MOLITEV ZA DANAŠNJI ČAS (Kje sem doma?)

 KJE SEM DOMA?

(Molitev za današnji čas.)

*

Besedilo: Simona Babič 

Uglasbil: Bojan Bolko 

Zapela in zaigrala: Dežek in Sonček 

Kjer Hvala in Prosim v srcu nosim – TU sem doma.

Kjer Meditacija, tišina, prva je vrlina – TU sem doma.

Kjer Radost sestopa, se v miru okopa – TU sem doma.

Kjer Svetloba vstane, vsakega objame – TU sem doma.

 

ZDAJ sem doma.                                       

TU sem doma.       

Kje SEM doma?                             

Tam, kjer je vsak.

*

Kjer koprena čez oči pade brez skrbi – TU sem doma.

Kjer Modrost snuje, modre čevlje obuje – TU sem doma.

Kjer obred Celote sleče nas v otroke – TU sem doma.

Kjer notranjost odmika, VZHOD SONCA preslika – TU sem doma.

ZDAJ sem doma.                                       

TU sem doma.       

Kje SEM doma?                             

Tam, kjer je vsak. 

*

Kjer kolesnica odpade, izbriše vse navade – TU sem doma.

Kjer Zavedanje oznani: vse je že na dlani – TU sem doma.

Kjer NUJNA je Svoboda vse drugo je zabloda – TU sem doma.

Kjer Resnica slavi, vsaka laž onemi – TU sem doma.

 

ZDAJ sem doma.                                       

TU sem doma.       

Kje SEM doma?                             

Tam, kjer je vsak.

 

 

Kako preboleti sovraštvo?

Ljudje lahko neizmerno sovražijo. Kar koli.

Najslabše vrste sovražnosti je sovraštvo do druge osebe.

In ljudje lahko tako močno sovražijo, da postanejo grdi, ne samo navznoter, tudi navzven. Spremeni se njihov zunanji videz, saj se sovraštvo, pomešano s sveto jezo, dobesedno zažre v obraz.

Taka oseba je videti zagrenjena, obsedena z iskanjem somišljenikov in ne nazadnje neznosno trpi. Za svoje trpljenje obsoja druge in se ji niti ne sanja, da je s svojim ravnanjem, vedenjem in občutki sama izzvala točno to, kar se ji dogaja.

Zanimivo pri vsem tem pa je, da je to zadnja stvar, na katero pomisli – namreč, da je sama ustvarila nastali položaj, dogodek, občutke ipd.

Ampak s sovraštvom do drugega naredimo največ škode samemu sebi, in to v vseh pogledih.

Nehote se začne dogajati, da nam s časom oslabi imunski sistem. Če se v teh občutkih vztraja dlje časa, se zgodi to, česar si nihče ne želi: zbolimo. Sovraštvo namreč najeda notranje organe, poruši naravno notranje ravnovesje in naredi škodo na vseh plasteh (telesih) našega zemeljskega ustroja: na fizičnem telesu, mentalnem, umskem, astralnem … Avra postane polna lukenj in teme.

Resnica pa je, da takšna oseba sovraži sebe, ne mara sebe, ne sprejema sebe, ne spoštuje sebe, ne vidi sebe v pravi luči. Skratka njeno sovraštvo se kot bumerang vrača nazaj vanjo.

Ali si sploh kdo želi nekaj takega? Uničiti sebe zaradi iluzije, ki se imenuje sovraštvo?

Sovraštvu nasprotna je ljubezen. Samo skozi ljubezen in sprejemanje se zgodi ravnovesje in prepreči nadaljevanje škodljivosti do sebe ali nastanek bolezni.

Ampak kako ljubiti, če pa se sovraži?

Najprej se je treba ustaviti: STOP! Ustaviti ene in iste misli. Ustaviti krog vsakdanjega ponavljanja in nenehnega obtoževanja drugih: STOP!

Zdaj, ko se je takšen človek ustavil, je treba razmisliti, ali si zmore oprostiti? Oprostiti zaradi pomanjkanja razumevanja sebe in posledično drugih. V sebi je treba poiskati in tudi najti vzroke. Vzroki so zakoreninjeni globoko v človekovi biti. Nastali so kot posledica okolja in ljudi, kjer so odraščali. Nastali so kot posledica pomanjkanja razumevanja prave narave ljubezni in pomanjkanja vzgleda, ki bi pomagal osvetliti njihovo bit.

Veliko gorja nastane zaradi prepričanj, vzorcev, tradicije in vse mogočih omejitev, ki jih seje družina, družba in vera. Tako nastane v človeku veliko pomanjkanje, ki ga zapolni s sovraštvom, namesto z ljubeznijo. Človek postane čustveni invalid. Njegov um je ohromljen, srce zatrpano s strupi in duša pozabljena/izgubljena.

Globoko v človeku tičijo številne potlačene misli, dogodki in občutki, ki jih preprosto želi pozabiti, kot da nikoli niso obstajali.

Vendar drugače ne gre, kot da se ponovno podoživijo in osvetlijo z močmi razumevanja in odpuščanja. Samo z globinsko preobrazbo svoje biti, se zgodijo premiki na bolje.

Včasih si je treba preprosto vzeti čas zase – morda veliko časa – in narediti inventuro svojega življenja. Če se življenje ne odvija po našem »svetem prepričanju«, kako bi moralo potekati, potem je čas za iskanje vzrokov v sebi.

K zdravju pripomore notranja tišina (meditacija), ki pomaga umirjati um in telo.

Najprej mora človek najti mir v sebi, če ga želi videti zunaj sebe.

Najprej mora človek ponotranjiti zadeve, ki mu ležijo na srcu.

Najprej si mora človek dovoliti, da začuti svoje »srce«, ki se bo odzvalo s toplino.

Najprej se mora človek odzvati tihemu šepetu duše, ki ve vse o njem in bi lahko bila prvi in najpomembnejši svetovalec, če bi jo slišal.

Najprej mora človek pomagati sebi, če želi še kdaj srečati ljudi, ki bi mu radi od srca pomagali.

Najprej se mora človek predati očiščevalnemu »programu«, kot so na primer solze, ki pomagajo izmiti žalost in trpljenje; kot je na primer globoko sočutje do sebe; kot je na primer telesna dejavnost, narava, domače živali; kot je na primer pravilno dihanje, sproščanje ipd.

Veliko je možnosti za ozaveščanje, v kakšnih zmotah vse smo živeli, kakšne neumnosti vse smo počeli in jih še počnemo …

Za vse, kar obtožujemo druge, je razlog v nas samih. Drugi so tukaj zato, da nam pokažejo, kje smo šibki, česa se še nismo naučili in s čim imamo pravzaprav mi sami največ težav.

To je lahko zelo dolgotrajen in boleč proces, če v svojem sovraštvu ne prepoznamo sovraštva do sebe. Sami sebi smo največji sovražnik, krvnik ali rabelj. Samemu sebi počnemo tisoče grdobij, največje grozote, brez zavedanja, da nam drugi sploh ne predstavlja grožnje. Grožnja smo le mi samemu sebi.

Drugemu se morda niti ne sanja o našem sovraštvu, drugi nas morda celo sprejema z odprtim srcem. Ker pa smo sami zaslepljeni, tega ne moremo prepoznati.

Če sebe nimamo radi, se ne spoštujemo in smo grobi v mislih, besedah, dejanjih, potem smo sami sebi nastavili zanko za vrat. Karmični dolg se veča, naše trpljenje se množi, nerazumevanje raste in temu ni videti konca.

Ali je to res edina rešitve?

Torej najprej ozavestimo – s sovraštvom delamo največjo škodo sebi. Če ta resnica prodre do naše zavesti, potem bomo še TA trenutek opustili vsako sovražno misel, besedo ali dejanje tako do sebe kot drugih. In že smo stopili na pot, ki pelje v nasprotno smer od sovraštva …

Proti ljubezni! 

Čudeži Ljubezni!

Ali kdaj preprosto obmirujete v tišini v družbi s samim seboj?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj držite ljubljene za roko brez besed?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali se kdaj zazrete v daljino za soncem, za luno, za zvezdami ...?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj prisluhnete kosu na veji, čričku v travi, galebu na nebu ...?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj objamete ljubljene, ljubljenčka, drevo, ptico v letu ...?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj pohvalite sebe kot druge?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali se kdaj iz dna duše razjočete, od srca nasmejite, pristno razveselite ...?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj občutite globoko in srčno sočutje do planeta, do drugih, do sebe?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali ste kdaj srečni in zadovoljni brez razloga?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali ste kdaj iskreno navdušeni nad uspehi drugih kot svojimi?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali ste kdaj hvaležni za vse, kar imate?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali obožujete sebe, takšnega, kot ste?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali kdaj potujete z oblaki na nebu?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali preživljate čas v ustvarjanju (česarkoli), kar vas radosti?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali se kdaj zazrete v otroške oči in poslušate, kaj vam pripovedujejo?

TO JE TA ČUDEŽ LJUBEZNI.

Ali razumete govorico trave, gozda, potoka, kamenja ...?

Ali poznate šum vetra, dih morja, zven tišine?

Ali dovolite, da vas očistijo in osvežijo dežne kapljice ...?

Pravzaprav ali dovolite, da vam dežek opere lase ...?

...

In tako v neskončnost ...

TO SO TI ČUDEŽI LJUBEZNI.

VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

Obstajajo vrata!

  

    Obstaja nešteto vrat.

Nobena zunanja vrata ne vodijo k svobodi.

Vsa zunanja vrata so oznanilo, da smo deležni potuhe, ker se ne nameravamo usmeriti proti edinim vratom, ki vodijo k resnični svobodi.

Zunanja vrata so oznanilo, da zunaj ni svobode, ne glede na vsa prepričanja, vso jezo, gnev in težave. Tudi "pred tem časom" niso ponujala svobode.

Vedno je bilo nekaj, vedno je bil nekdo, ki nam jih je pred nosom zapiral. Vedno tako tudi bo. Če ne bo TO, pa bo kaj drugega.

Če kdaj, potem ZDAJ je treba usmeriti pozornost na notranja vrata. V tem grmu tiči zajec.

Ko prilivamo svojo tožbo na vsesplošno tožbo, dajemo svojo dragoceno življenjsko energijo v razdvajanje zunanjih svetov.

Kdor bo našel ključ do notranjih vrat, ne bo več iskal svobode zunaj sebe. Ne bo niti ZA niti PROTI.

Preprosto se bo oddaljil od vsega in postal opazovalec zunanjega kaosa.

S tem, ko ne bo sodeloval v nobeni igri merjenja moči, bo naredil največ za svet in zase.

Vse skupaj je treba preprosto spustiti in ne sodelovati.

Šele takrat bo začela teči energija v pravo smer - v zavedanje, v ozaveščanje.

Ni lahko izstopiti. Težave se bodo nadaljevale, vendar mi smo tisti, ki ne bomo več prispevali energije za razplamtevanje zunanjih dejavnikov.

Namen bo izničen - pogreznil se bo sam vase.

Če nihče ne bo sodeloval (ali vsaj večina), kdo bi potem še imel veselje, da greni življenje sebi in drugim?

Za izstop je treba potrkati na edina vrata, ki vodijo k miru in svobodi - to so vrata, ki jih nosi vsak globoko (ali visoko) v sebi. Tam je ključar - naša duša, zavest.

Vsekakor čaka, da ji prisluhnemo. Samo tam se lahko najde vse to, kar se išče zunaj.

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi ... je človek trpel. Vedno je trpel. Trpi tudi danes.

Zunaj se nič ni spremenilo ...

Kolesnica se vrti po istem tiru in tako v neskončnost.

Ko stopimo v os kolesa in obmirujemo v tišini, se vse zunanje dogajanje oddalji ...

Šele takrat se posveti/zasveti prava notranja modrost, ki jo zaman iščemo izven sebe.

Preden sem začela pisati o ljubezni (aproksimativno) - (IV. ali zadnji del)

 

FIGURALEN OPIS

 

            Sedim – takole na terasi najetega apartmaja.

In naenkrat v meni globok, vseobsegajoč mir. 

Sem totalno v trenutku. 

Umirjena in v skladu sama s seboj.

Naenkrat kot strela iz jasnega neba:

GLOBOKO RAZUMEVANJE VSEGA – JASNOST, ČISTOST.

(Za opis v resnici zmanjka besed.)

Vse TO dolgo, neskončno trpljenje, učenje …, pisanje, branje, raziskovanje vsega mogočega in nemogočega …, sledenje drugim: zadnji je bil … (no, saj ni bistveno); hvala Bogu, da je »bil«. Na neki način vedno bo. Že zato, ker je zadnji.

 … Ko je bil še čas, ko sem mislila, da se življenje dogaja drugim, da se ljubezen dogaja drugim, da se svoboda dogaja drugim …

Vse TO je zdaj končano.

Vse TO so same neumnosti, sami nesmisli … 

Vse TO neskončno učenje, da pridem nekam, da dosežem nekaj - same oslarije ... konec sporočila. 

Da vse TO, kar hočem najti, doseči, postati in podobne bedarije, VSE preprosto že samo SEM/JE.

VSE že sem, VSE že je. Ni česa dodati, ni česa odvzeti – VSE že je.

Vse TO je na koncu prav smešno. Kaj vse človek prestaja, da končno spozna igro vseh iger. In jo tudi zaključi – igro neskončnih neumnosti, nesmislov namreč.

Komu vse in kaj vse človek verjame, preden OZAVESTI: kdo ali kaj je? Hja, kaj je?

Nič ni. In vse je. Pomeni je narava sama, je »bog«, je vse v enem.

*

Človek je v bistvu kot riba v vodi. Riba, ki ne ve, kaj je voda, ker je ves čas v vodi.

Kot se riba rodi v vodi, se človek rodi v naravi. Voda skrbi za ribo. Narava skrbi za človeka, zato se narava lahko imenuje tudi Bog.

Ribe ne morejo občutiti vode, predobro jo poznajo, saj so rojene v njej – nikoli ni bilo razdvajanja. 

Človek ne more občutiti svoje prave narave (biti, bistva, bivanja), ker je rojen v njej – ni razdvojen, ni ločen od narave (ni ločen od ničesar in od nikogar; ni ločen od drugih; ni ločen od vesolja; ni ločen niti od nobenega kamna niti enega samega lista na drevesu ...); človek pa misli, da je nekaj drugačnega, posebnega, pomembnega ... Zato trpi, neskončno trpi. Uničuje sebe in svet.

Človek sploh ne razume, kaj je njegova prava narava, ker je ves čas v "naravi"; je z njo prepojen. Ni nič drugega kot "narava" sama, čeprav si domišlja, da je nekaj več, nekaj drugega, nekaj … Ne vem, kaj vse in ne vem, kdo vse. Figo! Več fig!

*

VSE JE V VSAKEM!

Pa kaj je to neka umetnost?

Za nekaj tako »preprostega« sem potrebovala xy življenj, da zaključim z neizpodbitnim hrepenenjem. Za TO razumevanje v »kost in kožo« sem se mučila zadnjih sedem let intenzivno in seveda že mnogo prej ... Čiščenje in zdravljenje sloja za slojem, ki sem jih zlagoma lupila iz sebe in kopala v neskončne globine … Do zdravega jedra, do biti, do srži, do središča, do osi, do ... Od zunaj do korena. (Kar je zgoraj, to je spodaj!) 

No! - TO je zdaj TO! Zdaj in za vekomaj. Amen.

*

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 1

Da – in ta trenutek me obišče kos (ki je vsemu kos) in žvrgoli na vse grlo. Druge ptice mu sledijo s svojimi napevi. Kos pripoveduje zgodbo, žvrgoli resnico, ki se ne da drugače prenesti, kot da se zažvrgoli, zapoje, odpleše, zaščebeta ... Ne morem zapisati drugače, kot: LJUBIM VSE! Sem ljubezen, si ljubezen, smo ljubezen ... Ljubezen je VSE.

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 2

Da – in ta trenutek razumevanja ne bi pomenil nič, ko celotna bit ne bi dojela, ne bi začutila in sprejela, ozavestila eno in edino resnico, ki pa je tako preprosta, kot le kaj …

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 3

Da – in za ta trenutek sem trpela ... Kar pa spet ni nič v primerjavi, če bi v enem krogu (neskončnem številu krogov) vztrajala še vrsto let ali življenj. Zdaj bom božala in ljubkovala »brazgotine« preteklih ran, ki sem si jih zadajala brez zavedanja, brez razumevanja, brez vedenja ... na koncu koncev čisto sama.

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 4

Da – in zdaj bom samo še živela – preprosto živela, živela v harmoniji, v ravnovesju, v ritmu narave, ozaveščeno. Zavestno. Zavest zdravi VSE. To je to!

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 5

Da – in poslušala potrebe telesa in NE želje uma. S TIŠINO tretjega ušesa in z INTUICIJO tretjega očesa. Blaženost, blagost, blagoslov. Slava, slavljenje, svetost. 

(Poslušaj – tako kot obstaja tretje oko, obstaja tudi tretje uho. O tem v »svetih« knjigah ne boš našel ničesar napisanega. Da! – obstaja tretje uho – TO ti zaupam iz prve roke. Kot ti bo dalo tretje oko odblesk lastnega bitja, tako ti bo tretje uho dalo sluh lastnega notranjega glasu, lastne vibracije vesolja. Drugič napišem še kaj več …)

TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 5

Ob polnoči me obišče velika, zelena kobilica. Ne bi je opazila, če ne bi opozorila nase z dvakratnim dolgim, zateglim in nenavadno glasnim žvižgom. Sploh nisem vedela, da je kobilica lahko tako hrupna.

V trenutku se spomnim OSHEVIH tarot kart, kjer sivolasi modrec z igrivim in toplim nasmehom opazuje kobilico, ki mu sedi na roki …

Zdaj kobilica sedi nepomično, z glavo obrnjeno proti meni. Domišljam si, da me opazuje. Zdaj, ko ve, da vem, da sedi na ograji, je tiho kot grob.

Prvi trenutek sem že hotela prhniti z brisačo in jo spoditi – naj gre svojo pot. Jaz – neumnica! Vsaka žival, ki nam prekriža pot, nosi sporočilo, se končno spomnim in si premislim.

Srednji dve dolgi tipalki sta kot anteni – sprašujem se, ali lovi vibracijo vesolja in kaj mi pravzaprav sporoča ...

Pravkar je spet dvakrat podrgnila s krilci in spustila dva glasna žvižga. Spet se čudim! Samo pomislila sem, ali mi prinaša sporočilo in že se je oglasila. Seveda, tudi ona je glasnik obstoja! 

V naslednjem trenutku je že ni več. Za hip sem pogledala vstran in že je izginila iz mojega vidnega polja.

Razgledujem se po terasi in jo opazim na drugi strani ograje. Očitno je elegantno preskočila tri do štiri metre. Tudi sama sem preskočila "navidezne" ovire, prepreke, pregrade, iluzije ... Poletela kot puščica!

Budnost dneva se je prenesla v noč. Razsvetljenost dneva se je razsvetlila v noč. 

Name sije polna luna.

VSE je popolno. Skoraj popolno. Če bi bilo popolnoma popolno, potem ne bi bila več v tem telesu.

Hvala.

 

 

 

 

Preden sem začela pisati o LJUBEZNI (III. del)

 

SMRT NA KOLO 

(stopimo iz kolesa življenja in smrti),

ŽIVLJENJE V OS 

(vstopimo v os večnosti)

PREDEN SEM ZAČELA PISATI O LJUBEZNI

III. del

(Zahtevno branje) 

Vsak mesec je moj mesec. Mesec kot luna ali zemlja ali sonce, dež ... Saj je vseeno. Vse je ENO.

Ampak DA! Vsak mesec nekaj vzbrsti, zacveti, obrodi … Nekaj, kar je bilo že zasajeno. Nekaj, kar samo čaka, da zraste. Nekaj iz davne preteklosti, morda iz življenja med življenji ali pa nekaj, kar je bilo vsajeno nedavno tega.

In vmes je vsekakor tudi razcvet, preporod, preobrazba … – ne samo v naravi, temveč tudi v moji biti.

Nova semena klijejo in obetajo obilje vseh vrst.

Sledim intuiciji, svoji notranji naravi in čudežem, ki se neprenehoma dogajajo.

Seveda se dogajajo – zato, ker jih «vidim«. Zmotno je prepričanje, da se čudeži dogajajo le svetlim izjemam.

Ne – dogajajo se vsem, čisto vsem, brez izjem.

Zakaj nekdo opazi, zazna, občuti, vidi, doživlja čudežnost dan za dnem, medtem ko drugi »belo gleda«? 

Ker ni pozornosti – ni čuječnosti!

POZORNOST je ključna. Koliko smo v resnici pozorni na dogajanje okoli sebe? Ali se zavedamo? Zavedamo sebe in tega, kar počnemo? Vsekakor je pozornost pičla in zavedanje trenutno (največ ga premoremo le v kritičnih primerih, na primer, ko se od nas zahteva trenutna odzivnost …)

In vem - vsak želi dokaze o čudežih. Želi primer, želi preprosto več! Čeprav so neopisljivi in drugemu težko razumljivi, bom vendarle poskusila - tako za okus.

Kajti vem tudi, da z besedo NIKOLI NE moremo zaobjeti vseobsegajočega dogodka, osebe, bitja, občutkov, slike ...

No, torej ... Morda ste že slišali za PONOVNO POVEZAVO ali OSEBNO ponovno povezavo. Morda ne. NI pomembno – ker bom napisala dobesedno definicijo ponovne povezave (zavedam se, da jo bo vsak razumel po svoje):

PONOVNA POVEZAVA = OSEBNOST + DUŠA = stvarnost ali energija ali ljubezen ali sebi lastna vibracija ...

Ponovna povezava je povezava s samim seboj, s svojo bitjo/dušo, z izvorno »obliko«. Povezava s sebi lastno energijo, dopolnjujočo/manjkajočo polovico, z energijo vesolja ...

Še pred tem pa se duša »trudi« biti slišana, biti v pomoč, da se uglasi z naravo, z esenco »našega pravega bitja«, ki čaka eone let; ki čaka, da bo prepoznana v celoti – celostno; ki čaka dopolnitev vseobsegajoče ENOSTI.

Tako – ne bom več izpostavljala duhovnega »izrazoslovja«, temveč se bom usmerila v konkreten primer.

Vsak z vsakim zdravi del sebe, del drugega. Včasih se zdravljenje zaustavi, ker se ugnezdimo v območje udobja in nimamo namena ničesar spremeniti.

Ko pa imamo lepega dne VSEGA dovolj (ker slej kot prej imamo vsega dovolj, ker se nič ne spremeni, ker životarimo, ker smo se ujeli v zanko ali zakon »poroke«, ki postane »pokora«, ker ...) zberemo pogum in se USTAVIMO.

»Kaj zdaj? Nekaj hočem spremeniti, ker drugače se bom posušil/-a v lastnem soku.«

Ni daleč dan, ko naredimo prvo, drugo ... spremembo v našem vsakdanjiku, kar pa slej kot prej vsuje na nas plaz novih sprememb. Včasih že samo misel – globoka, iskrena, hrepeneča – zadostuje, da »zlomimo« jarem navad, strahu in plaz nas odnese v neznano ...

»Odlično!« bi rekel nekdo, ki je to že izkusil.

Da! – treba se je prepustiti in zdrsniti v globel lastne teme, nevednosti in se prepustiti toku brez upiranja, brez boja, nemočno, vendar z ZAUPANJEM (da se bo tudi za nas dobro izteklo).

In se tudi BO! Ne takoj, ne neboleče in ne brez trpljenja ... Ampak se BO – to JE zagotovo.

Srečala sem človeka – ne prvič in ne zadnjič. Iskal je to, kar sem iskala sama: Ljubezen! Tisto pravo, resnično, ki izpolnjuje in pomirja v svojem duhu.

DA! Možno se je srečati z ljubeznijo svojega življenja ZDAJ in TUKAJ.

In brez razočaranj – prosim – kajti to ni ljubezen, s katero vas bo zapolnila druga oseba. TA ljubezen je v vsakem izmed nas – dopolnjujoča polovica naše duše, NI naš EGO ali JAZ, temveč polovica ali del ali esenca, ki ga pritegnemo k sebi ob pomoči drugega. S pomočjo drugega spregledamo tudi sami. Ob predpostavki, da je ta drugi že spregledal (se prebudil, postal zavesten, spoznal končno, zadnjo, vrhovno resnico …)

Preveč zapleteno? Morda. Morda niti ne, če vemo, da zunaj nas ne obstaja NIČ, kar bi nas trajno osvobodilo jarma neštetih življenj.

SVOBODA!

Le katero vrsto svobode imam v mislih? In zakaj vseeno ne moremo sami »utelesiti« duše dvojčice? Zakaj potem sploh potrebujemo drugega?

TO SO Vprašanja za 3 knjige – enega izmed možnih odgovorov ponuja TRILOGIJA LJUBEZNI         (3 knjige – samozaložba Pisarka Simona).

Čeprav bom na kratko odgovorila na zastavljena vprašanja, bodo odgovore razumeli le svetli posamezniki; takšni z lastno izkušnjo.

Drugega potrebujemo tako močno zato, da v nas VZBUDI neskončno hrepenenje. Da v nas prebudi zastale energije. Da nas v bistvu usmeri v NAS same. Kajti NEZAVEDNO v RESNICI iščemo SAMEGA SEBE – pravilneje: svobodo.

Hm, sem vas zmedla? Morda se boste strinjali vsaj v tem delu, da človek ves čas hrepeni po svobodi (kar koli že nekomu pomeni TA pojem). Vsem se svoboda zdi nedosegljiva, kajti iz rokava bi lahko stresli na desetine razlogov, zakaj NE moremo biti svobodni.

AMPAK SVOBODA OBSTAJA!

In vsi razlogi za nesvobodo padejo kot domine, ko se zgodi PONOVNA POVEZAVA. Te kratke povedi vas ne bodo osrečile, niti v njih ne boste našli pravih odgovorov – vsega tega SE ZAVEDAM. Kljub temu pa obstaja možnost, da vas bodo napeljali v razmislek pri sebi, ali bi v tem obstajalo zrno resnice?

*

Kot sem nakazala, bom zdaj povedano tudi osvetlila (na kratko – ker drugače niti ne gre – na primeru).

Ko se zgodi »ponovna povezava« se srečate z marsikom iz preteklosti – tega ali številnih predhodnih življenj.

Ko ozavestite svojo pravo naravo, po navadi drugim ne ugaja vaša nova različica »samega sebe« – na neki nedefiniran način jih žali.

Zakaj?

Ker jim postavite ogledalo in v njem niso več všeč sebi - vaša »prenovljena« osebnost nima prav nič opraviti s »starim svetom« drugih.

In kaj je pri tem tako čudežno? Vas osebno se to ne dotakne več – niste odvisni od mnenja, pogledov, sodb in ocenjevanja drugih.

Vi ste preprosto spoznali RESNICO in proti resnici se ne morejo boriti nobene njene različice.

Različic resnic je toliko, kolikor je nerazsvetljenih ljudi. Resnica pa je ena. Resnico poznajo samo tisti, ki so že na cilju – ki imajo v rokavu aduta – ki so okusili svobodo svoje biti.

*

No, tu in tam pa ste vendarle nekomu všeč. Še več – želi celo slediti vaši poti. In takrat nastopi zakon karme. Pomaga lahko le človek brez karmičnih zapletov. (Praksa kaže, da danes pomagajo takšni, ki so sami do vratu v karmičnem postopku. V resnici ne more pomagati nihče, ki ni sam med razsvetljenimi, osvobojenimi.)

Ko se razsvetljeni znajde iz oči v oči z nekom, ki želi njegovo pomoč iz vseh globin svojega srca, ni naloga razsvetljenega, da kar koli počne – vsaj nič običajnega. Bolj ali manj nakazuje drugemu pot z vzgledom, nekaj malega z besedo, največ pa s tem, KAR JE. Kajti iz vsake pore razsvetljenega človeka se samodejno širi vibracija svetlobe, razumevanja, harmonije, sočutja ... Samo s tem je v bistvu v pomoč.

In kaj tako čudežnega se prisveti v vašem »novem« svetu? Nič, vsaj nič vidnega. Preprosto niste več navezani na ljudi, dogodke oz. zadeve, ki se odvijajo okoli vas. Nenavezanost sproži duh SVOBODE – počnete, kar vas je volja. Če to ni čudež!!!

*

P. S. 1:

Človek, ki sledi poti drugega, bo na koncu prišel z njegovo pomočjo ali brez nje tja, kamor se bo namenil. Vse je odvisno od njegove zrelosti, dojemljivosti, hrepenenja.

P. S. 2.:

Nič se ne da pohiteti, prehiteti – zatorej od tega, ki svetli vašo pot, ne pričakujte čudežev. Vse čudeže si boste na koncu priklicali sami. No – le tako in šele takrat to tudi bodo čudeži.

P. S. 3.:

Drugi vam čudeža ne more pokloniti v svojem imenu. Tako je tudi prav – šele takrat bo ta čudež imel za vas resnično vrednost – torej takrat, ko se boste sami potrudili, da ga razkrijete.

 P. S. 4.:

V drugem iščemo ponovno povezavo s samim seboj ... Obstaja možnost, da jo najdemo - ko zaupamo ljubezni (energiji, vibraciji, šepetanju duše) in se ji predamo na milost in nemilost ... 

Preden sem začela pisati o LJUBEZNI (II. del)

ZDRAVITELJICA BETI

Kdaj sem korenito posegla v zavest vseobsegajoči ljubezni? 

Morda takrat, ko sem srečala Beti ...

Ko sem jo srečala, je bilo videti, da je zapuščena od celega sveta...Dobesedno zapuščena. A ob enem tako zelo pogumna. Tako zelo vztrajna, da najde rešitev iz položaja, v katerega je bila pahnjena.

Takrat je bil mesec november. Živela je na samotnem otoku brez kogar koli, ki bi mu bilo mar zanjo. Tako sem se počutila tudi sama.

Bila je neverjetno kultivirano bitje. To sem spoznala, ko se je odločila, da sem njena rešiteljica ne glede na vse. Zatekla se je v mojo ulico, pod moje okno in me klicala na mile viže. Vztrajno in neomajno je naskakovala okensko polico, ki jo je bilo nemogoče doseči.

Zato sem ji odprla vrata. Točno tako, kot so se v tistem času tudi meni odprla nedosegljivo visoka vrata. Na videz nedosegljiva – kot sem kasneje spoznala. Stekla je v mojo sobo, kot bi bila od nekdaj njen dom in sprejela mojo roko. Točno tako, kot je tudi meni bila ponujena »nevidna« roka.

Oboževala me je, iskala zatočišče in hrano in kanček ljubezni – prav to sem iskala tudi sama. Njena omikanost in prilagodljivost je bila neomajna. Dokler ji nisem nastavila posode s peskom, se je iztrebljala ob luknji v kadi za prhanje. To mi je nehote povedalo njeno zgodbo – nekje je že imela dom. A ljudje so jo zapustili. Ko sem sedela za mizo in pisala, se je samodejno zleknila čez moji nogi in ju grela.

Videti je bilo, da je čez poletje morala živeti v družabnem okolju, saj se je odlično znašla v zaprtem prostoru. Ko je prišla jesen in ko so otok zapustili zadnji turisti, je ostala prepuščena sama sebi na milost in nemilost. Tako prepuščena sama sebi, kot sem bila v tistem času tudi sama.

Zakopala se je v moj vrat in mi predla na uho uspavanko, mi lizala duševne rane in čutila z menoj veliko bolj, kot to zmore človek. Bila je videti kot dobri duh, ki hrabri, pomirja in hkrati zdravi na zemeljski ravni. In vendar je tudi sama potrebovala točno to, kar sem potrebovala sama.

Ljubezen.

Delila jo je brezpogojno, hvaležno, nadvse ljubeče in predano. Bila je drobna, zanemarjena, s tumorjem na smrčku, z zlepljeno in smrdljivo dlako. Dan za dnem sem jo razčesavala, priskrbela njej najljubšo hrano in jo držala v krilu, kot da bi čuvala največji zaklad tega sveta.

Prvič sem OZAVESTILA, da nobeno živo bitje ne preživi BREZ LJUBEZNI. Pomanjkanje vsega drugega ne pomeni nič, ko lahko prejmemo zrno ljubezni. Samo ljubezen celi vse rane tega sveta. Samo z ljubeznijo se zmore preživeti.

Njena hvaležnost za prejeto ljubezen je bila brezmejna. Spremljala me je na mojih samotnih poteh, kot bi bila pes čuvaj. Skupaj sva »rabutali« blitvo na župnijskem vrtu. Uprizarjala mi je igre, ob katerih sem se nasmejala od srca. Pokazala mi je svet v drugi luči in posvetila na rane s toliko ljubezni, da sem se dušila v solzah. Pomagala mi je premoščati lastno bolečino, neznosno trpljenje in postala prijateljica nad prijateljicami.

Seveda je nemogoče opisati čutenja, ki sva jih delili medsebojno. Zdravi druge - zdravi sebe, se je uresničevalo kot po božjem scenariju. Nič od navedenega pa se ne bi zgodilo, če ne bi sama odprla srca za njen zdraviteljski dar.

V tistem času se je sprožil v meni globok očiščevalni proces, ki je trajal več let. Pa vendar ga je zakoreninila prav ona – moja prva brezpogojno predana in ljubeča zdraviteljica Beti.

Beti je bitje iz mačjega sveta. Med nama ni meje, ni ločnice. Tudi sama že po osebni naravi, posedujem veliko mačjih lastnosti. Najbolj izrazita je samosvojost. Samosvoja že od mladih nog, kot bi rekel moj oče.

Najbolj me je presunilo spoznanje, da sem globoko zazrta v Betine oči, v njih zagledala samo sebe. Odsev sebe. Prišel je trenutek, ko nisva bili več Beti in Simona – postali sva ENO. Dobesedno ENO – vseeno, ona ali jaz - bili sva ENO.

In ta ENOST je zaznamovala mojo nadaljnjo pot – pot ljubezni, ki me je vodila do vseobsegajoče ENOSTI v ljubezni.

Danes je Beti še vedno ob meni. Nisem je pustila na otoku, temveč sem ji ponudila svoj dom na celini.

Danes sva celostni, celoviti – vsaka zase kot tudi skupaj. Druga drugi sva zacelili globoke rane v biti in zdaj zdraviva tudi druge. Spontano, naravno, brez posebnega truda ... In kdor želi, je deležen zdravljenja.

Če se le odloči, da bo tudi sam odprl vrata ljubezni.

 

Beti  - danes

https://www.facebook.com/100009682300169/videos/1467672006898862

OSHO - TANTRA

 

V TEŽNJI ZA OSVOBODITEV

JE TREBA STREMETI … K MOJSTRU … H GURUJU.

KO TVOJ UM PREJME NJEGOV BLAGOSLOV,

JE OSVOBODITEV V TVOJIH ROKAH.

 

Mojster ti ne more dati osvoboditve, lahko pa te popelje do samega roba. Ne more ti dati osvoboditve; doseči jo moraš sam. Nekaj, kar je dobljeno od drugega, je vzeto od drugega. Samo to, kar je tvoje, je lahko tvoje. Zato ti mojster ne more dati osvobojenosti. Lahko pa ti podari blagoslov, vendar je prav mojstrov blagoslov vitalnega pomena. 

Skozenj lahko pogledaš v svojo lastno prihodnost.

Skozenj se lahko zavedaš svoje lastne usode.

Skozenj postajajo dostopnejši tudi najbolj oddaljeni vrhovi.

Skozenj se začneš vzpenjati kot seme, ki poskuša usmeriti poganjek proti nebu.

Njegov blagoslov lahko zalije tvoje seme.

Na vzhodu je mojstrov blagoslov izjemne pomembnosti. Na zahodu se pomena tega fenomena ne zavedajo. Zahod pozna samo učitelje, ne pa tudi mojstre. Učitelj je ta, ki te uči resnice. Mojster je ta, ki ti daje okus po resnici. Učitelj je lahko nekdo, ki uči brez lastne izkušnje – njega so učili drugi učitelji. Poišči mojstra – učiteljev je veliko, mojstri so redki.

Kako potem najti mojstra? Samo premakni se. Ko slišiš, da je nekdo med razsvetljenimi, pojdi in postani sprejemljiv. Ne bodi velik mislec, postani bolj ljubimec – mojster se najde z občutki. Učitelj se najde skozi razmišljanje: učitelja poslušaš in prejmeš njegovo logično razlago z dokazi. Jej mojstra, pij mojstra. Poslušanje ne bo pomagalo, ker je mojster živi fenomen – prisotnost energije. Šele ko ga ješ in piješ, se zaveš drugačne kakovosti bitja.

Velika dovzetnost in ženska sprejemljivost je potrebna, da bi našel mojstra. Ko si dostopen pred živim mojstrom, bo nenadoma nekaj kliknilo. Ničesar ni, kar naj bi sam počel – preprosto si samo prisoten. Ta pomembni energijski fenomen se bo zgodil tako, da se bo nepričakovano nekaj razjasnilo in ti boš ujet. To je ljubezenski fenomen. Nikomur ne moreš dokazati: »Našel sem mojstra.« Za to ni dokaza. Niti ga ne poskušaj iskati, ker ti vsak lahko dokaže nasprotno. Našel si ga in ti to veš: okusil si in veš. To je vedenje iz srca in občutkov.

- delček prevoda iz knjige: TANTRA (OSHO)

Prevajalka: Simona Babič

https://www.youtube.com/watch?v=-olOAQ8b2JY&t=8s

Preden sem začela pisati o LJUBEZNI (I. del)

 Ozaveščanje ljubezni …

Morda je videti, da moje pisanje na temo: LJUBEZEN traja že od nekdaj. 

Vendar ne drži!

S pisanjem sem začela šele, ko sem na svoji lastni koži izkusila: »Kaj ljubezen je?« Izkusila vse njene popačene oblike, vse različice, ki jo hromijo in onesposobijo, da bi zaživela svojo pravo naravo, doživela svoj polni potencial in pokazala svoj sijaj – razcvet.

Pred tem ... Hja, pred tem pa sem na vse mogoče načine bila preizkušana. »Testi in naloge« so se vrstili po zahtevnostni stopnji. Vse od najnižjega do najvišjega, od vrtca do univerze, od mini mature pa vse do doktorata znanosti o ljubezni.

Da – ljubezen JE znanost, to lahko danes tudi znanstveno dokažem. Vendar to lahko dokažem samo ljudem, ki tako goreče in korenito želijo spoznati RESNICO o ljubezni, kot sem to želela sama. Ki tako neskončno hrepenijo po ljubezni, kot sem hrepenela sama.

Takšni in samo takšni bodo dobili priložnost, da se soočijo z njeno pravo naravo. Seveda samo na lastni koži, ker drugače niti ne gre.

Lahko vas popeljem v njene delčke, lahko vas usmerim proti lastni izkušnji, lahko vam predlagam različne poti in možnosti ... V resnici pa boste na koncu primorani vse delo opraviti sami. Šele takrat boste LJUBEZEN tudi cenili in spoštovali – kot si to zasluži, ji zaupali in razumeli/dojeli – ker samo takrat se bo resnica prisvetila tudi v vaše življenje.

Pot do ljubezni je lahko izjemno boleča, trnova in polna ovir. Lahko pa je tudi drugačna ... – vse je odvisno od posameznikovih izbir, stopnice …, stanja …, stopnje ... ZAVEDANJA.

No – moja pot je bila boleča do skrajnih meja. Brez milosti sem morala klestiti neresnice; prehoditi številne kamnite in neobljudene pokrajine; iskati prehode med brezni; se utapljati v živem blatu in se pregristi skozi mulj in nesnago, ki ji ni bilo videti konca.

Vse v imenu ljubezni – ki pa, kot se je na koncu izkazalo – to NI BILA.

Tako – samo toliko, da boste ozavestili, od kod danes moja suverenost, notranja moč in posledično navdih, da pomagam tudi drugim.

Čutim, da je poleg pisanja, to moje prvo poslanstvo – porojeno iz moje biti. Dobesedno.

Namreč, rodila sem se v obdobju SADE SATIJA. Svojih prvih najnežnejših pet let otroštva sem močno izkušala obremenitev družinske karme na področju ljubezni. Poznavalci Indijske astrologije: Jyotish bodo razumeli, kam merim.

Vsa moja nadaljnja pot je bila - na kratko, matematično formulirana - povezana z dvema pojmoma:

1)     Energija

2)     Ljubezen

Preden sem spoznala bremena in ovire, ki ustvarjajo energetske blokade, mrtvijo človekovo bistvo in uničujoče delujejo na sedem osnovnih človekovih teles ali ovojev, na sedem osnovnih človekovih energijskih središč ali čaker … Je minilo dobrih 50 let mojega tuzemeljskega življenja.

Med tem pa mi je ljubezen kazala zobe; me objemala in obenem zapuščala; se mi nasmihala in se norčevala, bila izmuzljiva, nikoli oprijemljiva; vedno znova nepotešena, lačna ljubezni, brez kril in na robu preživetja.

Čiščenje osebne in družinske karme je obremenjujoč proces, ker potegne za seboj vsa pretekla življenja neke duše – duše, ki išče svobodo.

V teh nekaj kratkih zamislih je zgolj oris ali okvir čiščenja zalepljene umazanije na energijo duše, ki nekoč in nekje vendarle želi poleteti brez bremen, ki jo silijo v brezno, v temo.

Ampak pot iz teme v svetlobo obstaja.

Pot iz nevednosti in nerazumevanja obstaja.

Pot iz karmičnih zapletov in vzvodov obstaja.

In če obstaja, potem jo lahko tudi vsak najde.

Skozi korenite preobrazbe osebnosti, skozi korenito ozaveščanje zmot in neresnic sem lezla mukoma, vendar vztrajno.

Zato lahko delim svoja spoznanja, izkušnje in veliko ljubezni.

Tako da - pisanje o ljubezni se je lahko zgodilo šele, ko sem se dokopala do čistine, do kristalizacije, do njene prave oblike, narave in s tem veličine.

Danes vem, da brez »testov in nalog«, vse vrste preizkusov, v bistvu ne bi dobila priložnosti za učenje in rast. Pridobljena modrost je sad raziskovanja, globokega hrepenenja in nenehne preobrazbe.

Seveda sem imela ob tem številne pomočnike. Vseh niti ne poznam, morda tudi vsi ne poznajo mene. Bistvo pa je (in to za začetek vsakemu svetujem), da ne glede kako je videti določen dogodek, oseba ali kar koli neoprijemljivega – vedno ostanite v energiji hvaležnosti.

Pristna in srčna hvaležnost bo vsakega pospešeno premaknila naprej proti želenemu cilju.

Naslednje, kar vam polagam na srce, je, da ne glede, kar koli se zgodi: SPREJMITE (zavedam se, da je ta korak že zelo zahteven).

Kajti, če ste v stanju sprejemanja, se bo vse nadaljnje dogajanje odvilo v najvišje dobro vseh vpletenih (zavedam se, da je ta zamisel večini ljudi tuja).

Vsak boj in dokazovanje, žaljenje, zamere, zavist, ljubosumje ..., pa vas bo od vaše namere oddaljilo svetlobna leta.

(Zavedam se, da ljudje niso v stanju postati pozorni opazovalci samega sebe – če bi to ozavestili, bi ugotovili, da si VSE – čisto vse PRIKLIČEMO SAMI – posledično smo za čisto vse tudi ODGOVORNI sami).

In za vse tiste, ki ste zagreti za lasten napredek, za rast ... , vam zaupam "tehniko opolnomočenja", vredno 1 milijon evrov.

Torej, zavzemite stanje sprejemanja, ne glede kako težek in brezizhoden je videti položaj … 

Če se boste takrat spomnili (ozavestili) izreči naslednje: »ODLIČNO! ODLIČNO! ODLIČNO!«, se bo vse nadaljnje dogajanje odvilo najhitreje in najlažje, kar je sploh možno.

Ne verjamete? Nič hudega. Ali vas zdaj kaj stane, če poskusite ta preprosti korak? Nič! 

No – torej, samo spomniti se morate te magične besede. In zaupam vam še, da četudi ne boste mislili, niti čutili, da je ta zadeva v katerem koli pomenu ali pogledu lahko »odlična«, BO odlična.

Ta magična beseda bo delovala za razpletanje česar koli, ne glede na vse. (morda hipno, morda ne takoj; morda čez čas, vendar zagotovo bo!)

To pa je nekaj, kar resnično šteje – kajne?

Vsi, ki boste to preizkusili in ugotovili, da deluje, ozaveščajte naprej.

Saj veste – več kot delite, več dobite!

                                                                                   *

Za okus, barvo in vonj o čiščenju obremenitev področja življenja, ki ga imenujemo ljubezen in še veliko drugih modrosti, ki jih delim s svojimi bralci, najdete v treh knjigah: TRILOGIJA o LJUBEZNI (Simona Babič).

V njih boste zdrsnili v marsikatero resnico o ljubezni, ki bi lahko spremenila vaš pogled na njeno pravo naravo.

Živeti ljubezen je najlepše darilo, ki ga lahko poklonimo sami sebi. Vsa druga darila obledijo in izgubijo vsakršno vrednost ob doživljanju sebe v ljubezni.

Želim vam, da razkrijete Življenje v Ljubezni, kajti samo to vas bo resnično zadovoljilo, pomirilo in osrečilo.