Te dni listje dežuje.
Povsod, a še posebej v gozdu ga kar mrgoli. Listja namreč! Med popotovanjem proti tlom pripoveduje zgodbe poletja. Vsak list ima svojo zgodbo.
Kako je prikukal na plano, se odvil v svež, mlad in svetlozelen obet pomladi, senčil vse poletje in proti jeseni začel spreminjati barvo.
Medtem pa visel na veji in kukal proti zemlji, kjer so med drugim hodili tudi ljudje.
Koliko jih je bilo! In kako različnih razpoloženj. Vsak je nehote govoril svojo zgodbo.
Nekatere so bile vesele, druge žalostne. Nekatere strašljive, druge prav smešne. Nekatere zdrave kot dren, druge polne prehlada. Nekatere zaljubljene in slednje je list prav posebej oboževal. Čeprav tudi nesrečnih zgodb ni manjkalo.
In tako je do jeseni vsak list zapisal zgodbo svojega in tvojega življenja. Med seboj so se prepletale in ponujale paleto vse mogoče doživetih občutkov.
Kdaj pa kdaj se je list zalotil, da bi želel katero zgodbo spremeniti, ji dodati lepši zaključek dneva ali jo pospremiti do doma.
Ko je prišel njegov čas in so popustile vezi z drevesom, se je list namenil spustiti se vse do zemlje. Nemalokrat mu je pot prekrižala šola, ki ji ljudje rečemo plesna šola.
Prav s prvim plesnim korakom pa se je začelo veselo rajanje iz veje na vejo, pa spet nazaj v nebo … Pot do tal je za nekatere postala prava plesna dogodivščina, ki je lahko trajala dobršen del dneva in še pol noči.
Pa tudi, ko je list končno priplesal do tal, njegov ples še zdaleč ni bil končan. Ob prvi sapici ali celo močnejšem sunku vetra se je ponovno dvignil, pripravljen na učenje novih plesnih zasukov. Včasih ga je vrtinec zavihtel visoko pod nebo, kot bi ga želel ponovno pripeti na drevesno vejo.
Ko se je zataknil ob vejo ali drugo listje, se je zazdelo, da bo morda ostal tam za vedno.
Ker pa je življenje nepredvidljivo, je njegovo visenje na veji bilo samo vprašanje časa. Nenadoma je mimo pritekel otrok, prislonil svoje ročice ob veje in list se je ponovno spustil proti zemlji.
Ali bo tam obležal za vse večne čase ali se bo naučil še kak novi plesni ritem? Kdo bi vedel? Morda ga še čaka kakšen valček med vetrovnim popoldnevom.
Vse, dokler, ne bosta dež in sneg obtežila njegovo krhko telesce, da se bo spojil z zemljo in se ne nazadnje vanjo preobrazil.
Zato pa uživaj! ZDAJ! Prav te dni.
Kaj te dni? Prav ta trenutek! Ko hodiš po svetu. Ko iz vseh koncev in krajev dežuje listje in v pisanih barvah poplesava pred tvojimi očmi, nad tvojo glavo in pod tvojimi nogami.
Imej odprte
oči. Pa tudi ušesa, saj ne boš verjel! Vsak list šušti čisto po svoje. Le tebi
se zdi, da šelestijo enako. V resnici vsak s svojim šumom drugače zašumi.
Ampak, ali se ti ne zdi, da je tukaj nekaj narobe? Da nekaj manka? Le kaj bi to lahko bilo?
Saj res! Dež dežuje. Listje pa res ne dežuje. Popolnoma napačno sem zapisala!
Listje listuje! Da! Tako! Pa sem napisala popolnoma pravilno.
LISTJE LISTUJE! Zdaj sem resnično zadovoljna, ker sem odkrila čisto ta pravo besedo.
Kaj pa morem, če Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna te besede?
Pa povej! -
kako naj rečem drugače kot:
Dež pada.
Dežuje.
Listje pada.
Listuje.
Evo! - pa jo imamo!
Novo besedo, ki sem si jo izmislila kot za šalo!
Čeprav ni
šala to, kar imam namen izpostaviti.
ČE BI med
vsem tem listjem manjkal samo en list, svet ne bi bil več isti.
Enako je z
ljudmi!
ČE BI na
svetu manjkal samo en človek, svet ne bi bil več isti.
Pisarka
Simona
