sreda, 15. september 2021

Čudeži Ljubezni!





Ali kdaj preprosto obmirujete v tišini v družbi s samim seboj?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj držite ljubljene za roko brez besed?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali se kdaj zazrete v daljino za soncem, za luno, za zvezdami ...?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj prisluhnete kosu na veji, čričku v travi, galebu na nebu ...?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj objamete ljubljene, ljubljenčka, drevo, ptico v letu ...?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj pohvalite sebe kot druge?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali se kdaj iz dna duše razjočete, od srca nasmejite, pristno razveselite ...?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj občutite globoko in srčno sočutje do planeta, do drugih, do sebe?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali ste kdaj srečni in zadovoljni brez razloga?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali ste kdaj iskreno navdušeni nad uspehi drugih kot svojimi?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali ste kdaj hvaležni za vse, kar imate?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali obožujete sebe, takšnega, kot ste?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj potujete z oblaki na nebu?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali preživljate čas v ustvarjanju (česarkoli), kar vas radosti?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali se kdaj zazrete v otroške oči in poslušate, kaj vam pripovedujejo?
TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali razumete govorico trave, gozda, potoka, kamenja ...?
Ali poznate šum vetra, dih morja, zven tišine?
Ali dovolite, da vas očistijo in osvežijo dežne kapljice ...?
Pravzaprav ali dovolite, da vam dežek opere lase ...?
...
In tako v neskončnost ...

TO SO TI ČUDEŽI LJUBEZNI.
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

torek, 14. september 2021

Obstajajo vrata!

   Obstaja nešteto vrat.

Nobena zunanja vrata ne vodijo k svobodi.

Vsa zunanja vrata so oznanilo, da smo deležni potuhe, ker se ne nameravamo usmeriti proti edinim vratom, ki vodijo k resnični svobodi.

Zunanja vrata so oznanilo, da zunaj ni svobode, ne glede na vsa prepričanja, vso jezo, gnev in težave. Tudi "pred tem časom" niso ponujala svobode.

Vedno je bilo nekaj, vedno je bil nekdo, ki nam jih je pred nosom zapiral. Vedno tako tudi bo. Če ne bo TO, pa bo kaj drugega.

Če kdaj, potem ZDAJ je treba usmeriti pozornost na notranja vrata. V tem grmu tiči zajec.

Ko prilivamo svojo tožbo na vsesplošno tožbo, dajemo svojo dragoceno življenjsko energijo v razdvajanje zunanjih svetov.

Kdor bo našel ključ do notranjih vrat, ne bo več iskal svobode zunaj sebe. Ne bo niti ZA niti PROTI.

Preprosto se bo oddaljil od vsega in postal opazovalec zunanjega kaosa.

S tem, ko ne bo sodeloval v nobeni igri merjenja moči, bo naredil največ za svet in zase.

Vse skupaj je treba preprosto spustiti in ne sodelovati.

Šele takrat bo začela teči energija v pravo smer - v zavedanje, v ozaveščanje.

Ni lahko izstopiti. Težave se bodo nadaljevale, vendar mi smo tisti, ki ne bomo več prispevali energije za razplamtevanje zunanjih dejavnikov.

Namen bo izničen - pogreznil se bo sam vase.

Če nihče ne bo sodeloval (ali vsaj večina), kdo bi potem še imel veselje, da greni življenje sebi in drugim?

Za izstop je treba potrkati na edina vrata, ki vodijo k miru in svobodi - to so vrata, ki jih nosi vsak globoko (ali visoko) v sebi. Tam je ključar - naša duša, zavest.

Vsekakor čaka, da ji prisluhnemo. Samo tam se lahko najde vse to, kar se išče zunaj.
Nekoč, pred davnimi, davnimi časi ... je človek trpel. Vedno je trpel. Trpi tudi danes.

Zunaj se nič ni spremenilo ...

Kolesnica se vrti po istem tiru in tako v neskončnost.

Ko stopimo v os kolesa in obmirujemo v tišini, se vse zunanje dogajanje oddalji ...

Šele takrat se posveti/zasveti prava notranja modrost, ki jo zaman iščemo izven sebe.
Morda je slika naslednjega: spomenik in na prostem

nedelja, 05. september 2021

Preden sem začela pisati o ljubezni (aproksimativno) - (IV. ali zadnji del)

 



FIGURALEN OPIS

 

            Sedim – takole na terasi najetega apartmaja.

In naenkrat v meni globok, vseobsegajoč mir. 

Sem totalno v trenutku. 

Umirjena in v skladu sama s seboj.

Naenkrat kot strela iz jasnega neba:

GLOBOKO RAZUMEVANJE VSEGA – JASNOST, ČISTOST.

(Za opis v resnici zmanjka besed.)

Vse TO dolgo, neskončno trpljenje, učenje …, pisanje, branje, raziskovanje vsega mogočega in nemogočega …, sledenje drugim: zadnji je bil … (no, saj ni bistveno); hvala Bogu, da je »bil«. Na neki način vedno bo. Že zato, ker je zadnji.

 … Ko je bil še čas, ko sem mislila, da se življenje dogaja drugim, da se ljubezen dogaja drugim, da se svoboda dogaja drugim …

Vse TO je zdaj končano.

Vse TO so same neumnosti, sami nesmisli … 

Vse TO neskončno učenje, da pridem nekam, da dosežem nekaj - same oslarije ... konec sporočila. 

Da vse TO, kar hočem najti, doseči, postati in podobne bedarije, VSE preprosto že samo SEM/JE.

VSE že sem, VSE že je. Ni česa dodati, ni česa odvzeti – VSE že je.

Vse TO je na koncu prav smešno. Kaj vse človek prestaja, da končno spozna igro vseh iger. In jo tudi zaključi – igro neskončnih neumnosti, nesmislov namreč.

Komu vse in kaj vse človek verjame, preden OZAVESTI: kdo ali kaj je? Hja, kaj je?

Nič ni. In vse je. Pomeni je narava sama, je »bog«, je vse v enem.

*

Človek je v bistvu kot riba v vodi. Riba, ki ne ve, kaj je voda, ker je ves čas v vodi.

Kot se riba rodi v vodi, se človek rodi v naravi. Voda skrbi za ribo. Narava skrbi za človeka, zato se narava lahko imenuje tudi Bog.

Ribe ne morejo občutiti vode, predobro jo poznajo, saj so rojene v njej – nikoli ni bilo razdvajanja. 

Človek ne more občutiti svoje prave narave (biti, bistva, bivanja), ker je rojen v njej – ni razdvojen, ni ločen od narave (ni ločen od ničesar in od nikogar; ni ločen od drugih; ni ločen od vesolja; ni ločen niti od nobenega kamna niti enega samega lista na drevesu ...); človek pa misli, da je nekaj drugačnega, posebnega, pomembnega ... Zato trpi, neskončno trpi. Uničuje sebe in svet.

Človek sploh ne razume, kaj je njegova prava narava, ker je ves čas v "naravi"; je z njo prepojen. Ni nič drugega kot "narava" sama, čeprav si domišlja, da je nekaj več, nekaj drugega, nekaj … Ne vem, kaj vse in ne vem, kdo vse. Figo! Več fig!

*


VSE JE V VSAKEM!

Pa kaj je to neka umetnost?

Za nekaj tako »preprostega« sem potrebovala xy življenj, da zaključim z neizpodbitnim hrepenenjem. Za TO razumevanje v »kost in kožo« sem se mučila zadnjih sedem let intenzivno in seveda že mnogo prej ... Čiščenje in zdravljenje sloja za slojem, ki sem jih zlagoma lupila iz sebe in kopala v neskončne globine … Do zdravega jedra, do biti, do srži, do središča, do osi, do ... Od zunaj do korena. (Kar je zgoraj, to je spodaj!) 

No! - TO je zdaj TO! Zdaj in za vekomaj. Amen.

*

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 1

Da – in ta trenutek me obišče kos (ki je vsemu kos) in žvrgoli na vse grlo. Druge ptice mu sledijo s svojimi napevi. Kos pripoveduje zgodbo, žvrgoli resnico, ki se ne da drugače prenesti, kot da se zažvrgoli, zapoje, odpleše, zaščebeta ... Ne morem zapisati drugače, kot: LJUBIM VSE! Sem ljubezen, si ljubezen, smo ljubezen ... Ljubezen je VSE.

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 2

Da – in ta trenutek razumevanja ne bi pomenil nič, ko celotna bit ne bi dojela, ne bi začutila in sprejela, ozavestila eno in edino resnico, ki pa je tako preprosta, kot le kaj …

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 3

Da – in za ta trenutek sem trpela ... Kar pa spet ni nič v primerjavi, če bi v enem krogu (neskončnem številu krogov) vztrajala še vrsto let ali življenj. Zdaj bom božala in ljubkovala »brazgotine« preteklih ran, ki sem si jih zadajala brez zavedanja, brez razumevanja, brez vedenja ... na koncu koncev čisto sama.

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 4

Da – in zdaj bom samo še živela – preprosto živela, živela v harmoniji, v ravnovesju, v ritmu narave, ozaveščeno. Zavestno. Zavest zdravi VSE. To je to!

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 5

Da – in poslušala potrebe telesa in NE želje uma. S TIŠINO tretjega ušesa in z INTUICIJO tretjega očesa. Blaženost, blagost, blagoslov. Slava, slavljenje, svetost. 

(Poslušaj – tako kot obstaja tretje oko, obstaja tudi tretje uho. O tem v »svetih« knjigah ne boš našel ničesar napisanega. Da! – obstaja tretje uho – TO ti zaupam iz prve roke. Kot ti bo dalo tretje oko odblesk lastnega bitja, tako ti bo tretje uho dalo sluh lastnega notranjega glasu, lastne vibracije vesolja. Drugič napišem še kaj več …)

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 5

Ob polnoči me obišče velika, zelena kobilica. Ne bi je opazila, če ne bi opozorila nase z dvakratnim dolgim, zateglim in nenavadno glasnim žvižgom. Sploh nisem vedela, da je kobilica lahko tako hrupna.

V trenutku se spomnim OSHEVIH tarot kart, kjer sivolasi modrec z igrivim in toplim nasmehom opazuje kobilico, ki mu sedi na roki …

Zdaj kobilica sedi nepomično, z glavo obrnjeno proti meni. Domišljam si, da me opazuje. Zdaj, ko ve, da vem, da sedi na ograji, je tiho kot grob.

Prvi trenutek sem že hotela prhniti z brisačo in jo spoditi – naj gre svojo pot. Jaz – neumnica! Vsaka žival, ki nam prekriža pot, nosi sporočilo, se končno spomnim in si premislim.

Srednji dve dolgi tipalki sta kot anteni – sprašujem se, ali lovi vibracijo vesolja in kaj mi pravzaprav sporoča ...

Pravkar je spet dvakrat podrgnila s krilci in spustila dva glasna žvižga. Spet se čudim! Samo pomislila sem, ali mi prinaša sporočilo in že se je oglasila. Seveda, tudi ona je glasnik obstoja! 

V naslednjem trenutku je že ni več. Za hip sem pogledala vstran in že je izginila iz mojega vidnega polja.

Razgledujem se po terasi in jo opazim na drugi strani ograje. Očitno je elegantno preskočila tri do štiri metre. Tudi sama sem preskočila "navidezne" ovire, prepreke, pregrade, iluzije ... Poletela kot puščica!

Budnost dneva se je prenesla v noč. Razsvetljenost dneva se je razsvetlila v noč. 

Name sije polna luna.

VSE je popolno. Skoraj popolno. Če bi bilo popolnoma popolno, potem ne bi bila več v tem telesu.

Hvala.