četrtek, 26. december 2019

VOŠČILO VSAKEMU VSAK LJUBI DAN ...





Obleci se v SONCE.
Obuj se v ZEMLJO.
Nad glavo povezni si svetlo NEBO.


Zdaj pa le pojdi!
Sej … ljubezen in zdravje.
Z nasmehom ogrnjen v SLAVJE.


Pisarka Simona




sobota, 21. december 2019

UNIJA VERZOV LJUBEZNI


UNIJA VERZOV LJUBEZNI
(UNIVERZA LJUBEZNI)


Na kaj najprej pomislite ob besedah UNIVERZA LJUBEZNI?

Ko bi vas le lahko slišala?

Zakaj?

Namreč zgodilo se je …

Dolgo časa sem razmišljala, kako imenovati društvo, da bo v dveh besedah zajet temeljni namen in pomen, ki ga ustanovitev društva nosi v sebi.

Želela sem oblikovati ime, ki bo samo po sebi izhodiščna točka za vse nadaljnje dogajanje, ki ga lahko društvo ponudi vsem, ki bi v tovrstnem druženju iskali podporo, pomoč, razumevanje, samo-spoznavanje in samozdravljenje, sodelovanje, deljenje in še bi lahko naštevala …

Pa sem se uštela! Razen najožje skupine, s katero smo zamisel uresničili, se dogaja, da ljudem ob imenu preprosto ne »klikne« pravi pomen.

Žalostno! In po drugi strani spet izjemno spodbudno, saj se potreba po takšni »ustanovi« izkazuje tako rekoč na vsakem koraku.

Ob ustanovitvi in vsej potrebni papirologiji, ki je sledila, sem naletela na prva nerazumevanja. Zastavljena je bila neomajna trditev, da ime društva mora izkazovati namen delovanja, zato naj pojasnim osnovno dejavnost društva.

To, kar je meni očitno, drugim ni.

Vztrajno sem ponavljala, da ime ne bi moglo bolje povedati, s katerimi dejavnostmi se ima društvo namen ukvarjati.

V trenutku nemoči sem se začela sklicevati na Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki navaja:

UNIVERZA – je najvišja izobraževalna in znanstveno raziskovalna visokošolska ustanova;

LJUBEZEN – je močno čustvo naklonjenosti do druge osebe.

Ne glede, da se ta razlaga ne sklada z mojim vedenjem in izkušnjami, predvsem kar se tiče besede »ljubezen« - pa vendar me je v tistem trenutku rešila prav takšna obrazložitev.

Nezamisljivo, da ljudje besedo ljubezen povezujejo samo s seksom, s spolnostjo, erotiko, perverznostmi … in ne vem, kako naj se še drugače izrazim, da poudarim dojemanje enostavnega človeškega bitja.

Sodu pa je izbila dno izjava ožjega sodelavca, s katerim sem nekaj let delala na skupnem projektu. Pomeni, da je imel ta človek kar nekaj priložnosti, da me po bliže spozna.

Ko je prebral, da sem ustanovila Društvo UNIVERZA LJUBEZNI, je bila njegova prva misel: erotičnost (erotika - spolna nagnjenost do drugih oseb).

Zanimivo! Le kaj bi lahko imela UNIVERZA LJUBEZNI v svojem imenu spolno privlačnega? 

Ali se v njenem imenu ne zaznava »svetloba«, slutnja drugačne stvarnosti, privlačnosti in skrivnostnosti ter hkrati učenosti in modrosti?

*
Za vse, ki ste tudi sami pomislili, da ustanavljam »JAVNO HIŠO«, kot tudi za vse, ki vam kaj takega niti približno ni padlo na pamet, se bom potrudila razjasniti TEMELJ ali zastavljeno smer delovanja društva.

Zakaj pri bogu svetem sploh UNIVERZA LJUBEZNI?

Izziv … Ali ne slutite v ozadju tega naslova enega velikih izzivov? Tudi zase!

Jasno je, da lahko vsak dojame in si razlaga ljubezen le na osnovi svojih izkušenj, prepričanj, vzorcev in izhodišč, ki jih je sam prehodil in doživel. 

Razširitev perspektive, zornega kota ali pogleda na nekaj tako svetega, kot je ljubezen, pa zahteva, da se rokavi pošteno zavihajo.

Kdo sploh smo?

Ali ste se kdaj v resnici in iz vsega srca vprašali: »Kdo sem? Kam grem? Kaj je moja življenjska naloga? Ali sem spoznal resnico, kaj je to ljubezen? Ali živim ljubezen?«

Izziv, ki da vedeti, da teh odgovorov resnično ne pozna veliko ljudi.

Pa da pojasnim s primerom (sama se najraje učim na primerih iz življenja).

V svetu obstaja mnogo ver in vsaka ima svojega BOGA.

Mojzesov bog je ZAKON.

Jezusov bog je LJUBEZEN.

Budov bog je SOČUTJE.

Atišin bog je TIŠINA (PRAZNINA).

Vendar če BOG obstaja, potem je samo EDEN in EDINI, vsem in vsemu ENAKO naklonjen.

UNIVERZA je UNIJA – združuje VSE v ENO. VSEENO – VSE JE ENO.

Noben bog ni bog za peščico ljudi. Nobena vera ni vera za posamezne skupine ljudi. Nemogoče, da bi namesto povezovanja in združevanja, bog ločeval in razdvajal.

Če je tako – potem to sploh NI BOG! Potem je to izmišljotina verskih skrajnežev, ki že od nekdaj samo izkoriščajo in iščejo ovce, ki bodo sledile brez razmisleka s svojo glavo. Ki bodo sledile iz prepričanja, da je to njihova odrešitev.

Slepo verovanje, da bo nekoga rešil bog, je neumnost današnjega človeka brez primere.

Nihče ne bo nikogar rešil, če si najprej ne bo zaželel pomagati sam. No, potem mu bodo pomagali tudi drugi …, ampak to je že druga zgodba.

UNIVERZA torej v prvi vrsti pomeni ZDRUŽEVANJE in to v ENO – kar koli si že kdo pod tem predstavlja.

Namreč – koliko ljudi se zaveda, da smo vsi POVEZANI in da NOBENO živo bitje ne preživi brez LJUBEZNI/SVETLOBE.

Ne si zatiskati oči pred svetlobo, ne ostajati v senci in ne se zapirati v temo.

Razsvetljenje naj postane cilj! Odtajanje in otoplitev v srcu, da se bo lahko zasvetil diamant, ki ga vsak nosi v sebi. Brez izjeme!

Svetu ne moremo dati ničesar večjega kot to, da se sprejmemo in živimo brezvzročno.

Osrednji namen vsakega življenja je prenašati energijo ljubezni – s tem neposredno komuniciramo z bogom.

S širjenjem sebe iz zavesti ljubezni pospešujemo preobrazbo.

Smo neusahljiv studenec, ki se napaja iz izvira.

Smo struga čudežev in naša ljubezen bo izpodbila zmotno prepričanje, da v tem svetu ljubezen ni mogoča.

Svetloba, ki jo pošiljamo v temo, daje drugim ljudem aperitiv nebes. Prav s tem pa približujemo boga zemlji in pomagamo še drugim ljudem, da izkusijo božanskost obstoja – tukaj na zemlji in ne enkrat nekoč nekje v namišljenih nebesih …


Če bi že mogla razčleniti ime in poiskati sopomenko UNIVERZI LJUBEZNI, potem jo bom izbrskala kar iz naslova samega:

UNIJA VERZOV LJUBEZNI = UNIVERZA LJUBEZNI

Pisarka Simona











petek, 13. december 2019

IMAM DVA LJUBIMCA



To ni nič nenavadnega. Nenavadno je le o tem spregovoriti. Odkrito in na glas.

O tem nihče ne govori. Tabu tema, ki se praviloma niti med vpletenimi ne razkrije.

Katera vloga in komu je v tej igri dodeljena? Vloga prevaranega ali prevaranta?

Seveda, saj je tudi iskrenost tabu tema. Na videz je mnogo lažje živeti v laganju, kot pa vključenim izraziti in razkriti svoje občutke.




V osnovi doživljamo ljubezen na treh ravneh.

Prva raven - najnižja raven - je telesnost. Oseba nas privlači s svojo zunanjostjo, ki niti nima veliko opraviti s splošno veljavnimi pogledi na lepoto. Telesna bližina hrepeni po spolnih užitkih. Če je osnova prejemanje, se razmerje lahko hitro zaključi.

V primeru želje po deljenju užitkov je takšen odnos lahko nekaj časa zadovoljujoč. A po navadi po preteku nekega časa spolna sla ali poželenje zamre. Če je bil odnos zasnovan le na telesnih užitkih, se tudi zaključi.

Druga raven pomeni, da med ljubimci teče srčna povezava. Srce je ranljivo, zato se le malo ljudi odloči odpreti celo srce. Iskreno, predano in s polnim zaupanjem. Skratka na milost in nemilost.

V glavnem ljudje še vedno delujejo po principu: »Jaz tebi pol svojega srca in ti meni pol tvojega!« Ali povedano drugače: ljudje se odločajo za razmerje na osnovi srca, ki mu vlada razum. V partnerskem odnosu prepoznavajo določene prednosti in koristi za lažje preživetje. Razmerje pogojujejo ali pa razmišljajo, da ga bodo sčasoma prikrojili svojim željam.

Seveda se vedno zalomi, če gremo v razmerje z določeno »kalkulacijo«. Vsa prepričanja in pričakovanja, kako si bomo partnerja oblikovali po meri in svojih standardih so jalovo delo. Slej kot prej postajamo nezadovoljni.

Le v primeru, ko svoje srce položimo na dlani drugega človeka in tvegamo prav vse – da bomo sprejeti in ljubljeni takšni, kot smo – se lahko naš odnos čudežno razvije.

Tretja raven je nevidna. Dogaja se med dušami. Da se dogaja, lahko prepoznamo z intuicijo oziroma z več čutnim zaznavanjem (kot je jasnovidnost, jasnovednost …). Preprosto vemo, da povezava teče.

To imenujem ljubezen duše do duše in ta je neustavljiva. V največ primerih se je ne zavedamo, ker delujemo samo na temelju telesnega čutenja. V primeru večje pozornosti, občutljivosti in meditativnega razpoloženja lahko povezavo med dušami občutimo kot blaženo ekstazo.

Toliko res na kratko o treh osnovnih ravneh doživljanja ljubezni.



In da preidem k začeti temi.

V iskrenih in odprtih odnosih so vse besede odveč. Občutki nas ne varajo – če si le ne zatiskamo oči in znamo pogledati resnici v oči.

Najlažje se je sprenevedati. In najtežje si je priznati, da to počnemo.

Da – vedno, ko se odločimo zatajiti samega sebe, zatajeno potiskamo globoko v svojo notranjost. Sčasoma je stiska vedno večja. Postanemo nesrečni, zajedljivi, poneumljeni ali celo zbolimo. Oddaljimo se od svoje prave narave zaviti v kopreno laži.

Kdo bo potegnil kratko? Vedno najprej mi sami.

Koga bo najbolj bolelo?

Se ve. Najprej nas. In potem še vse vpletene.

Iskreni odnosi so v pozabi. V glavnem smo odraščali ob vseh vrstah tabu tem, vzorcih in prepričanjih naših staršev, družbe, kulture …

Skratka, veliko zlaganega se je zajedlo pod našo kožo, ki jo danes rešujemo, kot vemo in znamo … Prav tako naši starši.

Ali se zavedamo, da ni potrebe, da je tako?

Naravnost, sproščenost, spontanost, iskrenost … so le besede. Te besede živeti, pa je neprecenljivo darilo.

Zakaj le? Zato, ker iz nas odpade neverjetno breme. Postajamo vse lahkotnejši in igrivi. Nasmejani in avtentični. Vse drugo so samo »bolezenski« simptomi.

Vem pa, da je pot do: »živeti resnico« lahko zelo dolga in naporna.

Si lahko za začetek predstavljate, da postanete čez noč iskreni? Na primer svoji soprogi zaupate, da ste v času zakona imeli sočasno še ljubico, morda dve. Ali obratno - to stori vaša soproga.

Takšen pogum zahteva veliko odgovornost. Seveda pa večina iz strahu molči. Jasno – nihče noče nikogar prizadeti. Brez zavedanja, da so tudi brez tega priznanja vsi vpleteni tako ali tako že ranjeni in oškodovani …

Živeti v lažeh je vendarle tako zelo naporno. Svojo življenjsko energijo trošimo mimogrede, tako da je za resnično življenje ne ostane prav veliko. Hipne trenutke sreče in zadovoljstva zamenjamo za trajno nesrečo in nezadovoljstvo.

Morda pa bi lahko prvi primer omilila in predlagala nekoliko lažjega. Ali ste v stanju razložiti svojemu partnerju, da čutite privlačnost do druge osebe, še preden se prevara zgodi?

Ali ne bi bilo čudovito deliti s sopotnikom svojih resničnih občutkov in doživljanja v notranjosti? Zakaj najprej pomislimo, da ne bomo razumljeni? Morda pa se naš partnerje ukvarja s podobnimi izkušnjami.

V življenju pride trenutek, ko se tako ali drugače naveličamo izpraznjenosti svojih odnosov. Vsaj takrat se je vredno ustaviti in razmisliti, ali kljub vsemu ne bi nekaj spremenili?

Čas je za vprašanje samemu sebi: »Kako dolgo imam še namen vztrajati v dejanjih in odnosih, ki me ranijo?«

*

Ste zaradi naslova pričakovali drugačno zgodbo? Najverjetneje!

Ravno v tem pa je pouk te zgodbe.

Vsako pričakovanje, ki ga imamo v življenju do drugih, je nespametno.

Ali imam dva ljubimca ali ne sploh ni predmet zgodbe?

Vsak, ki se mu o resnicah ljubezni vsaj malo sanja, ve, da nihče nikogar v resnici ne more imeti

Tako tudi jaz ne morem IMETI – lastniniti – nikogar. Ne morem "imeti" otrok, sopotnikov, prijateljev ... Prej bi lahko rekla, da "imajo" ONI mene. 

Svoboda je ljubezni osnovno hranilo, kot novorojenčku materino mleko. Seveda, če si le dovolimo, da ljubezen preživi, raste in se širi iz sebe na vse okoli sebe.

Ljubezen, ki se izraža brezpogojno in daje brezpogojno, se na koncu koncev na ta način tudi vrača.

Verjemite, da je samo takšen odnos poln in zadovoljujoč in da se v resnici ne moremo PRED NIKOMER SKRITI. Še najmanj pa pred samim sabo.

Saj veste – sebe povsod vzamemo zraven. Ali nam družba samega sebe ugaja ali ne, pa res ni odvisno od nikogar, razen od nas samih.

Šele, ko sebe brezpogojno sprejemamo in ljubimo, lahko tako čutimo do drugih.

Damo lahko samo to, kar imamo sami.

Več ljubezni do sebe pomeni več ljubezni do kogarkoli ali česarkoli.

Izražanje sočutja do sebe je most do drugih.





sreda, 11. december 2019

NAJMANJ OGLEDOV ORGANIGRAMA



Morda pa je vseeno presenečenje, da je najmanj ogledov v ORGANIGRAMU 

Društva UNIVERZA LJUBEZNI imela 2. slika: LJUBEZEN.




Seveda ni enoznačnega odgovora, zakaj je tako. Nima ga smisla niti iskati.

Kljub temu pa bom, kot to storim vedno, kadar postavim v ospredje besedo: LJUBEZEN, vrgla trnek v razmislek.

Vame se je ujela zamisel, da je ljubezen, o kateri imam namen še mnogo pisati, najbolj nevarna in neoprijemljiva tema, ki dviguje mnogo prahu in predvsem strahu.

Zakaj strahopetnost? Glavni razlog je ta, da ljudje ljubezen lastninijo; v glavnem brez zavedanja, da to počnejo.

Kjer so ljudje skupaj zaradi strahu (kakršnega koli: izguba, varnost, nemoč, ljubosumje, status, otroci, premoženje, vplivi, vzorci, prepričanja drugih …), o ljubezni ni duha ne sluha.

Mož poseduje ženo, žena moža, starši posedujejo svoje otroke. Učitelji ali duhovni vodje poskušajo na vse mogoče načine posedovati svoje učence. Politiki poskušajo posedovati državo. Vere poskušajo posedovati milijone ljudi in kontrolirati vsak vidik njihovega življenja …

Ljubimci se ves čas prepirajo, govoreč ali misleč: »Ti nekaj skrivaš!«

Prisotnost manipulacije, izsiljevanja, izkrivljanje resnice, tradicije, čustvena otopelost, vdanost …; vse to ljubezen ubija.

Tako so milijoni ljudi ubili ljubezen s svojimi lastnimi rokami in se zdaj počutijo strahopetno.

Seveda tega niso hoteli – nihče ni imel namena ubiti svoje ljubezni – vendar so zaradi svojega nezavedanja prav to storili.

Tema, vredna razmisleka!


Ljudje se ne zavedamo, da življenje lahko obstaja le v svobodi.

Resnična ljubezen nikomur ne dopušča, da si jo lastimo. V nobenem pogledu in v nobenem oziru. Kako bi si jo sploh lahko lastili?

Ljubezen je vendar naša duša!

Živost ljubezni obstaja samo v svobodi.

Zatorej! Najprej je treba osvoboditi sebe – šele nato bomo v stanju pokloniti svobodo drugemu.

Kako to storiti? Morda z brezpogojno ljubeznijo do sebe.

Pa smo spet na začetku. Poznate veliko ljudi, ki brez pogojev sprejemajo in ljubijo sebe takšne, kot so? Aha, ta bo pa težka!

Obstaja kar nekaj vidikov, ki pravijo, da je treba vedno najprej začeti pri sebi …

No – v ljubezni se je praviloma najprej treba marsičesa odučiti.

Spoznati, kaj vse ljubezen ni, da bi na koncu lahko spoznali: »Kaj pa ljubezen v resnici je?«

Ljubezen bo izmuzljiva, vse dokler sami ne postanemo TA ljubezen, ki jo iščemo. 

Živa ljubezen. 

O skrivnostnosti in čarobnosti ljubezni bo še govora!




sreda, 04. december 2019

NAJVEČ OGLEDOV ORGANIGRAMA



Morda niti ni presenečenje, da je največ ogledov v ORGANIGRAMU 

Društva UNIVERZA LJUBEZNI imela 3. slika: SAMOZDRAVLJENJE.




Le kdo si ne želi ravnovesja, opolnomočenja, miru in brezpogojne ljubezni?

Zato sem se odločila, da najprej predstavim preprosto zamisel, na katero se lahko opre vsak - z razmislekom pri sebi.

Najprej izzivalno vprašanje: »Ali bi bilo samozdravljenje sploh potrebno, če bi živeli SPROŠČENO in NARAVNO v skladu z edinim zakonom, ki je resničen?"

"In le-ta je: ZAKON NARAVE.«

Kot teče življenje v naravi, tako naj bi naravno teklo tudi življenje človeka. Saj človek NI ločen od narave, čeprav se obnaša oholo in vzvišeno, kot da ni njen del, delček celotne eksistence.

Pa poglejmo, kje vse se zalomi, ker mislimo, da smo pametnejši od narave?

Kdo bo koga prisil, da se pokori? Mi naravo ali narava nas? Ve se, kdo bo podlegel. 

Jasno! Človek! In vsa človeška neumnost. Brez zavedanja, da v resnici ne more kontrolirati niti svojega življenja, kaj šele življenja drugega.

Zaradi številnih anomalij s katerimi igra uničujoče igre, doživlja lastno tragedijo, ki ga pokoplje pod sabo.

In to zaradi nevednosti in nerazumevanja, kaj vse je človeku dano po naravni poti in kako to izkoristiti v svoje zadovoljstvo.

Modrost pa sprašuje:

"Se morda čudiš, zakaj ti življenje ne stoji ob strani? Zakaj si tujec v svetu, kjer živiš? Zakaj se venomer ukvarjaš z drugimi in zapravljaš svojo energijo za banalnosti? Koliko pogojev in nalog moraš izpolniti, da bo tvoje življenje postalo ENKRAT zadovoljno, mirno in sproščeno? Kaj vse MORAŠ še storiti, da bo prišel tisti dan, ko se boš lahko sprostil in zaživel naravnost srečno?"

Same neumnosti … Ni jim videti konca …

Modrost narekuje:

"Resnica pa se muza izza vogala in spremlja tvoj obup in časovno zanko, v katero si ujet, ker vse delaš za prihodnost, ki je v resnici NI in se znojiš zaradi preteklosti, ki je prav tako že zdavnaj NI več.

Tebe NIKOLI NI TUKAJ. 

Nikoli nisi v sedanjem trenutku in nikoli NISI DO SEBE BREZPOGOJEN.

To sta dva glavna razloga, da življenje polzi mimo, in to z vedno večjim pospeškom."

Modrost namiguje:

"Kako začeti? Kako ustvariti ravnovesje? V katero smer zastaviti korak, da ne bo negotov in majav, kot da si vse dni omamljen?

Naravnost in sproščenost sta snovi brez škodljivih primesi. Čim več ju uživaš, bolj boš zadovoljen, zdrav in miren, in to na vseh ravneh svojega življenja."


*

Samozdravljenje se začne, ko delamo TO, kar radi počnemo. Da tega ne počnemo, imamo tisoče izgovorov. Jasno – omejitve si postavljamo sami, zato smo ukleščeni v delo, ki ga načeloma NE MARAMO.

Posledično v svoje delo ne vnašamo strasti, zanosa in navdušenja. Tako vsak dan po malem umiramo na VSEH ravneh življenja: čustvenem, fizičnem, mentalnem in duhovnem.

Ker praviloma NIKOLI nismo TUKAJ – se ne zavedamo, da čas beži le zato, ker v mislih begamo nazaj, naprej in iščemo izhod, kjer ga ni in ga nikoli ni bilo. 

Čas JE samo takrat, ko se ustavimo. 

Čas je samo ZDAJ in nikoli več potem niti predtem.

Pogoji, s katerimi smo se oborožili, da bomo nekega dne srečni, se množijo in ne redčijo. Vsak dan ustvarimo kakšnega novega. Pogojenost uničuje vse veselje, o radosti bivanja pa ni duha in sluha.

Ker ni brezpogojnosti do sebe, ni niti sočutja, ki bi ga gojili do drugih. Postajamo hladni, togi in trdi od pričakovanj, prepričanj in kletke, v kateri vedno težje dihamo.

Ko se znajdemo v vrtincu čustev in zmede, se zapremo vase, namesto da bi za začetek iskali rešitev v fizičnem delovanju. 

Pozabimo, da je zavestno DIHANJE prva samopomoč, poleg gibanja v naravi in človeku danih naravnih dejavnosti: plesa, teka, sprehajanja in druge vrste čudovitih možnosti. Le kje drugje kot v naravi?

Kar pa je najpomembnejše in kar smo že zdavnaj pozabili, pa je otroška spontanost, preprostost in smeh. 

Smeh od srca; razigranost, ko pozabimo na čas; užitek, da smo to, KAR SMO.

Teh nekaj silno preprostih in naravnih resnic ne živimo. Se ji jih niti ne zavedamo.

Brezglavo hitimo tja v en dan, izgubljeni in preobremenjeni od lastnih neumnosti.

Vse besede in vse zapisano je brez pomena, če se nimamo namena ustaviti in pogledati v album svojega življenja.

Ko si bomo dovolj močno zaželeli, da nekaj spremenimo (pri sebi), se bo samozdravljenje samodejno začelo.

Saj je po naravnem zakonu najbolj naravno,
da človek ŽIVI svojo naravno in sproščeno
naravo.



Modrost nas preizkuša:

"Ali še vedno gojiš prepričanje, da je za tvoje življenje odgovoren nekdo drug? Tvoj partner, delodajalec, sosed, politika, družba, vera …, kdorkoli ali karkoli.

Spoznaj odgovornost! Svojo odgovornost do sebe. Svojo odgovornost za zdravje telesa, uma in duha." 

Seveda so pomočniki povsod okoli nas. Ampak odgovornost lastnih izbir je naša.

Več razumevanja o svoji odgovornosti in več zavedanja tega, kdo v resnici smo, pomeni večji temelj osnovnemu zdravju in razcvetu na vseh ravneh.

Ne iščimo krivcev zunaj sebe, kajti potem se pot samozdravljenja zgreši že na samem začetku.