ISKRENOST

ODLOMEK IZ 3. KNJIGE: Ime ji je Ljubezen (nov. 2018)

Izrekla sem, da ljubezen ni »kriva« tegob, kriv je naš jaz. Kaj bi to lahko pomenilo, je vprašanje, ki ga bom na svoj način osvetlila in razgrnila med pojmi iskrenost, ljubezen do dveh ali več ljudi hkrati in ljubosumje.

Naš jaz, ali kot mu pravimo tudi ego, je v našem umu pojem, ki nas povezuje z vsem, kar počnemo. In v njegovem imenu počnemo marsikaj - tako sebi in posledično še komu - tudi največje grdobije. Med drugim je krivec, da z osebami, ki nam največ pomenijo, nismo iskreni. Dobro vprašanje samemu sebi je: »Ali smo sploh kdaj popolnoma iskreni s človekom, s katerim delimo »posteljo«?

Že slutim ogorčenje, a zaman. Razložila bom, da so takšni ljudje tako redki, kot je sonce med dežjem. A upanje, da se to spremeni, vedno obstaja, tako kot tudi za dežjem enkrat le posije sonce.

Iskrenost v vseh pogledih! Do vsake »skrivne« misli tudi te, za katere menimo, da našemu partnerju/-ki ne bodo ugajale.

Se zmoremo s partnerjem pogovarjati o svojih občutkih iskreno? Tukaj bo večina še prikimala. Se zmoremo s partnerjem pogovoriti tudi, ko se v življenju »prisveti« na primer kakšna druga oseba nasprotnega (ali istega) spola, ki nas je z nečim očarala, nas čustveno vznemirila ali kako drugače pritegnila? Menim, da večina o teh občutkih molči. Se ve! Partnerja ne želimo prizadeti.

Samodejno se zastavlja vprašanje. Ali je bolje o teh občutkih molčati, jih skrivati ali o njih celo razpredati s prijatelji ali znanci? Ali je bolje počakati, da se bodo čustva morda pa le ohladila in se bomo imeli spet pod kontrolo? Ali pa se bo zgodila prevara, ker svojih čustev ne bomo več obvladali?

Ali je bolje, da o svojih »novih« občutkih govorimo z ljubljeno osebo, preden karkoli naredimo v »praksi«? Ali je bolje, da priznamo svojo »prevaro«, ko se je že zgodila? Ali je bolje, da ljubljena oseba izve za varanje iz ust tretje osebe?

Hm! Iskrenost? Kaj ni to nekaj najtežjega? Nihče ne želi nikogar prizadeti, a to delamo vsi - zanemarjamo vrednost iskrenosti.

Morda pa, če bi že na samem začetku omenili, da smo na primer spoznali osebo, ki nas na »neki« način privlači, bi s tem dejanjem naredili našemu partnerskemu odnosu najmanj »škode«.

V prepričanju, da partner ne bo razumel naših občutkov in se bo posledično razplamtelo ljubosumje, je glavni razlog, da nismo iskreni. Sploh ne pomislimo, da bi nas partner lahko razumel in morda celo podprl ali pa ob tem razkril, da je bil ali je v podobni situaciji tudi sam.

Je to človeško? Normalno? Seveda. Kdo pa od nas lahko pričakuje, da nikoli več ne bomo občutili privlačnosti še do koga, ki ni naš partner in zato ker smo že v zavezujočem partnerskem odnosu.

Medsebojne privlačnosti se med našim življenjem dogajajo, vprašanje pa je, kakšno veljavo/moč/pozornost jim bomo namenili in zakaj. Menim, da bi se z iskreno komunikacijo obdržalo veliko več parov, predanih svojemu partnerju, kot pa z vsem ostalim izkrivljanjem resnic o pravih občutkih, ki jih sočasno doživljamo.

Kaj je večja prevara? Pogledati resnici v oči in partnerju zaupati svoje občutke, ko je še čas, da se ljubezen obdrži (morda s tem iskrenim dejanjem celo utrdi)? Ali pa se iti skrivalnice in pozabiti na vrlino iskrenosti?

Izkušnje mi kažejo, da ljudje nismo sposobni voditi iskrenih odnosov in izustiti prave resnice. Ne dopustimo je niti sebi in zaradi strahu pred nerazumevanjem zakopljemo globoko vase. Enako počnemo s prikrivanjem ljubosumja, ki se večkrat razkriva v agresivnem vedenju.

Zato pri varanju ni pravil, pravila si postavlja vsak sam. Posledice pa so katastrofalne. Ranjenost, občutki trpljenja, zapuščenosti, žalosti, nevrednosti in neznosnih bolečin, ki vodijo tudi v nasilje nad otroki, so primeri iz vsakdanje prakse.

Kam to vodi? Ljubezni se čez noč sesuvajo kot domine in to bolj ali manj samo zaradi neiskrenosti, ki je edina hrana in v našem primeru edino zdravilo za ohranitev partnerskega odnosa.

Pa poglejmo, kako se v praksi izogniti tem pogubnim razpletom, ki lahko čez noč porušijo na videz še tako trdna medsebojna razmerja.

....

(Če te zanima nadaljevanje, stopi v stik s knjigo!)

LJUBEZENSKA MEDITACIJA

Ljubezenska meditacija

(prevod iz knjige: Knjiga tajni 1 – ŠIVIN TANTRIZAM – OSHO)

Ko si čisto zares v ljubezni, se ne boš loteval raziskav o metodah meditacije – ljubezen je popolno zadovoljstvo, kjer ne opaziš, da bi ti karkoli manjkalo; takrat si prerastel jaz, ki bi pravil, da moraš imeti še nekaj več. Če si pod vtisom, da ti nekaj manjka, potem je jaz ostal. Če občutiš, da je treba še karkoli narediti, izkusiti, potem je ljubezen samo en občutek, ne pa tudi stvarnost.

Vendar sploh ne dvomim o tvoji veri: ti lahko verjameš, da si v ljubezni. Tvoje prepričanje je avtentično; ti nikogar ne zavajaš. Občutiš, da si v ljubezni, ampak simptomi kažejo, da ni tako.

Kateri so znaki, da si v ljubezni? V tem primeru so izstopajoče tri stvari:

1.  Popolnoma si zadovoljen. Ničesar drugega ne potrebuješ; niti Bog ti ni potreben.

2. Ni prihodnosti. Ostane le ta stvarni trenutek ljubezni, ki je večnost. Noben drug trenutek ti ni potreben: nobena prihodnost, nobeden jutri. Ljubezen se dogaja v sedanjosti.

3.  Izgineš; ni te več. Če si še tu, če še imaš sebe, potem še nisi vstopil v svetišče ljubezni.

Ko se zgodijo te tri stvari, sledi: če tebe ni, kdo bo potem meditiral? Če ni prihodnosti, potem so vse metode odveč, ker vse metode služijo samo prihodnosti; naslovljene so na prihodnje rezultate. Ko si prav v tem trenutku povsem zadovoljen, kje je potem motivacija, da bi karkoli ukrenil?

Obstaja šola psihologije (in to je eden najpomembnejših trendov modernega razmišljanja), katere začetnik je Wilhelm Reich. Trdil je, da se zaradi pomanjkanja ljubezni razvijejo mnoge bolezni, predvsem bolezni duševne narave. Z ozirom, da ne moreš občutiti globoke ljubezni in prav zato, ker ne moreš biti v občutenju v popolnosti, tvoje neizpolnjeno bitje nadaljuje iskanje, da bi našlo zadovoljstvo v nečem več-razsežnostnem. 

Ko rečem: »Če ljubite, ne potrebujete ničesar drugega«, s tem ne mislim, da je ljubezen povsem dovolj. Želim povedati, da ko enkrat ljubiš tako globoko, postane ta ljubezen prehod – prav tako kot katera koli meditacija. In kaj je to, kar se z meditacijo doseže?

Dosežejo se tri stvari:

1.    ustvari se zadovoljstvo;

2.    omogoči ti, da ostaneš v sedanjosti; pomaga ti, da si v tem trenutku;

3.    odvrže tvoj ego.

Te tri stvari se dosežejo z meditacijo – s katero koli metodo. To lahko rečemo še na naslednji način: ljubezen je ena naravna metoda. Če se zgodi, da je naravna metoda onemogočena, potem se zatečemo k nekaterim umetnim metodam.

Merilo za občutenje, da si v ljubezni, so prav te tri stvari. Morda boš zdaj razmišljal o teh merilih in pravilih in nadaljeval z opazovanjem, kdaj se ti bodo te tri stvari zgodile. Če se te tri stvari ne zgodijo, je ljubezen nekaj povsem drugega. Ljubezen je en velik fenomen: LAHKO JE marsikaj. Lahko je poželenje; lahko je samo običajni seks; lahko je samo težnja k posesivnosti; lahko je samo zapolnitev časa, ker potem nisi več sam; potrebuješ nekoga, da ti nudi varnost in te reši samote. Prisotnost drugega bitja ti vlije občutek varnosti. Lahko je tudi samo navaden seksualni odnos. 

Energiji je potreben izliv. Energija se akumulira in tako postane ovira; moraš jo odvreči in se je osvoboditi. V tem primeru je tvoja ljubezen lahko samo osvobajanje. Zatorej je ljubezen lahko marsikaj; ljubezen je večplastna. Običajno pa je to vse drugo, samo ne LJUBEZEN.

Zame je ljubezen meditacija. Zaradi tega poskušaj naslednje: bodi s svojim ljubljenim ali ljubljeno v meditaciji. Vedno, ko je tvoja ljubljena oseba prisotna, si prizadevajta, da sta v globoki meditaciji. Vajin odnos naj postane eno samo meditativno stanje. Običajno počnete prav nasprotno. Ko sta ljubimca skupaj, se samo prepirata. Ko sta vsak zase, mislita eden na drugega. In ko se spet snideta, se prepir ponovno začne. To ni ljubezen!

Zato priporočam: prisotnost ljubljenega bitja naj bo zate meditativno stanje. Bodi umirjen in tih. Bodi še naprej poleg ljubljene osebe, vendar še naprej ostani miren. Izkoristita medsebojno prisotnost zato, da se osvobodita misli. 

Ne razmišljaj. Če razmišljaš, ko si z ljubljeno osebo, potem ob njej nisi prisoten, sploh nisi s tem bitjem. Kako bi lahko bil tukaj? Oba sta sicer tukaj, vendar sta drug od drugega zelo oddaljena. Ti nosiš svoje misli, tvoja ljubljena oseba ima svoje misli. Samo videti je, kot da sta skupaj, vendar si sploh nista blizu – ko sta dve osebi zasedeni vsaka s svojimi mislimi, sta nekje daleč vstran.

Resnična ljubezen pomeni osvoboditev misli. V prisotnosti ljubljene osebe morajo misli izginiti. Samo tako sta si zares blizu. Telesi vaju tedaj ne ločujeta. Takrat se znotraj tebe prebije neka ovira. Tišina je ta, ki prebije to oviro med vama. Tako se med osebama doseže svetost odnosa. Ko ste z nekom v resnični ljubezni, on/-a postane zate Božanstvo. Če ni tako, vedi, da to tudi ni ljubezensko razmerje: nemogoče je, da je to ljubezenski odnos. 

Ljubezenski odnos ni neko običajno razmerje, neki običajen odnos. Ali si kadarkoli občutil spoštovanje do svoje ljubljene osebe? Morda si občutil marsikaj, vendar spoštovanja nisi nikoli občutil. 

Čeprav je to videti nerazumljivo, vendar je Indija mnogokrat poskušala to uresničiti. Prav zaradi tega se v Indiji vztraja, da je ljubezenski odnos sveti fenomen in ne posveten odnos. Ljubljeni, ljubljena postane Božanstvo. Na noben drugačen način se ne da pogledati na ta pojav. 

Sprašujem se, ali si kadarkoli občutil spoštovanje do svoje soproge? V bistvu na to ni niti odgovora. Do nje lahko občutiš zmedo, pomanjkljivosti, oštevanje ali karkoli drugega – vendar nikoli spoštovanje. Spoštovanje soproga? To je zgolj posveten odnos; drug drugega samo uporabita. Soproga lahko reče, da občuti spoštovanje do soproga, vendar še nisem videl nobene soproge, ki bi spoštovala svojega moža. Tradicionalno, ker je obstajal običaj, da se izkazuje spoštovanje do moža, je žena nakazovala, da ga spoštuje – celo ji ni bilo dopuščeno, da izgovori njegovo ime. Žena lahko reče karkoli, kar še ne pomeni, da je v duhu spoštovanja: to je počela zaradi TRADICIJE.

Spoštovanje je druga pomembna vrednota. Vedno, ko si v prisotnosti ljubljene osebe, si prizadevaj, da občutiš spoštovanje. Če ne moreš videti Božanskega v podobi ljubljene osebe, ga ne boš videl nikjer. Kako ga boš sposoben spoznati v drevesu, če v razmerju ne moreš vzpostaviti te povezave? Če ne obstaja neka globoka intimnost, kako bi ga lahko prepoznal? 

Če v osebi, ki jo ljubiš, ne moreš prepoznavati Boga; če ga v odnosu ne moreš občutiti, se Bog ne bo pustil spoznati niti nikjer drugje. A če boš Boga lahko našel v ljubljeni osebi, ga boš slej kot prej lahko odkril tudi povsod drugje – ker ko se enkrat odprejo vrata k njemu, ko enkrat doživiš blesk Božanskosti v ljubljeni osebi, takrat tega lesketa nikoli več ne pozabiš. 

Ko se to uresniči, takrat vse postane prehod do Boga. Prav zato vam govorim, da je ljubezen meditacija. Zato ne razmišljaj v smislu – ali naj ljubiš, ali meditiraš. To ni moje sporazumevanje. Ne nadaljuj razločevanja med tema dvema fenomenoma. Ljubi meditativno. Ali, meditiraj z ljubeznijo. Ne poskušaj ustvarjati kakršnekoli delitve. Ljubezen je povsem naraven fenomen in je zato lahko uporabljen kot sredstvo v meditaciji.

Tantra je izkoristila vse to kot sredstvo. Tantra pravi, da v globokem seksualnem dejanju zlahka meditirate; tako lahko kot v nobenem drugem stanju uma – to pa zato, ker je to najbolj naravno biološko stanje ekstaze. 

Toda, vse, kar je poznano pod pojmom »seksualno dejanje«, je v zelo popačeni obliki. Vedno, ko se omeni ta pojem, se počutiš neprijetno, zato ker vse, kar ti je predstavljeno pod pojmom »seks« - sploh ni seks. To je v bistvu samo njegova senca, saj je celotna družba načrtno naravnana proti seksu. 

Nemogoče je seks udejanjiti kot nekaj naravnega, saj je v ljudeh potlačen. Ko se znajdeš v seksualnem odnosu, je globoko v tebi vedno prisoten občutek krivde. Ta občutek krivde postane ovira in s tem se izgubi ena največjih možnosti. 

To možnost bi lahko izkoristil, ko bi vstopil globlje vase. Tantra daje priložnost, da si v času seksualnega dejanja meditativen. Ves ta pojav je treba občutiti kot nekaj svetega; ni treba občutiti krivde. Nasprotno – počuti se blaženega zaradi dejstva, da ti je narava dala izvor, skozi katerega lahko vstopiš globlje v ekstazo; in pri tem bodi popolnoma svoboden. Ničesar ne tlači v sebi, ne beži vstran. Naj te seksualna povezanost sprosti. Pozabi nase; odvrzi vse prepovedi. Bodi povsem naraven - potem boš v svojem telesu občutil brezmejno glasbo.

Ko telesi vstopita v dovršeno skladnost, boš popolnoma pozabil nase – čeprav boš obstajal. Takrat boš pozabil na »Jaz«: ne bo več tvojega »Jaz«; samo Obstoj se bo igral z Obstojem, eno bitje z drugim. Takrat dvoje postane eno. 

Takrat ne bo več razmišljanja; prihodnost bo izginila, obstajal bo samo še ta trenutek. Brez kakršnekoli krivde, brez vseh prepovedi – samo nadaljuješ ustvarjanje meditacije. V tem trenutku se tudi seks transformira, se preoblikuje. Postane prehod k višjemu stanju. In ko seks postane prehod, bo malo po malo postal neseksualen. Nato sledi trenutek, ko seks popolnoma izgine in to, kar bo ostalo, se imenuje Samadhi.

Tantra pravi, naj se ničemur ne pristopa, kot k lastnemu sovražniku: vsaka energija je prijateljska; samo vedeti je treba, kako jo izkoristiti. Zato ne delaj nobenega izbora. Spremeni svojo ljubezen v meditacijo in obratno. Kmalu boš pozabil besedo in takrat boš spoznal bistvo stvari izven konteksta te besede. 

Beseda »ljubezen« ni ljubezen in beseda »meditacija« ni meditacija; »Bog« ni Bog. To so samo besede. Če boš zmogel prodreti v notranjost tega pojma, takrat bo to edinost: Bog – meditacija – ljubezen; vse to bo ENO.  

Prevedla: Simon/-a Babič

 Stopi z zavestjo globoko v središče svojega bitja.

Bodi umirjen. Zapri oči. Ne premikaj se – postani, kot kip iz kamna.

Zdaj vstopi … globlje in globlje.

Prodiraj neustrašno kot strela k središču svojega bitja …

Zapomni si, da si samo opazovalec.

Nisi niti telo, niti um, temveč ogledalo, ki odbija

brez kakršnega koli presojanja – čisti odsev lune v jezeru.

(OSHO Art)

Poznam to "hišo" ...

O, vem, kakšna je videti! Spoznala sem bistvo, bitje, bitnost ...

Navzven je veličastna, skoraj izzivalno fatalna in pogled nanjo resnično marsikoga zavede. Nekaj magnetnega, očem prijetnega se sveti - na prvi pogled. Ampak ...

 ... ali obstaja še kaj več? Kako zlahka nas prevzame njen profil, slika in poustvari film dokončnosti, ki se ga zob časa ne bo dotaknil.

Njena predstavitev je silno čudovita in vztraja v iluziji posebne vrste.

Kot vse na tem svetu ima tudi vsaka "hiša" svojo individualnost ... ki se praviloma nosi kot nekaj trajnega ...

Zunanja lepota!!! - Oboževanje videza, ocenjevanje, vrednotenje in ne nazadnje primerjanje. Zgodi se, da na koncu ostane samo še primerjanje ... z drugimi "hišami".

O ... ta navidezna lepota - tako minljiva ... kot misli človek, da je minljiv čas. Vendar ...

... čas se ne ozira na lepoto. Zanjo mu je prav malo mar. Začne jo razjedati, krušiti, luščiti ... ustvarjati razpoke, bledeti njeno obarvanost in prepredati s sivino ...

Čas se ne ukvarja z zunanjostjo - čas je vedno enak. Čas vedno samo je - tukaj in zdaj - zato ne zaznava nobenih razlik.

Že veki vekov se ciklično vrtijo ... in prav vse in prav vsakega obkrožijo.

Zaokrožuje dneve, mesece in leta in s tem letne čase.

Življenju daje vedno ene in iste možnosti: rojstvu sledi rast, razcvet, staranje in smrt. In smrti sledi ponovno rojstvo ...

Zato čas vedno samo je - tukaj nekje vmes - vedno v tem trenutku in na tem mestu, kjer trenutno si. Ni ga tam nekje v preteklosti in ni ga na vidiku v prihodnosti.

Čas je možno zaznavati samo navzven. Navznoter ne obstaja.

To sem spoznala, ko sem se poučila, kako vstopiti v notranjost - v svojo "hišo".

Všeč so mi postala njena bela vrata, na katera sem razobesila napis: SRCE.

Skozi srce vstopim vanjo kadarkoli - še posebej vsako jutro in vsak večer.

Ko sem zunaj, opazujem vrata drugih "hiš" in se razgledujem ali bom zagledala znamenje dobrodošlice.

Pred kakšnimi vrati se zadržim tudi dlje časa in se sprašujem, ali je možno, da jih bo lastnik odprl.

Vendar me prav nič več ne zmoti, če vrata drugih "hiš" ostajajo zaprta.

Najpomembneje je, da sem prepoznala, kje je vhod v mojo "hišo".

Tukaj lahko počivam - v tišini - tukaj imam VSE.

Vse, kar potrebujem ... prelivanje ljubezni in blaženosti s svežino, ki jo lahko ponudi le bližina doma.

Radostna sem, ker mi je uspelo "hišo" temeljito očistiti. Spoznala sem, da zunanjost nima nobene povezave z vrednoto - lepoto, če je znotraj vse nametano.

Saj znotraj "hiše" se še prah sam ne obriše.

Dobro je uporabiti mehkobo z milino in začeti delo ... v tej hiši. (Ko bom živela v kakšni drugi - no, upam, da tega ne bom ponovno pozabila ...)

In medtem ko sem pridno pospravljala prav po tej "hiši", sem se dodobra seznanila z vsako njeno posebnostjo. Dotaknila sem se neobljudenih površin in posvetila v vse kotičke - nobenega nisem zanemarila in zato na koncu lahko rečem ...

Poznam to "hišo" in všeč mi je ...

Zakaj?

Zato, ker je tako prostrana, da je videti neskončna ...

Zato, ker v njej vlada spokojnost, ki me vedno znova uravnovesi ...

Zato, ker je tako tiha, kot je tiha ljubezen - ko so besede povsem odveč ...

Zato, ker je tako praznična, saj je njena notranjost svetla ne glede ali je zunaj dan ali noč ...

Zato, ker je povsem osrediščena, kot je vesolje središče vsega ustvarjenega ...

Zato, ker je tako polna ljubezni, da se širi, kot nebesni svod od tod pa vse tja ... do večnosti.

Zato, ker je tako preprosta, naravna in uglašena z zvokom, vibracijo, energijo, svetlobo ... v meni.

Poznam to "hiša" - v njej sem doma.

Ko se postavim prednjo in iščem primerne besede, s katerimi bi se izrazila, ostrmim, saj jih v resnici ne morem najti.

KO TE ZANIMA SAMO ŠE RESNICA ...

Seveda pomeni resnica vsakemu nekaj drugega, a resnica, ki jo imam v mislih ni povezana z nobenim dokazovanjem, enakopravnostjo in vsem, kar bi v sebi skrivalo nadvladanje česarkoli nad komerkoli ...

V mislih imam čisto, univerzalno, vsesplošno in edinstveno resnico - resnico, ki bo enkrat nekoč nekje in predvsem nepričakovano dosegla vse, ki po njej hrepenijo. Ne najdem ustreznejše besede kot hrepenenje, ker če bi napisala, da si jo ŽELIJO, je to vsekakor skregano z resnico.

Resnice si ne moremo želeti, ker resnica NI želja, NI vidna, NI nekaj, kar bi se dalo s čimerkoli dokazati v svetu znanosti ali inteligence. Povezana je predvsem z modrostjo - modrostjo srca.

Kako do te resnice? In ali sploh obstaja univerzalen način, preboj, preblisk, smer ...

No, tukaj lahko povem, da se bo vsakemu razkrila na povsem svojski način in predvsem takrat, ko bo najmanj pričakoval.

Pa vendar ... globoko hrepenenje, ki mu ne še ne poznamo izvora, nas bo sililo, da raziskujemo ...

Vsekakor se nič ne bo dogajalo v coni udobja, ob zaverovanosti v svoj prav, medtem ko se nam niti ne sanja, kaj pomeni iskrenost - iskrenost do sebe.

Vse, kar je v moji moči, je deliti naprej svojo izkušnjo, ki je vsekakor neobičajna in bi jo z umom lahko prav vsak ovrgel - pod "vsak" mislim na tiste, ki delujejo samo iz glave ali uma in niso pripravljeni pogledati v globočine srca.

Prav večina ljudi pa deluje iz glave - razumsko in zato povprečno. Energijo razsipava z bojem in dokazovanjem, kajti to je edino, kar vsak zna.

Spoznanje, da boju ne bo konca, vse dokler ga ne končamo sami, sledi predaja. Predaja ne pomeni biti poražen. Predaja na koncu ponudi VSE, česar si običajen človek ne zmore niti predstavljati.

Zakaj? Zato, ker ni potreben noben boj, nobeno dokazovanje, smrtonosno prerekanje, da bi se dokazali s čimerkoli komurkoli.

Če ni boja, potem se energija steka v nas same in v nas tudi ostaja. To pomeni, da se naše energijsko delovanje preseli iz uma v srce - središče vesolja.

Kajti samo središče, ki je ozaveščeno iz srca, je središče vsega, kar obstaja. Splete povezavo do nas samih in se posledično preliva še na vse druge.

Kje najti srce? Morda je vprašanje videti neumno in neumestno, a izkušnje mi pravijo, da ljudje ne dojamejo, da je srce središče vsega ustvarjenega - čisto, jasno in povsem odprto srce.

Moja pot do srca je tekla iz globeli, iz samega blata in vsej mogoči nesnagi preteklosti ni bilo videti konca. Energija preteklosti je zaznamovala mojo osebnost, da je rila po postani mlakuži, vse dokler ni postalo trpljenje nevzdržno.

Vse, kar sem zaznavala, je bilo, da okoli mene ni nobenega zavedanja, da ne tonem samo jaz, temveč da okoli mene vsi tonejo, a tega sploh ne občutijo, o tem sploh ne razmišljajo ...

Naenkrat se mi je zazdelo, da je vse zlagano, prirejeno, neumno in zajel me je val nestrpnosti, do vseh slepil, ki človeka osrečijo in radostijo samo na trenutke - nakar VEDNO sledi le padec.

Vsaka radost in sreča, ki je bila pogojena z nekim vzrokom od zunaj in odvisna od drugih, je hlapela kot vrela voda in na koncu pustila grenko usedlino spoznanja, da ni ničesar in nikogar zunaj mene, ki bi mi lahko ponudil nekaj trajnega.

Tako se je zgodilo čiščenje neobljudenih površin in predvsem praznjenje vse tja do srži mojega bitja.

Čez leta meditacije mi je uspelo ustvariti prazen prostor - praznino v sebi - ki je omogočil vstop nečesa novega in povsem neznanega - nespoznavnega.

Ko delujemo z umom, je vse predvidljivo, znano in povezano z izkušnjami iz preteklosti. Ko smo izpraznjeni preteklosti, ko ni ničesar več, kar bi nas vezalo, utesnjevalo in bilo odvisno od kogarkoli drugega, se odprejo neverjetne širjave - prostranstva neznanega.

Ljudje se bojimo nečesa, kar ni predvidljivo ali nečesa, kar ne poznamo, zato skrbno bežimo pred vsem, kar bi nas lahko na videz ponovno ranilo in zaprlo v kletko ujetosti.

Resnica pa je diametralna - nasprotna - kajti, šele ko izpraznimo um vse navlake in nepotrebnih prepričanj in vzorcev, se odpre sedanjost. Se nam prisveti možnost, da zaplujemo v nov svet, o katerem praviloma ne vemo ničesar.

Um se ne izprazni čez noč, niti se prav zlahka ne vda. Ves čas nas postavlja pred preizkušnje in nas zavaja v stanje iluzornosti brez konca in kraja.

Pa vendar ... obstaja način, da se mu izognemo v loku - s prebojem - ki se začne dogajati s pomočjo meditacije. Ni učinkovitejše poti do resnice, kot je to prav meditacija.

(Med drugim sem se o meditaciji razpisala v vsaki izmed svojih treh knjig. Vsekakor pa je pot do RESNICE razkrita šele v moji 3. knjigi: Ime ji je Ljubezen, kjer razgaljam podroben opis, kako mi je uspelo preiti iz doslednosti uma in se predati s popolnim zaupanjem "nespoznavnemu".)

Delovanje iz srca je možno šele z izpraznjenim umom. Takrat sledi odprtost duha, čeprav se nam še lep čas ne bo niti sanjalo, kaj se nam sploh dogaja ali kako nam je vse to uspelo. Uspelo pa nam je prav s pomočjo PREDAJE in ZAUPANJA.

Svet ujetosti se razblini, ko se soočimo s svojo pravo naravo - s preprostostjo, brez pričakovanj, pogojev in prepričanj. Ne moremo se odpreti, dokler se vrtimo v umu z MISLIMI. Odpremo se lahko šele, ko ne "mislimo" več - takrat se odprejo vrata modrosti srca. Pred nami se zasveti neznana pot - vendar nazaj tako ne moremo, niti nočemo več - neznana sila nas vleče naprej ...

Ne moremo se odpreti, če ne zaupamo. Ne moremo se odpreti, če se bojimo ranjenosti in če nas vodijo želje. Želje so tako neskončno velika ovira, ki se je načeloma ne zavedamo.

Želje nas poneumljajo, pravzaprav delajo blazne. Takoj, ko izpolnimo eno, že se iz nje porodi deset novih in temu ni videti konca. Vsaka želja zagospodari nad nami, zato imamo nad glavo "gospodarjev", da te kap! In želja se zlepa ne rešimo, saj je tukaj govora o gospodarju in neposlušnosti sužnja. Se sploh zavedamo suženjstva svojih želja?

Prav zato pa je resnica videti tako neprivlačna in na neki način begajoča. Zakaj bi moral človek biti brez želja, ko pa so večini prav izpolnjene želje smisel življenja?

"Biti izpraznjen želja" je nekaj, kar si večina zagotovo NE ŽELI. Razmislite: tudi, če si nekaj ne želite, je to še vedno želja. Želja NE ŽELETI si.

Paradoks resnice pa je prav v tem spoznanju, da je vsaka želja z nečim pogojena; ko smo v stanju sprejemanja in nam za želje ni mar, ko ni pogojenosti; ostane zgolj predaja in zaupanje: NAJ SE ZGODI!!!

S tem pogledom in v tem oziru pa se pravzaprav VSE skupaj šele začne ...

ZAČNE se dogajati VSE, česar še ne poznamo. In tega je pravzaprav neskončno veliko.

Zatorej: če se prepustimo neznanemu in predtem sebe popolnoma izpraznimo - vse preteklosti in vseh videnj v prihodnosti - se pravzaprav začne dogajati tisto najlepše in nepričakovano.

Šele takrat si dovolimo zapluti v SEDANJI TRENUTEK. V tem primeru bo sedanji trenutek vedno nov, svež in predvsem nenačrtovan, nepredvidljiv. Življenje se bo iz praznine odprlo v neskončnost vseh možnosti in različic, o katerih se nam do zdaj ni niti sanjalo ...

Odpreti se RESNICI pomeni biti izpraznjen VSEGA, da lahko vstopi NEZNANO ... in življenje bo dobilo okus polnosti, čiste radosti, vznesenosti, ekstaze, božanskosti ...

In takrat nam tega nihče več ne more odvzeti (saj ni odvisno od nikogar in od ničesar) in je nekaj, kar traja in se ne konča - je brezkončno in neprimerljivo z vsem običajnim.

Opojnost ekstaze in blaženosti, porojene iz lastne biti - kar je v resnici prava narava vsakega posameznika - je v bistvu TA RESNICA, po kateri nezavedno hrepenimo in se je iz neštetih strahov preteklih pogojevanj tako neskončno bojimo.

Predanost v resnici pomeni globoko ljubiti, biti z resnico. Pomeni ŽIVETI resnico in takrat naše bitje ni več odvisno od ničesar in od nikogar, kajti doseglo je stvarnost svojega obstoja - to pa je nekaj trajnega in neovrgljivega.

Blaženost - neskaljena v bivanju samem - je energija ljubezni, brez vseh nečistoč in primesi.

Je čista alkimija - to je ta skrivnost, ko se kovina spremeni v čisto zlato, dobi sijaj in nepopisno lepoto - ZA VEČNO!!!

VSE do česar pridemo z lastnim trudom in je v resnici sploh nekaj vredno, se ne pridobi čez noč.

Vsem velikim mistikom in prosvetljenim ljudem ni bilo prav nič prizaneseno. Skozi vse faze, skozi vse izkušnje, trpljenje in spoznanja so morali nekoč tudi sami ... drugače ne gre!

Vrednost podarjenega se vedno razblini, vrednost lastnega se s časom utrjuje.

Iluzija, ljubi ljudje, je mogočno slepilo, ki zavede vsakega, še najbolj pa tiste "ta pametne".

Nič mi ne verjemite! Čemu le? Sami se lotite "dela". Nekoč nekje se bomo srečali. Takrat ne bodo potrebne nobene besede več. Takrat bomo lahko samo še obsedeli - skupaj v tišini in miru.

Saj resnica ni glasna, ni vznemirjujoča, ne oporeka in se ne hvali. Nima nobenih razlogov, da bi se komurkoli vsiljevala ali dokazovala. 

RESNICA SAMO JE - sama sebi povsem zadostna!

SANJE o belih čeveljčkih

Kot običajno sem se pripeljala v službo s svojim avtomobilom. Neobičajno je bilo le, da nisem parkirala, kot običajno.

Vedela sem, da sem na odprtem in neznanem parkirišču, a me to ni preveč zmedlo.

V resnici parkiram vsak dan pred prihodom v službo v garažni hiši. Predvidevala sem, da je vseeno pravilno, kajti, ko sem izstopila, sta tam stala oče in mama. Bila sem nekoliko začudena, kaj počneta prav na tem mestu. A s to mislijo se nisem preveč dolgo ukvarjala, ker sta bila na pogled popolnoma običajnega videza. Čeprav nismo spregovorili niti besede.

Že naslednji hip sem se znašla pred svojo pisarno. Proti meni je hitel naš vodja službe in bil videti precej vznemirjen. Prihajal je iz dvorane, polne ljudi. Daleč za vrati sem zagledala poleg vseh drugih še njegove starše in nekatere druge njegove sorodnike.

Za hip me je prešinilo, kako vem, da so to njegovi starši, ko pa jih še nikoli nisem videla.

Svojo pozornost sem usmerila v razburjenega vodjo službe, ki mi je začel razlagati, da je prejel navodila nadrejenih, kako ravnati z menoj. Povedano mu je bilo, da mora zavzeti strožji prijem in da mi mora odvzeti vso samovoljo v delovanju.

Videla sem, da se z njemu naročenim navodilom ne strinja in da mu je prav žal, da je do tega prišlo. Vsekakor pa mi je želel to osebno povedati.

Med razgovorom sem do njega občutila hvaležnost, a hkrati sem se prestrašila dejstva, da sem vodstvu takšen trn v peti.

Da v več pogledih preveč štrlim iz povprečja, sem tako vedela in tudi že dlje časa občutila na svoji koži. Zaradi tega sem zelo trpela. Ozadja dogodkov nisem prepoznavala. Prepoznala pa sem nepravilnosti delovanja in prisilo molčanja. Če bi se zoperstavila, bi že naslednji dan odletela kot prezrela hruška.

Preživetega dne v službi se ne spomnim. Očitno ta del za nadaljnji razvoj dogodkov ni bil več pomemben.

Ponovno sem se znašla na parkirišču in se ozirala za svojim avtomobilom. Avtomobila ni bilo na svojem mestu, pravzaprav ga sploh nikjer ni bilo več. Pač pa sta tam še vedno stala moja starša.

Moja prva misel je bila: »Le kako bom prihajala v službo, če pa se vozim na delovno mesto iz oddaljenega kraja in imam zelo težek dostop do javnega prevoznega sredstva?«

NEKDO iz ozadja me je vprašal, kaj bom storila? Ali bom prijavila krajo?

Pomislila sem: 

»Nič ne bom storila, saj jim nikoli ne bom mogla dokazati, da so mi ga ukradli. Čeprav sem zelo dobro poznala storilca, mi ni bilo vredno, da bi se bodla z mlini na veter. Imela sem občutek, da bi ob tem trpela samo jaz. Drugi bi se mi v brk posmehovali.«

Torej? Kaj mi je storiti?

V tistem hipu sem začutila, da mi je na enem čevlju odpadel podplat. Prva misel je bila, da moram najti trgovino s čevlji. Le kje bi lahko bila najbližja trgovina s čevlji? Ker nisem poznala okolice »novega« parkirišča, sem se začela ozirati, v katero smer bi jo mahnila?

Pogledala sem proti tlom, namenjena, da sezujem čevelj brez podplata, ko sem zagledala pred seboj nove bele, lično pletene bele čeveljčke.

O, glej! Čevlji! 

»Ampak zagotovo mi niso prav, saj v resnici tako težko najdem zase primerno obutev. Imam dolg in ozek podplat z nizkim nartom.«, sem pomišljala. »Bom poskusila zamenjati samo tega razpadlega, da pridem do prve trgovine.«, sem nadaljevala s svojimi mislimi.

A, ko sem se ponovno ozrla proti svojim nogam, sem imela na obeh nogah obute nove bele čeveljčke, ki so mi pristajali točno tako, kot bi bili narejeni prav posebej in samo zame. Bili so neskončno udobni in mehki in tisti hip sem pozabila na vse težave in se razveselila, da bom lahko tako udobno hodila.

O starih čevljih ni bilo ne duha ne sluha in ne vem, kam so izginili. Preplavilo me je zadovoljstvo …

… in v tistem hipu sem se prebudila.

Buljila sem v steno in razmišljala: »Tako! Zdaj pa je čas, da vstanem in odidem v službo. Prvič grem peš, saj sem ob svoj avtomobil. V službo pa moram, če hočem živeti.«

Tako sem bila še vsa v sanjah, da sploh nisem dojela, da sem samo sanjala.

Ko sem pogledala skozi okno kopalnice, je na dvorišču stal parkiran moj avto.

Šele tisti trenutek sem se v polnosti zavedala, da so vse to bile samo sanje.

Sanje? Ki so mi sporočile? Kaj?