SI LAHKO MALO TIŠJI?

V tišini so neskončne zmogljivosti,

ki jih ne more izraziti ali oblikovati niti ena beseda.

Izgovorjena beseda ima omejen potencial, medtem ko tišina nima omejitve.

ZALEZUJTE TIŠINO V SEBI!

Iztočnica mojega današnjega pisanja je »beseda« TIŠINA. Izražena v globoki notranjosti vsakega posameznika in ki pozna vse odgovore na naša vprašanja.

Ko se podamo v »polje« tišine, bomo prejeli odgovore na veliko, če že ne na vsa vprašanja naše biti.

Zavedanje, da bo tišina v nas »ustvarila« nevidno, nesluteno in neizpolnjeno, je samo po sebi darilo nam samim.

Poglobiti se vase, pomeni prisluhniti tišini v sebi. Nimamo veliko drugačnih možnosti, da bi prejeli odgovore na vprašanja, ki nas vsakodnevno mučijo, najedajo ali hromijo do te mere, da se vrtimo v enem in istem krogu … enih in istih mislih, dejanjih in ustrahovanjih samega sebe.

Tišina je največje darilo samemu sebi, če ozavestimo njeno blaginjo in njene neskončne zmožnosti.

Tovrstna »dejavnost« nas pripelje do rešitev, ki jih v preglasnem zunanjem svetu ne vidimo in posledično ne prepoznamo.

Postavitev dnevnih dejavnosti v tišino bo okrepilo naš čut za intuicijo in nas nežno napotilo k odgovorom, ki jih tako ali tako nosimo že v sebi.

Večina pričakuje odgovore od drugih v zunanjem svetu, med ljudmi, ki so »pametnejši«, izkušenejši ali imajo tisto »nekaj«, kar sami nimamo.

Napaka! Generalna in absolutna napaka. Samo mi sami (in nihče drug) nam ne more z zanesljivostjo povedati ali dati napotila ali recepta za naše srečno življenje.

Da! Lahko nas usmerja, svetuje, priporoča, teši ali kako drugače pomaga iz srca ter z vsem občutkom za sočloveka in to nadvse sočutno. Ampak to je tudi vse.

Ali pa vse to, kar na ta način »prejmemo« od drugih drži, pa moramo raziskati in uravnotežiti v nas samih?

Le mi vemo, ali bi neko priporočilo veljalo tudi za nas. Ali je v skladu z našimi najglobljimi in srčnimi željami in ali smo v stanju živeti po vzoru drugega?

To pa lahko ozavestimo le v tišini, ki nam bo začela odpirati polje svojih neštetih možnosti, med katerimi bomo našli in izbirali zase to, kar je v skladu z našo dušo in prav našim potencialom.

Tišina bo pokazala na tisti del v nas, ki je samo naš in ga nima nihče drug. Kajti dveh, ki bi bila identična, absolutno skladna in imela popolnoma enake življenjske poti, tako ni.

Lahko nam je cilj skupen, lahko, da se strinjamo, kam želimo priti. Lahko imamo enak namen in smo sposobni velike pozornosti v dojemanju stvarnega sveta. Vse to je možno.

Ampak, kako bomo ravnali in točno, po kateri poti jo bomo ubrali (ob kateri kamen se bomo spotaknili, ga nehote brcnili ali ob kateri korenini zagozdili …) pa je samo naša pot.

Redko se zgodi, da bosta dva v večji skupini naredila skladen in popolnoma enak korak (stopila na isti kamen, na isti del veje, maha ali poteptala isto travico). Vsaj v niansah bo izbral vsak zase malo drugačno pot.

Torej! Opreti se na drugega je dragoceno. Poiskati pomoč je dobrodošlo. Naleteti na podobne ljudi je razveseljivo. Vendar bo naša pot, še vedno samo naša.

Prav zato pa je še kako pomembno ozavestiti, zakaj izbiramo takšne korake in zakaj ne drugačne. Zakaj in v čem smo drugačni od drugih in s čim lahko pomagamo sebi, da to spregledamo. In s čim lahko pomagamo drugim, da to »spregledajo«.

Tišina je vedno v nas, samo da je ne »slišimo«. Ustaviti se in prisluhniti tišini v sebi, pomeni spoznavati samega sebe.

Kako osvobajajoče je spoznavati samega sebe. Kako čudovito je spoznati svoje srčne želje (pomislite pri sebi, če resnično veste, kaj si želite – ni tako preprosto, kot se to zdi na prvi »pogled«) in jih živeti.

A najprej se treba zalesti v tišino v sebi. Najti tisti del sebe, ki tiho čaka, da se izrazi. Tudi tišina je »živa«. Živi izza zvoka. Je transcendentna, prerašča zvok.

Življenje se izraža skozi tišino ali dobesedno skozi neobstajanje zvoka. Živi v ozadju vsake besede.

Prav zaradi tega je v tišini neskončen potencial, ki ga ne more izraziti ali oblikovati niti ena beseda. Izgovorjena beseda ima omejen potencial, medtem ko tišina nima omejitve.

Tišino aktiviramo z močjo namena in s pomočjo meditacije.

Razmislite, ali bi lahko bila meditacija vaša pot do notranje tišine in odgovorov, ki čakajo v vas, da jih »slišite«?

Tudi vstop skozi »vrata« v meditacijo kot doživljanje in dojemanje tišine, bom v bližnji prihodnosti podelila z vami.

Vas pa spodbujam, da raziščete tovrstno literaturo, se morda pogovorite s kom, ki meditacijo že izvaja ali se povežete s katero izmed številnih skupin, ki »poučujejo« njene osnove.

Samo odločiti se je treba in izbrati. Ne pozabite! Vredni ste vsega časa in vse pozornosti do sebe.  

Pisarka Simona

Kakšno naključje!

Pravkar sem "naključno" odprla svojo knjigo Ljubezen@izbiraj.Si? pri poglavju INTUICIJA. 

Zanimivo, sem pomislila. Prav te dni berem knjigo INTUICIJA - mudrost pravoga izbora (A. P. Kezele), leto izdaje 1997.

Kakšno naključje! Hm, naključij pa ni! No, torej! 

Ker se vse skupaj naključno navezuje na mojo predhodno spletno objavo PRIŠEPETOVALEC (15. julij 2017), vam v zabavo in užitek in v neke vrste nadaljevanje razmisleka o močeh intuicije, prilagam dva odlomka iz svoje 2. knjige Ljubezen@izbiraj.Si?

Ob enem pa vas vabim, da tudi sami začnete razmišljati o tej veščini, ki jo prav vsi ljudje na tem svetu lahko razvijemo do neslutenih možnosti in s tem zavestno sodelujemo pri oblikovanju svoje prihodnosti.

Vse moje poletje 2014 je bila bitka v nekih novih pozornostih, v katere me je usmerjal glas. Čigav glas? Ta glas sem vedno znova povezovala z njim, s Simonom. On me ogovarja, me vodi in dviguje energijo in usmerja, sem bila prepričana. Morda z namenom, da lepega dne osvojim to veščino tudi sama. Bere se neverjetno, vem!

Sem bila v resnici jaz njegova sogovornica ali moja nadčutnost, moja nadzavest, moje duhovno zaznavanje? Ne vem, kako naj še to drugače imenujem, kot »ali je to bil Bog v meni?«

Vedno bolj pozorna sem postajala na to, kar se je v meni dogajalo.

Vsa navodila, slišana, občutena, tudi videna, sem vse bolj upoštevala. Zakaj? Zato, ker sem spoznala, da me vodijo dobronamerno in da pridobivam.

Vse, dokler mi ni postalo jasno, da me je obiskala jasnovidnost, jasnočutnost, jasnovednost in jasnoslišnost. Z eno besedo, odprta sem postala močnim zaznavam svoje intuicije. Ker sem dovolila, me je vodila. Noro spoznanje vam rečem.

Od začetka sem se teh sporočil tudi prestrašila. To je bilo v mojem življenju res nekaj popolnoma novega.

Žal si o tem zaznavanju v tistem obdobju še nisem upala z nikomer spregovoriti. Saj veste, le kaj si bodo pa ljudje mislili o meni, če jim začnem pripovedovati vse štorije teh zavednih zaznav.

No, danes o njih celo pišem. Toliko o tem, koliko mi je še v resnici mar, kaj bo kdo mislil.

Tako mi je postalo veliko lažje, ko sem torej spoznala svojo novo prijateljico, intuicijo, ki sem se ji zlagoma zaobljubila. Njej sem postala predana in zavezana. Pokazala mi je, da je nezmotljiva, da me ljubi in mi bo stala ob strani tudi, če me vsi zapustijo.

Jasno mi je nakazala, v katero smer naj se v prihodnje podam. Najino sodelovanje imam namen še razvijati, nadgraditi in ji po možnosti slediti vse do najvišjih sfer. Kje so njene meje, če sploh so, bom sčasoma tako ali tako ugotovila sama.

Ko bom v sebi razkrojila strahove, ne bom od nikogar več čustveno odvisna. Nihče ne bo vladal mojim občutkom. Osvobajajoče spoznanje!

Opustiti moram svojo potrebo po odvisnosti in se osvoboditi teh vezi. Želim biti svobodna in hkrati odrešena zasvojenosti od odnosov.

Seveda to ne pomeni, da ne bom med ljudmi in zelo uživala v njihovi družbi, vendar le-ti ne bodo imeli nobene moči, da bi me ali osrečili ali onesrečili. S tem me tudi nihče ne bo več mogel razočarati. Preprosto moram v vsem kar se mi dogaja prepoznavati, da je za nekaj dobro. Kljub dejstvu, da vse, kar se mi zgodi, ni tako lepo.

Kako priti do tja? Sčasoma. Zlagoma. In živeti za trenutke v dnevu. Z otroškim začudenjem in zavedanjem vsega lepega okoli sebe. Vsak otrok ima v sebi Boga. Ko ga prikličeš, postaneš igriv, nasmejan in zvedav, ne da bi se točno zavedal, kako. Hrano iskati v naravi, dobesedno in v prenesenem pomenu. In pa Ljubezen do dela, ki te radosti in krepi v vseh pogledih. Vse to so zdravila za Dušo. Odkriti radost svoje Duše in to je to, kar pravkar počnem.

(konec 1. odlomka)

*

Velikokrat se je nepričakovano pojavil napev. Pa ne, da bi ga pravkar slišala. Nekaterih morda nisem slišala že vrsto let. Sem predvidevala, da sem jih že pozabila. Naenkrat pa se je v moji glavi začel vrteti najprej glavni refren, kasneje cela pesem/popevka in mi prenesla natančno sporočilo, kako ravnati ob nekem dogodku.

Zgodilo se je, da sem sedela ob nekom, klepetala in med razgovorom dobila navodilo, kako naj odgovorim. Čisto in jasno slišano sporočilo.

Tudi v zvezi z določenimi ljudmi sem dobila sporočilo, kako naj ravnam, kaj jim porečem ali jih pustim za seboj in nikoli več ne poiščem.

Druga sporočila so me spet napotila k določenim ljudem s točno določenim namenom. Navdih je bil jasen, kaj jim naj povem.

Nekatera sporočila so me želela odvrniti od moje odločitve, če sem se imela namen nekam odpraviti. Na primer, občutenje v telesu je bilo tako glasno, da ni dopuščalo ugovora. Dobesedno me je odvrnilo od mojega prvotnega namena.

Nenavadne so bile tudi motnje frekvenc pri poslušanju radia, pogovorih po telefonu ali pri delu na računalniku. Primer, sedela sem v avtu, po radiu se je vrtela pesem in jaz sem o nečem razmišljala ali imela neko dilemo. Ko se je zgodila motnja ali šum na radijskem sprejemniku, sem postala pozorna. Šum se je zgodil v tistem delu pesmi, ki mi je dal odgovor na vprašanje. Iz besedila pesmi sem dobila odgovor. Lahko je bila to samo ena beseda, ki jo sovpadala z mojim vprašanjem.

Ko sem se na te motnje v radijskem sprejemniku že navadila, sem jih začela pričakovati. Ko sem odgovor čakala, ga ni bilo. Zgodil se je vedno spontano oziroma nepričakovano. Ko se nisem zavedala, da ga čakam.

Nekoč sem poslušala radio in kot vedno nekaj razmišljala. Naenkrat so se začele same od sebe menjavati radijske postaje kot po tekočem traku in se ustavile na določeni frekvenci. Takrat slišana pesem mi je dala odgovor. Nekdo bo rekel naključje, drugi, da naključij ni.

Še bolj nenavaden je naslednji primer. Spet sem se vozila v avtu. Vrtela se je meni všečna pesem, zato sem jo na vse grlo prepevala. Začutila sem silno željo, da mu povem: »Ljubim te!«. Že naslednji trenutek je nastala na radijskem sprejemniku motnja za nekaj kratkih trenutkov. Na kar sem ponovila svoj ljubezenski izliv in takoj nato druga motnja frekvence na radiu. Nisem štela, kolikokrat sem ponovila stavek »Ljubim te!«, a je vsakič za to mislijo je nastala motnja frekvence. Naključje, ki to je ali ni? Vam zaupam, ob kateri pesmi sem to doživela? Vrtela se je pesem Dancing Queen, ABBA.

Sporočila so prihajala tudi v obliki slik. Ko se mi je zastavila skrb ali pomislek, sem prejela sliko, v kateri sem videla, kaj se bo zgodilo. Slikovna sporočila so mi odvzela skrb. Včasih so bila prav šaljiva. Na primer, ko sem na počitnicah zaprla zadrgo na šotoru in se odločila, da je čas za spanje, sem pomislila: »V tuji deželi in neznanem kraju kampiram sama. Upam, da se ponoči ne bo kakšen nepridiprav odločil, da me obišče.« Ko sem legla, se je v moji glavi začel vrteti črno beli film. Pred šotorom je stal on, ki me je prišel čuvat, da bi mi odvzel strah. Zavzel je vojaško držo in pred vhodom zakorakal od leve proti desni in obratno ter v tem ritmu naprej. Potem je sedel in bil pozoren na okolico. Kot da bi me želel razvedriti, pa je naenkrat vstal in začel plesati. Ustvarjal je svojevrsten ples, postavil roke ob boke, se vrtel, vrgel pete v zrak in podobne akrobacije. Tako sem z nasmehom na ustih zaspala.

...

(konec 2. odlomka)

Knjiga čaka na vas skoraj v vsaki slovenski knjižnici. Če jo želite imeti pri sebi, jo lahko naročite preko spleta na:

http://www.pisarkasimona.com

PRIŠEPETOVALEC

Kdo je naš prišepetovalec? Zakaj ga ne slišimo? Morda zato, ker ga ne »priznavamo«? Ne verjamemo, da ga imamo? Ker ga ne vidimo?

Pa vendar, VSI ga imamo. Ne glede na vse naše sprenevedanje.

Smo resnično »gluhi« za vsa njegova sporočilo? Mislimo, da je bolje, da ga ignoriramo, se delamo, kot ga sploh ne bi bilo …

Kako redki mu sploh prisluhnejo? Se ustavijo, so pozorni na trenutek in razumejo njegovo sporočilo?

*

V resnici pa smo VSI lahko vedeži in NE reveži!

*

Kdo je torej ta »dobronamernež«, za katerega se ne zmenimo?

Ime mu je intuicija in dobesedno pomeni »notranja pozornost«. Intuitivni domislek, intuitivno spoznanje, intuitiven duh, intuitivno odkrita resnica, intuitiven umetnik … predati, prepustiti se intuiciji, delati, ustvarjati po intuiciji, imeti intuicijo, obdarjen z intuicijo … VSE to so izreki, ki smo jih že slišali.

Pa jih znamo uporabljati zase, za svojo blaginjo?

Večina ljudi o tem ne razmišlja. Morda samo ob redkih trenutkih, ko se v svojo intuicijo dobesedno zaleti in dobi odgovor pred svoje oči. Da, šele takrat za trenutek pomisli, da jo ima. A po navadi nanjo kmalu pozabi.

*

Ko se prebudijo intuitivne moči, se nam razkrijejo življenjske poti!

VSAK ima intuitivne moči in VSAK jih lahko uporablja!

Kako? Tako!

Naše »usode« se pišejo sproti. Spreminjamo jih z vsako besedo in prav z vsakim dejanjem.

Prava intuitivnost je dostop do tistih informacij naše duše, s katerimi lahko najugodneje vplivamo na trenuten položaj in s tem poskrbimo za najboljši izid.

Intuicija je šepet, preko katerega duša, naši vodniki, angeli … razkrivajo, kateri korak bo za nas najprimernejši.

*

Kako dostopati do teh informacij?

Poznamo dve vrsti znakov. Zunanji, ki prihajajo neposredno iz okolice (zunanja resničnost). In notranji, ki prihajajo iz naše notranjosti (notranja resničnost).

Kako uporabljati zunanje intuitivne zaznave?

Svet je neskončen preplet energij in za njimi se »skrivajo« intuitivne informacije, ki jih iščemo.

Začnite »gledati« na svet drugače. Začnite se že enkrat spraševati, kakšen je smisel STVARI (predmetov) in LJUDI, ki so del vašega življenja. Poglejte izza očitnega.

Začnite jih med seboj povezovati, se spraševati o njihovem pomenu, namenu. Zakaj so vam prekrižale pot prav zdaj?

VSAKA stvar v življenju je tam z NAMENOM. Vendar z običajnim razmišljanjem večine teh namenov ne moremo razbrati.

Zato ni druge poti, kot ta, da pogledamo »drugače« in si začnemo postavljati vprašanja na intuitiven način. V tem primeru se bomo namenili v eno največjih pustolovščin svojega življenja.

Na primer! Zjutraj si zastavite vprašanje, katerega odgovor je pomemben samo vam. 

Zaprite oči, v sebi začutite to vprašanje in ga v mislih pošljite v vesolje. Čez dan pa pozorno opazujte vse dogajanje okoli sebe. Bodite pozorni, katere ljudi ste srečali, katere živali, kdo vse vas je poklical … bodite pozorni na številke, napise, znake, pesmi na radijskem sprejemniku, katera oddaja se odvija na TV, ko ga prižgete …

Kajti vesolje bo dalo vse od sebe in uporabilo neki kanal, da vam bo razjasnilo odgovor.

Ali ga boste prepoznali? To je odvisno samo od vas.

Vklopite svoje senzorje in bodite pozorni. Svoja čutila dajte na peclje! To je vse.

*

Kako pa je s prepoznavanjem notranjih intuitivnih znakov?

Vesolje nas »opozarja« z zunanjimi znaki šele takrat, ko nikakor ne »slišimo« sporočila preko notranjega sveta.

Kajti dejstvo je, da v trenutku, ko mi zastavimo neko vprašanje, naši vodniki, angeli … v trenutku pošljejo odgovor v naš notranji svet.

Pa naj gre za osebno vprašanje, vprašanje v zvezi z življenjem, našo prihodnostjo oziroma s čimerkoli.

Vendar ti intuitivni odgovori so zelo »nežni« in »tihi«. Prav zato je tako pomembno razvijati te notranje intuitivne zaznave, da jih lahko povežemo in utrdimo z zunanjimi ali zemeljskimi.

Eno glavnih intuitivnih čutil je tretje »oko«. Torej spet nekaj, česar »ne vidimo«, da imamo. A vsekakor je to nekaj, s čimer zaznavamo vibracije, sanje … in intuitivne informacije.

Spet primer! V meditaciji ali vsaj v miselnem procesu, ko smo umirjeni, postavimo vprašanje, ga pošljemo v vesolje in o njem prenehamo razmišljati.

Dobesedno nanj pozabimo. Prenehamo razmišljati o vseh možnih odgovorih.

Kaj se bo začelo dogajati? Nezavedno se nam bodo kmalu začele pojavljati v mislih podobe … ljudje, napisi, živali, simboli, barve, imena, morda celo glasba …

Zdaj je čas za zaznavanje teh podob. Ob enem se sprašujte, kakšen je njihov smisel, kakšno »sporočilo« prinašajo.

Spoznali boste, da so te podobe vedno povezane z vprašanjem, ki ste ga postavili in da vedno prinašajo odgovor.

Če ne boste takoj razumeli pomena videnih podob v notranjosti, si jih zapišite. Njihov pomen se bo razkril preko zunanjih intuitivnih zaznav. Če boste le dovolj pozorni!

Ne verjamete? To je zato, ker še niste poskusili! Bili dovolj vztrajni ali radovedni.

Intuitivno zaznavanje vas lahko najhitreje pripelje tja, kamor ste namenjeni! 

Le kdo si ne bi tega želel? 

Ampak, ali se zavedate da tega ne more narediti nihče namesto nas?

Pisarka Simona

VSI GOVORIJO!

           

Tako je! Vsi govorijo, ali vsaj mislijo, da govorijo o Ljubezni, a v resnici o njej MOLČIJO.

Kamorkoli se ozreš se piše, oglašuje, ponuja, cveti … Ljubezen. Skoraj vsaka pesem, filmi, tisk, reklame … govorijo v imenu Ljubezni. Povsod priporočila za ustvarjanje »idealne« Ljubezni in možna sredstva za njeno »povečanje« …

A ravnotežja, razumevanja in pravega znanja o Ljubezni NI!

*

Od kod mi to vedenje? Seveda iz svojih lastnih izkušenj in izkušenj vseh, ki so na neki način svojo zgodbo delili z menoj.

O Ljubezni sem tudi sama spisala dve knjigi in pišem še naprej …

Za seboj imam tudi nekaj predstavitev svojih knjig in spoznanj, ki sem jih ob tem pridobila.

Kaj bi izmed teh, na svojevrsten način pridobljenih izkušenj, želela pravzaprav poudariti?

V resnici si ljudje o Ljubezni ne želijo govoriti. Še več! Ko sem jih izzvala s primeri, vprašanji ali s tem, da sem predstavila svojo izkušnjo, so se »zaklenili«. Postali nedostopni, vsevedni ali celo zaničljivi do besede, ki ji pravimo »Ljubezen«.

Seveda, to dela strah v nas. Strah, da nas bo kdo spregledal, da ne stojimo na trdnih temeljih, da nosimo številne bolečine, trpljenje in bolezni, ki izhajajo iz nas prav zaradi Ljubezni.

Ne! Malokdo nas je o življenju v Ljubezni podučil na "pravi" način. Večinoma smo prevzeli splošno sprejete družbene vzorce, zapovedi vere in institucijo zakonske zveze.

Vse to in še več, je zakoreninjeno v našem umu, v katerem preprosto ni prostora za »pravo Ljubezen«, kaj šele »svobodno ljubezen«!

Seveda ne obstaja en in edini odgovor za »odrešitev« vseh naših zmot in prepričanj.

Seveda je ta »zalogaj« delo, ki se nikoli ne konča. 

A, če človek začne vsaj razmišljati, da morda »naše« želje sploh niso naše, temveč so rezultat vpliva določenih doktrin ali nazora in z njimi povezanih manipulacij, je že ustvarjen začetek ali posejano seme za »nov« pogled.

Naša edinstvenost nas ne more in ne sme strpati v neki »oblak prahu« ali serijskega enoumja.

Vse lastne izkušnje, kot tudi izkušnje, pridobljene med pogovori z drugimi ljudmi, bom stkala v obliko »seminarjev« ali predstavitev na povsem drugačen način. Z enim samim namenom: deliti Ljubezen, kajti samo Ljubezen dela čudeže!

Na VSE drugo pozabite! Ni »ozdravitve« brez Ljubezni.

Kot sem zapisala v Predgovoru svoje 1. knjige VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA:

Vedno, ampak čisto vedno se potolažite ob misli: 

Ljubezen razume ljubezen. 

Ljubezen rodi ljubezen. 

Ljubezen se hrani z ljubeznijo.

Simona Babič

POT DO LJUBEZNI

ENKRAT NEKJE IN NEKAKO VSI KRENEMO NA TO POT ...

KDAJ KAM IN KAKO BOMO PRISPELI, PA JE V RESNICI ODVISNO OD NAS ...

ALI SMO ZARADI LJUBEZNI PRIPRAVLJENI PREMIKATI LASTNE MEJE 

IN ODKRIVATI NOVE SVETOVE?

DA! AMPAK ŠELE, KO OPRAVIMO S STRAHOVI (vseh vrst in oblik).

TAKRAT PA PREJMEMO VSE,!

TUDI TO, ČESAR SI NITI V NAJBOLJ DIVJIH SANJAH NISMO ZNALI PREDSTAVLJATI!

MOJI PRVI KORAKI PO TEJ POTI  ...

To je edina prava izbira in edina močna pot, ki sem jo izbrala sama.

Če zdaj obupam, potem je bilo moje delo nevredno vere v ljubezen, ki
sem jo iskala.

Pa vendar, resnici na ljubo, izbrala sem jo jaz.

Če pogledam prehojeno pot, sem bila kreatorka vseh dogodkov
popolnoma sama. Vodila me je misel, da se predam in prepustim voditi
sili ljubezni, ki vre v meni.

Kot morska sirena sem vabila Simona na vse možne načine v svoj
objem.

Samoiniciativno sem mu plačala storitev zdravljenja ali ponovne
povezave ali osebne ponovne povezave ali pa tudi nekaj, kar zame v
resnici niti ni storil.

Samoiniciativno sem o vsem doživetem spisala knjigo, za katere
objavo mi je bilo jasno, da ga bom prosila za mnenje. Kar pomeni, da je
knjigo prejel v branje pred vami in imel priložnost, da spozna, kaj vse se
mi je v resnici tudi dogajalo! Seveda skozi moja očala.

Na poti samospoznavanja sem srečevala ljudi, močne, pametne in
z veliko besed. Pa je bila njihova notranja moč tako velika, da me je
prepričala?

Na koncu sem verjela samo še Njemu, ki je najmanj govoril in pokazal
minimalno odkritih čustev.

Bili so tudi takšni, ki so mi zatrjevali, da so moji prijatelji, da me imajo
radi, mi stojijo ob strani, me razumejo in mi pomagajo. Večkrat sem
zaznala, da v sebi nosijo nekI drugoten interes, tudi samo sebi v prid.

Nekateri niti niso imeli nobenega posebnega vzgiba, da bi me zavajali,
zgolj bili so med dogodki naključno (načrtno) prisotni, lahko bi jim
rekla igralci s stranskimi vlogami.

Nekaj ljudi me je hotelo na vsak način prepričati v svoj prav z
dokazovanjem svoje moči. Pa sem jo prepoznala kot zunanjo moč, boj
za preživetje ali potrditev samega sebe od zunaj.

Je bilo to res potrebno dokazovati Meni, ki sem samo iskala ljubezen
v najčistejši obliki, kot jo lahko ustvarita dve duši? Moja intuicija je na
koncu zradirala vse.

Verjamem le Njemu, ki ni storil prav veliko videnega. Vse misli in
dogodke sem na koncu pripeljala do spoznanja, da se moram odločiti in
izbrati in to samo po svojih notranjih občutkih. V mojih mislih je ostal le
On, Simon.

Če se slučajno sprašujete, kako je to možno, je moj odgovor prav tako
vprašanje vam: Le kako je to mogoče?

Odgovora ne poznam na razumni ravni, ne znam ga zavestno
razložiti. Vse je samo tisti občutek, da je opravil zame pol mojega
dela, me katapultiral med zvezde in ko se bo zdanilo, bom lahko z Njim
pogledala v novi dan.

In to tisti trenutek, ko si bo Sonce ponovno izhodilo pot na obzorje. In
to tako, kot še nikoli. Tako, kot da se bo to zgodilo pravkar prvič.

Če si bo ljubezen tudi upala izhoditi pot na obzorje tako kot Sonce
tistega novega dne, ne vem.

Še ne vem. In za konec ali pa za začetek, lahko spustim v Vesolje le
prošnjo, ki se mi bo morda uresničila.


Zgodba iz knjige: VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (Simona Babič)
(leto izdaje 2015)