj in ob enem povsod in z vsakim, s katerim se želim poiskati.

In se vedno znova čudim. Takojšnjemu odzivu na moje povabilo. Radostna kličem: »Ljubezen!« In Ljubezen se odzove. Preplavi vsako mojo celico in že sem v občutenju vseprisotnosti.

Seveda imam svoje posebne Ljubezni, ki jih obiščem, ko se mi zahoče. Saj obiska Ljubezni se praviloma nihče ne brani. Vsaj ne ta, ki jo sam živi.

Se čudiš?

Ni potrebe. Naučila sem se »jezika« ljubezni, ki nima omejenosti, niti roka trajanja. Zato je povsem dovolj, da ljubim …

Pred dnevi me je srečala znanka, ali pa sem jaz srečala njo. Rekla je: »Kaj delaš, da si vedno lepša?«

»Ljubim«, sem izlila odgovor v ogledalo.

In prav to počnem – kadarkoli se mi zahoče. Kajti takrat se počutim tako živo, tako polno življenja in radostne omame.

Sledim – samo sledim tem vzvišenim občutkom, ker me dvigujejo nad raven vseh običajnosti in vseh omejevanj.

Ljubim to ljubezen v sebi. Prinesla mi je vse, kar sem si kadarkoli želela. Z njo in iz nje bom ustvarjala vse svoje ljubo življenje – v tej zemeljski obleki. 

Nato pa … kdo bi vedel, kam me bo poneslo …


torek, 09. april 2019

DUŠA POJE



DUŠA POJE


*
Duša poje skozi meditacijo.
Takrat, le takrat,
ko je um izpraznjen misli …,
je slišana.
Takrat »zazveni« iz
samega centra - svojega središča.

*
A to ni edino središče …
Z razumevanjem obstoja … se pojavita dve središči.
Notranje in zunanje.
Zunanje, kjer se zediniš z vesoljem in
notranje, kjer se spet zediniš z vesoljem.

*
Atman  - notranja Svetost;
Brahman – zunanja Svetost.
To je TA resnična »asana« - položaj/stanje,
ko se zgodi Prosvetljenje
zadnje zedinjenje z Resnico.

*
To so stvarna vrata!
A, kako jih odpreti?
Tukaj ni govora o teoriji, o vsem izposojenem znanju;
vse to je zdravorazumski proces – izkustvo
neopisljivo …,
a ko se zgodi (vsaj za nekaj časa; za "okus"),
boš vedel – zavest bo vedela!

*
Pisarka Simona