sobota, 30. september 2017

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (II. del)

Zakaj ta harmoničnost parov ni bolj pogost primer? Po mojem prepričanju si je to treba preprosto »prislužiti«.

V prvi vrsti moraš ti biti tisti, ki si to sploh želiš oziroma si osveščen poiskati človeka, ki bo skladen tvoji podobi in bo pripravljen s teboj deliti svojo ljubezen.

In v drugi vrsti ti mora biti jasno, da je pot do tja strma in polna vseh sort preizkušenj. Naša osebnost želi ljubezen »obdržati« zase, ji nadeti okove ali napisati pogodbo o »lastništvu«.

A resnična ljubezen želi biti svobodna. Če ne bo svobodna, če ji odvzemamo, jo zategujemo ali celo kaznujemo, bo »povesila« krila in ne bo več zmogla leteti …

Zatorej … ne glede na določene težave naša duša želi VEDNO ENO IN ISTO.

Naša duša čuti željo po prostem in brezpogojnem dajanju in prejemanju ljubezni in v teh odločitvah biti svobodna.

*

Zaljubljenost je tudi stanje budnosti v drugi ali spolni čakri.

Namreč stanje druge čakre odraža partnerstva in odnose. Ta čakra je med drugim povezana z ustvarjalnostjo in sanjanjem. Sanjanje je tesno povezano s privlačnostjo in željo po čutnih užitkih.

V tej čakri se skriva velika moč, ki pa lahko, če je pravilno uporabljena, predstavlja velik napredek na poti duhovnega razvoja.

Usmerjanje spolne energije, na primer ob prakticiranju tantre, predstavlja velik korak pri ustvarjanju ravnotežja druge čakre. 

Neravnovesje v tej čakri lahko povzročajo razne vrste odvisnosti … od odnosov, hrane, alkohola …

*

Torej … še vedno pa nimamo pravega odgovora, zakaj smo se zaljubili?

Ta odgovor vam bom osvetlila na svoj in prav poseben način.

Človek dobi ob drugem občutek svojega odseva. Ko naleti na človeka, ki odseva njega samega po osebnostnih, razumskih in čustvenih pogledih, se v njem prepozna. In si postane všeč.

Samemu sebi postane všeč takšen, kot je. Kajti drugi mu daje na vpogled zrcalno sliko. Drugi je orodje, s katerim je človeku dana priložnost videti samega sebe v najboljši podobi.

Torej takšnega, kot tudi v resnici je.

Ko si je človek všeč, ko mu je malo mar, kaj vidijo in mislijo drugi in se ne ozira na signale iz okolice, temveč sledi poti svoje ljubezni, se je v resnici zaljubil v samega sebe. Drugi mu je le orodje ali objekt, da se v njem lahko prepozna. V svoji najboljši obliki in izvedbi.

In to je več kot čudovito.

Sicer bi lahko vsak človek spoznal, kako čudovit in poln ljubezni je že sam po sebi.

Ampak, človeška bitja potrebujemo nekoga, da nam pove, kako čudoviti smo, kako posebni in narejeni prav zanj.

V primeru zaljubljenosti obeh sta se našla dva podobno misleča in čuteča človeka. Drug drugemu pa kažeta ogledalo: »Glej takšen si!«

Zaljubljen človek postane sam sebi neznansko všeč. To mu piše na obrazu, odseva dobro počutje, veselo in optimistično razpoloženje in nasploh je bolj nežen, pozoren, prijazen in izjemno čuteč. Seveda mu je všeč tudi človek, ki mu kaže to sliko. Saj sta si vendar podobna.

»Zaljubite se v zaljubljenega!« (Simoncin pregovor)

Ta moj pregovor si marsikdo ne zna razložiti. Pa, da razjasnim namen igre besed.

V resnici se vsak želi zaljubiti v nekoga, ki je že zaljubljen. V koga? Vase! Nihče si ne želi nekoga, ki sam sebe ne mara, se kaznuje, črti in se ne spoštuje. Skratka nihče si ne želi ob sebi nemočnega človeka, ki je ostal brez občutka ljubezni do sebe.

In spet … nihče ne želi ob sebi nekoga, na katerega se projicira idealna podoba in ne stvaren odnos do stvarne osebe. V tem primeru lahko gre samo za odnos z našimi fantazijami in domišljijo.

*

Torej, ko sta dva zaljubljena, nista zaljubljena drug v drugega, temveč najprej vsak vase. In ker sta zaljubljena vase, sta v stanju ljubiti tudi drugega.

Drugemu lahko damo samo to, kar imamo tudi sami. Če nimamo radi sebe, v resnici ne moremo imeti radi nikogar.

A, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine? In zakaj je potrebno, da mine?

Če nam je drugi pokazal, kakšni mi znamo biti, ko se sprejemamo in če se tudi v resnici sprejemamo takšne, kot smo, bomo ostali večno zaljubljeni. Saj se nismo zaljubili v privid ali podobo v ogledalu, temveč v resnično osebo pred seboj.

Če sebe torej resnično in trajno ljubimo, se sprejemamo, se to s prihodom druge osebe v naše življenje ne bo spremenilo.

V tem primeru lahko človek ostane 'zaljubljen' v drugo osebo celo življenje.


Da pride do neravnovesja občutenja, nas opozori občutek zaljubljenosti. V obdobju prvih mesecev zaljubljenosti nas ohromi izločanje več vrst hormonov.

Med njimi so serotonin, estrogen, oksitocin … Na primer intenzivno izločanje dopamina vpliva na naša čustva in počutje, ki v nas vzbuja prijetno razburjenje in veselje. Hormon testosteron skrbi za našo spolno slo. Noradrenalin je spodbudilo, ki poskrbi, da smo čisto evforični.

Šele, ko minejo ekstatični občutki zaljubljenosti, se ustvari pogoj za razvoj stvarne ljubezni.

A, kakorkoli obračamo, je obdobje, ko smo zaljubljeni nadvse čustveno intenzivno in se ga hkrati skoraj brez izjem vsi zelo radi spominjamo.

Kako pa je z zaljubljenostjo, če naša ljubezen ni »uslišana«?



(se nadaljuje)

sreda, 27. september 2017

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (I.del)





Zaljubimo se! Ali vsaj mislimo, da smo se. 

Prva ljubezen v vrtcu, v šoli … 

Ljubezen na prvi pogled, ljubezen uma/razuma, ljubezen srca, koristoljubna ljubezen, hrepeneča, vihrava ljubezen, platonska, romantična … neskončna ljubezen. 

Veliko vrst in posledično imenovanj ljubezni, ki pa se med seboj razlikujejo prav pri izviru ali izvoru vzgiba, ki je nastal ob novem, neznanem občutku, ki ga pri sebi prepoznavamo kot ljubezen.

O, zaljubiti se je božansko!

Resnično upam, ljuba bralka ali bralec, da si se v življenju vsaj enkrat 'na smrt' zaljubil/a. To pomeni tako močno, da si bil/a slep/a in gluh/a za vse okoli sebe, da so se ti majala tla pod nogami, ker si hodil/a z glavo med oblaki, kjer so zvezde vse noči preplesale s teboj in si ob belem dnevu videl/a, kako raste trava.

Žal obstajajo tudi ljudje, ki teh vznesenih in vseobsegajočih občutkov zaljubljenosti niso nikoli doživeli. (Osebno mi je to nedojemljivo!)

Obstajajo tudi takšni, ki si neskončno želijo, da bi se zaljubili, a jim »prava« oseba nekako ne prekriža poti.

In če izpostavim njim pravo nasprotje, so med ljudmi tudi takšni, ki se nenehno zaljubljajo. 

No, vseh vrst in sort nas je, kar se tiče zaljubljenosti.

Sama sem se v življenju trikrat prav pošteno zaljubila. 

Prvi, moj mož, moja ljubezen, v mojih mislih edina ljubezen do konca življenja.

Drugi moški, ki me je naključno ogovoril in osvojil, da nisem več vedela, kje se me drži glava. 

In tretji, ki sem ga zagledala v skupini ljudi in me je s svojim pogledom privezal nase.

A, glej ga zlomka, z nobenim se ni izšlo kot v pravljici:
»In nato sta srečno živela do konca svojih dni!«

Kaj je torej zaljubljenost? Je to stanje hormonskega neravnovesja ali ravno obratno?

Vsekakor se po preteku določenega časa, nekaj mesecev, pokaže, kako »kaže«. Naši »zaljubljenosti« namreč! Seveda v primeru, da je bila ljubezen uslišana.

Če po preteku vseh teh hormonskih pretresov in stresov, naše čustvovanje ne popušča in popušča le zaslepljenost, ko nismo bili v stanju videti in gledati stvarno, potem smo prišli šele na sam začetek. Začetek, ko bi zaljubljenost lahko začela obstajati kot ljubezen. 

Zaljubljen človek ne razmišlja. On samo ljubi. Z dušo in telesom. Človek si prav zaželi, da bi lahko ostal večno zaljubljen. Da se lepega dne ne bi zbudil, se zagledal v človeka ob sebi in se vprašal: »Le kaj tako posebnega sem videl/a na njem ali njej?«

Si se kdaj vprašal: »Zakaj sem se zaljubil v prav tega človeka?«

😃 Pa brez neumestnih odgovorov kot:

»Mm … dobra mačka!« »Všeč mi je, ker frajer vozi res drag in 'd best' avto!« »Doma imajo vlko hišo in dost dnarja.« »Stari so ful bogati.« »Vau, ne morem se je/ga nagledat!« 😉

Dobro. To smo razčistili. Pogovarjamo se o tem, kaj je bil tisti vzgib ali občutek, da nas je k temu, prav določenemu človeku potegnilo z vso silo, kot bi bil magnet.

Kot bi imeli občutek, da ga od nekod že poznamo, da nam je nekaj tako domače na njem, da se v mislih in besedah kar dopolnjujemo, smo podobnega razmišljanja, umovanja ... Smo si kot »pisani na kožo«. Ob njem se počutimo srečno in varno. Kot bi našli svoj pristan. Kot bi se naenkrat postavilo vse na svoje mesto.

Kaj pa, če ste se s tem človekom že prej srečali? Na primer v prejšnjem življenju, kjer sta že »odigrala« določeno vlogo in sta se tokrat samo ponovno srečala. 

Ali zato, ker v preteklem nista dokončala zgodbe, ali ker vaju veže neka druga, še močnejša vez? 

Ali bi to lahko bil tudi karmični zaplet, ko je preprosto potrebno predelati »dolg«, ki smo ga ustvarili v preteklosti? Ali pa je nekdo drug tisti, ki nam je nekaj »dolžan«

Vem! Bere se kot razmerje, sklenjeno na osnovi neke »predpogodbe«. A naša Duša je v resnici tudi sklenila to "pogodbo" preden se je utelesila in v njej je napisan namen ponovnega rojstva!!!

Če izhajamo iz preteklosti in svojih življenj, v katerih smo že bili »storilci« in »žrtve«, je morda v tem življenju treba zamenjati vloge. In podoživeti stanja, ki smo jih storili drugim ali drugi nam. Ob tem se lahko počutimo kot žrtve ali pa  storilci, torej tisti, ki smo drugemu storili karkoli slabega. 

Na koncu mora vsak občutiti in podoživeti vse, kar je nekoč že povzročil komu drugemu. Skratka "zbrati" ves nabor izkušenj. 

Nikomur ne bo prizaneseno, nihče ne bo odšel brez »lekcije«. Če ji bo tokrat »ubežal, ga le-ta ponovno čaka v bližnji prihodnosti. Mogoče še v tem ali pa kar v naslednjem življenju.

Seveda so to nezavedna stanja, kar pa ne pomeni, da jih ni moč ozavestiti. A to je preobsežna tema in se v tej objavi vanjo ne bom poglabljala.

*
Ko se ozremo okoli sebe, kakšne pare vidimo med prijatelji, znanci in sorodniki? Torej najbližjimi?

Pri nekaterih dobimo občutek, da »ta dva« sta pa kot rojena drug za drugega. 

Pri nekaterih nas motijo večna nesoglasja, zbadanja in nestrpno obnašanje, da se že sprašujemo: »Pa zakaj vztrajata, če pa se ploh ne prenašata?« 

Potem obstajajo tudi takšni pari, ki nevidno hodijo drug mimo drugega in se niti ne trudijo več, da bi karkoli izboljšali. Kar vdajo se. 

In če zelo dobro razmislimo! Koliko je res takšnih parov, za katere bi pri sebi lahko rekli: »Njuna sloga in harmonija sta kot dovršena melodija simfonije. Tako bi se videl tudi sam/a v popolnem partnerskem odnosu.«?

Hm! Po dolgem in globokem razmisleku sem spoznala, da med poznanimi pari skoraj ni para, ko bi rekla: »To je to! To si želim tudi zase.«

Povsod se najde nekaj, kar občutiš kot pomanjkanje sozvočja, ubranosti ali kompatibilnosti. Seveda, če si pozoren na medčloveške odnose. 

Sama se zelo rada igram igro pozornosti, ko raziskujem svoje občutke ob vseh vrstah in oblikah druženja.

Zelo zelo uživam, če začutim, da iz dveh veje harmonija, kot bi bila na isti frekvenci, isti valovni dolžini. Kot bi bila ENO.

Pa ob tem ni nujno, da se ti ljudje kdaj ne sporečejo, 'kresajo' svoja mnenja, ali kako drugače "ne strinjajo". Ne gre zato, da bi se drug do drugega obnašali ves čas popolnoma spretno in dovršeno.

A tisto nekaj se da vendarle občutiti. Energija s katero sta obdana, ju mehko ovija in nevidno združuje v vidno skladnost.

Takšen par preprosto v okolico oddaja harmonijo, neki zvok ubranosti, uglašenosti. Ob njiju občutiš distanco do kakšne koli zlorabe drug drugega v slabšalni namen. 

Ni tega prav veliko in redko naletimo na tako skladen par. Občutek pa je neverjetno prijeten že samo za opazovalca. 
 
Kako božanski mora biti šele tistemu, ki ga v resnici doživlja?

(se nadaljuje)

sobota, 23. september 2017

9. TANTRA – potopiti se V TRENUTEK + preprosta TANTRIČNA vaja


VZHOD SONCA

 22. SEPTEMBER 2017 (JESENSKI EKVINOKCIJ)


Ste se kdaj 'potopili' v trenutek? In če ste vanj 'pogledali' zelo globoko, to sploh ni bil več trenutek, temveč CELA VEČNOST.

Temu rečemo tudi zamaknjenost. V takšnem zamaknjenem stanju se nam lahko v trenutku odvije cela paleta občutkov. Čustev, katerih izvora niti ne prepoznamo.

To meditativno stanje nas morda povzdigne in ponese daleč v prihodnost, ki je hkrati preteklost, a je v resnici SEDANJOST.

'Izgubljeni' v času in prostoru v resnici zaznavamo svoja stanja zavesti. V bistvu lahko gremo še višje … in trenutek podaljšujemo zavestno.

»Iz trenutka v trenutek … in ob tem pljujem tja, kjer je večnost doma«.
(Simonin pregovor)

Prav v tem, zamaknjenem stanju lahko intuitivni preblisk prinese nepričakovan odgovor na vprašanje, s katerim se že dlje časa ubadamo.

A obstaja zanka! Ko ga ozavestimo in vpletemo svoj um, nam razum lahko ponagaja. »Ne, saj to ni možen odgovor.« »Menim, da je nemogoč.« »Meni nesprejemljiv« in podobno.

Zakaj je tako?

Preprosto zato, ker so po navadi ti odgovori nekaj čisto nepričakovanega in hkrati preprostega. V naravi človeka pa je, da VSE 'preprosto' zakomplicira.

Tej pasti se lahko izognemo le na način, da odgovor vseeno preizkusimo v praksi, preden ga dokončno ovržemo.

Že ničkolikokrat se je potrdilo, da NIČ ni tako, kot se nam zdi. Kajti po navadi tako ali tako nimamo pregleda nad celotnim dogajanjem/sliko/položajem ipd.

Takrat je na vrsti ZAUPANJE. Komu? Se ve! Sebi in odgovoru, ki smo ga 'prejeli'.

Če boste to početje nadaljevali, se bodo začeli odgovori nizati zapovrstjo …

Širilo se vam bo obzorje in vi boste postajali modrejši. Tega pa ne gre več zanemariti. 

Saj šele z modrostjo prihajajo zrelejše odločitve, ki nosijo svetlejšo, zagotovo pa uspešnejšo prihodnost!

KAKO MALO JE POTREBNO, DA SMO SREČNI!
Zakaj se ne bi torej ZALJUBILI V TA TRENUTEK, saj se vam obeta, da boste našli celo SVOJO LJUBEZEN. Tisto, ki jo nosite v srcu, a ste nanjo že davno tega pozabili. 
Resno mislim! Dobesedno ste jo zanemarili.

Šele, ko boste obudili ljubezen v sebi in do sebe, šele takrat jo boste v stanju DELITI.

Tudi prazna vreča ne stoji. Ko jo napolnite s krompirjem pa bo zagotovo stala čvrsto pokonci.

Takrat boste lahko ta 'krompir', ki ga imate - to vašo srečo, delili tudi drugim. NIČ PREJ! Do takrat pa res nimate ničesar, kar bi lahko delili.

Prvobitno načelo TANTRE je deljenje ljubezni in to vsem, brez izjeme, če so jo le pripravljeni sprejeti.

Čeprav na videz preprosto, pa to, žal ni tako! Za sprejemanje tovrstne ljubezni je pripravljen vsak šele takrat, ko je počistil svoj um (običajnih) človeških neumnosti in napolnil svoje srce s čisto, neskaljeno in iskreno ljubeznijo.

Tantra nas ne uči samo o spolnosti. Če smo dovolj v srcu in duši, nas ponese še v druge dimenzije doživljanja samega sebe. Doživljanje naše božanskosti skozi ekstazo užitka in zadovoljstva, medtem ko potujemo na valu orgazmične izkušnje.

Uči nas deliti ljubezen z ljudmi, ki v raziskovanju svojih želja ne popuščajo vsesplošnemu prepričanju, da je tantra le povečevanje spolnih moči. Temveč so pripravljeni raziskovati, kaj vse se skriva v tej 'znanost', stari nekje 6000 let. Prva tantrična besedila (agame) so bila zapisana v sanskrtu. Gre za zelo poseben jezik – jezik bogov (devanagari).

Morda lahko za začetek naredite zelo preprosto tantrično vajo.

Sedita nasproti drug drugega na udobno podlago in poskrbita za intimno vzdušje ter izključita možnost vseh motenj. Dišave, svečke, umirjena glasba …

Držita se za roke in se samo glejta v oči. Sočasno se osredotočita na dihanje, globoko in počasno, da se sprostita.

S pomočjo vizualizacije si predstavljajta, da se v sončnem pletežu (okoli popka) razplamteva plamen, ki segreva, da toplota počasi narašča. S svojim 'sončnim' žarkom se med seboj prepletita.

Vmes nekajkrat globoko vdihnita in izdihnita, nakar dihanje spet umirita. To lahko večkrat ponovita.

V področju okoli ledij se bo zaradi toplote začela prebujati spolna energija, ki jo v mislih dvigneta po telesu navzgor.

Ko, to lahkotno in nežno energijo začutita, jo usmerita proti srčni čakri (v smeri srca) na sredino prsnega koša. Okoli srca se bo začela vrtinčiti toplota (energija ljubezni) in se prelivati še v ostale dele telesa.

Povezava s srcem lahko ustvari intimno srčno vez, ko so čustva predana in iskrena.


Pisarka Simona


četrtek, 21. september 2017

VSE O LJUBEZNI

VIDILICA SVET ANDRIJE, 21. rujan 2017, Tisno (Murter)

Morda je prišel spet čas, da vas popeljem skozi niz razmislekov o LJUBEZNI.

Malo poglobljeno in seveda na samo moj, samosvoj način. Raziskovanje ljubezni bo potekalo na več ravneh, ki se bodo med seboj prepletale in vsakemu ponudile priložnost za razmislek pri sebi.

Vsem tem načrtovanim objavam, pa bodo vmes vskočili še drugi obrazci moči, kot je na primer tantrična ljubezen. Kako točno se bodo objave vrstile je na koncu odvisno od "nareka" v moji duši.

Razpredali bomo o naslednjih temah:

1.     ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE

2.     V KOGA SE ZALJUBLJAMO IN V KOGA NE

3.     KAJ V LJUBEZNI NAJDEMO IN KAJ IZGUBIMO

4.     KDO ALI KAJ NAS OSREČUJE/ONESREČUJE

5.     KAJ SMO SE NAUČILI ALI ODUČILI

6.     KDAJ ODIDEMO IZ ODNOSA IN ZAKAJ

7.     HITIMO V NOV ODNOS

8.     UPOČASNIMO TEMPO ISKANJA

9.     PREHOD MED LJUBEZNIMI

10. RAZIŠČIMO, KAJ SI V RESNICI ŽELIMO

11. ISKANJE DUŠNEGA PARTNERJA

12. SLED NOVE LJUBEZNI

13. SVITANJE VIŠJE OBLIKE LJUBEZNI

JUTRANJA ZORA
Izhajala bom iz predpostavke, da sprejemaš misel na prehajanje iz življenja v življenje, da se zavedaš, da se ne rodimo in ne umremo. Samo smo na nekem popotovanju skozi prostor in čas, kjer skozi trenuten položaj tudi v resnici smo.

Ob tem me ne zanima ne tvoj spol niti seksualno nagnjenje, še manj versko, politično ali kakršnokoli drugo prepričanje. Ne zanima me niti, kje živiš, niti kdo ali kaj si.

Zame je to popolnoma nepomembno in mi je posledično vseeno. Kajti VSE-je-ENO. Vsi smo povezani. Od najmanjšega prašnega delca na nebu, do mravljice v gozdu, od prvega politika na svetu, do zadnjega šamana v Sibiriji.

Moja tema je univerzalna, vsem uporabna in osvojljiva, ne glede na to, ali verjameš v prejšnja življenja, regresijo in življenje po smrti ali obstoj svoje duše.

Moje objave se lahko bere brez vseh iz knjig naučenih predznanj. Življenje je tako meni kot tebi že postreglo s številnimi izkušnjami, ki se ob koncu branja ne bodo nikomur več zdele oddaljene. Vsak se bo v mojih mislih našel in znašel.

Če se pošalim, za branje VSE o LJUBEZNI je treba samo »znati brati«! To je edini pred pogoj, da boš napisano lahko premislil in dojemal. Sicer po svoje, izhajajoč iz svojih izkušenj, ki pa se bodo v nekem presečišču, v neki točki naključno srečale z mojimi.

Kot pravijo: »Ga ni junaka, ki ne lula, kadar kaka!« Ali drugače povedano, nismo si tako različni, kot je to morda videti introvertiranim in vase zagledanim ljudem.

Saj to je tisto! Še bolj smo povezani, kot si mislimo. 

Ko eden zraste, vsi zrastemo. Ko eden pade, vsi pademo. 

Zakaj se torej ne bi podpirali, se spodbujali in vzajemno krepili. Prej, ko bomo dosegli višji nivo notranjih moči in oblasti nad samim seboj, prej bomo dvigovali tudi druge in s tem vibracijo celotnega planeta.

VZHOD SONCA - MODREJŠA SIMONCA

In zakaj ne bi tega počeli z vsem srcem in z ljubeznijo iz svoje duše? Vsak na način kot mu je blizu in po svojih najboljših močeh.

In zakaj ne bi svojih moči iskali prav v LJUBEZNI. 

Tisti srčni, ljubeči, iskreni in od vsega najbolj iskani sili ali moči, ki jo vsak premore v globinah svoje BITI.

Pisarka Simona