ČETRTO VODILO: Ljubezen je vredna vsega!

 

Vrednotenje v življenju pojmujem kot nekaj, čemur damo prednost pred nečim drugim.

Nekoč sem prejela v dar pol hlebca kruha, ki ga je neki osebi spekla njegova babica. Kruha sem se razveselila, saj mi je dodana vrednota darilo, ki je ustvarjeno z lastnimi rokami; poleg dejstva, da je doma pripravljena hrana praviloma bolj zdrava in polnejšega okusa, zaradi dodanega ščepca naše ljubezni. Kruh izpod izkušenih babičinih rok pa je lahko zmesen še s posebno vrsto ljubezni.

Komentar, ki je sledil darilu, se je glasil: »Ne jem kruha, ki je star več kot en dan.« Iz vrečke je ta oseba potegnila svež kruh iz bližnje trgovine.

To je to - vsak ima svoje vrednote za stvari, dogodke, ljudi, čustva ipd. Enako je v ljubezni. Tudi ljubezen vsak vrednoti drugače in ji posledično pripiše lastno vrednost. Lahko bi rekli, da vse, kar ljubimo, smo ustvarili sami.

Zato ima ljubezen veliko različnih oblik, v katere se »oblači ali slači«. Če smo skrojili »obleko« po svoji meri, se nam obeta vse, kar od nje pričakujemo. Ne da bi trpeli zaradi pretesnih šivov, neudobnih razporkov, preglobokih izrezov ali nenaravnih materialov, zaradi česar samo čakamo, kdaj jo bomo slekli. Prileganje tkanine bo nakazovalo naše čare in čutnost, ki jo izžarevamo. Naše bistvo ali vrednost brez primere. Ko vemo, koliko smo vredni, bo »obleka« na nas ulita in poudarila prav to, kar želimo pokazati. V tem primeru je tudi sleči ne bomo več želeli, saj pomerjanje nižjih vrednosti za nas ne bo več dovolj vredno.

Tako bomo tudi v ljubezni iskali vrednote, lastne samo sebi. Sledi vprašanje, koliko smo v resnici vredni?

Če smo vredni vse ljubezni, potem je posledično tudi ljubezen vredna vsega. Vsega truda, časa, samo raziskovanja in iskanja njenih različic do skrajnih meja, oblik in razsežnosti. Smo ljudje rojeni za ljubezen in kot takšni vredni vse ljubezni?

Čisto vsak človek ima lasten pridih ljubezni in zato je tudi obarvanost izražanja ljubezni vsaj za nianso drugačna vsem drugim.

V resnici ni dveh, ki bi ljubezen enako izžarevala, izražala, čutila ali dojemala. Vsakemu je kakšen izraz njene oblike bližji in vrednejši ter so mu drugi podrejeni.

Nekdo bo dal velik poudarek izkazovanju čustev, drugi izkazovanju pripadnosti, tretji bo ljubezen dojemal kot obdarovanje (s časom, energijo, materialnimi vsebinami ipd.), četrtemu bodo na prvem mestu skupne dejavnosti ali interesi, petemu bo v večji užitek raziskovanje spolnosti ipd. Na koncu koncev pa bo vendarle ljubezen vrednotena vsaj z delom vsega naštetega.

Vrednotenje ljubezni je povezano s srcem. V njenem središču ali žarišču se steka senzoričen spletek vseh naših moči.

Lahko bi rekli, da se vrednotenje ljubezni steka iz srca, ki si med našimi zamislimi ustvarja temelje za svoj obstoj in rast. Srce meri ljubezen, ki jo dajemo ali prejemamo in zato ni daleč od resnice, da nas »boli« srce, če v njem ni ljubezni.

Vrednost ljubezni pa v resnici damo najprej sami sebi. Drugemu ne moremo dati nič več in nič manj, kot lahko poklonimo sebi. Vprašati se moramo le, koliko smo vredni sebi?

Tudi tukaj me lahko marsikdo okara in reče: »Jasno, da smo vredni vsega najboljšega!« »Jasno« se lahko samo strinjam. Resnica pa kaže, da ni tako. Obnašamo se v glavnem tako, kot da v ljubezni nismo vredni vsega najboljšega.

Pomagajte mi z odgovori, koliko ljubite in spoštujete sebe; ste ponosni na svoja dejanja in misli; kakšne občutke gojite do sebe; kaj naredite za to, da bi se osrečili in veselili življenja; na kakšen način si služite »kruh« oziroma ali obožujete svoje delo; kako potekajo vaši vsakdanji odnosi ter s kakšnimi ljudmi se radi družite; ali iščete nove izkušnje, znanja, veščine ipd.? V čem ste posebni in posledično ustvarjalni?

Vsi ti odgovori bodo povedali, koliko in na kakšen način vrednotite ljubezen do sebe in posledično do drugih.

Postavljanje lastne vrednosti ni nekaj »od danes do jutri« kot zamenjava avtomobila ali čevljev. Vzpostavitev trajnega in stabilnega vrednotenja ljubezni do sebe bo dobra osnova za trajna in »vzdržljiva« razmerja, ki jih vzpostavljamo z drugimi.

Nekomu, ki je izražanje ljubezni velika potreba pomeni, da jo je v veliki meri v sebi že ozavestil - prebudil - in »nagovoril« njeno veličino in modrost dajanja.

Morda bi lahko zapisala, da je ljubezen vredna vsega dajanja, kajti v tem primeru je vredna tudi vsega prejemanja.

Sčasoma se vrednotenje ljubezni spreminja. Temu, kar smo še včeraj namenjali pozornost v ljubezni, bo danes dobilo drugoten pomen. Če smo še včeraj razmišljali, kaj lahko v ljubezni dobimo, ni izključeno, da jutri ne bomo razmišljali predvsem, kaj lahko damo.

Vrednost v ljubezni pomeni celoto - pomeni to, da sem sprejeta takšna, kot sem in da se lahko izražam na sebi lasten način. To je to. Pomeni, da ko nekoga ljubim, ga ljubim takšnega, kot je, in ko nekoga občudujem, ga občudujem celostno. S to osebo delim vse - svojo ljubezen in občudovanje. Ob tem pa me ne skrbi, ali sem narobe razumljena in ali se mi čustva vračajo. Osvobojena sem občutkov, da sem odvisna od misli ali čustev kogarkoli in osvobojena sem strahu, ali sem lahko to, kar sem. Vrednost ljubezni, ki je osvobojena vsega, mi predstavlja najvišjo vrednoto.

Ljubezen je v prvi vrsti vredna osvobojenosti do sebe. Ko pogledam na police, vidim na kupe popisanih dnevnikov, v katere zapisi so se vrstili tudi ob najbolj nemogočih urah. Takrat se spomnim, koliko energije sem v zadnjih treh letih posvetila raziskovanju ljubezni.

V ta namen sem marsikaj »žrtvovala«, kot na primer dobršen del družabnega življenja. Vsekakor pa vsa sredstva, ki sem jih namenila izdaji svojih treh knjig. Odpovedala sem se nakupu »novih« predmetov, oblačil, posodabljanju doma, običajnim in vljudnostnim obiskom oziroma popolnoma racionalizirala način delovanja. Čas mi je postal poleg »ljubezni« druga najvišja vrednota. Komaj sem čakala prosti del dneva, ki sem ga zapolnila z drugo »službo«. Le-ta je vključevala povečano fizično dejavnost, meditacijo in s tem »razstrupljanje« duha ter seveda ustvarjanje v obliki pisanja, branja in raziskovanja skozi literaturo, delavnice, seminarje ipd.

Sčasoma so prijatelji, ki niso sledili mojim spremembam, odšli ali pa sem odšla sama. Vstopali so drugi in med njimi le redki obstali. Ugotovila sem, da sem se pred tem z nekaterimi družila za »vsako ceno« in iz strahu, da bom zapuščena. Ko sem ozavestila to zmoto, me v to smer ni premaknil več nihče. Družba ni več izbirala mene, temveč sem jo izbirala sama in ob tem bila sila izbirčna. Ali z drugimi besedami - zato, da sem bila srečna in zadovoljna, nisem potrebovala nikogar. Rešila sem se zelo velike zanke - odvisnost od odnosov - in začela v svoji svobodi neizmerno uživati. Večkrat sem odpotovala (zelo rada na morje) in se začela družiti z neznanci oziroma »naključnimi« ljudmi ter spletala povsem nova prijateljstva.

Spremembe, ki sem jih vnesla v življenje, so me oživile in napolnile z novo energijo. Vedno manj sem se ozirala v preteklost, vedno bolj »živela« trenutek v sedanjosti in z veseljem zrla v prihodnost. V prihodnosti sem zagledala vabljiva področja znanj in veščin, ki sem jih še želela osvojiti in neskončno paleto možnosti za ustvarjanje v pisani obliki.

Odkrila sem tisti del sebe, ki si ga do sedaj nisem pripisovala. Ko pomislim, kaj vse sem v tem času »osvojila«, postanem resnično hvaležna, da sem si prisluhnila, se slišala in v skladu s slišanim delovala.

Če bi mi kdo pred časom rekel, da bom lepega dne »Pisarka«, prevajalka ali celo samostojna moderatorka ob predstavitvi svojih knjig bi pomislila: »Ti norec, ti! To se meni nikoli ne bo zgodilo!« Nikoli ne reci nikoli!

Pa se je čez noč obrnilo. Po 13. juniju 2014 sem začela dnevno voditi zapise o narekih svoje duše. Prvega pol leta je intenzivnost naraščala do te mere, da sem v novembru 2014 zapisala celotno zasnovo prve knjige in nadaljevala s samoizobraževanjem, kako jo izdati. Kasneje sem samostojno delovala v preizkušanju lansiranja na trg in prišla tudi na knjižne police v knjižnice.

Kot sem rekla, v mojem svetu je bilo do nedavnega kaj takega nepredstavljivo. To zapisujem za vse tiste, ki mislijo, da je karkoli nemogoče. Ko si enkrat zamislite, da je mogoče, se bo to tudi zgodilo.

Ko včasih naključno odprem kakšen starejši zapis in preberem podrobnosti, ki sem jih že pozabila, se spet opomnim (pohvalim in zahvalim), saj sem iz mesta premaknila mogočno skalo (sebe), jo skotalila po hribu navzdol, da jo odnese tja, kot ji je namenjeno.

Odločena, da odkrijem, kaj vse ljubezen ni, da pridem do bistva - kaj ljubezen je - sem zavzeto sledila sporočilom v duši in jih vestno zapisovala. Oropana možnosti, da v poletju 2014 na glas spregovorim o vseh nevsakdanjostih, ki so se začele dogajati tako rekoč čez noč in so me v več pogledih plašile, je bilo takrat prav pisanje rešilna bilka.

Danes vem, da je ljubezen vredna čisto vsega, saj jo živim izvorno in izvirno.