SVOBODA 2

Svoboda uma v obstajanje ne-uma!

Občasna osvoboditev od misli predstavlja počitek - tihost v notranjosti.

Telo nam povrne s hvaležnostjo.

Hm, katero "telo" ali več "njih"?

Se zavedamo "njihovega" obstajanja?

1.

Šele, ko očistimo miselne vzorce "nečistoč" in vzpostavimo stanje zavedanja, da smo brezmejno ljubeča bitja, se začnejo odpirati vrata proti svobodi.

2.

Ob predpostavki, da smo umaknili vsa prepričanja, smo zreli za nova izkustva.

3.

S pomočjo meditacije (ali drugih tehnik sproščanja) bomo v umirjenem stanju duha sposobni razločevanja misli, ki so "vcepljene" in misli, ki bodo spontano privrele na plano in po navadi ne bodo imele veliko skupnega z dosedanjim načinom življenja.

4.

Proces sproščanja bo ustvarjal pogoje, da bo notranja umirjenost nakazovala smer, v katero do sedaj nismo imeli vpogleda.

5.

Rojevale se bodo nove zamisli in ideje o stvarnosti, ki so jim naša pričakovanja odvzela priložnost, da bi jih spoznali. 

6.

Energija svetlobnih teles (etrsko, astralno in mentalno - vsa pa vplivajo na fizično telo) se bo uravnovešala in vrtinčenje čaker vsakega telesa zase bo poskrbelo za pretočnost in uravnavanje s frekvenco - lastno naši duši.

7.

Postajali bomo lahkotnejši ob zavedanju, da se prostor in čas, kot smo ju dojemali do sedaj, širita. Tako subtilno naravnani bomo pripravljeni za sprejem nečesa "novega". Odgovori, morda na videz brez smisla in reda, se bodo začeli tkati v smiselno celoto in zajela nas bo vsesplošna prisotnost in živost.

8.

Občutke omejenosti bodo zamenjali občutki neskončnih možnosti gibanja v dimenzije jasnovidnosti, jasnoslišanosti, jasnovednosti ipd.

9.

Preplavljeni z "novo" energijo se bomo samodejno vključili v "razgovor" z višjim jazom ali dušo, ki ji bo dana možnost "slišanosti".

10.

Proces se bo odvijal postopoma v odvisnosti od našega hrepenenja po spoznavanju vsega, kar ni vezano samo na našo osebnost (fizično telo), temveč izhaja iz duše in je v povezavi z njenim izvorom.

11.

Izvor vsega stvarstva se bo vključil v vodenje. Ob predpostavki, da bomo (mi - torej naša osebnost) zaupali vodenju naše duše.

12.

Duša je edina, ki ve vse (o nas), nas sprejema takšne, kot smo in posledično "pomaga" k napredku in osmišljanju bivanja.

13.

Izbrano poslanstvo tega življenja ni nekaj, kar se da prepoznati na prvi pogled. A spoznavanje namena utelešenja v tem življenju je dobršen del svobode h kateremu teži vsako zavedajoče se bitje na zemlji.

BONUS:

Pomembno!

Ti prvi vidiki osvobajanja so hkrati prvi koraki do relativne in 

kasneje še do absolutne svobode.

Nobenega ni možno preskočiti - šele, ko prehodimo vse korake, vemo čemu so bili potrebni.

(Kot veste: "Po bitki so vsi generali!")

Takrat nam bo tudi jasneje, zakaj se nam svoboda izmika.

Vse skupaj pa je še vedno relativna svoboda, katere temeljno načelo je ozaveščanje.

*

Kaj sledi?

Pot do absolutne svobode ...

*

Pisarka Simona

SVOBODA 1

SMO, KAR SMO!

Sprejmi sebe z vsem, kar si, da boš lažje sprejemal druge.

Vsak "gode" po svoje - 

v tem "slišati" zvočno ubranost, združuje.

VSE je interpretacija tega, kaj želimo "slišati":

ali povezovanje ali ločevanje?

Ustvarila bom niz 3. objav:

"SVOBODA - KAJ JE TO?"

in zaključila z napovedjo svoje nove 3. knjige.

1.

Sprejemimo sebe rekoč: "Sem, kar sem!" 

2.
Posledično ugotovimo, da lahko sprejemamo tudi druge takšne, kot so. To ne pomeni, da se z njimi strinjamo, da bi sam ravnali podobno ali da čutimo podobno. Ne! Ampak vseeno vsakemu preprosto dopuščamo, da pač je, kar je. 

3.
Ko smo že tako daleč, smo neizmerljivo lahkotnejši in zadovoljnejši. Odpade poustvarjanje "dram" v katere zapademo mimogrede in jih posvojimo kot "svoje".

4.
Seveda temu sledi občutek hvaležnosti (sebi), da nam je uspelo sneti najtežji okov, s katerim smo bili priklenjeni na mesto.

5.

Šele v tej točki pa se pred nas postavi pravi izziv iskanja in popotovanja proti svobodi (svetlobi). Namreč kmalu spoznamo, da to "kar smo" je sicer čisto "ok", ampak daleč od tega, kar bi si zase želeli. 

6.
Pa vendar, pot se je odprla in že tudi razširila. Začnemo globlje spoznavati samega sebe - z vsem, kar nam ugaja in z vsem, kar nam praviloma ne. Ta del zahteva veliko samoraziskovanja in pozornosti do sebe, svojih občutkov, ravnanja in vzorcev, v katera so ujeta "nakopičena" prepričanja. 

7.

Na dan privrejo številni občutki (jeza, zaskrbljenost, nemoč, aroganca, ljubosumje, sprenevedanje ...) in vsakemu je vredno nameniti pozornost.

8. 

Začne se pot iskanja iskrenosti - do sebe. Je lahka? Kakor za koga. Več iskrenosti (do sebe) kot premoremo, hitrejši bo osebnostni napredek. (Ugotovila sem, da obstaja izjemno malo ljudi, ki obvlada "veščino" iskrenosti. Večina se izgublja v presojanju, ocenjevanju in vrednotenju drugih ter pozabi, da pravzaprav raziskuje svoje občutke, ki jih ti "drugi" v njem vzbujajo.)

9.

Razločevanje je mukotrpen proces, a če ga posameznik zna in zmore ozavestiti, bodo odgovori na zastavljena vprašanja (sebi) začeli počasi curljati. Pogostojše kot bomo vadili pozornost do svojih občutkov, hitreje se bodo vrstili odgovori, ki jih v resnici iščemo.

10.

To lahko traja tudi celo življenje (brez ozaveščanja), nekaj let ali mesecev, lahko pa tudi manj časa. Odvisno od "tehnike", s katero smo se lotili sebe. (V veliko pomoč je meditacija, intuicija, spremljanje "naključij", znamenj, sinhronosti dogajanja in še druge "skladnosti", ki se jih ob tem naučimo "brati".)

11.

Pretekle izkušnje v povezavi s sedanjostjo so prav tako v pomoč. Vendar šele, ko ozavestimo, kaj smo se iz njih naučili - v smislu, da ni nobene potrebe, da jih ponavljamo. Veliko pametneje se je ozirati za novimi izkušnjami, ker bodo praviloma šele te prinesle novo vedenje in s tem modrost.

12.

Komur ni "škoda" časa in se bo teh "domačih nalog" navzel sproti - kar iz vsakdana - se bo spoznavanje sebe in svojih posebnosti zazdelo celo zabavno. Zmagajo le-ti, ki jim uspe svoja nova vedenja sprejeti kot "igro" življenja.

13. 

Najboljše pri tem pa je, da kljub prvotnemu občutku, da NIKOLI ne bomo zlezli iz "drame in omame" (za katero smo odgovorni sami) enkrat le sledi konec!

Pisarka Simona

BONUS:

V primeru, da delujemo na visokih vibracijah, s svojim odnosom spodbujamo v drugem delovanje na višji frekvenci. Ko smo v interakciji s človekom, ki "vibrira" nižje od nas, ga dvigujemo. S svojim vplivom v njem umikamo "temo".

Seveda je proces tudi obraten - a se tega bore malo zavedamo. Če smo sami v "temi", ne moremo na nikogar posvetiti.

Dejstvo pa je, da se "tema" samodejno umika svetlobi. Kot noč ne more ubežati dnevu.

Ob ČUT, ki ...

Ob ČUT, ki 

se smeji, 

ko ne trpi!

Vsak dan se lahko znajdemo v kateri izmed nemogočih situacij, ko ne vemo, ali naj se smejimo ali jočemo. 

No, sicer oba - smeh in jok - na svoj način sproščata, vendar moj namig sledi proti nečemu tretjemu. 

Občutki (ob ČUT, ki) imajo svoj smisel in hkrati potencial, da jih globlje raziščemo. 

Če izhajamo iz dejstva, da bo v določenem stanju vsak reagiral drugače, potem vemo, da bo tudi občutil drugače. 

Tisto, kar sledi - in to so naši obČUTki - je vredno vse naše pozornosti. Ta obČUTek nam nosi pomembno sporočilo. 

Kaj občutimo, ko ostanemo po nekem "dogodku"/srečanju/obisku/druženju sami s seboj? 

Kako dolgo ga premlevamo? 

Se ob tem v sebi radostimo ali obsojamo? Se s temi, s katerimi smo bili v povezavi, veselimo, jih podpiramo ali jih ocenjujemo, obtožujemo ipd.?

 

Če v druženju drug drugega dvigujemo, spodbujamo in se skupaj veliko smejimo - juhej za nas - kajti obstaja priokus nečesa dobrega, lepega, kar nam daje energijo in duševno "hrano" čez dan ... 

V obratnem primeru bo energija odtekala, obČUTki pa ne bodo tako "svetli". 

Morda smo se vanje zagozdili ali jih meljemo (vsako "zrno"/besedo posebej) in si damo s tem početjem prav mnogo opraviti. 

Na ta način izgubljamo vitalno energijo in postajamo vedno bolj zagrenjeni, žalostni ali tarnajoči. 

Rešitev: "Hej, hej ... Ustavi se! Ustavi konje! Takoj prenehaj!"

To so medklici na pomoč samemu sebi. Jih sploh hočemo slišati? 

OK, na primer, da zmoremo to moč in smo slišali, se ustavili ... kaj pa zdaj?

V simpatičnem ženskem klepetu mi je bila predana modrost ene izmed izkušenih žena in se glasi:

"Počakaj! Vzemi si 72 ur ali tri dni časa, preden reagiranju in posledično akciji v resnici daš pravi pomen". 

Po domače: "Vzemi si čas! Kolikor ga potrebuješ. Ne butaj v steno kot teliček." 

Naš pogled na dogodek, človeka ali dejanje, se po preteku določenega časa jasneje izrazi in če ne nadlegujemo svojih misli, tudi uravnovesi. 

Ko nismo več v "razdiralnih" energijah, temveč iščemo neko trajnejšo rešitev, se porodijo združljivosti s časom, ki postaja mehkejši in mi "zrelejši". 

Nepričakovano se pojavljajo v umu rešitev, ki so znosnejše in jih kasneje praviloma ne obžalujemo. Če smo preveč vročeglavi, si zaradi neučakanosti odvzamemo možnost delovanja iz modrosti. 

Kanček puhloglavosti in samo zaverovanosti, še nikogar ni "pokopalo". V primeru pretiravanj pa si s treskom zapiramo prenekatera vrata.

"Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha!" Zato je miselni vročici priporočen prepih in ohladitev. 

In še BISTVO! 

Nikoli NE vidimo celotne slike, zato je skrajni čas, da naše delovaje okrepimo s potrpežljivostjo in sočutjem ter si priznamo, da je VSE skupaj šola življenja. 

Vanjo smo se vpisali ob "rojstvu" in šolanja vse do "odhoda" NE bomo zaključili. 

In to niti v najboljšem, niti v najslabšem in niti v nobenem primeru :-)

No, torej! Zaključni izpit nas čaka šele na koncu, tik preden bomo odšli ... tja, od koder smo tudi prišli.

Do takrat pa si lahko vzamemo čas in med potjo naučeno utrjujemo, če je treba kakšno vajo ponovimo - ponovno in znova - ter jo kar se da modro vključimo v sedanjik.

Najboljše pri tem pa je, da s takim ravnanjem nikomur ne škodimo, še najmanj sebi. 

Še več! Ko takšno ravnanje/početje v resnici ozavestimo (nam zleze pod kožo in se vključi v del vsakdanjika), postanemo mojstri delovanja iz ljubezni! 

Pisarka Simona