sreda, 23. junij 2021

Preden sem začela pisati o LJUBEZNI (II. del)

ZDRAVITELJICA BETI


Kdaj sem korenito posegla v zavest vseobsegajoči ljubezni? 

Morda takrat, ko sem srečala Beti ...

Ko sem jo srečala, je bilo videti, da je zapuščena od celega sveta...Dobesedno zapuščena. A ob enem tako zelo pogumna. Tako zelo vztrajna, da najde rešitev iz položaja, v katerega je bila pahnjena.

Takrat je bil mesec november. Živela je na samotnem otoku brez kogar koli, ki bi mu bilo mar zanjo. Tako sem se počutila tudi sama.

Bila je neverjetno kultivirano bitje. To sem spoznala, ko se je odločila, da sem njena rešiteljica ne glede na vse. Zatekla se je v mojo ulico, pod moje okno in me klicala na mile viže. Vztrajno in neomajno je naskakovala okensko polico, ki jo je bilo nemogoče doseči.

Zato sem ji odprla vrata. Točno tako, kot so se v tistem času tudi meni odprla nedosegljivo visoka vrata. Na videz nedosegljiva – kot sem kasneje spoznala. Stekla je v mojo sobo, kot bi bila od nekdaj njen dom in sprejela mojo roko. Točno tako, kot je tudi meni bila ponujena »nevidna« roka.

Oboževala me je, iskala zatočišče in hrano in kanček ljubezni – prav to sem iskala tudi sama. Njena omikanost in prilagodljivost je bila neomajna. Dokler ji nisem nastavila posode s peskom, se je iztrebljala ob luknji v kadi za prhanje. To mi je nehote povedalo njeno zgodbo – nekje je že imela dom. A ljudje so jo zapustili. Ko sem sedela za mizo in pisala, se je samodejno zleknila čez moji nogi in ju grela.

Videti je bilo, da je čez poletje morala živeti v družabnem okolju, saj se je odlično znašla v zaprtem prostoru. Ko je prišla jesen in ko so otok zapustili zadnji turisti, je ostala prepuščena sama sebi na milost in nemilost. Tako prepuščena sama sebi, kot sem bila v tistem času tudi sama.

Zakopala se je v moj vrat in mi predla na uho uspavanko, mi lizala duševne rane in čutila z menoj veliko bolj, kot to zmore človek. Bila je videti kot dobri duh, ki hrabri, pomirja in hkrati zdravi na zemeljski ravni. In vendar je tudi sama potrebovala točno to, kar sem potrebovala sama.

Ljubezen.

Delila jo je brezpogojno, hvaležno, nadvse ljubeče in predano. Bila je drobna, zanemarjena, s tumorjem na smrčku, z zlepljeno in smrdljivo dlako. Dan za dnem sem jo razčesavala, priskrbela njej najljubšo hrano in jo držala v krilu, kot da bi čuvala največji zaklad tega sveta.

Prvič sem OZAVESTILA, da nobeno živo bitje ne preživi BREZ LJUBEZNI. Pomanjkanje vsega drugega ne pomeni nič, ko lahko prejmemo zrno ljubezni. Samo ljubezen celi vse rane tega sveta. Samo z ljubeznijo se zmore preživeti.

Njena hvaležnost za prejeto ljubezen je bila brezmejna. Spremljala me je na mojih samotnih poteh, kot bi bila pes čuvaj. Skupaj sva »rabutali« blitvo na župnijskem vrtu. Uprizarjala mi je igre, ob katerih sem se nasmejala od srca. Pokazala mi je svet v drugi luči in posvetila na rane s toliko ljubezni, da sem se dušila v solzah. Pomagala mi je premoščati lastno bolečino, neznosno trpljenje in postala prijateljica nad prijateljicami.

Seveda je nemogoče opisati čutenja, ki sva jih delili medsebojno. Zdravi druge - zdravi sebe, se je uresničevalo kot po božjem scenariju. Nič od navedenega pa se ne bi zgodilo, če ne bi sama odprla srca za njen zdraviteljski dar.

V tistem času se je sprožil v meni globok očiščevalni proces, ki je trajal več let. Pa vendar ga je zakoreninila prav ona – moja prva brezpogojno predana in ljubeča zdraviteljica Beti.

Beti je bitje iz mačjega sveta. Med nama ni meje, ni ločnice. Tudi sama že po osebni naravi, posedujem veliko mačjih lastnosti. Najbolj izrazita je samosvojost. Samosvoja že od mladih nog, kot bi rekel moj oče.

Najbolj me je presunilo spoznanje, da sem globoko zazrta v Betine oči, v njih zagledala samo sebe. Odsev sebe. Prišel je trenutek, ko nisva bili več Beti in Simona – postali sva ENO. Dobesedno ENO – vseeno, ona ali jaz - bili sva ENO.

In ta ENOST je zaznamovala mojo nadaljnjo pot – pot ljubezni, ki me je vodila do vseobsegajoče ENOSTI v ljubezni.

Danes je Beti še vedno ob meni. Nisem je pustila na otoku, temveč sem ji ponudila svoj dom na celini.

Danes sva celostni, celoviti – vsaka zase kot tudi skupaj. Druga drugi sva zacelili globoke rane v biti in zdaj zdraviva tudi druge. Spontano, naravno, brez posebnega truda ... In kdor želi, je deležen zdravljenja.

Če se le odloči, da bo tudi sam odprl vrata ljubezni.

 

Beti  - danes

https://www.facebook.com/100009682300169/videos/1467672006898862



torek, 25. maj 2021

OSHO - TANTRA

 


V TEŽNJI ZA OSVOBODITEV

JE TREBA STREMETI … K MOJSTRU … H GURUJU.

KO TVOJ UM PREJME NJEGOV BLAGOSLOV,

JE OSVOBODITEV V TVOJIH ROKAH.

 

Mojster ti ne more dati osvoboditve, lahko pa te popelje do samega roba. Ne more ti dati osvoboditve; doseči jo moraš sam. Nekaj, kar je dobljeno od drugega, je vzeto od drugega. Samo to, kar je tvoje, je lahko tvoje. Zato ti mojster ne more dati osvobojenosti. Lahko pa ti podari blagoslov, vendar je prav mojstrov blagoslov vitalnega pomena. 

Skozenj lahko pogledaš v svojo lastno prihodnost.

Skozenj se lahko zavedaš svoje lastne usode.

Skozenj postajajo dostopnejši tudi najbolj oddaljeni vrhovi.

Skozenj se začneš vzpenjati kot seme, ki poskuša usmeriti poganjek proti nebu.

Njegov blagoslov lahko zalije tvoje seme.

Na vzhodu je mojstrov blagoslov izjemne pomembnosti. Na zahodu se pomena tega fenomena ne zavedajo. Zahod pozna samo učitelje, ne pa tudi mojstre. Učitelj je ta, ki te uči resnice. Mojster je ta, ki ti daje okus po resnici. Učitelj je lahko nekdo, ki uči brez lastne izkušnje – njega so učili drugi učitelji. Poišči mojstra – učiteljev je veliko, mojstri so redki.

Kako potem najti mojstra? Samo premakni se. Ko slišiš, da je nekdo med razsvetljenimi, pojdi in postani sprejemljiv. Ne bodi velik mislec, postani bolj ljubimec – mojster se najde z občutki. Učitelj se najde skozi razmišljanje: učitelja poslušaš in prejmeš njegovo logično razlago z dokazi. Jej mojstra, pij mojstra. Poslušanje ne bo pomagalo, ker je mojster živi fenomen – prisotnost energije. Šele ko ga ješ in piješ, se zaveš drugačne kakovosti bitja.

Velika dovzetnost in ženska sprejemljivost je potrebna, da bi našel mojstra. Ko si dostopen pred živim mojstrom, bo nenadoma nekaj kliknilo. Ničesar ni, kar naj bi sam počel – preprosto si samo prisoten. Ta pomembni energijski fenomen se bo zgodil tako, da se bo nepričakovano nekaj razjasnilo in ti boš ujet. To je ljubezenski fenomen. Nikomur ne moreš dokazati: »Našel sem mojstra.« Za to ni dokaza. Niti ga ne poskušaj iskati, ker ti vsak lahko dokaže nasprotno. Našel si ga in ti to veš: okusil si in veš. To je vedenje iz srca in občutkov.



- delček prevoda iz knjige: TANTRA (OSHO)

Prevajalka: Simona Babič

https://www.youtube.com/watch?v=-olOAQ8b2JY&t=8s



ponedeljek, 24. maj 2021

Preden sem začela pisati o LJUBEZNI (I. del)

 Ozaveščanje ljubezni …


Morda je videti, da moje pisanje na temo: LJUBEZEN traja že od nekdaj. 
Vendar ne drži!

S pisanjem sem začela šele, ko sem na svoji lastni koži izkusila: »Kaj ljubezen je?« Izkusila vse njene popačene oblike, vse različice, ki jo hromijo in onesposobijo, da bi zaživela svojo pravo naravo, doživela svoj polni potencial in pokazala svoj sijaj – razcvet.

Pred tem ... Hja, pred tem pa sem na vse mogoče načine bila preizkušana. »Testi in naloge« so se vrstili po zahtevnostni stopnji. Vse od najnižjega do najvišjega, od vrtca do univerze, od mini mature pa vse do doktorata znanosti o ljubezni.

Da – ljubezen JE znanost, to lahko danes tudi znanstveno dokažem. Vendar to lahko dokažem samo ljudem, ki tako goreče in korenito želijo spoznati RESNICO o ljubezni, kot sem to želela sama. Ki tako neskončno hrepenijo po ljubezni, kot sem hrepenela sama.

Takšni in samo takšni bodo dobili priložnost, da se soočijo z njeno pravo naravo. Seveda samo na lastni koži, ker drugače niti ne gre.

Lahko vas popeljem v njene delčke, lahko vas usmerim proti lastni izkušnji, lahko vam predlagam različne poti in možnosti ... V resnici pa boste na koncu primorani vse delo opraviti sami. Šele takrat boste LJUBEZEN tudi cenili in spoštovali – kot si to zasluži, ji zaupali in razumeli/dojeli – ker samo takrat se bo resnica prisvetila tudi v vaše življenje.

Pot do ljubezni je lahko izjemno boleča, trnova in polna ovir. Lahko pa je tudi drugačna ... – vse je odvisno od posameznikovih izbir, stopnice …, stanja …, stopnje ... ZAVEDANJA.

No – moja pot je bila boleča do skrajnih meja. Brez milosti sem morala klestiti neresnice; prehoditi številne kamnite in neobljudene pokrajine; iskati prehode med brezni; se utapljati v živem blatu in se pregristi skozi mulj in nesnago, ki ji ni bilo videti konca.

Vse v imenu ljubezni – ki pa, kot se je na koncu izkazalo – to NI BILA.

Tako – samo toliko, da boste ozavestili, od kod danes moja suverenost, notranja moč in posledično navdih, da pomagam tudi drugim.

Čutim, da je poleg pisanja, to moje prvo poslanstvo – porojeno iz moje biti. Dobesedno.

Namreč, rodila sem se v obdobju SADE SATIJA. Svojih prvih najnežnejših pet let otroštva sem močno izkušala obremenitev družinske karme na področju ljubezni. Poznavalci Indijske astrologije: Jyotish bodo razumeli, kam merim.

Vsa moja nadaljnja pot je bila - na kratko, matematično formulirana - povezana z dvema pojmoma:

1)     Energija

2)     Ljubezen

Preden sem spoznala bremena in ovire, ki ustvarjajo energetske blokade, mrtvijo človekovo bistvo in uničujoče delujejo na sedem osnovnih človekovih teles ali ovojev, na sedem osnovnih človekovih energijskih središč ali čaker … Je minilo dobrih 50 let mojega tuzemeljskega življenja.

Med tem pa mi je ljubezen kazala zobe; me objemala in obenem zapuščala; se mi nasmihala in se norčevala, bila izmuzljiva, nikoli oprijemljiva; vedno znova nepotešena, lačna ljubezni, brez kril in na robu preživetja.

Čiščenje osebne in družinske karme je obremenjujoč proces, ker potegne za seboj vsa pretekla življenja neke duše – duše, ki išče svobodo.

V teh nekaj kratkih zamislih je zgolj oris ali okvir čiščenja zalepljene umazanije na energijo duše, ki nekoč in nekje vendarle želi poleteti brez bremen, ki jo silijo v brezno, v temo.

Ampak pot iz teme v svetlobo obstaja.

Pot iz nevednosti in nerazumevanja obstaja.

Pot iz karmičnih zapletov in vzvodov obstaja.

In če obstaja, potem jo lahko tudi vsak najde.

Skozi korenite preobrazbe osebnosti, skozi korenito ozaveščanje zmot in neresnic sem lezla mukoma, vendar vztrajno.

Zato lahko delim svoja spoznanja, izkušnje in veliko ljubezni.

Tako da - pisanje o ljubezni se je lahko zgodilo šele, ko sem se dokopala do čistine, do kristalizacije, do njene prave oblike, narave in s tem veličine.

Danes vem, da brez »testov in nalog«, vse vrste preizkusov, v bistvu ne bi dobila priložnosti za učenje in rast. Pridobljena modrost je sad raziskovanja, globokega hrepenenja in nenehne preobrazbe.

Seveda sem imela ob tem številne pomočnike. Vseh niti ne poznam, morda tudi vsi ne poznajo mene. Bistvo pa je (in to za začetek vsakemu svetujem), da ne glede kako je videti določen dogodek, oseba ali kar koli neoprijemljivega – vedno ostanite v energiji hvaležnosti.

Pristna in srčna hvaležnost bo vsakega pospešeno premaknila naprej proti želenemu cilju.

Naslednje, kar vam polagam na srce, je, da ne glede, kar koli se zgodi: SPREJMITE (zavedam se, da je ta korak že zelo zahteven).

Kajti, če ste v stanju sprejemanja, se bo vse nadaljnje dogajanje odvilo v najvišje dobro vseh vpletenih (zavedam se, da je ta zamisel večini ljudi tuja).

Vsak boj in dokazovanje, žaljenje, zamere, zavist, ljubosumje ..., pa vas bo od vaše namere oddaljilo svetlobna leta.

(Zavedam se, da ljudje niso v stanju postati pozorni opazovalci samega sebe – če bi to ozavestili, bi ugotovili, da si VSE – čisto vse PRIKLIČEMO SAMI – posledično smo za čisto vse tudi ODGOVORNI sami).

In za vse tiste, ki ste zagreti za lasten napredek, za rast ... , vam zaupam "tehniko opolnomočenja", vredno 1 milijon evrov.

Torej, zavzemite stanje sprejemanja, ne glede kako težek in brezizhoden je videti položaj … 

Če se boste takrat spomnili (ozavestili) izreči naslednje: »ODLIČNO! ODLIČNO! ODLIČNO!«, se bo vse nadaljnje dogajanje odvilo najhitreje in najlažje, kar je sploh možno.

Ne verjamete? Nič hudega. Ali vas zdaj kaj stane, če poskusite ta preprosti korak? Nič! 

No – torej, samo spomniti se morate te magične besede. In zaupam vam še, da četudi ne boste mislili, niti čutili, da je ta zadeva v katerem koli pomenu ali pogledu lahko »odlična«, BO odlična.

Ta magična beseda bo delovala za razpletanje česar koli, ne glede na vse. (morda hipno, morda ne takoj; morda čez čas, vendar zagotovo bo!)

To pa je nekaj, kar resnično šteje – kajne?

Vsi, ki boste to preizkusili in ugotovili, da deluje, ozaveščajte naprej.

Saj veste – več kot delite, več dobite!

                                                                                   *

Za okus, barvo in vonj o čiščenju obremenitev področja življenja, ki ga imenujemo ljubezen in še veliko drugih modrosti, ki jih delim s svojimi bralci, najdete v treh knjigah: TRILOGIJA o LJUBEZNI (Simona Babič).

V njih boste zdrsnili v marsikatero resnico o ljubezni, ki bi lahko spremenila vaš pogled na njeno pravo naravo.




Živeti ljubezen je najlepše darilo, ki ga lahko poklonimo sami sebi. Vsa druga darila obledijo in izgubijo vsakršno vrednost ob doživljanju sebe v ljubezni.

Želim vam, da razkrijete Življenje v Ljubezni, kajti samo to vas bo resnično zadovoljilo, pomirilo in osrečilo.



ponedeljek, 10. maj 2021

GLUHI ZA SMEH


Ali menite, da ima smeh v družbi mesto, ki mu pripada? Častno mesto? 

Življenje izkazuje, da niti približno ni tako. Smeh potlačimo iz razno raznih vzgibov, saj družba to pričakuje – vsaj sodobna družba.

Družba si želi resnega človeka. Resnost se zahteva na vsakem koraku. Pokorščina pravilom lepega vedenja preprečuje, da bi se smejali. Smeh je nevaren. Smeh je namreč inteligenten in kot takšen nosi v sebi duh uporništva.

Starši želijo resne otroke. Učitelji, profesorji želijo resne študente. Šefi želijo resne delavce. Poveljniki želijo resne vojake … Resnost se zahteva od vseh. Če se nasmejiš med poukom, predavanjem, učitelj to razume kot žalitev. Starš nekaj razlaga in otrok se začne smejati, ob tem pa velikokrat ostaja nerazumljen.

Čeprav je življenje nadvse zabavno, se skoraj nihče ne smeji. 

Kaj šele krohota. Kaj šele, da bi spuščal salve smeha. Kaj šele, da bi prelival solze zaradi obilice smeha. Kaj šele, da bi ga bolel trebuh zaradi smeha ali da bi se zaradi smeha tolkel po kolenih. Kaj šele, da bi se valjal po tleh od smeha …

TO, kar je najbolj naravno, sproščujoče in zdravilno, človek tlači vase zaradi xy razlogov.

Človeška neumnost brez meja!!! Resnost je na prvem mestu – saj je življenje RESNO!!! 

Napaka!!!

Življenje NI RESNO.

Smrt je resna, življenje NI resno.

                                               Življenje JE ljubezen.

                                               Življenje JE smeh.

Življenje JE pesem, JE ples, JE slavje.

Človek, ali se zavedaš resnosti svojega položaja, ki te je prav zares stisnil v kot, kjer čepiš resno, zamišljeno in zgroženo nad težo življenja? Resnost je oklestila življenje in ga naredila gluhega za smeh. Nesmisel!

Življenje je treba obrniti na smešno plat.

Človek:

Samo ozri se okoli sebe, poglej življenje okoli sebe in najdi smešno stran v vsem, kar se dogaja. In vedi, da se v vsem najde smešna stran, če le premoreš nekaj smisla za humor.

Videti je, da nobena družba ne odobrava smisla za humor kot kakovost. In prav to je nekaj, kar lahko ozavestimo in tudi spremenimo – najprej v sebi. Inteligentnemu človeku se ne bo treba posebej truditi, da spozna smešno stran vsega in to na vsakem koraku.

Danes so prišli takšni časi, da se bo moral človek ponovno naučiti smejati, Ni čudno, da na to temo nastajajo številne delavnice, kot na primer: Joga smeha. 

Ko ozavestimo pomen smeha v svojem življenju, bo vse steklo lažje.

Ko ozavestimo, da je v resnici resnost greh in da resnost meji že na bolezen, ne bomo več ostajali gluhi za smeh.

Smeh ima v bistvu neverjetno moč sproščanja. Po dobrem, spontanem in pristnem smehu, se vsak počuti lažjega.

Smeh ti bo dal krila, te razbremenil in ohrabril.

Za začetek se smej sebi – nauči se smejati. Življenje ponuja obilje priložnosti za smeh, moraš jih samo občutiti. In ob tem daj tudi drugim priložnost, da se nasmejijo.

Smeh bi moral biti ena najbolj cenjenih človekovih kakovosti, ki jo je treba negovati. Saj smeji se lahko le človek – živali in ostala bitja te sposobnosti nimajo.

Zatorej, če ti je smeh podarjen, zakaj ga ne bi izkoristil? Za zdravje, za dobro razpoloženje, za igrivost … – lastno, kot tudi drugih.

Vedi, da s tem, ko potlačiš smeh, uničuješ naravno danost in ostajaš v množici gluhih za smeh.

sreda, 05. maj 2021

Vesolje slavi - delček iz knjige: Kozmička proslava (A. P. Kezele)

Ker mi že ves dan zvoni v ušesu beseda »SLAVJE«, sem se spomnila, da sem pred časom poslovenila del poglavja iz knjige: KOZMIČKA PROSLAVA (Adrian P. Kezele), z namenom, da ga posredujem potencialnim založnikom, ker knjiga še ni prevedena v slovenski jezik.

Čeprav je bila izdana pred dvajsetimi leti in nas je avtor med tem zasul z obiljem novim knjig, menim, da je vredna vse pozornosti. 

Še posebej v "teh" časih in še posebej, ker sem izbrala del poglavja, ki govori o tem, kako skočiti iz karme v svobodo …



VESOLJE SLAVI

Svoboda in karma

        Ne mine veliko časa, ko se vsak duhovni iskalec sooči s sprva osupljivo zamislijo, da lahko uresniči kar koli želi. Vsaka naša želja, vsaka naša misel se lahko udejanji. Ta zaključek izvira iz razumevanja narave naše zavesti.

Če k temu dodamo razumevanje vprašanja svobode in karme - ali res lahko naredimo kar koli? Ali prav zares lahko naredimo kar koli? Ali je dovoljeno narediti kar koli? Ali obstajajo omejitve in od kod prihajajo te omejitve?

Naše sposobnosti so neomejene - to je predpostavka, iz katere izhajamo. Navsezadnje pa praksa kaže, da se nam v določenih primerih vse želje ne uresničijo, še posebej ne trenutno. Razlog lahko obstaja v tem, da naše sposobnosti niso aktivirane v zadostni meri. Če pa predpostavimo, da so, bomo vendarle naleteli na situacije, ko omejitve obstajajo.

Najprej postavimo pod drobnogled zunanje omejitve. Ta naloga je lahka: zunanjih omejitev ni!

Izven nas ne obstaja nič, kar bi nam lahko preprečilo uresničitev želja ali jih na kateri koli način omejilo. V svojem delovanju smo svobodni. Ljudje se včasih sprašujejo o družbenih zakonih, pravilih, pisanih in nepisanih, itd. Vse to v očeh popolnoma ozaveščenega človeka ni vredno nič. Pravzaprav niti eno pisano ali nepisano pravilo ni zadržek za izražanje naših sposobnosti. Seveda vsakič znova sledi soočenje s posledicami. Ampak kakršna koli že je naša želja, potem je takšna in zanjo ne obstajajo ovire.

Vprašanje se lahko postavi glede na dejanja, ki škodijo drugim ljudem. Kot vidite, pa niti v tem primeru ne gre za zunanje omejitve, temveč samo notranje.

Čeprav se ni dobro enačiti z božanskim utelešenjem, bomo vseeno kot primer to storili za trenutek. Glede na znane prigode o Krišni vemo, da ni bil le ljubek otrok, ki krade prečiščeno maslo z najbolj nemogočih mest ali samo prikupen mladenič, ki je zavedel šestnajst tisoč (!) Ghopij, dekliških pastiric, ki so ga vse po vrsti oboževale.

Krišna je kdaj pa kdaj tudi okrutno pobijal ljudi ali pa dovolil, da so bili ubiti. Ljudje razglašamo, da je dejanje umora nekaj slabega. To počnemo, ker ne poznamo širine dogajanja. Med drugim ne poznamo karme ubitega človeka.

Spomnimo se ene izmed posebnosti razsvetljenega človeka. Že v petem stanju zavesti, ki je dom vseh zakonov narave – kjer je čista zavest prisotna na ravni izkušenj 24 ur dnevno - razsvetljenemu človeku pripadajo samo še evolucijsko pravilne želje. Včasih naivno mislimo, da je takšen človek svetnik, ki ne bi pohodil niti mravlje. Vendar to ne drži – je samo projekcija naših pričakovanj in ne resničnega razsvetljenja. Nenasilje je značilnost poti, a ko dosežemo cilj, postane nenasilje prav tako nepomembno kot nasilje. Eno in drugo predstavlja neke vrste dejavnost za doseganje cilja. Če se cilj doseže z nenasiljem, bo prosvetljen človek tako deloval. Če se cilj doseže z nasiljem, bo prosvetljen človek tudi tako deloval.

Kaj pa moralni zakoni in zakoni družbe? Nič od tega. Včasih so v skladu s pravilnim delovanjem, včasih niso. Vse dokler, sami v sebi ne ugotovimo, kaj je pravilna dejavnost in kaj ne, se držimo naučenih zakonov in kodeksov. Ko dosežemo raven čiste zavesti, zakonitosti za nas ne veljajo več, ker sami vemo, kaj storiti. Vendar ne hitite! Najlažje je reči, da ste razsvetljeni in vam je vse dovoljeno! To bi hkrati pomenilo nekaj najslabšega, kar bi storili in najhujše odstopanje od duhovne poti. Zato vas prosim, da to navedbo vzamete kot teoretično razlago stanja, v katerem se znajde razsvetljena oseba in ne kot napotek za osebno prakso. Še enkrat: čeprav ni zunanjih ovir in omejitev, bo tako dolgo – dokler nismo razsvetljeni – varneje upoštevati zakone in pravila zunanjega sveta.

Prestavimo se zdaj k tistim omejitvam, ki nam v resnici kratijo svobodo v delovanju – notranjim omejitvam. Razlog, zakaj se naše želje in načrti včasih ne uresničijo, se skriva v karmičnih pogojih, s katerimi smo prišli na ta svet in ki jih v nadaljevanju življenja ponovno ustvarjamo.

Obstajajo obdobja (poznamo jih iz jyotish-a), katerih posebnosti so časovno ugodne in obdobja, ki to niso. Obstajajo celo metode - od preprostejših, opisanih v knjigi Umetnost dajanja, do neposrednih skozi Rasa tehnike -, s katerimi nevtraliziramo svoj karmični dolg.

Vendar kako odslužiti karmo in jo uskladiti z našimi željami in svobodnim delovanjem? Najpomembneje je, da se ves čas zavedamo svojih notranjih sposobnosti. Vedno imejte na umu, da naša sestava duh/telo LAHKO stori VSE. Prvič – zavestnost ali pozitivna naravnanost, če vam je tako ljubše, mora biti vedno prisotna. Drugič – v inteligenco narave vključite zaupanje. Če se stvari ne odvijajo tako, kot bi si želeli, zaupajte, da je to v vaše dobro. To zaupanje ni zasnovano samo po načelu »kislega grozdja« (Poznate zgodbo o lisici, ki ni mogla doseči grozdja in je potolažila samo sebe, da je grozdje tako ali tako kislo?), temveč samo po sebi predstavlja tehniko aktivacije naših sposobnosti. Zaupanje ustvarja notranjo varnost. Notranja varnost je zelo blizu miru; pripravna je za doživljanje čiste zavesti. In spet - čista zavest je kot pralni stroj za karmo: potopite karmično umazano perilo v čisto zavest in karma se opere v popolnosti!

Zaupanje pomeni tudi potrpljenje. Strpnost je tisti del, ki sprejema stanje takšno, kot je in iz njega potegne najboljše. Včasih nastajajo težave zato, ker smo usmerjeni proti eni sami rešitvi in ne dojamemo, da bi lahko bili prav tako srečni in zadovoljni z drugačno razrešitvijo. Del svobode je tudi – ne pogojevati rešitev, temveč sprejeti vse možnosti. Kako nameravate delovati iz vseh možnosti, če jih sploh ne sprejemate?

Če izvzamemo karmo kot dani dejavnik, sta notranja togost in neprilagodljivost največji oviri na poti do svobode. Ljudje si v resnici ne morejo zamisliti drugačnega življenja, kot ga živijo. Zato je življenje samo po sebi neprožno, saj se odvija po številnih predpisih, pravilih in po že utrjenih poteh. Posledično se v primeru nastale težave zazdi, da rešitve ni. Seveda je ni, saj jo iščemo na istem mestu, kjer je nastala težava. Za rešitev potrebujemo nekaj novega. Odprtost za nove rešitve, odprtost za popolnoma nove poti, je izhod iz zaprtega kroga nesvobode in neizpolnjenih želja.

Torej je edina resnična omejitev naši svobodi lastna pogojenost, ki izvira iz preteklih izkušenj. Namesto starih in običajnih, bi morali iskati nove rešitve.

Še nekaj besed o karmi kot omejitvenem dejavniku - karma zagotovo je omejitveni dejavnik, vendar je prava svoboda v duhu, ne izven nas. Celo v zelo težkim materialnih in objektivnih okoliščinah, je naš duh lahko popolnoma svoboden. Na primer: karma je lahko okoliščina, ko ste prisiljeni še nekaj časa preživeti na nekem mestu, ki vam ni všeč. Med tem časom delate vse, da bi to spremenili, ob tem pa ni nobene potrebe, da trpite. Izhodov je veliko, kot na primer: duhovne izkušnje. Ne glede, koliko je v danih razmerah življenje težko, pa vendar vsi spimo in vsi sanjamo, kajne? No, vidite! Sanje so najbolj očitna vrata, ki vodijo v druge svetove. Seveda o tem ne vemo nič, ali ne? Nekega dne bomo prišli do zavestnega sanjanja. Mislim, da je to tema, ki bo v prihodnosti zelo aktualna. Zdaj pa sem želel pokazati na dejstvo, da obstaja veliko zanimivih stvari, v katerih je možno uživati, medtem ko »čakamo«, da oddelamo karmo.

Svoboda pravzaprav ne pomeni, da počnete vse, kar si zaželite, razen če že niste razsvetljeni. Potem so vaše želje tako ali tako usklajene z evolucijo; svoboda pomeni imeti izbiro. Vsak od nas ima možnost izbire. Torej ste že svobodni! Morda (zaradi omejujočega vpliva karme) niste svobodni, da naredite kar koli, vendar pa ste zagotovo vsaj toliko svobodni, da naredite nekaj drugega, kot ste to počeli doslej. Ta izbira vas bo ponesla na drug kraj, kjer bodo spet obstajale drugačne izbire. Na ta način se boste korak po koraku približali notranji svobodi, ki je neodvisna od zunanjih okoliščin in tudi vsakodnevni svobodi, ko boste lahko počeli vse, kar vas osrečuje.

(- konec prevoda odlomka iz poglavja: Svoboda in karma -)

Avtor: Adrian Predrag Kezele

Prevedla: Simona Babič

četrtek, 22. april 2021

ZABLODA TEGA SVETA

 



SREČA teče vedno znotraj nas – njen izvor je v nas samih.

Če mislite, da sreča prihaja od zunaj (zaradi nekoga drugega, na primer partnerja, otrok, prijatelja, soseda …; zaradi nečesa drugega, na primer položaja na delovnem mestu, denarja, obilja vseh vrst …), potem je dobro vedeti, da se tovrstna sreča: imenuje UŽIVANJE.

Uživanje ali zadovoljevanje čutov običajni človek imenuje SREČA.

V resnici pa človek išče drugačne vrste srečo – srečo, kjer rok trajanja ni omejen na nekaj zunanjega, minljivega in zaradi tega zelo varljivega ter kratkotrajnega …

Torej, kako do notranje sreče, ki ni minljiva, temveč je pretočna in neprekinjeno – blažena?

Človekov brbljajoči um, ki ne utihne niti ponoči, ne dovoljuje nobene sreče, ne daje nobene možnosti za srečo.

Samo umirjen um lahko sliši tišino, srečo, ki je vedno prisotna v notranjosti. Ker pa je tišina tako neskončno subtilna, se zaradi hrupnega uma ne more »slišati«. Um preglasi vse, kar je lepega v nas …

Le med spolnim aktom ves ta hrup včasih poneha. Včasih pravim zato, ker običajni seks med partnerjema, zlasti zakoncema postane navada, tako da niti takrat ni več možnosti za blaženo tišino. Spolni akt postane avtomatizem in um posledično, ne dobi priložnosti, da utihne. Sčasoma se seks sprevrže v »en sam dolgčas«, poln frustracij, impotentnosti in frigidnosti.

Ta isti dolgčas in iskanje sreče mnogo ljudi odvede v svet droge. Tudi takšno iskanje zadovoljstva je goljufanje samega sebe – začasna iluzija.

Ne govorim na pamet in ne govorim naučeno – izkušnje so prinesle svoje.

Zatorej je treba nekaj spremeniti, da se energija obrne v pravo smer delovanja - da bi se notranja sreča pa enkrat vendarle prebudila iz trdega sna.

Ne se ustrašiti, če omenim, da je za doseganje tega stanja potreben zavesten napor - zavedanje. Ni tako naporno, kot se bere – le vztrajen je treba biti/postati.

Takoj, ko občutite zadovoljstvo, srečo, veselje … zaprite oči in poglejte navznoter. Poglejte, od kod prihaja. Ne izgubite niti trenutka – vsak je dragocen.

Ko občutite, da je prisoten trenutek uživanja, ga preobrazite v meditativno stanje.

Če niste zavestni, boste še naprej mislili, da sreča prihaja od zunaj – 

TO PA JE NAJVEČJA ZABLODA SVETA.

Če ste zavestni, meditativni, če iščete pravi izvor sreče, boste slej kot prej ugotovili, da prihaja iz notranjosti.

Ko spoznate, da TO teče vedno od znotraj; da je to nekaj, kar ŽE IMATE, bo prepuščanje običajnim strastem, odvisnostim, navezanostim, navadam ... odpadlo. 

To je pravzaprav temeljni korak k blaženosti, k sreči.

Ne iščite zunaj in ne hitite. Dovolite si čim več korakov v to smer … V notranjost.

Sčasoma boste postali magnet za občutenje sreče. Vsa energija, ki ste jo prej trosili naokoli, razpršili na vse konce in kraje, bo ostala v vas, krožila v notranjosti.

To je ta energija, ki daje občutek resničnega zadovoljstva, sreče, miru, blaženosti.

Obrniti se navznoter, vase, v svoje globine – tam človek najde srečo, ki jo venomer išče zunaj sebe, a je v resnici ne najde. Vsaj ne na daljši rok!

Nasploh vemo, da brez nič ni nič in tako je tudi z originalno, pristno srečo.

Če nočete, da se vas sreča venomer izogiba v loku - v krogu - se usmerite v center, v središče svoje biti – tam vas čaka neprecenljiv zaklad. 😊

nedelja, 18. april 2021

"MORAL BI" in "NE MOREŠ"


Treba je opustiti vse "MORAL BI" in vse "NE MOREŠ".


Vsak vam daje ideje o tem, kakšni »bi morali biti«.
To ne deluje tako!
Preprosto je treba poslušati svoj notranji glas. In kamor koli že vas ta glas pripelje, samo pojdite. Ne da bi se mučili s tem, ali drugi ljudje mislijo, da je to prav ali narobe.
Če lahko postanete samo vaš »jaz«, če se lahko odprete svoji notranji izvorni naravi – šele takrat boste zacveteli svoj polni potencial.
Šele takrat boste razumeli BLAŽENOST – mir, ki ga ni mogoče izraziti z besedami.
Šele takrat boste spoznali POEZIJO svojega bitja,
PLES, ki je naraven samo vašemu bitju.
Ker šele takrat boste usklajeni s celoto OBSTOJA.
Biti usklajen s SAMIM SEBOJ, je edini način, da se uskladiš z vsem obstoječim - s celoto obstoja. (Prav to pa je namen vsakega utelešenja.)
Zatorej …
Nihče ne potrebuje osebnih navodil, smernic … drugih, ker so vsa osebna navodila le čudovito ime za: ODVISNOST od nekoga, ki bo izkrivil SAMO TVOJ NAMEN BIVANJA.




ponedeljek, 29. marec 2021

Delček prevoda iz knjige: DUPINOV SAN (A. P. KEZELE)

 


DELFINOV SEN

(odlomek)


Zastala je in Josip jo je opazoval. Ker ni nadaljevala, jo je spodbudil: »To je en pogled, znanstveni odgovor. In kateri je drugi?«

»Drugi je moj. Delim ga z nekaterimi prijatelji in sodelavci, vendar o tem ne smemo govoriti preveč na glas. Menim, da delfini uporabljajo jezik, in to naravni zvočni jezik, kar pa se izmika znanstvenemu pristopu. Namreč iščemo jezik, kot je naš. Delfini so različni in to pomeni, da tudi govorijo različno. Mislim, da njihovega jezika ne bomo odkrili tako dolgo, dokler ne najdemo načina, kako biti delfin.« 

Ponovno je obstala in ga pomenljivo pogledala. »Zato mi je izjemno zanimiva tvoja zgodba sanjanja o življenju delfinov. Morda si ti na sledi temu, da boš delfin?«

Zdaj je bil Josip na vrsti, da se nasmehne. »Mogoče«, je rekel, vendar sem v tem pogledu nekako negotov.«

Čeprav je tako odgovoril, je njena pripomba zadela na pravo mesto. Josip je intuitivno občutil, da imajo sanje in sanjanje nekaj skupnega. Menil je, da za tem stoji nekaj večjega. Takrat še ni bil seznanjen s Časom sanj, niti ni imel pojma o tem, kaj Chyarr pravzaprav počne, ko je z njim.

»Povej mi«, je nadaljeval Josip, »kakšna je pravzaprav delfinova inteligenca? Kaj meni znanost, kako inteligentni so?«

»Tudi za to velja ista pripomba«, je odgovorila Kate, »in sicer znanstvene metode so prilagojene človekovim standardom. Obstajajo kazalniki, da so delfini celo po teh merilih zelo blizu človeku. Namesto splošnega pojma inteligence znanstveniki danes uporabljajo različne dejavnike, ki kažejo na razmerje živčnega sistema glede na velikost telesa. Na primer, teža možganov v primerjavi s težo telesa je pri ljudeh v povprečju 1,9 %, pri delfinih pa približno 1,5 %. Morda pa je najboljše merilo mentalnega razvoja tako imenovani količnik en-cealizacije: razmerja količine možganov v primerjavi s površino kože. Ta kvocient je pri človeku 7,4. Pri šimpanzu je 2,5 – in ti veš, kako so šimpanzi lahko bistri in hitro učljivi.«

»Kaj pa delfini?«, je Josip pohitel s svojo radovednostjo.

»5,6.«

»Oh«, je rekel Josip z občudovanjem. »To pomeni …«

»Veliko pomeni«, ga je prekinila Kate, »morda pa niti ne. Povedala sem ti – to so človeški standardi. Čeprav sem znanstvenica, dvomim o objektivnosti človeške znanosti. Mimogrede, katero vrsto delfina iščeš?«

Josip jo je vprašljivo pogledal.

»Ah, se mi je zdelo. Ne veš.« Zasmejala se je. »Obstaja 32 vrst morskih delfinov in še 6 vrst rečnih. Pri vsaki vrsti je nekaj malo drugače. Malo. Ne veliko.«

»Pravzaprav ne vem, kakšne vrste je Chyarr. Predvidevam, da to res ni pomembno. Če ga najdem, ga bom prepoznal.«

Kate ga je pogledala z odobravanjem. »Da, prav imaš.«

Nakar sta se oba zamišljeno zagledala v smeri odprtega morja. Josip je razmišljal brez misli, Kate … No, verjetno je to isto storila tudi ona.

»Rad bi vedel še nekaj stvari«, je čez čas rekel Josip. »Na primer, kako dolgo živijo delfini?«

»Različno. Odvisno od posamezne vrste. Načeloma telesno večje vrste živijo dlje. Recimo, da povprečno živijo približno dvajset do trideset let.«

»In zakaj umirajo? Ali umirajo od starosti?«

»Ah, zdaj si me zadel v bolečo točko,« se je namrščila Kate. »Glej, mislim, da tega nihče ne ve. Toda na žalost v zadnjem času najpogosteje umirajo zaradi človeške roke. Posredno in neposredno.«

»Posredno – predpostavljam, da zaradi onesnaževanja morja?«

»Točno tako«, je odgovorila Kate.

»In neposredno? Saj jih ne ubijajo, kajne? Čemu bi to služilo?«

Kate ga je pogledala z mešanico sočutja in jeze. »Rekel si nekaj, kar me spravlja v bes«, je odvrnila. Nisi ti kriv. Nič osebnega. Toda ljudje mislimo, da ko nekaj nečemu služi, imamo pravico to ubijati, kajne?«

»No«, je Josip zamomljal, ko je videl, kje je brcnil mimo.

»Ja, ja«, je nadaljevala Kate, ne oziraje se na Josipa, »če lahko pojemo – ubijemo; če lahko oblečemo – ubijemo. In ko bi se to vsaj dogajalo v neki razumni meri! Ne! – moramo ubijati, dokler jih ne iztrebimo. Ali veš, koliko vrst živali smo že iztrebili? Ali veš?«

Kate je bila zdaj videti resnično ogorčena. Iz nje je bruhala žareča energija pravičnosti. Josip je molčal, ker je vedel, da bo tako še najbolje.

»Ne bom ti povedala«, je nadaljevala Kate. »Povem ti le to, da vsak dan – dobro me poslušaj: DNEVNO! – izgine iz obličja Zemlje sto ali več rastlinskih oziroma živalskih vrst. Zdaj pa računaj!«

Končala je skoraj v vpitju. Josip ji tega ni zameril. Poleg tega je bil vesel, da obstajajo taki ljudje. V njej je videl obup, bes in sramoto, vendar tudi dovolj energije, da se stvari spremenijo. Ko bi le bilo več takih ljudi.

»Kate« je naposled le rekel, »popolnoma te razumem. Žal mi je za napačen izraz. Zdi se, kot da delfini ničemur ne služijo in jih zato ni treba niti ubijati. Dvojna napaka.«

Kate se je nekoliko umirila. Uspelo ji je, da ga je pogledala in se nasmehnila. »Da. Vseeno pa oprosti tudi ti meni. Sem precej ognjevite narave. Še posebej, ko gre za živali in vpliv ljudi na okolje.«

»Ampak povej mi, je nadaljeval Josip, »ali res ubijamo delfine?«

»Ah, vidim, da res ne veš. Da, ubijamo jih. Največja ovira so ribiške mreže za lov na tuno. Na eni strani jih delfini trgajo, po drugi strani pa umirajo, ko se zapletejo vanje. In ker ne morejo več do zraka, se zadušijo. Ribiči jih zato nimajo radi. Na nekaterih mestih so priredili prave pokole delfinov.«

Malo je zastala in potem dodala: »Samo toliko, da veš – v sedemdesetih letih je v mrežah za lov na tune poginilo na stotine tisoč delfinov na leto.«

Josip je zgroženo zavzdihnil.

»Hvala Bogu in zavestnim ljudem, da se je stanje zdaj opazno izboljšalo – samo nekaj tisoč na leto. Toda razmisli, če so delfini inteligentni in morda celo zavestni kot ljudje, ali je potem dopustno, da umrejo, pa čeprav samo eden?«

Josip je skoraj v šoku prikimaval. Če k temu dodamo še onesnaževanje, ki povzroča smrt vse večjega števila morskih bitij, je rezultat grozen in katastrofalen. Med drugim je to rezultat tako rekoč vseh človeških dejavnosti, je razmišljal z ogorčenjem. Lahko bi delil Katin bes. Res bi ga lahko.

Kate je pogledala na uro. »Imam še nekaj časa. Si izvedel vse, kar te je zanimalo?« Josip je ob vprašanju občutil vznemirjenost. »Vse? Niti približno. Imam še nešteto vprašanj. Počakaj malo, da se vsaj odločim, katera so najpomembnejša.«

Kot se to običajno zgodi, se um v stiski izprazni. Josip se ni mogel spomniti niti enega bistvenega vprašanja, zato je preprosto rekel, kar mu je najprej padlo na pamet.

»Delfini dihajo kot ljudje, kajne?«

»Ne dihajo na škrge, ampak na pljuča,« je rekla Kate,« če si to mislil. Toda ne dihajo tako kot mi. Prva razlika je, da ne dihajo skozi usta. Kanal, skozi katerega prihaja zrak, je popolnoma ločen od kanala za hrano. Njihove dihalne poti so na vrhu glave in ne v ustih.«

»A res?« je vprašal Josip. »Torej tako kot kiti.«

»Da, podobno. Vidiš, v zvezi s tem obstaja nekaj, kar me je vedno zanimalo. Seveda to ni znanstveno, pa vendar. Poznaš energetska središča, o katerih govorijo duhovne tradicije?«

Zdaj je bil Josip na vrsti, da pogleda Kate na neobičajen način. Namenil se je razložiti nekaj stvari o sebi, vendar si je premislil. Le kako bi Kate lahko vedela, kakšno je njegovo življenje in s čim se v resnici ukvarja. Vse preveč časa bi mu vzelo razlaganje, zato je samo prikimal.

Vendar je bila Kate zelo pronicljiva. Iz njegovega kratkega obotavljanja je potegnila pravilen sklep.

»Aha, že vidim, da veš o tem zelo veliko. Potem je v redu. Dala ti bom samo eno splošno zamisel, ti pa jo raziskuj nadalje, če želiš. Dihanje ima pri izmenjavi telesne energije z okoljem posebno vlogo. Ljudje imamo odprtino v področju grla, pri delfinih je na vrhu glave. Dalje nimam namena razlagati. Sam razmisli.«

Josip jo je opazoval z radovednostjo. Kaj mu pravzaprav skuša povedati? Res bo moral dobro razmisliti. V mislih so se mu pojavili obrisi zanimive teorije. Še vedno jo je poslušal in hkrati prešel na drugo temo, ki ga je zanimala.

»Ko sem sanjal Chyarra, se mi je zdelo, da vidim na drugačen način kot zdaj. Kako delfini pravzaprav gledajo?«

»Najprej – pri delfinih kot morskih bitjih, vid ni tako pomemben. Barve se v vodi lomijo, saj veš. V bližini vode je mogoče videti vse barve. V globini je vse modro in zeleno in v globini 200 metrov je vse črno. V takšnem okolju vizualno opazovanje ni pomembno. Zato delfini vidijo z zvokom.«

»Da, točno tako je to videti tudi meni«, jo je prekinil Josip. »Chyarr bi zažvižgal in odmev bi se vrnil kot neka oblika. Lahko bi na primer prepoznal obris ladje.«

Kate ga je pozorno opazovala. »Res zanimivo. Vendar če je to res, dvomim, da je Chyarr to »videl« na ta način. To je bila tvoja interpretacija. Toda vseeno. Delfini imajo dva načina oddajanja zvoka. Enega uporabljajo za »običajno« komunikacijo kot zvočni podpis. In drugega, visoko vibrirajočega, kot vrsto radarja, s katerim opazujejo okolico.«

»Da, to je bilo to«, je bil Josip zatopljen v svoje misli. Neki čas je samo stal in motril Kate. Nato pa se je, s pogledom na njeno zunanjost, spomnil še nečesa.

»Kate« je rekel. »S Chyarrom sem doživel še eno nenavadno izkušnjo. O tem mi je malo neprijetno govoriti, vendar imam občutek, da moram izkoristiti priložnost. Kdo ve, ali se bova še videla.«

Kate ga je gledala s pričakovanjem. Poznavalsko se je nasmehnila, kot da ve, o čem bo govoril.

»No, torej«, je začel Josip in nato neodločno zastal.

Kate je postala nestrpna, zato je v smehu dejala: »Daj no, za seks gre, kajne? To je ena izmed stvari, ki zanima vse ljudi. V tem ni nič slabega, veš. Seks je čudovita stvar. Ko se k njemu pristopi, kot je treba. In delfini to delajo, tako kot je treba. Na svoj način, ampak pravilno. Zanima te, kako to počnejo delfini?«

»Eh, Kate«, se je opogumil Josip, »jaz vem, kako to delajo delfini! To sem počel z enim izmed njih!«

 

-        konec dela prevoda iz knjige: Dupinov san (Adrian P. Kezele)

     Prevod: Simona Babič