VESOLJNE RESNICE

 

Svojevrsten potop se dogodi, ko se odločimo poglobiti vase. Ob tem ni treba početi ničesar posebej napornega. Za to ne potrebujemo niti posebnih priprav. Samo obmirujemo in prisluhnemo svojim občutkom. Tankočutno, z vso pozornostjo, v popolni tišini in oddaljeni od drugih dejavnosti.

Kaj čutimo, ko se potopimo v občutenje samega sebe? Ugodje ali neugodje, tesnobo ali sproščenost, žalost ali veselje, bolečino ali zadovoljstvo, jezo ali umirjenost, sovraštvo ali ljubezen, zaupanje ali strah …, še bi lahko naštevala, a bistvo je, da dovolimo svojim občutkom, da privrejo na dan. Dovolimo, da jih doživimo v kost in kožo in ob tem iščemo vzorce, razloge ali vzroke, zaradi katerih se ti porajajo.

Nič se ni zgodilo čez noč in nič takega se tudi ne bo, kar bi nas hipno »razsvetlilo«, a vendarle smo odločeni narediti prvi korak. Začeli smo si prisluškovati. Če bomo zelo potrpežljivi in nežni do sebe, se bodo porajali svojevrstni razmiki v doživljanju časa. Včasih bomo v mislih posegli v zgodnje otroštvo, včasih v včerajšnji dogodek. Dali si bomo priložnost za razmislek, s čim vse so današnji dogodki, ki nas vznemirjajo ali bremenijo, povezani s časom našega otroštva, odraščanja ali obdobja zrelosti. Kajti prav vse, kar se nam je v življenju dogajalo, je povezano s prav vsem, kar se nam dogaja prav zdaj.

Vse niti se tkejo od rojstva oziroma še iz časa, ko smo rasli v maminem trebuhu in pred tem še iz vseh zapisov duše, ki je izkušala že prenekatero življenje. Skupek vsega je »spominjanje«, ki je skozi vse, kar smo kadarkoli doživljali - v sedanjem ali kateremkoli drugem življenju - na neki ravni v medsebojni povezavi. 

Zagotovo ste že slišali za ljudi, ki jih obremenjujejo ali vznemirjajo svojevrstne posebnosti, katerih izvora si ne znajo razložiti (dogodki, znamenja, občutki, prisluhi, bolezni …).

Kako opraviti s »starimi« strahovi? Če jih ozavestimo, spoznamo, da so to izkušnje neke preteklosti. S tem spoznamo VZROK našemu sedanjemu doživljanju stvarnosti in nam odleže. Zdaj vemo, od kod in čemu ta ukoreninjeni strah, ki pa ga danes ne potrebujemo več. Je že mimo. Je preživet, ni se nam treba več bati, živeti v prepričanju, da se bo ponovilo. Ne bo se, izkušnja je za nami. Opraviti moramo s posledicami. Strahu se otresemo prav s tem, ko ga ozavestimo. S spoznavnim ozaveščanjem vzroku odvzamemo moč. 

Razmislite pri sebi o strahovih, travmah fobijah, bolečinah ..., ki na neki ravni kalijo ravnovesje in občutenje miru. Če ne najdete povezave v tem življenju, imate morda izkušnjo katerega izmed preteklih življenj. Bistveno je spoznanje, zakaj se nam nekaj dogaja. Posledice lahko ozdravimo šele, ko spoznamo oziroma razumemo vzrok na nivoju zavedanja.

Navedla bom primer človeka, ki mi je zaupal svojo »zgodbo« in je povsem avtentično navedena.

Torej oseba, ki mi je blizu, je ugodila moji prošnji in sama ubesedila izkušnjo iz preteklega življenja. Njeno besedilo navajam tako rekoč v celoti:

Kot sva se dogovorili, bom na kratko opisala svoj strah pred strelami. Kljub temu da sem danes odrasla ženska, s fiziko »v malem prstu« in razumem, kako potekajo naravni pojavi ob nevihtah s strelami, me vsakič znova, ko se zunaj razdivjajo, obliva mrzlica. Neprespane noči, tako moje kot mojih staršev, so se vrstile že, ko sem bila dojenček. Kot majhna deklica nevihtne noči nisem zmogla preživeti v svoji postelji. Pograbila sem odejico in se ugnezdila na sredino med svoja starša. Pokrila sem se čez glavo in čakala, da ta grozota mine. Strah je bil tako globoko zakoreninjen vame, da sva se z mamo odločili, da poiščem pomoč - ne medicinsko, temveč med vrstami psihoterapevtov, ki imajo izkušnje in znanje »vpogleda« v pretekla življenja. Našli sva nekoga, ki je to opravil zame. Tako mi je bilo razjasnjeno, da sem v enem preteklih življenj bila gozdar. Smrt, ki me je doletela med nevihto v gozdu, se je zgodila na šokanten način - name je padlo drevo, v katero je udarila strela. Tako danes vsaj vem, od kod in čemu v meni ta strah, ki ne izvira iz sedanjosti. Kljub temu vedenju je strah ob nevihtah še vedno prisoten. Omilim ga tako, da si nadenem slušalke, poslušam najljubšo glasbo, spustim žaluzije do dna, da ne vidim svetlobnih pikic, skozi katere bi lahko med bliskanjem pronicala svetloba in se močno stisnem k svojemu psu, ki se prav tako boji neviht. Tako skupaj čakava, da ta »grozna stvar« na nebu preneha strašiti in odide, od koder je prišla.

Morda sem vas z navedbo primera napeljala k razmisleku. Vsak nosi v sebi nepojasnjene misli ali občutke, ki niso povezani z dogodki življenja, ki ga trenutno vodi. Tudi nerazložljivi pojavi so lahko izkušnje, (ki jih nikakor ni moč enačiti s sedanjim časom), pa vendar so lahko še kako prisotne, tako pri nas kot naših bližnjih.

Ali nas res lahko prepričajo le tovrstni »znanstveni« dokazi? Dokazi o obstoju duše. Menim, da zadostuje naša globoka pozornost in čuječnost v povezavi z mirom, ki ga ustvarimo okoli sebe. Ko bomo pripravljeni, se bodo odgovori razjasnili. Dovolj radovedno in vztrajno iščimo ta pojasnila. Lahko, da se nam bodo razkrila hitreje, kot si upamo pomisliti. Z njimi nam bo nekdo drug težje postregel. So ljudje s tovrstnimi sposobnostmi ali uvidi, čeprav do teh odgovorov lahko pridemo tudi sami, ko zmoremo zaupati svojim sposobnostim in danostim, ki jih imamo prav vsi. Verjemite, da so velike večje, kot se nam sploh sanja.