TRETJE VODILO: Ljubezen je vztrajna!

Če je na »delu« prava ljubezen - in ne tista iz »trte izvita« (koristoljubna in namenjena zadovoljevanju lastnih potreb) - potem bo ljubezen vztrajala. Ne bo nas izpustila iz rok, temveč bo vedno znova ponudila roko. Ponudila bo možnosti, da jo prepoznavamo v njeni neskaljeni obliki in začnemo ločevati resnice od neresnic. Vsekakor si bo zanjo treba vzeti čas kajti, če se ne bo pustila odgnati pomeni, da čaka, da prepoznamo njeno sporočilno vrednost.

Postala bo velika učiteljica, ki se ji je pametno prepustiti. Le tako bo dobila možnost, da se izreče, zakaj vztraja. V primeru, da se je v nas globoko usidrala, bo tudi pokazala možne načine in oblike prepoznavanja njene lekcije.

Vem, sliši se grozno! Učiteljica, ki nam bo zadala lekcijo z možnostjo bolečega udarca. Ampak tako je! Bolela bo točno tako močno in tako dolgo, dokler ne prepoznamo njene izvorne oblike. Z drugimi besedami: lahko, da bomo izjemno trpeli, a le tako dolgo, dokler ne ozavestimo, da trpimo, ker smo sami tako izbrali. Trpeli bomo tako močno, kot bomo prav tako sami izbrali. In to vse dokler se trpljenja dobesedno ne bomo »naveličali. Ne verjamete? Potem ste trpljenje sprejeli za svojo neizbežno resnico. Lahko ga pestujete, ste žrtveno jagnje, dokler ne sledi spoznanje drugačne resnice - in ta je: ljudje smo odgovorni za svoje občutke. Bolj smo ozaveščeni, večja je naša odgovornost.

»Imamo radi z radostjo ali z ostjo?«

Vem, tokrat bi najraje odložili knjigo in končali pri tem tretjem vodilu, kot največjem nesmislu, ki ste ga kadarkoli prebrali.

A pozor! To so spet samo občutki, ki zavajajo v iluzijo. Kot je tudi trpljenje, ki ga poustvarjamo, naša iluzija. Če ljubezen vztraja, lahko obratno vztraja tudi trpljenje in z njim povezana bolečina. In spet smo pred vprašanjem, kdo bo koga? Bo ljubezen s svojo vztrajnostjo premagala trpljenje ali jo bo trpljenje za večno pokopalo?

Poznam primere, ko so ljudje zaradi slabih »izkušenj« nad ljubeznijo obupali, prednjo pokleknili, se predali ali se zaklenili ter prisegli, da je ne spustijo več blizu. Je to rešitev? Nikoli! S tem dejanjem si odvzamemo možnost, da bi živeli. Temu sledi temno obdobje životarjenja in obup nas lahko pahne čez rob. Kdor izbere, da nikdar več ne bo ljubil, ne bo od nikogar ljubljen.

Vse to nam lahko počne osebnost, ki je zbanalizirala ves pomen obstoja ljubezni in poustvarila umetno tvorbo, imenovano trpljenje.

Verjetno nas je že velika večina v določenem obdobju življenja občutila podobna stanja frustracij in lastnih nemoči, ki smo jih strpali pod krinko raznoterih obrazov in jih ob tem kazali svetu. Ogorčenje ali jeza, žalost ali skrušenost in trpeči izraz na obrazu – vse to pravzaprav brez besed pove, v kakšnem stanju smo.

Če se zalotimo - vsaj za nekaj trenutkov - v kakšnem nesmiselnem procesu sodelujemo, in to povsem prostovoljno, potem je to znak, da se ljubezen iz ozadja še vedno vztrajno oglaša.

Prav vztrajnost bo njena največja moč, ki bo sčasoma - seveda ob naši privolitvi - pokazala na naše zmote. Za premagovanje teh ovir je dobro prisluhniti ljudem, ki so te kalvarije že doživljali in prehodili obdobje trpljenja, ki pa je spet samo razvojna stopnja v rasti naše osebnosti. Nikakor lahka in zanemarljiva. A ko prepoznamo, kakšno olajšanje nosi, ko se z njo soočimo, se bomo počasi začeli od trpljenja tudi poslavljati.

(Posebej želim poudariti naslednje: ne iščite pomoči pri ljudeh v podobnih težavah, ker je očitno, da vam ne morejo pomagati. Tovrstna »pomoč« je obojestranska nemoč, ki največkrat podžiga k še večjim zapletom. V resnično pomoč so le ti, ki lahko pokažejo način, kako so sami našli izhod iz težav in so z vsemi vpletenimi v vsesplošno zadovoljstvo že uredili odnose. Takšni ljudje praviloma izžarevajo srečo, notranje ravnovesje in mir.)

Občutki, da brez nekoga ne moremo živeti ali da lahko nekdo s svojim odhodom ogrozi naš obstoj, bodo začeli bledeti. V tem obdobju je treba biti s seboj kar se da potrpežljiv, ljubeč in čim bolj sočuten. Vse obtoževanje sebe, kaj vse bi v preteklosti lahko storili bolje ali drugače, je popoln nesmisel. Zagotovo smo tako ali tako storili vse, kot smo najbolje vedeli in znali. Očitanje nad lastnim početjem se ne obrestuje, ne nosi odrešitve. Pravo in edino odrešitev prinese le, če najprej oprostimo sebi.

Spoznala sem, da je veliko težje odpustiti sebi, kot odpustiti drugim. Vendar pa šele, ko odpustimo sebi, lahko drugega v resnici spustimo in s tem poklonimo svobodo obema. Vztrajanje v duhu ljubezni je poleg časa edino zdravilo, ki bo ohladilo »kri« (krivdo, obsojanje, nemoč, trpljenje, bolečino ipd.).

Če menite, da ljubezen ni vztrajna brez meja, vam bo naslednji primer zagotovo segel v srce.

Prava ljubezen resnično nikoli ne zbledi in ostaja v nas, ne glede na vse zunanje znake ali vplive.

Včasih se nam niti ne sanja, zakaj tako čutimo, kaj ima ljubezen namen sporočiti, a ko je z nami in vztraja, se ji moramo prepustiti.

Ljubezen, ki je ob srečanju s Simonom zasijala iz moje duše, je bila tako drugačna od vseh dosedanjih izkušenj, da je resnično štrlela iz povprečja.

»Dokazov« nimam, vsaj ne videno oprijemljivih - takšnih, ki jih običajni smrtniki želijo - a občutki so nekaj povsem drugega. Zaznavala sem, da me sprejema takšno, kot sem oziroma na način, kot še nihče. (Vpeljeval je doživljanje ljubezni kot še nihče. Odpiral čutenje s srcem kot še nihče.) Kaj vse je v resnici »počel«, samo slutim in morda nikoli ne bom izvedela vse resnice. Vem pa, da me je sprejemal brezpogojno in hrabril, kot je vedel in znal. Tako v osebnostnem stiku kot tudi na nivoju duše.

V »učenje« doživljanja ljubezni iz srca sta se vključili duši. Povezavo med dušama, ki sta vzpostavili komunikacijski most, je po preteku nekega časa doumel tudi moj um. Prvič v življenju sem začela ozaveščati, kaj bi brezpogojna ljubezen odnosa lahko pomenila.

V interakciji med dušama se je sprožilo spoznavanje »nespoznavnega«, potovanje med »svetovi« in ob enem raziskovanje doživljanja novih dimenzij ljubezni. V različnih stanjih zavesti sem med drugim dojela medsebojno povezavo, ki je v »preteklosti« na nivoju duš že potekala.

Zaradi nenavadnosti in neobičajnega dogajanja sem veliko časa preživela v pozornosti in sledila notranjemu »ušesu« oziroma dogajanju v sebi. Odprli so se mi kanali za delovanje subtilnih energij in s tem povezane jasnočutnosti, jasnoslišanosti, jasnovednosti in jasnovidnosti. Zaznavanje je preraslo pet čutni način dojemanja stvarnosti in raziskovanje duhovnih poti se je širilo kot mavrica čez nebesni svod.

Postala sem človek z zaznavanjem nadčutne zavesti.

Zaradi vztrajne pozornosti sem se o ljubezni naučila veliko več, kot bi to sploh bilo mogoče v »običajnem« partnerskem razmerju in tako »z veliko hitrostjo« prešla mnoga stanja ozaveščanja o ljubezni.

Duša je sredstvo komunikacije. Najprej s tistim, ki jo je »ustvaril« in je posledično njen edini »lastnik« - stvarnik. Hkrati pa je sredstvo komunikacije še z drugimi dušami. Duše v resnici nikomur ne »podarjamo«, lahko pa vzpostavimo sporazumevanje z drugimi dušami in se »pogovarjamo« tako, da se sledimo povezavi z vdihom energije univerzalne zavesti (z izvorom vsega ustvarjenega).

Duše ljubijo našo osebnost in »želijo«, da kot osebnost čim prej napredujemo. V tej povezavi obstajajo skupine ali krogi duš, ki so se medsebojno prepletale že v več življenjih, zato se prepoznavajo in se »veselijo« ponovnega snidenja. Duše iste skupine dobesedno »silijo« našo osebnost k pozornosti, prepoznavanju in sočasnosti dogajanja. Usmerjajo osebnost v energijsko polje drugih, nam »poznanih« oziroma za naš obstoj/razvoj še posebej pomembnih duš.

 

-        se nadaljuje -