torek, 28. maj 2019

On in Ona



Kdor se ne želi igrati sam, potrebuje za igro soigralca, partnerja.

Najbolj priljubljena igra vseh iger je ta, v kateri nastopita On in Ona.

On mlad, nagajiv in nadvse ustrežljiv.

Ona vsa cvetoča in dehteča kot pravkar razprt cvet.

In tako nekako se vsaka igra začne. Spodbudno in z zanosom.

Lepote pomladne zaljubljenosti se razprejo kot na dlani – takrat je vse možno, vse dosegljivo in prepredeno z ognjeno barvitostjo.

Sledi življenje. Učenje o »peklu in raju«, kjer se vrstijo izkušnje kot po tekočem traku.
Včasih mehko in brez postanka. Včasih z zatikanjem pred »ovirami«, kot bi jih kdo namerno nastavil.
*
Morda bo kdo pomislil, da ta igra in vse njej podobne, nujno vodi v življenjsko dramo, ki se zaključi bolj ali manj »srečno/nesrečno«, iz igre pa izstopita dva, ki pod težo udarcev nista zlomila okovov, ki sta si jih (verjeli ali ne) nadela sama.

Ne! Ta igra – za vzor vsem običajnim – nima tovrstnega konca. Ta igra za zgled nejevernim Tomažem pravi takole:
*
On, primer iz sveta moškosti, se je odločil naučiti igrati tudi vlogo, ki je načeloma dodeljena samo Njej. Zavzel je držo, ki je preskočila ovire zgolj zato, ker se je naučil besedila, vzorcev, vzrokov in posledic ter oblik ustvarjanja iz Njenega pogleda.

Potopil se je v Njeno energijo, ker je na vsak način želel občutiti, kar občuti Ona, obvladati, kar obvladuje Ona.

Medtem je povsem pozabil na svojo vlogo, saj ga je prevzel dih drugačnosti – alkimija, s katero človek poseduje magične in čudežne moči pretvorbe lastnega fizičnega sveta.

Zgodila se je preobrazba Njegove osebnosti, saj ga je Njena energija objela in predrugačila s takšno močjo, da je postala drugi del njega samega.

In obratno …

Tudi Ona, obogatena s spoznanji o Njegovi vlogi, se je odučila igrati samo sebe in sprejela Njegovo vlogo, kot bi bila Njena.

S tem ko se je oblekla v Njegovo srajco in obula Njegove čevlje, je za dovolj trenutkov pozabila nase.

Njegovo srce je začutila pod svojo kožo. Odkrila je lijak ljubezni, skozi katerega je pretočila samo sebe do Njegove biti.

S tem je polovica nje same postala Njegova polovica.

… dve polovici sta ustvarili eno celoto, kar pa sploh ni več čudež, saj je povsem preprosto in matematično dokazljivo.

V tej celoti je On On in Ona.
In v tej celoti je Ona On in Ona.

Preprosto izginejo meje, kdo je kdo. Oba sta eno ali dve celoti.

V tej popolni enosti ni več občutka razdvojenosti in ločenosti.

Oba sta vse. Oba sta nič.

Tudi NIČ ima tako kot VSE, svojevrstno lepoto.

VSE le ni tako oddaljeno, da ne bi moglo obstajati prav tukaj in zdaj …
…, ko NIČ več ni občutkov za nadvladanje, posedovanje, želje po nadzoru in ljubosumju ali občutkov zapuščenosti in prevaranosti.

Ja kdo pa je sploh lahko ljubosumen nase?

Kdo bi pa sploh hotel zapustiti sebe?

Prevarati sebe ali kako drugače izgubiti SEBE?

Nemogoče!

Ta fenomen ljubezni zaobide vse običajnosti, ki se jih (samo na videz) ne da preseči.
Kdo pa želi sebe namerno raniti? Samo ta, ki je nezdravega uma.

Kdo želi sebi škodovati, sebe nalagati ali kako drugače opehariti? Samo popolni bedak!

No, torej!

Preseči dvojnost ni mačji kašelj in ni nekaj, kar se doseže od danes do jutri.

Vsekakor pa je možno zavestno – z zavedanjem, da je Njegova vloga tudi Njena in Njena Njegova.
*
Ko v igri, ki jo imenujemo Življenje, presežemo vsako razlikovanje in ločenost človekove narave – Njegove in Njene narave – potem ni več tako oddaljena misel, da se ta igra lahko zaključi na čudežen in človeka vreden način.

Postati osvajalec »bojnega« polja z vživljanjem v vlogo nasprotnega spola, nosi v sebi okus zmagovitosti.

Zmage nad lastno nevednostjo, ki tlakuje pot v »nebesa« že na zemlji.

Ali ne diši to po absolutni svobodi? Telesa, duše in duha, ki povezujejo vse ustvarjeno?



Metuljček Cekinček, kje si pa bil ...

Pri majceni cvetki sem s čebelico Majo medu se napil ...


petek, 17. maj 2019

Ali je ljubezen čustvo?



ALI JE LJUBEZEN ČUSTVO?

Ljubezen NI čustvo! 

Ljubezen NISO naši občutki!

Ne morejo biti! Ljubezen je vse kaj drugega, vendar se mi tega NE zavedamo.

Če bi morala opisati ljubezen z eno besedo, bi rekla: »Ljubezen je ZAVEDANJE!«

Ljubezen je TU, ko se je zavedamo – zavedanje ljubezni ali zavest o ljubezni. In to je popolnoma vse.

Pa poglejmo pod drobnogled to trditev in se postavimo v vlogo opazovalca, ki v mimohodu opazuje »igro«, imenovano ljubezen.

Sicer se ljubezni ne da opisovati z vzvišenimi besedami – čeprav pravkar to poskušam. Drugega orodja kot besede niti nimam, vsaj ne za vse tiste BREZ ZAVEDANJA.

Ljubezni namreč ne morem strpati v nobeno običajno obliko s pomočjo besed. Lahko se je samo zavedam.

O čem potem sploh govoriti, se boste morda vprašali?

Seveda ljubezen niso besede, ki jih izrekamo in na koncu to niso niti naši občutki.

Občutki so vedno subjektivno obarvani. Lahko so občutki veselja, sreče, radosti, zaljubljenosti in dobrega razpoloženja. Po razmisleku pa ugotovimo, da tem občutkom po določenem času (včasih že zelo hitro) sledijo občutki žalosti, nezadovoljstva, strahov, sumničenj, prevaranosti, zapuščenosti, ljubosumja, jeze, nemoči ipd.

Le kako bi potem takem to sploh lahko bila "čista" ljubezen?

Izmenjevanje stanja zadovoljstva in nezadovoljstva niha bolj ali manj v skladu z zunanjimi vplivi in brez zavedanja, kaj se nam v resnici dogaja.

Posledično ne moremo ostati ves čas v občutkih sreče in ljubljenosti. Če pa bi se to (na primer) zgodilo, kako bi potem sploh poznali trpljenje, žalost in bolečino.

Nemogoče! Potem bi poznali samo pozitivne občutke. Pozitivni pa so samo zato, ker poznamo njihovo drugo plat – negativno občutenje. Temu se ne da izogniti.

Občutki si sledijo diametralno, vse pa vedno sledi nekim impulzom, ki so posledica doživljanja na ravni osebnosti.

Zatorej tudi občutki NISO merilo za ljubezen.

Občutke ljubezni lahko izkazujemo, delimo in tudi ubesedujemo – VEDNO pa se zgodi, da popustijo in postanejo njeno živo nasprotje.

Če je ljubezen vse kaj drugega kot izkazovanje občutkov – kaj potem sploh je?

Ljubezen samo JE ali pa je NI. Je takrat, ko se jo zavedamo – smo v stanju zavestnosti.

V telesu se odraža to stanje kot ugodje, izpolnjenost in mirnost – sprejemamo vse, tako kot JE.

Saj v resnici ne moremo ničesar spremeniti – ljubezen JE ali pa je NI!

Ko v nas ljubezen pljuje, vibrira in se njena energija prosto pretaka, takrat smo je polni in povsem odprti. Takrat se ljubezen brez vsakega truda ali napora pretaka še na druge.

Nekateri pravijo temu

svetloba (ker smo ugnali temo v sebi samih),

nekateri svoboda (ker nismo v nič in z nikomer ujeti) ali

razsvetljenje (ker od ljubezni ničesar nočemo, ničesar ne obvladujemo, zahtevamo in nikogar ne posedujemo).

Zato je ljubezen nekaj tako preprostega in naravnega, kot je naravno, da obstajata sonce in svetloba, luna in tema, oblaki in dež, veter in prepih, mirnost in tihost … In ne nazadnje, kot obstajata vesolje in njegova neskončnost, večnost …

V tej preprostosti in naravnosti se tudi sami počutimo celi – nedeljivi – ali CELOVITI, ko nas v imenu ljubezni prav nič več ne vznemirja.

Z vse večjim zavedanjem sebe ali spominjanjem sebe: »Kdo v resnici smo!«, se zgodi zavedanje naše prave narave – prvobitnosti vsega obstajanja in s tem tudi resnice o ljubezni.

Ko smo sami celoviti, posamezni občutki zbledijo, čutimo brez čustev, brez sentimentalnosti in njenih naravnih posledic. 

Čuti pa postajajo vse bolj izostreni, popolnoma čisti. (Ob-čutki se samo skrivajo ob naših čutih.)

Zgodi se sposobnost zaznavanja in dojemanja duhovnih prvin in pojavov: intuicija, jasnovednost, komunikacija z notranjim ali "višjim" vodstvom ipd., čemur sledi popolna preobrazba v dojemanju čustvenosti. 

Takšne bodo tudi izkušnje, ki se porajajo skozi to čistost: čiste, globlje, bistvene. Čutnost pripomore k dvigu zavesti, a brez čustvenih nihanj. 

Zato ljubezen niso naši občutki. Ljubezen je ČUT naše biti, ko se tega zavedamo - ko smo v stanju zavesti. 













sobota, 11. maj 2019

VAJA ZAMIŠLJANJA



Poskusimo z eno izmed vaj v zamišljanju. Izberimo resnico, da smo v svojem svetu srečni in zadovoljni. Osmislimo si pogled na partnerja, ki je naša boljša in močnejša polovica. Postavimo ga na piedestal občudovanja in spoštovanja. Kaj mislite, kaj se bo zgodilo, ko bo partner začutil, da je v naših očeh občudovan? Posezite v zamišljanju v iskrenost, pomeni pozabite na preteklost, neljube dogodke in oprostite vse »nerodnosti«, storjene iz nevednosti in nerazumevanja »besede« ljubezen.
Vsaj poskusimo! Poglejmo v globino - iz oči v oči - svojega partnerja, primimo ga za roke in dovolimo, da se energije pretakajo. Ne uporabljajmo velikih besed, ker niso potrebne. Samo medsebojno se občutimo. Samo imejmo se/bodimo in poskusimo z očmi vzdrževati ljubeč stik. V tem zamaknjenem stanju dobimo priložnost, da se celostno povežemo skozi oči. Lahko se zgodi, da bo telesi zajela toplina, občutenje neke nove bližine in pripadnosti. Zrcaljenje skozi oči se bo prenašalo po vsem telesu in preplavljalo občutke z nežnostjo in milino. Morda se nam bo zazdelo, da še nikoli nismo prav zares »pogledali« v človeka ob sebi in da je v resnici »nekdo« drug, kot smo to »videli« do zdaj.
Ko na drugega pogledamo z božanskim vidom, v ljudeh vidimo le dobro. Če v drugih iščemo boga, se bodo ti drugi drugače odzivali na nas.
Ko sebi in partnerju dovolimo takšno izkušnjo in se prepustimo, da nas vodi srce se zavedamo, da nam je stal za vratom nekdo, ki je hotel preprečiti to zbliževanje. Nekateri ga imenujejo »ego«, drugi »jaz in moj prav«, tretji »nimaš me dovolj rad«. A v teh trenutkih nihče ne bo imel veljave. Samo odpiranje srca in popolna predaja - na milost in nemilost - lahko prinese olajšanje. In težko pričakovano odrešitev našim notranjim nesoglasjem in veleumnim prepričanjem o pomembnosti »nepomembnosti«.
 Že samo zamišljanje tega stanja nas lahko razoroži in pripelje do odločitve, da bomo ob pravi priložnosti to tudi storili. Zakaj pa ne? Ima kdo pomisleke? Potem je »ego« resnično na delu in dokler mu damo vso veljavo, se v ljubezenskih odnosih načeloma ostaja praznih rok. Dokler nimamo namena popustiti in dopustiti srcu, da na široko odpre svoja vrata, tako dolgo nam bo visel nad glavo meč, ki smo ga na to mesto postavili sami. Nihče nas ne sili trpeti razen nas samih. Osmisliti partnerski odnos je delo dveh src in dveh duš. Še dobro, da ju imamo - to naše skrivno »orožje«. Samo njuni zaslugi se bomo kasneje lahko poklonili, če bomo zmogli zavestno uporabiti njune moči.
»Ego« bo tako izgubil moč in veljavo, naše življenje pa se bo obrnilo na glavo. Namesto obsojanja in dlakocepskega razčlenjevanja preteklih dejanj ali občutkov se bo začel proces iskrenega in sočutnega zbliževanja. Ko se enkrat kolo obrne v drugo smer, gre vse lažje. Samo tehtnica se mora prevesiti in pokazati v smer ljubljenosti. Moč ljubezni bo prevesila občutke iz glave v srce.
Nimamo toliko časa, da bi ga tratili za tako velike neumnosti, kot so laži, pretvarjanja in poneumljanja samega sebe. Pozabiti na svojo osebnost in priklicati povezavo s svojo dušo - pravo in resnično vrednostjo obstoja - se sliši čudno samo tako dolgo, dokler ne poskusimo. Otroci, ki nekje do petega leta še nimajo oblikovane osebnosti, so pristna in čuteča bitja. Kdaj pa kdaj se zazrimo v te nedolžne otroške oči in poskusimo poiskati v njih otroka v sebi. Začudeni bomo, kako preprosto je postati otrok in se čuditi temu, čemur se čudijo otroci. Zakaj ne bi postali spet kdaj pa kdaj otroško razigrani in igrivi? Saj so to osvobajajoči trenutki sreče in čiste radosti. Svet spet pridobi mavrični pogled in privlačnost, kjer se čudeži nizajo smejoč eden za drugim.
Želim vam prijetno popotovanje v notranjost in zamišljanje vsega, kar bi postali, če bi si dovolili. Čarobnost čaka za prvim ovinkom. Pa ne se čuditi, zakaj ste pozabili. Pozabili ste, ker ste vmes obstali in zaspali, misleč, da je to spanje pravičnega. Le kdo je tukaj in zdaj tisti, ki zna presoditi »pravično«? Menim, da samo srce.

ODLOMEK IZ KNJIGE: 
Ime ji je Ljubezen (Simona Babič) - samozaložba 2018

nedelja, 05. maj 2019

Ljubezen je res neverjeten fenomen!


Deluje prav nasprotno od pričakovanega.

Spomnite se, kdaj se zaradi ljubezni počutili prav zares vznesenega?

Ali takrat, ko ste jo iskali, zanjo moledovali, se ji nastavljali ali jo privabljali na tisoč in en način – bolj ali manj izvirno?

Hm, odgovor je jasen. Ni mogoče, da bi se v tem duhu ljubezen sploh spomnila »postati« ljubezen.

Ali pa morda takrat, ko ste rekli: »Bo, kar bo!« in spustili vse vajeti ter se prepustili njenemu objemu na milost in nemilost?

No – tukaj smo že malce bližje vznesenosti in občutenju resničnosti v ljubezni.

Morda pa ste se ji kdaj približali na povsem drugačen način? Ste jo želeli iznenaditi, obleči v svoje srce, se ji z zaupanjem predati v popolnosti, z njo deliti celega samega sebe, brez kančka razmisleka, kaj bi lahko prejeli v POVRAČILO?

Verjetno bodo na tej stopnji le redki prikimali, kajti večina od ljubezni vedno v povračilo »nekaj« pričakuje. Pa naj bo to  vsaj naklonjenost, občutek pripadnosti ali vzajemnosti. Ali pa še kaj več, kot je na primer varnost, pomoč pri čemer koli ali celo skupna nadaljnja pot …

Se zavedamo, da ko od ljubezni »nekaj« pričakujemo, se od nje že v osnovi oddaljujemo?

Tega pa nihče noče – a vendar se večini prav to dogaja. Prevladajo želje, da bi naj naša «ljubezen« sprejela naša prepričanja, tradicijo, veroizpoved in še marsikatero miselno »navlako«, ki jo nevede (ali vede) počasi in vztrajno, kot strup, vsiljujemo nekomu, ki ga »ljubimo«.

Vsa pričakovanja pa ljubezen dobesedno zadušijo!

Brez zavedanja vstopamo v rutino in vzorce, ki smo jim priča že od otroštva. In običajno smo vsi že bili priče nečesa, kar nima ne okusa, ne vonja niti videza po ljubezni.

Tako z debelo kopreno čez oči sanjamo nejasne sanje o podobi ljubezni, o kateri se nam občasno preblisne, kaj bi lahko bila, a ji že naslednji trenutek ne zmoremo posvetiti pravega časa in vse pozornosti, ki bi je v resnici bila vredna.

Zakaj je to tako?

Ker nas razum prepričuje, da ljubezen obstaja samo v pravljicah in da v resnici pač ne obstaja. Da je življenje trdo in kruto in da je »tista« ljubezen nekaj povsem nedosegljivega. Da se tako ali tako vedno vse sfiži in izjalovi in da slej kot prej nosi le boleče občutke, trpljenje in nevzdržno hrepenenje …

Resnica pa je povsem obratna! Ljubezen je že po svoji celovitosti in svojem izvoru nekaj najbolj preprostega.

Da – res je, kar sem napisala! To so sicer zelo velike besede, vendar če jih ne bi izkusila v vseh njenih razsežnostih in možnih različicah na lastni koži, jih ne bi delila. Zatorej …

Kakopak  se mora do te svete resnice dokopati vsak sam. Smeri in poti je nešteto, a vrh je le eden.

Popolna ljubezen v blaženem stanju obstaja. Za povrhu pa ima v sebi še obilje resnične svobode. Človeku predstavi razsvetljenje in pomirjenost z celim svetom.

In če to ni dovolj velik razlog, da se človek odpravi na pot, potem res ne vem kje ga iskati?

Če si med temi, ki jim je že zdavnaj dovolj trpljenja v imenu ljubezni, dovolj nemira v sebi in občasno že nevzdržnih bolečin, ki jih »domnevna« ljubezen nosi na pladnju tako rekoč vsak dan – potem se boš na pot preobrazbe doživljanja ljubezni slej kot prej tudi odpravil.

Vprašanje je le ali je mera vseh prevar, laži in manipulacij prerasla vse meje, ki jih človekovo telo, srce in duša še zmore prenašati?

Blaženost, izpolnjenost in mirna plovba v ljubezni … Le kaj bi to lahko pomenilo v praksi?

No – ena izmed poti in načinov prenosa ljubezni v vsakodnevno življenje – ljubezen živeti v polnosti njenega pomena – je  opisana v treh knjigah o ljubezni.

Vrstni red njihovega nastanka se glasi:

1.    Knjiga: VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA (2015)
2.    Knjiga: Ljubezen@izbiraj.Si? (2016)
3.    Knjiga: Ime ji je Ljubezen (2018)

Več o ponudbi »kako do knjig« sledi v nadaljevanju!

Simona Babič (Pisarka Simona)

Žajbelj ali kadulja - simbol večnosti

četrtek, 02. maj 2019

ZAMIŠLJENOST ...



Zamišljenci »velikih« idej niso razmišljali, da bi morali biti opaženi, kakorkoli pohvaljeni ali nagrajeni. S svojo predanostjo zamislim so pozabili na čas in prostor, po navadi tudi na ljudi okoli sebe. Potopili so se v svoj svet ustvarjalnih zamisli in s tem optimalno porabljali čas in energijo. Čudežno!
V stanju zamaknjenosti - ko nismo nikjer drugje kot točno zdaj in tukaj - smo najbolj ustvarjalni. Iz nas šviga vsemogočnost in resničnost zavzame povsem drugo dimenzijo. Osrečujoča in osvobajajoča izkušnja se bo s časom utrjevala v vse daljša obdobja, ko bomo resnično prisotni - prebujajoči ljudje.
Na tak način se je »rodila« Pisarka Simona«. Iz stanja zamaknjenosti so začele švigati ideje vse hitreje, kot jih je rokam uspelo zapisovati. Po preletu ustvarjenega sem se vedno pogosteje zmogla nagraditi - s smehom, veseljem, zanosom in poskočnostjo. Namesto izgubljanja energije sem jo v resnici pridobivala in imela vedno več. Potrebovala sem manj počitka, želja po ustvarjanju pa je rastla iz dneva v dan.
Vmes sem pomislila, ali bi lahko vrelec usahnil, če bom tako neustrašno hitela, pa sem se hitro udarila po prstih. Ustvarjalnost nima omejitve niti v roku trajanja niti pomena v tem, kje trenutno sem.
Lahko sem v avtomobilu, pred računalniškim zaslonom, na sestanku (neproduktivnem), med tekom, plesom oziroma kjerkoli, prebliski letijo sem in tja in se samo kopičijo. Vsaki zamisli sledi nova in ugotovila sem, da vir nikoli ne bo usahnil. Kvečjemu se bo odprtina še razširila in iz nje bo privrelo samo še več zamisli nikakor manj.
»Svetovne« navdihe prejmem največkrat takoj po meditaciji, kar mi pove, da je umirjanje uma resnično najmočnejša tehnika realizacije samega sebe ali svojih idej. Seveda pa ima vsak svoj način tovrstnega odkrivanja, zato je moj primer le en med številnimi.
Vas čaka za vogalom vaš svet in odkritje le-tega bo za vas »svetovno«. Ni ga človeka, ki ne bi imel v sebi potenciala po odkritju nečesa »novega« in sebi lastnega. Najboljše pri tem pa je, da ni omejitve v letih. Ne glede na to, v katerem starostnem obdobju smo, vedno lahko začnemo … poudarek je na vedno.
Posvetitev in posvetovanje s seboj nosi toliko darov in je vredno vsega časa in truda. Poskusite se prepričati, ali bi navedeno lahko koristilo tudi vam.
Moje zamisljivo področje je LJUBEZEN. V svetu ljubezni se »učim« in vsakič nadgradim s kakšno novo domislico. Včasih je vse skupaj podobno igri. Igri mojih občutkov, povezanih z naključnimi dogodki. Rada posegam po spoznanju intuitivno in iz vsakodnevnega dogajanja, ker mi nosi odkritja, ki jih iščem. A iščem dobesedno vse, kar je povezano z ljubeznijo. Z ljubeznijo v meni, v drugih, v okolici in v vsem, s čimer je pogojen naš obstoj.
Potujem in iščem izkušnje tudi v drugih svetovih - na primer astralnem - se povezujem z dušami, ki so mi v tem življenju blizu oziroma sem z njimi povezana že od bog ve kdaj! Zanima me človeško delovanje izven obsega običajnega in iščem resnice za osvoboditev iz vseh strani. Vse to je možno samo skozi pogled ali »očala« ljubezni. Moči ljubezni so neprecenljive in v tem duhu sledim osmišljanju svojega življenja - iskanju višjih resnic - v pomoč sebi in drugim.
Če se ozrem nazaj, vse do zgodnjega otroštva, me je vedno spremljalo iskanje ljubezni. Pretresala sem jo na tisoče načinov, bila pozorna na njena znamenja in dejanja, v katerih pa sem v glavnem prepoznavala, da se ne uresničuje.
Prav to dejstvo je vodilo v vživljanje filma v katerem me bo enkrat doletela ljubezen tako kot še nikogar. Kovala sem jo v »nebesa! Sanjarjenju sem dodala še pridih nedosegljivosti, iskala primere v »zunanjem« svetu - med »velikimi« junaki takratnega časa - in se utapljala v ljubezenskih zgodbah drugih ljudi (v knjigah ali v stvarnem življenju), kjer sem venomer iskala srečni »konec««. Vedno znova sem se spraševala »v kakšni neki obliki se bo prav meni uresničila ta večna in neskončna beseda, ki jo imenujemo LJUBEZEN«? Tako sem imela v sebi vgrajen koncept velikega hrepenenja z mogočno vizijo, da bom »nekoč – nekje« našla ljubezen, ki išče prav to, kar iščem sama. Podzavest je vedela, da je možna, da obstaja, da sem jo »nekoč« že izkusila … Le kako bi lahko drugače o njej tako živo sanjala?

  • odlomek iz knjige: Ime ji je Ljubezen 
  • (Simona Babič, samozaložba, nov. 2018)