NE MOREŠ POMAGATI!

Le kdo nam kroji usodo?

In razmišljam …

Želela bi pomagati! Vendar, ali je to sploh prav?

Ni vsaka pomoč, pomoč. Pa naj je še tako dobronamerna, ljubeča, sočutna, dih jemajoča …

Ne, NI!

Ponovno in VEDNO znova se zavedam, da vsak človek potrebuje SVOJO izkušnjo. Ne smemo, ni nam dovoljeno, ga zanjo prikrajšati. 

Ne moremo mu pokazati rešitev, če je ne vidi, zanjo še ni zrel, ni pripravljen, si ne vzame časa, ni na »tej stopnji zavedanja«, ker trmari, ker je preprosto noče, lahko celo reče: »Pa kaj me ti siliš?«

Halo! To me je streznilo.

Če nekdo reče: »Nimam časa, da to naredim!« ali »Kaj me ti siliš?«, kaj ni to Simona dovolj jasno in glasno sporočilo, da se umakneš!

Lahko jaz vidim, kako bi nekdo lažje, hitreje, uspešneje … prebrodil en košček dela, »problema«, izziva …, a to je moj pogled. Preprosto moram ga obdržati zase, sploh če ni kančka odziva.

In še posebej, če me za pomoč ni nihče niti prosil! Ne morem pomagati!

PRVI PRIMER:

Si predstavljate, da nekomu pokažete pred nosom, da lahko vsak mesec in potem vse leto prejema določeno vsoto denarja, na primer več kot 100 EUR? Vi namreč veste, da si je s predhodnim delom to že prislužil/zagotovil in mora sedaj samo sestaviti vlogo, kar mu bo vzelo največ dve uri časa? 

Ampak NE, odgovor je: »Nimam časa!« Tega človeka ljubim kot sebe, a kaj naj narediti? Preprosto spustim. Nimam izbire. Ob takšnem ravnanju do vira, usahnem svoj vir. Kajti spoštovanje do sebe obdržim.

DRUGI PRIMER:

Predstavljajte si človeka, ki sam sebe spravi v obupni stres. S spremenjenim obnašanjem postaja skoraj neprepoznaven. Posledično plane na dan zatajevano ljubosumje in neiskrenost. Priskočim na pomoč, ker v družbi dotičnega tudi sama neizmerno trpim. Namreč ne vidim, da bo zmogel prav hitro zlesti iz svojih negativnih občutenj.

Obdarim ga z energijsko masažo, želim ga povezati s strokovnjakinjo, ki se celo sama ponudi, da bo pomagala … ker zna pomagati ljudem s podobnim sindromom. A glej ga zlomka! Človek to vzame kot prisilo kot nekaj, kar mu vsiljujem … Halo! Zakaj bi kogarkoli v karkoli prisiljevala. Tudi meni ostane izbira, da se umaknem. Če človek pomoči ne sprejme, potem odidem, kajti sama nisem taka, da bi vztrajala, dajala in dovolila biti orodje manipulacije zaradi njegovih zatajevanih občutkov. Ne morem jaz tako plesati, kot si je zamisli, da bi pa jaz MORALA plesati. Tudi plesalca ne bom zamenjala samo zato, ker njemu ni všeč.

Ni moja naloga namesto drugega hoditi, se učiti, ali pridobiti to ali ono veščino, denar, zdravje, sprejemanje … mnogo tega imam v mislih!

Zatorej »proč« od vseh, ki vas pomoči NE prosijo. Lahko jih imate radi, lahko so za vas v prvih vrstah, ampak če ne vidijo, ne vidijo.

Ljubeče jim prepustite njihovo izkušnjo, kajti vsak zase sam najbolje ve. Na koncu vsak sam nosi posledice, ki imajo vedno nekje svoj vzrok. 

Ne oziraje se, če gre za vašega partnerja, otroke, prijatelje …

Lahko se mečete na zobe, kričite, govorite mirno, strpno, razumevajoče, prosite, zrcalite, razlagate, tolmačite …, ko se nekdo odloči, da ne bo videl in ne slišal …, konec koncev z vami ni niti iskren.

V tem primeru se poklonite vsaki njegovi izkušnji in ga ljubeče spustite.

Nikoli ne hodite proti sebi in iz sebe. Svojega sveta ne postavljajte na glavo, zato da bi drugega reševali za vsako ceno.

Ostanite v svojih vodah, v sebi, v svojem vedenju in konec koncev v svojih energijah. Drugi nas pohodijo, če jim dovolimo. Drugi bo z nami naredil prav vse, kar mu bomo dovolili.

Najboljši primer so otroci. Ti testirajo meje svojih staršev v nedogled, vsak dan, znova in ponovno.

A odrasli nismo nič boljši. Zato je še kako pomembno, drugim postaviti mejo. Do sem ti dovolim! Dalje pa niti korak!

Nikogar ne ljubi bolj kot sebe! Drugega ljubi kot sebe!

In se sprijazni, da kdaj pa kdaj NE MOREŠ POMAGATI! 

Pisarka Simona@Simon

NA SVOJI KOŽI

Ko izkusim »na svoji koži«, 

šele takrat verjamem, dojamem, razumem, sprejmem in se ne nazadnje čudim …

Dokler ne občutiš in ne doživiš »na svoji koži«, v resnici ne boš vedel, ne boš mogel razumeti, morda ne boš niti slutil, kaj bi lahko bilo, kaj pomenilo, kaj prineslo, morda odneslo ..., ipd.

Ko pa boš enkrat imel svojo izkušnjo, svoj »model« doživetega, šele takrat boš vedel, o čem govoriti. Lahko boš sogovornik drugemu s podobno izkušnjo.

Izkušnje ne bodo NIKOLI enake, lahko si bodo podobne, v nekaterih segmentih identične. Ne zgodi se pa zlahka in hitro, da bi bili dve izkušnji popolnoma enaki.

Pa vendar! Če so naše izkušnje, ki jih v svojem življenju večina izkuša, na primer, da se paru rodi otrok, se bodo začeli medsebojno družiti ljudje z dojenčki. Izmenjevali bodo izkušnje in to bo nekaj najbolj naravnega, ker bodo doživljali podobne občutke in stanja »na svoji koži«.

Ljudje z izkušnjami, ki morda niso običajne niti vsakdanje, nekoliko težje naletijo na sogovornike. Na primer, velika večina ljudi nima izkušenj z alpinističnim plezanjem po ledenikih na več tisočakih. Tukaj se skupina ljudi s podobnimi doživljanji in izmenjavo izkušenj, doživetih »na svoji koži«, še bolj skrči.

Kaj pa ljudje, ki doživljajo nekaj mističnega, nevsakdanjega, skoraj »nezemeljskega« … s kom pa naj ti delijo svoje izkušnje? In ne samo to! S kom in kje lahko javno in glasno spregovorijo o »nevsakdanjih« doživetjih, ne da jih bodo imeli »za norca«, zasmehovali ali kako drugače šikanirali?

To zadnje ni enostavno, čeprav se tudi takšni ljudje med seboj prepoznajo. Nekateri sicer raje postanejo volkovi samotarji, kot da bi se izpostavljali. Ranljivost teh ljudi je svojevrstna in izkušnje jim kažejo, da je umik, brez kakršne koli potrebe po dokazovanju, edina pot za »preživetje« v tem svetu, ki v 96 % prisega le na materialni svet. In nič več!

S svojim pisanjem nagovarjam teh nekaj odstotkov ljudi, ki imajo svoje enkratne, posebne, osebne, večkrat z besedo neopisljive izkušnje, naj vseeno premislijo, ali se vendarle ne bi poiskali med seboj …, si »pogledali v oči« in zaupali, kaj »takega« smo doživeli na svoji koži!

V končni fazi tudi osamitev ni dokončna rešitev. Enkrat bomo prilezli iz svojih lukenj. Prav vsi bomo morali skozi razgraditev vseh zavednih in nezavednih strahov, ki nas kdaj pa kdaj še vlečejo dol in v »temo«.

Morda bi v skupini somišljenikov to delo na sebi opravili lažje in hitreje.

Prav vsi bomo na koncu zaobjeli izkušnjo čiste svetlobe, ki je enaka ljubezni in miru.

Sestavek končujem z mislijo:

»Ko jaz nekaj vem, VEM!«

»Če sem nekaj doživela, je zame resnično, četudi je v splošnem nevsakdanje.«

Občutim eno veliko hrepenenje po izmenjavi, rasti, razvoju in razkrivanju »skrivnosti«, ki to niso!

V svoje življenje kličem ljudi, ki imajo visok potencial duhovnega zavedanja in so duše ljubezni!

Z ljubeznijo,

Pisarka Simona&Simon

SAMO BODI ...

Samo bodi to, kar si!

Ni se ti treba pretvarjati, da si nekdo drug.

Ko srečaš tega, narediš tak obraz. Ko onega, spet drugačen. Misliš, da drugi pričakuje tvojo dvoličnost?

Motiš se. Vsakemu pokaži isti obraz. To si ti. Kar si, SI.

Če si zadovoljen, ne bo težko pokazati zadovoljnega obraza.

Če si srečen, tega tako ali tako ne boš mogel prikriti.

Če te tare skrb, zakaj bi jo tajil? Če o njej ne želiš govoriti, je to tvoja odločitev. Ampak ne pretvarjaj se, da je vse dobro. Na obrazu v resnici vse piše.

Če te najeda ljubosumje, se pogovori s tistim, s katerim je povezano. Ne z drugimi. S tistim, ki te dela ljubosumnega. S tem boš v prvi vrsti pomagal sebi in obstaja velika verjetnost, da ti bo drugi odvzel to negativno občutenje.

Če si zaljubljen, povej, da si zaljubljen. Ni pomembno, ali si ženska in meniš, da je to domena moških. Ne! Izrazi svoja čustva. Lažje ti bo. Dotični bo naredil, kar bo čutil sam. Nobene ljubezni pa se ne da izsiliti. Ljubezen je ali je pa ni. Morda zanjo še ni pravi čas ali pa tisti, ki si mu izlil čustva ni niti pravi zate. Čas bo prinesel svoje, zagotovo pa "ta pravega/ta pravo". Zaupaj!

Če si jezen, spravi iz sebe vso jezo. Načinov je veliko. Izberi takšnega, da ne boš prizadel drugih. Zavedaj se le, da si si jo nakopal sam. Drugi morda niti ne ve, da te nekaj na njem jezi. Drugi je namreč le tvoje ogledalo, ki ti bo povedalo, kakšen si v resnici TI in ne on.

Če si v stresu, vedi, da si si ga izbral sam. Stres je lahko tudi nekaj pozitivnega. V stanju adrenalina smo lahko izjemno ustvarjalni. Pazimo le, da ne pregorimo. Ustavimo se in napolnimo baterije. Do sebe ne bodimo skopuški, vzemimo si čas samo zase. Vedno se obrestuje.

Če te grabi panika, se v trenutku ustavi in spusti. Ne dovoli, da ti vajeti uidejo iz rok. Obrni se v drugo smer in poišči ravnovesje v nečem ali z nekom, kar te pomirja. Varen si. Ponovno zaupaj.

 

Skratka, bodi, kar si. Bodi v svoji BITI.

Bodi sam s seboj povezan in resnično ne dovoli, da te kdorkoli iztiri.

Aja, lahko je reči! Pa vendar, edino tako deluje, da se obrneš vase in se vprašaš, zakaj se ti dogaja točno TO, kar se ti pač dogaja. Če se boš umiril, se boš slišal in prejel odgovor.

Najprej in najbolj bodi ljubeč sam s seboj. Kako boš ljubeč z drugim, če ne premoreš sočutja niti do sebe?

Premnogo ljudi beži od sebe, išče pomoč v odvisnostih, ali misli, da bodo drugi rešili njihove tegobe.

Ej, ne bodo! To se pa pošteno motiš. Lahko ti bodo dali namig, vzvod, povod, ljubečo besedo, objem, stisk roke …, ampak v resnici boš vse delo na sebi moral opraviti sam.

Pa kaj nisi vreden vsega najboljšega?

Spreglej, da zanašanje na druge rodi nove odvisnosti in ti nikoli ne boš stal trdno na svojih nogah. Se je pa zase že vredno potruditi.

Le kdo je najbolj potreben tvoje pomoči? V prvi vrsti si ti tisti, ki si je potreben. Potreben pomoči samemu sebi. Vsak sam! Res ne vem, zakaj ne bi najprej pomagal sam sebi?

»Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«

Zaupaj življenju in življenje ti bo zaupalo VELIKE SKRIVNOSTI!

Pisarka Simona&Simon

VOZI ME VLAK ...

Vzela sem prost dan in se namenila na izlet z vlakom. Tega pa res nisem storila že sto let, kot se reče.

Pripravila sem dva slastna sendviča, jabolko, paket oreškov, čokolado in steklenico vode. V nahrbtnik sem zložila še nekaj svojih 1. knjig, plakat, vabila za predstavitev 2. knjige in dnevnik. Nikoli ne vem, kdaj me bo pičilo, da nekaj zapišem.

Počutila sem se kot šolarka. Že prejšnji večer sem bila vsa vznemirjena od pričakovanja, da grem na ta čudoviti izlet.

Sicer sem se morala odpeljati do železniške postaje v Slovenski Bistrici z avtomobilom, ker je to enostavno preveč kilometrov pešačenja, pa tudi avtobusne povezave od mojega doma ni.

Tako se je pravzaprav čisto ta pravi izlet začel šele, ko sem na blagajni kupila enosmerno vozovnico za pot do Ljubljane. Enosmerno zato, ker nikoli ne veš, kaj bo prinesel dan in če se bom zvečer še želela vrniti na enak način.

Odkar sem v svoj svet vnesla veliko pozornosti in zaupanja, se rada prepuščam trenutkom, ki mi sami narekujejo pot. Tako moj okvirno zastavljen načrt dopušča, da si kadarkoli premislim in skrenem tja, kjer začutim klic.

Na vlaku se udobno namestim in najprej pojem prvi sendvič. Kljub obilnemu zajtrku sem komaj čakala, da se ga lotim.

Ko sta bila otroka majhna, smo imeli navado, da smo že na koncu ulice potegnili z malhe doma pripravljene sendviče. Saj veste, če doma narediš sendviče po svojem okusu, bi jih že med pripravo najraje snedel.

Kmalu se v mojo bližino usedeta dva srednješolca. Prvi potegne s torbe živo zeleno volno in nadaljuje s kvačkanjem šala, kjer je predhodno končal. Drugi pogleduje okoli sebe in se mu posmehuje. Ko ujamem ta pogled, si ne morem pomagati. Ustvarjalnega dijaka pohvalim, kako lep izdelek nastaja in on se zahvali nazaj. Končno je z mojo pohvalo zrasel tudi v sošolčevih očeh.

Pomislim! Kako presojajoče je razmišljanje med vrstniki, ki vsako odstopanje od »normale« ocenjujejo kritično glede na svoj omejeni pogled. Škoda, si mislim, da ljudje ne podpirajo vsakršne ustvarjalnosti ali kreativnosti. In to ne glede na spol, barvo, pripadnost in podobne razlike. Po drugi strani pa me prevzame veselje, ko vidim, da se marsikdo izmed njih ne pusti premotiti.

Aja, da vam zaupam, kakšen je bil moj osnovni namen obiskati Ljubljano.

Ja, knjižni sejem, vendar! Ki se ta teden odvija v Cankarjevem domu in kjer sem lani ob tem času preživela ves teden v družbi založnikov, malih založnikov, pisateljev vseh žanrov in zaposlenih v tem lepem »domu«.

Po sprehodu ob Ljubljanici in po kavici ob nabrežju se odpravim na sejem, v upanju, da srečam stare znance in tudi nove neznance.

In res! Dogajati se je začelo že pri vhodu. Naletela sem na ogromno znanih obrazov, s katerimi smo izmenjali novosti in izkušnje preteklega leta in vprašanje, zakaj letos nimam stojnice?

Hja, svojo dragoceno izkušnjo sem dobila lani. Se veliko naučila in pridobila. Tokrat sem v enem dnevu skoncentrirano doživela vse, kar sem lani v enem tednu.

S seboj sem imela svojo knjigo in v mislih blagovno izmenjavo. Knjiga za knjigo. Ponekod sem naletela na gluha ušesa, ponekod na posluh. Ponekod sem razdelila vabila na svoj dogodek, predstavitev 2. knjige in ponekod ponudila, da se razobesi še moj plakat.

Celjsko literarno društvo je ob svoji stojnici nalepilo ta plakat in že so se stkale nove vezi.

Posedela sem na predstavitvi malo tu in malo tam in mimogrede spletla nova poznanstva.

Ko sem odšla, sem vedela, da sem v marsikom pustila svojo sled, kot so jo drugi pustili v meni.

Vdihnila sem večerni zrak, ki je prinesel času primerno ohladitev in se podala skozi center Ljubljane.

Kmalu sem ugotovila, da so prav tega dne okrasili mesto s številnimi lučkami in okraski, ki pritičejo bližajočemu se decembru.

Razveselil me je razsvetljen pogled na ulice in v domišljiji sem se preselila v čudoviti del leta, ki prihaja. Tudi moj otrok bo kmalu prišel domov iz daljne Škotske in spet bomo skupaj krasili dom in zadišalo bo po vseh mogočih dišavah.

O, kako lepo! Kar postavala sem in uživala v razgledih, ki so se mi ponujali. Na koncu sem se odločila, da ujamem zadnji vlak domov in pohitela na pravi peron.

Vlak je bil tokrat nabito poln. V mojem vagonu se je ustavila skupina žensk, zborovske pevke. Pot so nam polepšale s petjem. Kaj mislite, da so zapele?

»Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet, glej zdaj se zde planjave, vse kot en sam pisan svet …«

Kar zraven sem zapela in se čudovito počutila.

Do Slov. Bistrice so se naše vrste že pošteno zredčile, zato sem se prepustila branju in končno pojedla še drugi sendvič.

Na postaji, kjer bi morala izstopiti, pa se je zapletlo. Vlak se je ustavil, stisnila sem gumb za izstop, a vrata se niso odprla. Začela sem klicati, naj mi nekdo pomaga, ker ne morem izstopiti, v tistem pa se je vlak že začel premikati …

»Zakaj, zakaj, zakaj …?« je zakričalo v meni in iz mene. Zakaj nisem mogla izstopiti? Zakaj so ostala vrata zaprta in jaz sem se morala odpeljati naprej …

Ne bom vam opisovala, kako sem v teh nočnih urah, ko se je noč prevesila že v drugo polovico, vendarle prišla domov.

Še danes mi ni jasno, zakaj sem potrebovala prav tak zaključek nadvse zanimivega in izletniško obarvanega dne.

No, mogoče mi bo jutri …

Pisarka Simona&Simon

HVALA radiu AKTUAL za objavo!

Zvočni zapis ENE mojih najljubših iz skupka poezije tega leta.

Pisarka Simona&Simon

SOKRAJANOM Z OKOLICO

Vstop v gozd ob Kinološkem društvu

Vstop v gozd pri Tinju

Vstop v gozd pri Bistriškem vintgarju

PRVO predstavitev nove knjige poklanjam sokrajanom, sosedom, znancem in neznancem iz Slovenske Bistrice z okolico.

Center Slovenska Bistrica

TOČKE, kjer je možno vzeti vabilo za predstavitev
NOVE KNJIGE.

KDO SO MOJI BRALCI?

- vsi, ki se gibljejo, kjer se gibljem sama ... v naravi;

- vsi, ki jih zanimajo vrste in načini naravnega zdravljenja;

- vsi, ki jim je mar za LJUBEZEN;

- vsi, ki radi prebirajo poezijo in kratke zgodbe;

- vsi, ki imajo radi živali in so njihovi vsakodnevni prijatelji.

V veselem pričakovanju snidenja, vas VSE lepo pozdravljam.

Simona Babič

PRVA predstavitev 2. knjige. Se vidimo?

Pisarka Simona in Simon na radiu AKTUAL

Kaj bi se danes šli ...

Kaj pa, če bi se danes malo poigrali?

Priklicali otroka v sebi in se neobremenjeno prepustili občutkom, ko smo bili majhni, igrivi in veseli, kar brez razloga!

Takrat, ko smo bili mimogrede junaki in prvaki!

Takrat, ko smo še vedeli, da lahko gremo višje in bližje, da lahko poletimo na sam vrh sveta …

***

Hm, ne gre?

Bom malo pomagala!

Najprej pozabi, kdo si in kaj si! Pozabi, kako si videti, če imaš kaj črnega za nohti ali v čevljih strgane nogavice …

Ne polagaj pozornosti niti na obleko, masko na obrazu, skuštrano pričesko …, če imaš v žepu diplomo ali le robec za brisanje smrklja.

Ne sprašuj se, ali je nekaj primerno, vzgojno, v skladu s pričakovanji tvojih nadrejenih, staršev, politike ali zadruge v sosednji vasi …

Naj te ne bo sram povedati nekomu, da ti je všeč, da ga imaš rad in zakaj! Ne misli na to, da bi se lahko osmešil ali bil zavrnjen.

***

Preprosto samo BODI! Kot otrok v peskovniku, z vsemi prijatelji. Tako tistimi, ki te obkrožajo, kot tudi tistimi, samo tebi vidnimi. Z brezovo vejico v roki, kot čudežno čarodejevo palčko. 

In potem izberi! Kaj bi se danes šli?

Morda Črnega Petra, UNO ali Človek ne jezi se, Kdo izvleče palčko, brez premika, Domine, Spominček, zlagali Puzzle, …?

Za bolj poskočne pride v poštev Ristanc, Gumitvist, Ravbarji in žandarji, Kdo se boji črnega moža, Kavbojci in Indijanci, Med dvema ognjema …

Kaj pa karaoke? Naj izberejo tisti, ki radi pojejo … Za vse, ki pišejo, naj ubesedijo svojo pesmico ali zgodbico! Za vse, ki radi plešejo, naj zaplešejo sredi katerekoli sobe, za osvetlitev vzamejo utripajoče novoletne lučke in se zavrtijo v samosvojih gibih in ritmih … 

Ali bi kdo zaigral na kakšen instrument? Izrezljal piščalko iz lesa? Naredili lok in puščice?

Za nekatere bo v veselje origami in bo s prelaganjem papirja, izrezovanjem, lepljenjem prebujal svojo domišljijo. Morda bo oblikoval prtičke, naredil lepljenko, delal odtise iz jesenskega lista, iz krompirja izrezoval štampiljke …

Ali pa bi kdo vezel, pletel, kvačkal …, slikal na platno, steno, steklo ali celo na …?

Že vem! Lahko naredimo lutke in lutkovno predstavo na primer s Piko nogavičko ali Volkom in sedmimi kozlički … ali pa O treh pujsih!

Saj JE vseeno, samo da bomo uživali v svoji najljubši otroški igri …

In kaj je tvoja najljubša igra otroških dni?

***

Spomnim se časa, ko sem s svojima otrokoma pripravila predstavo Bremenski godci. (Brata Grimm)

To vam je bilo ustvarjanje brez primere! Sami smo izdelali lutke kar iz kartona, pripravili oder in se gnetli v zakulisju.

Nato smo si razdelili vloge, igrico vadili in jo ubesedili tudi malo po svoje. Odigrali smo jo v širšem družinskem krogu. Ne spomnim se, če so gledalci tako zelo uživali, kot mi. Tako pri ustvarjanju, kot kasneje igranju.

***

Prihajajoči prazniki obetajo nekaj več časa, namenjenega druženju.

Zakaj bi letos kupili božično-novoletne voščilnice ali uporabili kupljeno božično okrasje?

Izdelajmo ga sami!

Otroci, ki jih vključimo v ustvarjanje, ob tem razvijajo številne nove spretnosti.

Vzemimo si čas in bodimo skupaj s svojimi otroki tudi sami otroci.

Prav teh trenutkov se bomo kasneje v življenju najbolj spominjali.

***

Imam občutek, da danes postaja najdragocenejše darilo, ki ga lahko poklonimo drug drugemu prav ČAS!

Midva sva izbrala za ta večer! Kaj pa vi?

Pisarka Simona&Simon

KO OZAVESTIŠ NAMEN

KO OZAVESTIŠ NAMEN, si že naredil!

Ko ozavestiš svoj namen za karkoli, si dejanje že naredil! ČUDEŽNO ti rečem!

Tako to deluje na višjih frekvencah. To je ob največji možni meri čistosti, iskrenosti in sočutnosti namena.

Samo pomisliš, da nekomu pomagaš v njegovo najvišje dobro. In že s to mislijo pomagaš.

Potrjujem! Danes sem dobila to izkušnjo. Zaradi osebne narave je ne morem opisati. Niti v tretji osebi.

Ampak začudenje je neizmerno. Dobila sem več kot jasno slišano pojasnilo! Sama sem med tistimi, ki poleg telesnih zaznav, najjasneje prejemam še slušno – govorna sporočila. Bila pa sem v interakciji z osebo, ki prejema sporočila s pomočjo videnja, tudi iz narave.

Ko sva doživeto ubesedili, sva dobili potrditev doživetega.

Hvaležna sem vsakemu, ki si »upa« deliti razkrivanje nadčutnih zaznav.

Saj smo ljudje, kot človeška bitja, tako zaverovani v svoj um, da sporočila »preslišimo«, »spregledamo« oziroma jim ne damo nobenega pomena. Z eno besedo, NE verjamemo!

Vendar prejemamo jih vsi. To mi je sedaj že jasno vidno, kot črno na belem.

Od dojemljivosti, svoje močne volje po raziskovanju in vztrajni želji po napredku, pa lahko svoje danosti razvijamo v neslutene višine.

In potem se ob verbalni izmenjavi povezanih dogodkov vsi skupaj čudimo, smo hvaležni in utrjujemo vero v nadčutno zaznavanje.

*

Deluje tudi obratno! Ko je namen izkrivljen, malomaren, popačen, koristoljuben, lažniv, preračunljiv, skratka »pokvarjen«!

Na nižjih frekvencah se zbirka porcij, ki jih boš prejel s svojimi slabimi nameni, kopiči. Kdaj bo mera polna, Bog ve! Ampak enkrat bo polna, enkrat te bo tisti »nekdo« imel »poln kufer«. In potem boš pač »pokasiral«. Enkrat boš! In to prej, kot slej!

Če je tvoj namen zavestno slab, se »grehi« zbirajo dvakratno.

Če je tvoj namen nezavedno slab, se ti že polovica oprosti.

*

Zatorej skrbno izbiraj misli in jih »oboroži« s svojim namenom.

Če boš deloval iskreno in ljubeče, si vedno VAROVAN!

Vse »vesolje« te bo podprlo s frekvenco ljubezni. Lahko, da so to tvoji angeli, vodniki in tudi ljudje, ki te varujejo tu na Zemlji.

Ob tem se te bo tudi izognilo vse navidezno ZLO.

Kajti pred SVETLOBO tema dobesedno nima nobene moči!

Z ljubeznijo,

Pisarka Simona&Simon

EPILOG:

Raziskujte čistost globine svojega NAMENA. V povezavi s čimerkoli ..., naj gre za ljubezen, delo, prijateljstvo, odnos nasploh ..., zdravje!

Včasih je dovolj že najčistejši namen, da se želeno udejanji. Si lahko predstavljate TA ČUDEŽ?

Ob tem moraš seveda popolnoma odmisliti svoj ego, svoje koristoljubje ali svoj prav.

Namen sam, kot kristal čistosti, v povezavi s komerkoli, bo sam po sebi dovolj, da se ti odprejo nove poti, novi pogledi in razgledi v dimenzije nevidnega.

SVOBODA + LJUBEZEN = VSE

Vem, ja! Vsak bi si želel oboje. Ljubezni in svobode!

Komu lepše, kot človeku, ki to ima!

Že že, ampak jaz se ne hecam. Jaz mislim čisto resno.

Blagor takšnemu človeku!

Večina je mnenja, da svoboda in ljubezen nista združljivi. Kajti, kdor ljubi, načeloma ni svoboden. In kdor je svoboden, praviloma ne ljubi.

Gre torej to združit?

Ko se ljubezensko razmerje zaključi, si nekako prisežete: »Nikoli več! Svoboda je neprecenljiva.«

Sčasoma pozabljate na svojo svobodo in naenkrat ne veste več, kaj bi z njo počeli.

Svoboda JE! Ljubezni NI!

Oboje pa sta bistveni človekovi potrebi.

Doslej je človeštvo živelo tako, da je lahko bila izpolnjena le ena potreba.

Na primer, če pogledate v življenja nun ali menihov. Ali imate občutek, da so živi? Kot ohromljeni, brez radosti, veselja, plesa in pesmi …, živijo svoje asketsko življenje.

Prepričanje, da ljubezen in svoboda nista združljivi, je skupno vsem verstvom.

Tega je človeštvo naučeno in to je sprejelo »zdravo za gotovo«!

Ali smo sposobni opustiti in spustiti to miselnost? Smo pripravljeni očistiti svoj um?

Vse naučeno v to smer je potrebno preprosto razveljaviti.

Kaj ni popolnoma jasno, da sta svoboda in ljubezen dve plati iste medalje?

Kako ali kje uvideti možnost združitve svobode in ljubezni v celoto?

Če nekoga resnično ljubite in mu naklonite absolutno svobodo, BO Ljubezen POHITELA do vas!

Pozor! Ne zadostuje, da sami sebi zaprisežete, da svoji ljubezni poklanjate vso svobodo. S tem se vi sami še ne boste v ničemer spremenili. To morate razumeti v kost in kožo.

Življenje je življenje. Sami sebi morate priznati, da to tudi v resnici razumete. Razumeti morate, kaj poklanjate in seveda to občutiti s srcem.

Ljubezen in svoboda sta temeljna človekova potreba, zato morata biti izpolnjeni obe. Zavestno.

Kateri človek je že na prvi pogled najlepši človek na svetu?

ČLOVEK, KI JE POLN LJUBEZNI IN JE SVOBODEN!

Takšen človek »cveti« v vsakem pogledu.

Hm, kaj se zgodi, ko se srečata DVA takšna človeka?

To je nekaj najlepšega, kar se človeškemu bitju lahko zgodi.

Ko se srečata dve tako »lepi« osebi, njun odnos v nobenem pogledu ni več običajen odnos.

Ali ni prav to ta »ponovna povezava«, o kateri razmišljam in jo raziskujem že dobra tri leta?

Ali ni prav to POVEZOVANJE s tokom in s časom združeno v veličastne višave?

Takšna povezava odslikava izkušnjo, ki ji lahko rečemo »božanska«.

V tako »božansko lepem izkušanju«, se resnično najde ta mogočna ljubezen v povezavi s svobodo.

Ko, nekomu dajete vso svobodo, ste mu dali največje darilo. Ljubezen bo kakor bumerang priletela nazaj v vaše naročje.

Ali lahko verjamete, da to obstaja?

Ne pozabite: 

Svoboda + Ljubezen = VSE, 

kar potrebuje človek na svetu!

No, pa začnimo delati na tem!

Pisarka Simona&Simon

ZAVESTNI POGOVOR

Zvesto sledi svoji resnici. Če je še tako težko, govori resnico.

Nikoli ne potvarjaj, ne laži, ne olepšuj in ne prirejaj.

Vem! Včasih pomisliš, da boš s tem koga prizadel. Se pred kom osmešil. Koga užalil, razjezil, razburil … Pa kaj ti bo vse to, če ne moreš govoriti svoje resnice.

Ni ga čez Tvojo resnico!

Če hočeš živeti v sebi V MIRU, govori SVOJO RESNICO.

Seveda pred tem razmisli. Razmisli zelo dobro, kaj JE tvoja resnica in jo potem spremljaj, zagovarjaj, razvijaj …

Tako boš imel najlepše dneve, najbolj miren spanec in do konca čisto vest. Čisto vest pred samim seboj. Samo to pa šteje.

Ti si tisti, ki živiš najprej sam s seboj in tebi mora biti v svoji koži lepo.

Najbolj se približaš svoji resnici, če poslušaš, kaj se v tebi intuitivno ali nezavedno pojavlja.

To je tisto, kar najprej pomisliš. Tisto, ob čemer se dobro počutiš in ti ni treba, da ko to resnico poveš, igrati nobene »vloge«, zato da bodo drugi s teboj zadovoljni.

Saj veš, drugi s teboj ne bodo nikoli popolnoma zadovoljni. Vedno se bo našlo nekaj, kar bi želeli spremeniti.

Zato le sledi svojim intuitivnim pobliskom, ki se bodo pojavljali v tebi. Četudi bo to nekaj, ko na kaj podobnega še nikoli nisi niti pomislil.  

To si Ti! In kar Ti si, SI!

*

Posameznik mora biti zelo čuječ ali buden, kajti drugo desetletje drugega tisočletja je čas večjega duhovnega prebujanja.

Lagodno življenje se zamenjuje za finančno težje. Dogaja se družbeni razkroj. Ni potrebe, da si pred tem zatiskamo oči.

Ampak, če je VSE za nekaj dobro, potem bomo tudi v tem procesu slej kot prej odkrili, kje bomo zaradi tega napredovali?

Morda nam to ni všeč, vendar so to za nas novi izzivi za večje zavedanje naših mnogih »novih« sposobnosti in zaznav.

Ko nimamo težav, problemov, stisk …, se nahajamo v coni udobja.

Ko imamo probleme, takrat nas le-ti prisilijo, da jih ozavestimo in s tem že sprožimo proces odkrivanja svojih številnih, še neodkritih sposobnosti.

Sicer smo jih vedno imeli, a nam jih ni bilo treba uporabiti. Ozavestiti.

Vsakega izmed nas pa čaka odločitev:

»Ali bomo sprejeli to globljo duhovnost?«

»Ali se bomo zatekli v svet strahu in prerokovanja?«

Gre za preizkušnjo poguma in tudi praktičnosti naše iznajdljivosti ali žilice za raziskovanje samega sebe in s tem svojih številnih danosti ali sposobnosti.

Če ne znate odgovora stresti iz rokava, vam namigujem: »Edini način, da preživimo težavne preizkušnje, je, da ZAŽIVIMO drugače.«

Skupno nam je le, da se vsak od nas mora odločati sam zase, po kateri poti bo šel!

Zavestno se mora pogovoriti s seboj.

Ali bo šel po poti strahu? 

Ali po poti ljubezni?

Pisarka Simona&Simon

Pismo Simonu - odlomek iz 2. knjige -

Dragi Simon!

Vprašanje, ki si ga zastavljam iz dneva v dan, mi jemlje moč. Pa mi odgovoriti ne more nihče, razen tebe.

Ljubezen v meni tli in gori in ne pojenja, kakorkoli že bi jo hotela zanikati. Vedno znova surovo plane na dan in osvetljuje mojo senco.

Ne znam poiskati odgovora v sebi, ker me nikoli nisi zavajal ne z besedo ne z dejanjem. Bil si vedno prijazen in samo vljuden. Jaz pa sem iskala drobne znake, ki bi mi povedali, da ti pomenim nekaj več. 

Veliko časa se že nisva ne videla, ne slišala. Ne moreš poznati mojih viharjev, mojih bojev, še manj občutkov.

Na to belo stran jih bom nekaj zapisala. 

Ljubim te z vsem srcem in z vso svojo Dušo.

Pišem knjigo, v kateri si Ti moj Angel, moj Vodik, ki me učiš o Življenju. 

Kažeš mi spoznanje za spoznanjem, me spodbujaš, podpiraš in me učiš, da Ljubezni ne more biti nikoli dovolj niti preveč. Da Ljubezen ni tveganje in razočaranje ni visoka cena zanjo.

Poiskala sem pomoč Vesolja, da bi me vodilo s svojimi energijami in sem v svoj svet prejela darilo - Tebe. S svojo moško energijo me osvetljuješ in mi kažeš pot iz starih zablod, strahov in nemoči, v svet Svetlobe in Luči. 

V svet, ki me premika naprej na moji poti in mi kaže, da sem vredna vse Ljubezni, če jo bom le znala sprejeti, deliti in zaupati.

Hvaležna sem, da si moj duhovni partner in mi nezavedno kažeš pot naprej. 

Tvojega življenja ne poznam, vanj nimam namena posegati ali kogarkoli prizadeti. Vem, da imaš partnerko in dva otroka. To si mi omenil sam.

Včasih se vprašam, ali si pomirjen v svojem svetu ali morda iščeš še kaj več. Na takšno upanje se obeša moje srce, ki hrepeni po dotiku Ljubezni.

Sprašujem te, ali bi se lahko videl z menoj v duhovnem partnerstvu kot med dvema ljubečima Dušama?

Če se v tej sliki ne vidiš, vseeno ne želim izgubiti stika s teboj.

Mogoče bi sčasoma lahko ustvarjala duhovno partnerstvo na drugih ravneh. Prijateljskih, v kakšni skupnosti ali kje drugje.

Sedaj sem zapisala. Glede na vse prebrane knjige bi mi moralo postati lažje, ko bom pismo odposlala. Ne glede na to kakšen odgovor bom prejela. 

V tvojem odgovoru iščem samo resnico, ki mi bo vrnila moč.

Sebi pa obljubljam, da bom odgovor ljubeče sprejela.

Hvaležna Simona, 17. november 2014 (pogled na Betino - Murter)