sreda, 20. januar 2021

»V NESKONČEN RAZCVET!«

 

Srčno upam draga bralka ali bralec, da si med tistimi, ki so v svojem življenju že občutili takšno srečo, ki bi ji lahko nadeli ime: Blažena sreča. Če sledimo temu, kar nas osrečuje, radosti in veseli ter se cenimo, smo že blizu teh občutkov.

Občutenje največje sreče - blaženosti - se ne skriva nikjer drugje kot v naših globinah. V nas in na nas je odločitev ali bomo posegli po njej. Lahko si zastavimo cilj, da nas v raziskovanju teh občutkov ne bo prav nič ustavilo in da z nič manj ne bomo več zadovoljni.

Da! To niso samo prazne besede in marnje neke »Pisarke«, ki je nekoč menila, da je »sreča« za izbrance. Ta fraza potuje od ust do ust in ima moč tako dolgo, dokler je z močjo energije ljubezni in z njeno intenzivnostjo ne bomo preobrazili in ozavestili iz sredice svoje biti.

NAJLAŽJE je jamrati, se pritoževati, premišljevati o prepričanjih in se nanje obešati kot pijanec plota. Da, to je v resnici tako lahko, da zna prav vsak. In to tudi počne - neprekinjeno sleherni dan.

NAJTEŽJE pa je pogledati resnici v oči. Ali jo sploh želimo videti? Veliko raje se je izogibamo, kot da je nekaj kužnega in neprimernega za današnji čas. Kot da je najbolj primerno, da samo kukamo izza megle trajnega nezadovoljstva. Če ni moči videti v globino svojih oči, potem ni moči videti tega, kar se skriva še globlje v naši notranjosti. Posledično iz nekega čudnega prepričanja zanikamo sebe in neznansko težko živimo s samim seboj.

Od zunaj se radi ogledujemo, še bolje: primerjamo in širokoustimo z banalnimi besedami, ki so največkrat brez repa in glave. Naša usta brbljajo običajne puhlice ne glede, kakšne neumnosti letijo iz nas. Same naučene fraze, splošno sprejeta mnenja, parole od tu in tam in zastarele ter globoko zakoreninjene zasnove besed in posledično dejanj, ki jim sledimo kot ovce, pa čeprav ne držijo, ker je posoda iz katere zajemamo prepolna postanih in slabo prebavljivih vsebin.

Toliko nesnažnosti (prepričanj), kot smo v zameno za začasno »lep« zunanji videz in izkazovanje zunanje »moči« pripravljeni pogoltniti ali navleči nase se nikoli ne bo dalo izmeriti.

A obstaja upanje - kot vedno upanje umre zadnje - da nam bo lepega dne le dovolj vseh teh posod, napolnjenih z gnevom zgrešene preteklosti, in si bomo končno dovolili, da zaživimo drugače. Pa ne za en sam samcat trenutek, temveč vsaj za preostanek tega ljubega življenja. Zatorej! Moči upanja poganjajo svet.

»Upanje je nekaj puhastega, kar sede v našo dušo in poje pesem brez besed IN PRAV NIKOLI NE ODNEHA.« (Emily Dickinson)

Na čem je poudarek? Kot to nizam skozi vse tri svoje knjige, znova naglašam - pri sebi. Ni druge meni znane poti in ni drugih, ki bodo to storili namesto nas.

Če že potrebujemo vzornike, jih ne iščimo med »zvezdniki«. Če že potrebujemo primere, izločimo tiste, ki so primerljivi in postanimo nekdo »brez primere«.

Kajti to tudi smo - neprimerljivo - edinstveni, unikatni in s tem v prvi vrsti primer za »premer«!

Vedno lahko na že znanih različicah naredimo izboljšano izvedbo samega sebe. Raziskujemo dane posebnosti ter jih razvijamo in izmojstrimo do občutenja blažene sreče.

Zato ljubezen medsebojno poklanjajmo (sebi, drugim, živalim, rastlinam, gozdovom, vodi, zraku … in tako v neskončnost) in se priklonimo njeni veličini, ko jo prejmemo v zameno za kar koli. Ni samo po sebi umevno, da ljubezen prejmemo.

To bi bilo sicer prečudovito, a žal smo ljudje prav zares »čudna« bitja, ki ljubezni praviloma ne delimo brez razloga. Zato je še toliko pomembnejše, da to ozavestimo in ljubezen v obilju dajemo, kajti samo v tem primeru dobimo neomejeno priložnost, da jo bomo tudi prejemali, in to od celega sveta.

Obdarimo se z ljubeznijo in bodimo ta ljubezen, ki jo pričakujemo od drugih in od drugje.

Ljubimo resnico in resnične ljudi, njihov način življenja ob tem pa ostanimo zvesti svojemu.

Vsak dan, ki ga obeležimo v tem duhu, je prazničen.

sobota, 2. januar 2021

ŽIVI JO!

 

KAKO JE VIDETI POGOVOR Z NJIM, KO SE SPRAŠUJEM O LJUBEZNI?

 

Ko sva že ravno pri tem, kdo ima koga raje, povej način, na katerega meriš ljubezen? Je to merilo eter, veter ali morska pena? Kje najdeš navdih za ljubezen? Če ne v ljubezni sami, kje bi jo lahko še iskala? Meriti ljubezen iz navdiha ni jasno merilo.

Nekoga osreči samo misel na drugega, drugi meri ljubezen s številom utripov srca in tretji s telesnimi dotiki. Kako izmeriti neizmerljivo dogodivščino, ki jo imenuješ »ljubezen«?

Nikoli je niti ne poskušaj ovrednotiti, ker ji s tem odvzameš vrednost, veličino nje same po sebi. Vrednost ljubezni se nadeja biti najvrednejša. Z vsako ljubeznijo je tako. Nobena ne želi biti drugovrstna, raznovrstna, mnogovrstna ipd. Vsaka zase želi biti edinstvena in tudi je, že zaradi svoje neponovljivosti.

Z nikomer niti z istim človekom je nikoli ne doživiš na povsem enak način kot prvič. Nemogoče je karkoli v življenju ponoviti, zato se je vsakič znova za ljubezen vredno potruditi, kot da je prvič.

Vedno znova, kot da je prvič - to je edino merilo za vrednotenje ljubezni. S tem ji daš v resnici upanje, da raste. Sedaj veš, da bo vsakič drugače in zdaj lahko vsakič znova občutiš, kako se bo ta prvič »ponovil« - ob istem ali drugem človeku.

Ali ni čudoviti imeti te možnosti? Iz pretekle izkušnje (kakršnekoli) veš, kaj ti je bilo najbolj všeč in kaj ti najbolj ugaja v ljubezni in potem drugič to želiš izpeljati vedno malo drugače. Kot bi želel narediti izboljšavo nečesa, kar ti tako ali tako že ugaja, ampak se vedno da še karkoli predrugačiti.

Spoznanja, ki jih nosijo izkušanje ljubezni, vsakič znova uporabiš za preobražanje znanega. Uporabiš nove impulze, vzgibe in ob tem nove občutke. Če so ti všeč, jih razvijaš v to smer še naprej, če ne, lahko vso zasnovo spremeniš.

Hja! Sem ti rekel, da ljubezni ne poskušaj primerjati. Tudi to sem ti predstavil. Ne zgleduj se po nikomer, ker potem ne boš original samega sebe. Boš ponaredek nekoga drugega.

Prav tvoje lastne izraznosti ljubezni nima nihče drug. Vse tvoje male posebnosti so velike skrivnosti, ki očarajo izbranega. Tega, kar daješ ti, ne more dati nihče drug.

Tudi način kako prejemaš, ni podoben načinom drugih.

Zdaj že veš, da karkoli narediš, narediš edinstveno, zato tudi ljubiš edinstveno. Kot ljubim edinstveno jaz. Katera ljubezen je torej »bolj« edinstvena, izmerljiva v svoji edinstvenosti? Na svoj način prav vsaka …

Kaj mi boš povedal glede telesnega dotika? Menim namreč, da ga prav nič ne more nadomestiti. Kakšen je tvoj pogled na dojemanje tega segmenta ljubezni. Otip me zanima. Ne božanja z očmi ali drugimi čutili.

Je ljubezen živ organizem, ki diha – je dih življenja? Se hrani iz naše maternice in raste v nas, dokler ni godna za srečanje z našo osebnostjo – se iz nas porodi? Povezana s popkovino, ki jo je treba na koncu prerezati in samostojno vdihniti …? 

Je to ljubezen – ta velika ljubezen, ki zraste v nas, ker jo mi hranimo in nudimo zatočišče, dokler se ne zgodi porod – za samostojen začetek življenja?

Je ljubezen samostojna entiteta, ki v nas zraste, se razširi, in ko v osebnosti ni več prostora za rast, želi ven, na svobodo, da bo spoznala še druge? Vdihnila življenje v druge, da bo tudi v njih začelo rasti to seme ljubezni in se širiti, vse do preporoda ...

Seveda so porodni krči težavni – saj se rojeva ljubezen, ki hrepeni po svobodi – postati samostojna in oditi na plano, da spozna še vse druge ljubezni. Širjenje ljubezni iz nas, ki dihamo in ji dajemo dih, s katerim se hrani, raste in okopa z našimi močmi. Ljubimo jo, kot ljubimo sebe, saj je del nas – je v nas …

Lepega dne si zaželi oditi na svobodo. Seveda prerezana popkovina nosi brazgotino, ki se mora zaceliti. Naše telo je razbolelo od porodnih krčev in potrebuje celjenje – saj ni preprosto, ko pa smo jo tako dolgo nosili v sebi, ji dali zavetje, vse dokler ni dovolj pri močeh, da samostojno zadiha. Sedaj ljubezen ni več samo naša, delimo jo z drugimi. Je kot otročiček, ki želi videti še svoje brate in sestre, dedke in babice, tete in strice …

Ljubezen, porojena iz nas, išče širjave ljubezni – svetloba jo je izvabila na plano. Sedaj ni več samo naša, je od vseh, ki jo želijo imeti v svoji bližini in jo spoznati, jo pobožati, se pogovoriti ali kako drugače družiti. Ljubezen raste in mi rastemo z njo, se učimo in temu ni konca …

Vse to je podobno, kot narava ponuja človeškemu paru, da z oploditvijo dosežeta rast novega človeškega bitja.

Prav tako dve izjemni duši »zaplodita« seme ljubezni, ki lepega dne preraste prostor v njiju dveh in se želi pokazati širnemu svetu.

Je to ta preporod, o katerem pišeš knjigo? Da. To želim izraziti – točno to.