ŽENSKA, KI IZBIRA LJUBEZEN

Ljubezen@izbiraj.Si?

Ti, ki si bralec te knjige, še ne slutiš, v katere svetove te popeljem in poleg svoje, razgalim tudi tvojo Dušo. Ne boj se, všeč ti bo. Sicer pa si varen.

S knjigo v roki, morda prav daleč od mene, boš ob branju nehote in spontano začutil tesno povezavo z menoj. Do konca branja te knjige se boš vame še zaljubil. Ali pa me sploh nikoli ne boš maral. Izbral boš sam.

Hm, močna izjava, mar ne? In ti spet ne verjameš! Nič hudega. Vsekakor še imaš veliko časa za izrek svoje izbire. Ne pogleduj na zadnje strani. Ne išči čudežne formule, ker je s preskakovanjem ne boš našel.

Odkriješ pa jo lahko skupaj z menoj skozi niz besed, ki bodo vrele iz mene in jih bom pisala skupaj s svojim višjim vedenjem ali vodstvom. Zaprosila sem ga, da se združiva tudi ob pisanju moje druge knjige, ki kot čisti izvir sreče že nekaj časa sili na plano.

Predala se bom, zaupala in se prepustila občutkom vodenja in vedenja v sebi.

Tebi, dragi bralec, pa želim, da odkriješ kaj in kje je ta Ljubezen, po kateri hrepeniš že vse svoje življenje in je nikjer ne najdeš. In te prav nihče ne more dokončno pomiriti, vsaj ne na daljši rok. Ker je nikjer ne najdeš, čeprav jo tako zavzeto in skrbno iščeš. Povsod tam, kjer in ko že misliš, da si jo našel, pa se ti ponovno izmuzne in ti se sprašuješ »Zakaj je temu tako?«.

Zato, ker »Jaz sem vse«, po čemer hrepeniš. Jaz sem tvoja Ljubezen in ti si moja Ljubezen. Odkrij sedaj, kje si in zakaj tako močno želiš spoznati, kaj ti polagam na srce. Ob tem boš prejel najlepše darilo, ki si si ga kadarkoli poklonil sam ali pa ti ga je z največjo Ljubeznijo poklonil nekdo drug.

Spet vprašanje: »Zakaj?«. Dobro! Več kot se boš spraševal, prej boš odkril vrednost podarjenega darila samemu sebi, ki čaka nate. Sam ga boš odvijal, in to zelo rahločutno in z največjim občutkom, da ne bi dodatno poškodoval vsebine. 

Še namig! Ne obupaj na sredi poti, ne išči bližnjic, ker jih ni. Žal. 

Bo bolelo? Tudi. Sicer pa vsi vemo, da so nas največje Ljubezni najbolj ranile, najbolj prizadele in smo zaradi njih trpeli, da bi včasih kar umrli. Če bi se dalo, prav hitro in brez velikih pomislekov ...

... uvodni ODLOMEK iz I. dela knjige Ljubezen@izbiraj.Si?

AVTORICA: Simona Babič

RAZMIŠLJAJTE O NJEJ. 

KO JE TU, JE Z RAZLOGOM. 

ZAHTEVA, DA SLEDITE SVOJI DUŠI.

SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

“Sindrom praznega gnezda!”, tako je povedala njena zdravnica.

Tako je bila postavljena diagnoza.

Zdravnica je bila s seboj zadovoljna. Čisti šolski primer, kot iz knjige, je povzela. Z vsemi opisanimi simptomi, ki mučijo Edo te dni.

Sidrom praznega gnezda je naenkrat predstavljal in opisal Edino počutje. Jo označil in razporedil v predalček.

Ampak ona se ni počutila, da spada v neko skupino ljudi s podobnimi izkušnjami, v neki stolpec, v neki celo tipičen primer.

To, kar je doživljala in občutila te dni, ni mogel občutiti nihče. Mogoče, da je poznal podobne misli in čustvovanje. Nikakor pa ni mogel misliti njene misli in čutiti njene občutke.

Njene misli so povzročale bolečino v vsaki celici telesa, v vsaki pori njene kože. Bolelo jo je vse. Tudi če se je je kdo dotaknil samo z besedo, prijazno in naklonjeno, je vseeno bolelo. Ni bilo ničesar, kar bi ji odvzelo bolečino.

Ko boli duša, je treba počakati, da bolečina kdaj pa kdaj popusti, da misel preskoči iz boleče v manj boleče, ki je lahko čez nekaj časa že znosna.

In čas, ki se na koncu izkaže spet kot en in edini zaveznik vseh vrst bolečin. Ta čas nakaže, da bodo tam nekje v daljavi, mogoče pa enkrat le, še obstajale druge poti in možnosti za pomiritev razbolele duše.

Prazno gnezdo je v Edinem primeru pomenilo prazno sobo njene hčerke. Prazno posteljo, napol prazno omaro, z nekaj polnimi predali vseh vrst zakladov, nekaj igrač in veliko knjig. Na letalo v prihajajočem jesenskem času ni možno vzeti prav veliko, razen potrebnih oblačil.

Največja soba v mansardi, s pogledom na dvorišče, travnik in gozd, sameva slab teden dni. Pa se zdi kot cela večnost. Že zato, ker je otrok ob odhodu napovedal, da bo ob božiču že spet doma. Že doma. Spet doma. Čez štiri mesece.

Ni to ta hip neka tolažba, razmišlja Eda, ko stoji sredi sobe.

Pred njenimi očmi se je slikovito odvijala vsa prehojena pot. Od trenutka, ko je izvedela, da v njenem trebuhu raste majhno človeško bitjece, do trenutka, ko je na letališču močno prižela nase to enkratno človeško bitje, svojega otroka, ki je odhajal v svet. Kako je lahko tako hitro minilo devetnajst let.

Vedela je, da bosta nekega dne prišli skupaj, z roko v roki, do konca skupne poti.

Vedela je, da bosta nekega dne razpletli njuni roki in da bo otrok odšel naprej sam. Iskati svojo pot.

Vse to je vedela. Samo tega ni vedela, da bodo leta tako hitro minila in da bo šla v svet že tako mlada.

Kako naj po vseh teh letih spusti to nežno roko in obstoji sama v praznini, v temi, čakajoč trenutek, ko jo bo lahko spet objela.

Bo potrebovala nadaljnjih devetnajst let, da ne bo več čutila bolečine slovesa. Je to sploh možno, da se dogodi?

Eda si ni znala predstavljati, da se ta luknja v srcu, ta praznina v duši, sploh lahko še kdaj zaceli.

Ko je stala na letališču in mahala v slovo svoji hčerki, ki se je ozirala preko rame in še zadnje trenutke iskala mamine oči, takrat je Eda vedela, da bo tisti nežni in topli pogled svojega otroka zaklenila v srce in ga hranila kot največji zaklad.

Spustila je svojega otroka v svet, ga opremila z vso spodbudo, da najde znanje, ki ga želi in išče. Imela je dovolj ljubezni, da je to storila.

In vedela je, da se bo v naslednjih letih še večkrat na podoben način poslovila od svojega otroka. In vedela je tudi za drobno tolažbo, da bo ob naslednjih slovesih nekoliko hrabrejša in močnejša.

Zato, ker bo prvi, najbolj negotov korak že zanjo. Vsak naslednji bo samozavestnejši, še posebej, če se bo otrok vračal s svojih popotovanj veselega in srečnega obraza.

Eda je vedela, da je njena ljubezen neskončna moč, ki žene svet, da se vrti v pravo smer, kot žene njenega otroka na svojo pot.

O, kaj vse zmore ta brezpogojna ljubezen mame do svojega otroka!

Brezčasna mama :) september 2010

PRIDE TA ČAS …

Pride ta čas in hvala Bogu, da pride, ko spoznaš resnico o sebi.

Nismo mi to, kot nas vidijo drugi. Kajti drugi nas vidijo skozi prizmo svojih izkušenj in ocenjevanja, kar izhaja iz njih samih.

Ti, ki se ne cenijo, ne spoštujejo ali nasploh o sebi nimajo lepega mnenja, ga ne morejo imeti niti za druge.

Vsi, ki mislijo, da jim bodo drugi podali sliko o njih samih, se motijo.

Nikoli ni to, kar ti drugi povedo o tebi, resnica. Tvoja resnica je velikokrat še tvojim očem prikrita.

*

Kako vem? Preprosto. Tudi sama sem stavila na mnenja drugih. Najprej so mi govorili starši, kakšna Jaz sem. Kasneje učitelji, znanci, prijatelji, sodelavci … In veliko sem razmišljala o besedah, izgovorjenih in namenjenih meni osebno.

Vsi se s tem ukvarjamo. Kaj nam je kdo rekel ali naredil. Hrepenimo po lepih besedah, priznavanju, pohvali in kar je še tega. Ko nas nekdo vidi v negativni luči, nas boli. Kot boli tega, ki nam jih je namenil.

Kajti, tisti, ki o nas slabo misli, misli slabo o sebi. Njega boli njegova lastna bolečina in tema, v kateri se koplje. A nekega se bo vsak srečal s svojo svetlobo.

Tisti, ki to vedo, vedo že veliko!

Nikoli se ne odzivajte na žaljivke in zmerjanja drugih z agresivnostjo, užaljenostjo in prizadetostjo. Vi sami pri sebi dobro veste, da niste to, za kar so vas »ožigosali«. Vi niste na primer zabiti, neumni, bedasti, štorasti …, vi niste izrekli ničesar slabega. To je bilo izrečeno vam, namenjeno vam, vendar TO NISTE VI!

Kaj vi v resnici ste, morate spoznati sami. Ni nikogar, ki bo vam povedal kakšni ste. To veste samo vi.

*

Zakaj so torej tako zelo pomembna bitja svetlobe, angeli in vodniki iz onstranstva in pa seveda VSI svetli ljudje, ki so to spoznali že ZDAJ in tukaj na Zemlji?

Zato, ker so naši PRVI pomočniki do teh spoznanj.

In spet bom izhajala iz svoje izkušnje. V roku treh let sem srečala dva človeka, ki sta znala osvetliti ta občutek in to zavedanje v meni. Seveda sem imela ob sebi še druga svetlobna bitja, ki jim morda ne vem imena ali pa tudi vem. Ni pomembno.

Ta dva človeka, moški in ženska sta vsak na svoj način povedala, tudi z besedami, kako dragocen in poseben človek sem. Kajti jaz o sebi nisem imela ne dobrega ne lepega mnenja. Bila sem polna samoobtoževanja in samopomilovanja. Tako deluje večina, pa če si to, kdo prizna ali ne.

Navidezna napihnjenost, pomembnost in poveličevanje samega sebe, ni v resnici nič nekaj boljšega, naprednejšega ali lažja pot do resnice, ki jo na koncu moraš izvedeti o sebi.

Vse napihovanje o sebi ali vse zaničevanje sebe, oboje NI resnica. Resnica se skriva globoko v nas samih. Za nas pa bo dobro, da jo čim prej spoznamo. Sicer pa slej kot prej se bo to tudi zgodilo …

*

Kot sem omenila, sem dobila v življenju priložnost spoznati moškega in žensko, ki sta osvetlila to spoznanje. Vsak s svojo energijo. To pomeni, osvetlila sta moj ženski in moški princip delovanja. Vsak na drugačen, njemu lasten način, ki pa je izžareval samo svetlobo bitja, ki v sebi nosi moč čiste in brezpogojne Ljubezni in sprejemanja.

Ker sem bila med tistimi, s slabo samopodobo, sta »vedela«, kako osvetliti v meni to zmoto. Pokazala sta mi ogledalo in povedala, kaj onadva vidita v njem. In videla sta ČUDOVITO BITJE, Z VESELO DUŠO, POLNO LJUBEZNI. Skratka videla sta vse najlepše in najboljše.

Ta njuna podpora in resnica o meni je zlagoma pronicala skozi mojo zavest, da sem se počasi le začela zavedati, kako drugačna sem. Drugačna od tega, kar sem sama mislila o sebi.

*

Včasih potrebujemo, poleg vseh bitij svetlobe tudi svetlobo človeške energije. Si predstavljate, da vas nekdo vidi, sprejema in občuti BREZPOGOJNO?

Z vsemi, samo vam lastnimi posebnostmi, ki jih morda sam v svojem svetu še ni niti izkusil. Nima izkušnje s prav vašimi lastnimi izkušnjami. A, vas sprejema. Z vsem srcem in z vso radostjo, vas sprejema TOČNO TAKŠNE, KOT VI STE.

To je darilo življenja neprecenljive vrednosti. ZAKAJ?

Kaj je vendar hujšega od lastne ujetosti? V zmote, vzorce in navade, ki nas lovijo na vsakem koraku.

Razmislite, ali imate v življenju koga, ki vas SPREJEMA BREZPOGOJNO, VAS LJUBI BREZPOGOJNO? Vam ne razlaga, kaj bi bilo dobro, da spremenite na sebi, da bi mu bili po meri, temveč vas sprejema točno takšne, kot ste že zdaj.

To je svetloba, ki jo v resnici delijo ljudje, ki druge dvigujejo v njihovi zavesti in zavedanju o sebi.

Ne vem, ali razumeš, da lahko tovrstno pomoč prejme vsak. Za začetek se zavedaj, da nisi sam in PROSI.

Prosi z vsem srcem in dušo za pomoč in pomočniki se bodo pojavili. Tako ali drugače. V takšni ali drugačni obliki. Morda jih ne boš takoj prepoznal. Pa nič hudega.

PRIDE TA ČAS, ko jih prepoznaš in spoznaš. Ob predpostavki, da si ISKREN. Pa saj to ne bo pretežko, ker boš zaupal.

Kaj se zgodi potem? Ko osvetliš temo v sebi in se zavedaš, da si ČUDOVITA IN ČAROBNO LEPA OSEBA, postani za to izkušnjo samo HVALEŽEN. Iz cele svoje biti občuti hvaležnost, da si prejel tako sveto in dragoceno darilo.

Potem, ko prehodiš vso to pot in se zavedaš svetlobe in teme, v katero človek mimogrede zaide, se zavestno obrni proti svetlobi. In postani še sam tisti, ki boš posvetil drugim.

Zakaj se sprašuješ? Da, dobro vprašanje! Zato, da jim boš pomagal na način, kot si ga bil deležen sam. Več ljudi, ki bo občutilo hvaležnost in smelost biti to, kar v resnici so, brez občutkov krivde in bolečine, več jih bo znalo POSVETITI TUDI DRUGIM.

In ne ob-Upaj! Išči, raziskuj in potem odpri srce in izkusi veselje.

Pokaži še drugim ta izjemni brezkončni vodnjak svetlobe, ki napaja tebe in iz katerega lahko črpa VSAK, ki mu je mar.

Pisarka Simona@Simon

TRIJE POČITNIŠKI DNEVI

Najstnik, star petnajst let! 190 centimetrov vitke višine, z dolgimi udi.

Očke, najtoplejše rjave barve, so večino časa igrivo in iskrivo nasmejane. V njih preberem, kar se iz drugih čutnic, ne da takoj razbrati.

Njegov pogled je vse, kar moram videti, da vem, kako se počuti v svoji koži. Kdaj je srečen, hudomušen ali veselo razpoložen, kdaj prestrašen, žalosten, jezen, tudi razočaran.

Vem, da mi globina rjavega tolmuna, pomeni neskončno vez, ki sva jo stkala v vseh teh letih. Mama in sin!

Skrb za ljubeč in čuteč medsebojni odnos je v tem starostnem obdobju še bolj ali manj edina pomembna starševska »dolžnost«. Vse ostalo smo starši že naredili, kar smo pač naredili. In čas za popravke naše vzgoje je bolj ali manj zamujen.

Ni več časa za osnove vzgoje, je pa čas za še vedno neskončno potrpljenje in ljubeznivo sprejemanje otroka, takšnega, kot je.

Da, vem! Kje pa si lahko vedno potrpežljiv, če te tvoj veliki najstnik obrusi z besedami, ki jih ne pričakuješ v odgovor? Ki mnogokrat skelijo in bolijo do kosti. Kako takrat naprej? Ponovi vajo. Bodi spet strpen in razumevajoč, še pred tem pa najdi način, da pomiriš samega sebe. 

In polovico dela si že opravil, če vsaj veš kako boš pristopal. Torej ravnal s svojo, v resnici tako ranljivo in nežno najstniško dušo!

Tako si dajem vsak dan pogum in voljo za en in edini, meni sprejemljiv način vzgoje, torej ljubeč in spodbuden medsebojni odnos. Pika.

In kje je tukaj govora o počitnicah?

Takoj zdaj. Uvod je bil nujen. Da boste vedeli, o kakšnem najstniku govori zgodba.

Mame ni treba posebej predstaviti. Saj ste jo sočasno spoznali iz njenega uvoda o svojem sinu.

Hm …, počitniški čas, pa čeprav samo nekaj prostih dni! To takoj zadiši po avanturi, dogodivščinah, drobnih nevsakdanjostih, da kar spremenimo ton glasu, ko na glas razmišljamo, kaj vse bi lahko počeli.

Sem nekaj dni preračunavala družinski proračun in brskala po spletu za počitniškimi predlogi, da bi našla skupni imenovalec med željami in zmožnostjo. In bila dovolj vztrajna!

Dve noči hotelska oskrba ob morju, kar pomeni trije dnevi potepanja po bližnji in daljni okolici.

Na najjužnejšem delu istrskega polotoka se razteza še nekaj neokrnjene narave, ki v pomladnem času z rastlinskim svetom in obmorsko pokrajino ponuja raj za razvajanje vseh naših čutil.

In kako motivirati najstnika, da ti sledi po vseh kozjih poteh, do vseh zalivov, do borovcev, nagnjenih po želji vetra, do občudovanja manj poznanih vrst cvetic, zdravilnih rastlin, kobilic in pisanih metuljev sredi »nobene civilizacije«?

Mogoče tako, da vzameš s seboj njegovo »full the best gorsko« kolo, namenjeno prav takim nemogočim ali težje dostopnim terenom.

Sama imam kolo za asfaltne terene, brez vzmetenja, primernih gum in podobnega! Tako je, imam običajno mestno kolo iz prejšnjega tisočletja. Seveda sem posledično imela že prvi dan preluknjano zračnico.

Ampak nič takega, da bi meni vzelo dobro voljo in navdušenje nad vsemi napovedanimi avanturami.

Nemogoče. Nikoli. Ne zaradi tega. Čarobnost je bila v najinih načrtih in skupnem druženju. Kot vedno.

Prosti čas, ko lahko skupaj raziskujeva življenje malo drugače, nosi spomine, ki hodijo za nama še vrsto let.

(Tako je bilo doživeto in zapisano pred sedmimi leti in pol. Pa še vedno »paše«!)

ZAKLENJENO – ODKLENJENO

A vam je znano, da zaklenjeno, v resnici prosi biti odklenjeno?

Zaklenjeno … karkoli!

Ljubezen nikoli ne zaklepa.

Zaklepa bolečina, žalost, strah ali sveta jeza!

V resnici pa v ozadju ostaja krik:

»Obstaja kje kdo, ki bi mi pomagal?«

»Me lahko kdo vidi, sliši, mi da roko …?«

»Ali kdo razume, da ne najdem izhoda?«

*

Prosim bodi z mano, pa čeprav si to samo ti, Dnevnik, v katerega zapisujem VSE svoje zaklenjene skrivnosti. In teh res ni malo. S kom jih naj delim, če pa nihče ne razume, kar občutim Jaz? Nihče ne razume, da ne morem biti nekdo drug, kot pa Jaz sem?

In Jaz sem nekdo. In o tem pišem. Vsak dan znova in še posebej v svoj Dnevnik.

*

Ko kdo najde ta skriti Dnevnik, poln skrivnosti, ga zamika, da bi ga odklenil. Preizkušnja je velika, a lastnik je nadel ključavnico. Brez dovoljenja se ne sme odklepati in buljiti v nekoga drugega. Brez vprašanja je nespoštljivo riniti v drugega, če se ta ne počuti varno, da bi zaupal. 

Če ti ne zaupa, je to njegova odločitev. Ne poznaš razlogov za njegovo odločitev. Razloge, da se je nekdo zaklenil pred tabo poišči v sebi, ne v drugem. 

Ali spoštujemo odločitev drugega, da se zaklene pred nami, ker ni razumljen? Ker ne sme biti to, kar je? Pa čeprav si najbolj od vsega želi prav to.

*

Ali starši spoštujemo svoje otroke in ne odklepamo s silo Dnevnikov svojih otrok? Se zavedamo, da nimamo pravice brskati po skrivnostih svojih otrok, če še niso pripravljeni spregovoriti?

Ali pa si vzamemo to pravico z izgovorom, da smo pač starši in moramo vedeti, kaj se z otrokom dogaja?

*

Halo!!! Najprej bo treba odkleniti še kaj drugega, kot pa Dnevnik svojega otroka?

Morda bo najprej treba odkleniti svoje Srce za sprejemanje otroka, takšnega, kot je. Drugo se bo zgodilo samo po sebi.

*

Ko pustimo bolečini, da izzveni, ko si opomoremo na takšen ali drugačni način, se sami odklenemo.

Ko začutimo, da je prišel ta čas.

In ta čas je prišel ZDAJ.

Ko sem našla ključ, ki je zdrknil v mojo »ključavnico«, sem se lahko odprla.

Kaj odprla? Razgalila!

Sedaj vem, da sem prerastla motive zaklenjenosti.

Če bom s svojo knjigo Ljubezen@izbiraj.Si? še komu pomagala odklepati Srca, je namen uresničen.

Ko se bo nadaljevalo odklepanje velikih skrivnosti, se bo širil val Ljubezni, ki bo opogumil tudi tiste, ki še pomišljajo …

Širjenje vala svetle Ljubezni bo vedno pokazalo pot v pravo smer.

Ključ, ki odpira dnevnik, JE, ko preprosto zmoreš sprejeti VSE, kar temu sledi. Sprejmeš, da je, kar je in da bo, kar bo. Ker končno spoznaš, da si vreden ZA-upanja!

V bistvu se prepustiš toku. Dovoliš mu, da te ponese po svoje.

Ne bojiš se več sodnika niti tožnika v sebi niti v drugih. Premagal si ju!

Ga ni, ki bi sodil tebe.

Ga ni, ki bi živel tvojo izkušnjo.

Ga ni, ki bi vedel o tebi več, kot ti sam.

To vedenje zadostuje!

*

Tako, kot prva knjiga, me bo tudi druga vodila do ljudi, ki me čutijo, sprejemajo in jih zlahka sprejmem tudi sama. S tem uresničujem svoj Namen.

Ko se zmotim, si oprostim in se zazrem naprej ter se napolnim s pozitivnimi Namerami.

Vsem, ki ste vstopili v moje življenje in mi posvetili tja, kjer je bilo temno kot v rogu, pošiljam sedaj to, kar najbolje znam – svetlo LJUBEZEN!

Hvaležna Simonca

SE VARAM?

*

Dve sosedi o tretji:

»A, veš, da jo je prevaral?«

»Res? Uboga reva? Pa kaj misliš, da ve?«

»Ne bi rekla. Se mu vidi, kak je prefrigan.«

»Pa vedno tako lepo govori o svojem!«

»Ja, rada ga ima. Saj vidiš kako ga pedina od spredi in od zadi.

»Toti res ne ve, kaj ma. Zakaj ga le tak okol serje?«

*

Prijateljici med seboj:

»Prevarala sem svojega!«

»Daj, nehaj! Kak ti je to padlo na pamet?«

»Ti ne veš kak je lušn in prijazen.«

»To še nič ne pomeni.«

»Moj ni nikoli takšen do mene.«

»Ja včasih je že moral bit, če si ga pa vzela.«

»Včasih, včasih! Pa ga danes poglej. Samo na kavču leži in mu do

ničesar ni več. Jaz pa bi tako rada še živela.«

»Pa se pomeni z njim. Bota že našla rešitev. Saj to hočeš, al ne?«

»Ne vem, samo še na onega mislim. Samo tiho bodi, da ne boš

komu povedla!«

*

Sem jo prevaral! Sem ga prevarala!

Hm, kdo je tu koga prevaral? Ti njega/njo ali on/ona tebe?

Napaka. Zbudi se. Prevaral si SEBE. Fej! Sram te bodi, kako

grdo ravnaš sam s seboj. Kaj res nisi vreden prijaznejšega in bolj

sočutnega odnosa do samega sebe?

Ja, koga pa misliš, da si prevaral? In se sedaj bojiš, kdo vse bo

izvedel za tvojo prevaro?

Najprej moraš izvedeti, da si v resnici prevaral samo sebe.

Samega sebe. Boli? Še bolj bo! Varaš, skrivaš se, si na preži, da te

kdo ne zaloti, te zmoti, te sliši in razkrinka. Ves čas te po malem

skrbi, kaj se bo zgodilo naslednje. Strah te je.

Poglej se, afna, da mu ni para. Trenutke zadovoljstva si pripravljen

zamenjati za zadovoljstvo, ki bi ga lahko našel že zdavnaj, če bi le

hotel. Tako, pa si ga zamenjal za nadaljnje ure, dneve, tedne, mesece

in leta, ko NE BOŠ zadovoljen.

Naredil boš preveč kompromisov s samim seboj in ti te bodo

grizli od znotraj navzven. Navzven boš kazal lep obraz, znotraj pa

bo kisel od kisline, ki ga bo najedala.

Nikoli ne moreš tako dobro prevarati drugega, kot lahko

prevaraš samega sebe. Poln si peska v očeh. Pogled se ti je zameglil

in izgubil.

Razumeš, da ni potrebe, da se ti smili partner ali partnerka.

Edini, ki se tukaj lahko komu smili, si le ti. Ti se lahko smiliš vsem

drugim in seveda samemu sebi, ker si tak slabič. Ti si tista reva, ki si

v riti, ker si čisto navadna rit!

Kaj je res tako težko stopiti pred obraz svojega partnerja? Mu

pogledati v oči in povedati svojo odločitev.

DA. Prav to je najtežje! Prav to zahteva pogum in konec koncev

prevzemanje odgovornosti za svoje dejanje. Nihče ne bo prevaran,

ko vsi vpleteni vedo, kaj se dogaja. S tem dobi vsak možnost izbrati

in odločiti, kako bo ravnal pri sebi in z vsemi vpletenimi. Soočenje

naredijo resnično samo izjeme, ki so prav zaradi tega izjemne.

Če vaš partner izbere, da vam »varanje« dopušča, seveda potem

to ni več varanje. To je potem izbira vašega partnerja in nima več

opravka z delom »za hrbtom«.

A večinoma se dogaja, da se v življenju načrtno potrudimo, da

bomo koga prevarali. Spletkarimo, slepomišimo, napletamo in …

glej ga zlomka, na koncu se v lastno zanko ujamemo sami.

Več kot smo zanjo porabili časa, da bi bila učinkovita in bi žrtev

zagotovo pokončala, bolj zagotovo bo na koncu pokončala prav

nas. Še tako pretkano izdelana past ti ne da garancije, da se v njej na

koncu ne boš znašel sam. Kot, da bi jo pripravljal prav zase. Čudo

Božje, vedno padeš vanjo nehote in nevede!

Lastna ujetost v laži, prevare, pretvarjanje in igranje vlog, ki

jih izberemo, nam slej kot prej spodnese tla pod nogami. Žal pa

potegne za sabo še vse vpletene in rani prenekatero otroško Dušo.

Kako kaj tvoje zdravje? Samo vprašam.

Se zavedaš, da ne moreš ubežati svoji podzavesti. Ta te bo

nezavedno obletavala. Ko boš pomislil, da si ji ubežal, prav tisti hip

bo spet tukaj.

Ti si tisti, ki sam sebi počneš najhujša grozodejstva in potem

moraš z njimi še živeti.

Ljubi človek, prebudi se. Zmotil si se. Partner, s katerim si, tako

ali tako ve, čuti, ali vsaj sluti, da ga varaš. Večkrat ni niti potrebno,

da mu stopiš pred oči in mu to poveš.

Vedo tisti, ki ljubijo. Tisti, ki ljubi svojega partnerja, zaznava

spremembe in občuti, kdaj se mu le-ta začne oddaljevati in tudi

oddalji. Morda za vedno.

In ti, ki si se oddaljil, kako ti gre danes?

Ti gre bolje kot prej, ko nisi varal? Samega sebe?

Ta zgodba ne potrebuje mojega zaključka. Zgodbo si zaključi

sam. Izhajaj iz svoje zgodbe življenja. Oh, koliko zgodb bi se

spisalo, če bi vsak napisal svojo izkušnjo. Vsi jo imamo, takšno

ali drugačno. Naša je. Pride čas, ko jo začnemo predelovati, si jo

ogledovati in se spraševati, ali se bomo morda spomnili, kako bi

izboljšali njen konec.

Pot do brezpogojne Ljubezni do sebe ni enostavna, ni kratka in

JE zelo boleča.

Izberi! Odloči!

Samo ne sprašuj me, kako? Če varaš sebe, boš morda pomislil,

da lahko prevaraš tudi mene!

(odlomek iz knjige Ljubezen@izbiraj.Si?)

AVTORICA: Simona Babič