PRVO VODILO: Ljubezen premaga vse!

 

Ali se lahko vživimo v kožo nekoga, ki bi v vsaki situaciji potegnil na plano ljubezen? Na primer, da smo »prespali« del dneva in je naš partner v svoji »budnosti« oživil ljubezensko čustvo še z nekom drugim. Zdaj - ob koncu dneva - pa želi podeliti svoje osrečujoče občutke? In mi? Se sesujemo? Menite, da ne obstajajo ljubezenski odnosi, ki vključujejo več ljudi hkrati oziroma odnosi, kjer vsi »vpleteni« drug drugega ljubeče sprejemajo in jim je temeljno načelo iskrenost?

Vsekakor nepredstavljivo, če mislimo, da nam partnerjeva ljubezen pripada in imamo nad njo roko. Ta primer je poseben, zelo oddaljen od povprečja in velik življenjski izziv tistim, ki zmoremo verjeti, da ljubezen premaga vse. Premaga tudi občutke posesivnosti, nadvlade in ljubosumja. Ob tem se lahko vsak vpraša, koliko je s svojim partnerjem v resnici iskreno povezan? Mu zaupa vse svoje »skrite« misli, dejanja in občutke? Če se temu ne sledi, potem je zgornji primer brezpredmeten. Ljubezen nima moči pred lažjo, hlinjenjem in licemerstvom - o ljubezni tako ni ne duha ne sluha. Zadostuje vprašanje samemu sebi: »Zmorem iskrenost do sebe?« Če nismo iskreni niti do sebe, potem ne moremo biti z nikomer! Predhodno se je dobro vprašati, ali sploh razumemo pomen besede odkritosrčnost.

Resnica pa je ta, da je ljubezen sama po sebi svobodna in ji ni treba nikogar premagati. Boj v naši notranjosti je velika iluzija osebnosti - naš jaz - ki misli, da se mora za ljubezen boriti. Če se za ljubezen ni treba boriti, koga pa potem sploh moramo premagati?

Koga le? Svojo nemoč! Ko zmoremo preseči vse utvare - iluzije časa in prostora - in premagamo svoje lastne zmote o ljubezni, smo ljubezen premagali.

Z drugimi se nam ne bo več treba boriti, kajti glavni sovražnik je premagan podlegel in ta sovražnik smo mi sami - samemu sebi.

Zato je prvo vodilo osnovno na poti prepoznavanja moči v ljubezni. Ko ozavestimo modrost iskrene ljubezni, smo tako že »zmagali« in bojev v naši notranjosti ni več.

Za razliko od naše osebnosti vse to naša duša »že ve«! Prisluhnimo ji, ko smo s svojimi mislimi sami sebi v napoto. Ne dovolimo, da bi nas naše misli zmotile, ker si ne zaslužijo, da bi omagali in se posledično v ljubezni počutili premagane.

Ležim in jo gledam, to veliko odraslo hčer in se čudim, kam je pobegnil najin skupni čas. Jutri bo zapustila dom. Slutim, da za vedno. Morda bi jo lahko speljala daleč proč od njene zamišljene poti, če bi s svojim vplivom vrtela vodo na drug mlin. A vedela sem, da bi ji s tem odvzela svobodo, ki ji pri devetnajstih letih pripada. Pa vendar! Včasih sem mislila, da otroka ne bosta »nikoli« odrasla in da je skrbništvo nad njima večno. Kako hitro so na koncu minila vsa ta leta našega skupnega zemeljskega potovanja!

A v tisti noči res ni bilo lahko. Vlekla se je kot večnost. Nisem mogla zatisniti očesa. Misli so mi zbežale nazaj v čas, ko sem izvedela, da nosim pod srcem novo življenje.

Prvorojenka je bila težko pričakovano dete, saj sva jo z možem »privabljala« že dobri dve leti. Mala princeska je zrasla en dva tri v postavno mlado žensko, ki so ji pridobljena vztrajnost, naravna bistroumnost in želja po raziskovanju znanja omogočili, da je šolanje nadaljevala daleč od doma.

Vedela sem, da jo bom pogrešala. Deljenje skupne poti toliko let življenja, ki se je porodilo iz mene, je v meni živo utripalo. Prerezati popkovino drugič, je bilo veliko težje kot ob najinem prvem objemu. Vedela pa sem, da je izbira njena in zato prava. Vse, kar je bilo še v mojih rokah je bil blagoslov z željo, da jo povsod spremlja sreča. Na piedestal sem postavila brezpogojno ljubezen mame in v tem pogledu »premagala« sebe.  

Hvaležna sem priložnosti biti mama otroku, ki je tako pogumno in samostojno pogledal življenju v oči. Veliko me je naučila in izkušnje, pridobljene v času njenega odraščanja, so mi obogatile vrednost življenja.

Danes po osmih letih, ko to zapisujem, potrjujem takratno slutnjo. Hčerka je našla znanje, zaposlitev in s tem svojo pot »daleč« onstran domače meje. Srečujeva se samo še v počitniško - prazničnih dneh.

Seveda je v mislih z menoj, kjerkoli že hodi in karkoli že počne. Večnost takšne ljubezni je neminljiva in povezava na nivoju duše se nikoli ne prekine.

Otroka je treba spustiti, in to ob pravem - njegovem - času. Dobili smo ga samo »na posodo« in nam je eden največjih učiteljev, da ljubezen, ki temelji na brezpogojnosti, premaga vse.