NE VEŠ, ZAKAJ SE TI V LJUBEZNI NE OBNESE?

Ne veš, zakaj se ti v Ljubezni ne obnese?

Te razjeda slaba volja, nemoč, morda jeza?

Imaš v sebi občutke žalosti, ljubosumja in trpljenja, vse zaradi »ljubezni«?

*

Res se ni enostavno in kar tako, mimogrede, dokopati do odgovorov, ker so izmuzljivi …

Ko že misliš, da jo imaš, IZBRANO TO LJUBEZEN, pa ti spolzi izpod rok ali pa celo sam pobegneš pred njo …

Zakaj se ves čas ponavlja ista zgodba in ko že misliš: »Tokrat je pa res drugače! To, sedaj pa je čisto nekaj posebnega in se bo zagotovo obneslo!«, ponovno spodleti.

In ti se sprašuješ: »Zakaj meni? Ne že spet? Kaj delam narobe? Kaj sem spregledal? Katerih znakov nisem upošteval? Zakaj imam tako nesrečno roko?«

*

Prosim! Dovolj samoobtoževanja in najedanja samega sebe. VSE se da rešiti. Morda ne ta hip, vendar se da. In ta odgovor bi te moral že vsaj za drobno pikico razvedriti.

*

Sama sem noč in dan iskala odgovore na ta in še številna druga vprašanja. Ob tem so mi pomagali tudi drugi. Vsak s svojo zgodbo, s svojo izkušnjo.

Ugotovila sem, kje se skriva srž problema, kje ljudje lomimo kopja …, ker nočemo videti, da se zaletavamo z glavo skozi zid.

Pa tako ČUDEŽNO in elegantno se ga da obstopiti, prestopiti ali celo preskočiti …

GALERIJA FOTOGRAFIJ 

*

Razkrita ljubezen v romanu Ljubezen@izbiraj.si? te bo na zabaven, prodirljiv in na koncu na celovit način usmerila proti cilju. To je Ljubezni, ki jo iščeš, a, je do danes še nisi imel priložnosti spoznati.

Pa jo spoznaj skozi mojo zgodbo, mojo knjigo in skozi pot,

ki je ni izbral še nihče drug.

*

Pojdi v bližnjo knjižnico in si jo izposodi.

Ter v miru preberi.

Nato jo pravočasno vrni, da ne boš plačal zamudnine.

Ne bo daleč dan, ko boš knjigo želel IMETI!

Kako vem? VEM!

Preprosto si boš zaželel, da jo podariš svoji izbranki ali izbrancu.

Želel boš na novo osvojeno vedenje deliti naprej, ga širiti med tiste, 

ki jih ljubiš in ki še ne verjamejo, da

SREČA V LJUBEZNI OBSTAJA.

Samo nas o njej ni podučila nobena šola ali univerza. Prepuščeni življenju in lastni iznajdljivosti pa vozimo in zvozimo, kot najbolje znamo.

A, nič skrbeti! Kot sem vam zagotovila: »VSE JE MOŽNO!«

*

Vesela bom vaših odzivov/komentarjev. Na novo odprt e-naslov vam bo omogočil dostop do osebnih odgovorov na razmišljanja, ki se vam bodo ob branju spontano pojavljala.

Obilo bralnih užitkov ob razkrivanju tančic LJUBEZNI.

Avtorica: Simona Babič

7 ZAPOVEDI

Hm, komu? Komurkoli. Vseeno je. Komu bodo smiselne, jih bo »kupil«. Drugi bodo šli naprej ali si morda spisali svoje.

1.     ZAPOVED

Vedno obljubi le to, kar zmoreš izpolniti.

Če obljuba ostaja le obljuba, brez izpolnitve, boš s tem ne dejanjem najprej kaznoval sebe. Kajti nezavedno te bo preganjalo, da bi jo moral izpolniti, a ti veš, da ne gre, da ne zmoreš ali da je že celo prepozno …

Na koncu koncev: »Obljuba dela dolg!“ In prosim brez obljub, če v žepu držiš »figo«!

2.     ZAPOVED

Vedno govori resnico, pa naj še tako boli.

Edino z iskrenostjo boš v resnici lahko mirno živel. Vendar pazi! Ko izražaš svojo resnico, je to le tvoja resnica. Drugi jo bo morda videl ali dojel po svoje, drugače. Če ne zmoreš govoriti resnice, bodi raje tiho. Res je, da je včasih bolje kakšen del resnice zamolčati. A, kar poveš naglas, naj ne bo laž.

3.     ZAPOVED

Ko objemaš, objemaj iz srca.

Vsi »polovični« ali vljudnostni objemi ne štejejo kot objemi. Objem mora seveda izhajati iz obojestranske želje. Izsiliti ga je brez pomena. Zato pa, ko želja po objemu prihaja od obeh, je trenutek, ko boš dal in prejel veliko »darilo«. Naj bo iz srca in s hvaležnostjo.

4.     ZAPOVED

Ko ljubiš, LJUBI! 

Ne sprašuj se, kaj bo jutri, kako je bilo včeraj. Samo bodi v trenutku. Predaj se mu, sprejmi in ga posrkaj. Dovoli si VSE. Stanje, ko samo LJUBIŠ, brez vprašajev, zakajev, skrbi od tu in tam … je stanje čiste zavesti, ki se ga z določenimi tehnikami da podkrepiti in raztegniti v »brezčasje«. (kmalu sledi več objav o tej »temi«)

5.     ZAPOVED

Ne skrbi! 

Od skrbi se umre, ne pa srečno živi. Skrbi si dobesedno »delamo« sami. Tako globoko smo v njih, da smo pozabili, kako je biti brez skrbi. Če čutiš, da te spet obletava skrb, najdi način in pot, da se je rešiš. Ko jo rešiš, jo odslovi. Pozabi nanjo. Obdrži le izkušnjo, ki ti jo je dala.

6.     ZAPOVED

Sprejemaj!

Najprej SEBE in potem še druge. In to VSE, brez izjem. Ne ostani »žrtev« in ne bodi predolgo »nadzornik«. Nobena od teh dveh vlog ti ne »pristaja«. Zatorej vedi, da te sreča čaka šele, ko boš zmogel sprejemati. Karkoli. Življenje, ljudi okoli sebe … in ob tem ne boš imel več potrebe, da kogarkoli spreminjaš. Razen SEBE seveda. Najverjetneje bo prav želja po osebnem napredku prva, ki bo vzklila v tvoji biti. Razveseli se je, saj te pelje proti duhovni zrelosti.

7.     ZAPOVED

Smej se, vriskaj, pleši, poj in nikar več ne obstoj!

Začni se premikati – naprej. Proti svojim sanjam, svoji ustvarjalnosti, smelosti, užitkom in pojdi v edini kraj, kjer biva sreča. Kje JE? Ja, prav TUKAJ in SEDAJ. Ne žrtvuj tega trenutka za prihodnost, še manj za preteklost. S tem boš ustvaril pogoj, da bo nov trenutek resnično NOV, svež in dih jemajoč.

Z Ljubeznijo,

Pisarka Simona&Simon

 

TOREJ!

Ali veste, kaj je tako posebno pri mojem načinu ustvarjanja?

To, da preprosto sedem za računalnik in pišem …

Hočem povedati, da se mi velikokrat sploh ne sanja, o čem bom pisala.

Dobesedno samo sedem in začnem pisati.

Po navadi sledi, da se mi v glavi pojavi ena »beseda«. Ni nujno, da pomeni naslov »zgodbe«, največkrat predstavlja vezno nit pisanja.

Samo zaželim si, da bi pač nekaj napisala, nato sedem in pišem.

Dolgo časa tega nisem razumela. V mojem svetu umovanja je to bilo nepredstavljivo. Še nekaj let nazaj.

Nakar sem se opazovala. Če sem dejansko »glodala« neko temo in želela pisati prav o tisti temi, beseda ni tekla tekoče in sem se ob sestavku lahko tudi pošteno namučila. Na koncu pa z njim večkrat nisem bila niti zadovoljna.

Ko pa sem izpustila vsa pričakovanja in prepričanja, o čem bi morala pisati, takrat sem pisala tekoče, odprto in popolnoma brez napora. Pa čeprav se mi predhodno sploh ni sanjalo, o čem bom pisala. Fascinantno vam rečem!

Do teh spoznanj nisem prišla čez noč. Opazovala sem se pozorno in z velikim prisluhom. Kdaj pišem kot po nareku in zraven neizmerno uživam? In kdaj hočem pisati po lastnem prepričanju, da je že čas za neko določeno temo?

*

In končno spoznala, da se je veliko lažje prepustiti in zaupati notranjemu vodstvu, ki ve, kaj je zame prav, kot pa izvajati lasten nadzor nad pisanjem.

Ni treba posebej poudariti, kdaj v resnici uživam? Ali pač? Morda že zaradi svojega lastnega zadovoljstva in močnega poudarka povedanemu, ker nosi sporočilo tudi vam!

TOREJ!

Ko se prepustim, zaupam, da moj »višji Jaz«, moj »kapo di banda«, moj notranji glas ali "Bog v meni" ve veliko bolje od mojega »ega«, »razuma« ali prepričanja«, kaj je zame v tistem trenutku najbolje, takrat mi uspe resnično zaplavati in odplavati z besedami …

V polje vseh možnosti ustvarjanja z lahkoto, z užitkom, neskaljenim veseljem in čisto srečo ter na koncu s čudenjem: »Pa kaj sem to res Jaz napisala?«

Takrat lahko napišem celo »goro« besedila v zelo kratkem času in na koncu pisanja vstanem srečna kot le kaj …

*

Če to ugotovitev prenesemo v življenje nasploh, kaj lahko izluščimo?

Če le ne bi tolikokrat rinili s svojo glavo skozi zid, prepričani, kako mi že vemo, kaj je prav in najboljše za nas, bi lahko vsakodnevno doživljaji veliko več veselja, z manj stresa.

Zakaj?

Če se prepustiš notranjemu vedenju, z manj napora uresničiš svojo željo ali potrebo, kot če nanjo izvajaš NADZOR.

Nadzorniki nimajo lahkega dela. Pri njih je zaželena popolnost. Kaj pa popolnost je, ve le vesolje, kajti v njem pa res vlada popoln red.

Če se s svojim ustvarjalnim žarkom »priklopiš« na vesolje, boš vedel tudi ti!

Ali ni to nekaj čudovitega in tako preprostega?

Tebi preostane le še uživanje v svojem ustvarjanju. Česarkoli.

Torej tega, kar tebi predstavlja veselje, v čemer v resnici uživaš in s svojim rezultatom dela na koncu pomagaš še drugim.

*

Nekje v meni je bil vedno en drobcen glasek, ki se ni pustil utišati. In ta je prišepetaval, da Življenje res ni in ne more biti eno samo trpljenje, žalost in nesreča.

Da JE življenje zagotovo ustvarjeno zato, da v njem uživamo. In to ne malo, in samo tu pa tam. Na primer, ko gremo na malico v službi, ob koncu tedna, ko imamo dopust in podobno. Temveč, da ga je možno uživati vsaj pretežni del časa.

Najvažnejše besede so: ZAUPANJE, PREPUŠČANJE TOKU, BREZ POSKUSA NADZOROVANJA, MANIPULACIJE IN OSEBNEGA PREPRIČANJA, KI IZHAJA IZ ZNANEGA, A V RESNICI MOTEČEGA VZORCA.

*

No, pa je nastal ta sestavek. Mimogrede. Očitno je bil zanj PRAVI ČAS.

In prav tukaj se ljudje razlikujemo. Nekateri bi vse takoj, na hitro, »instant«, brez potrpljenja in volje po resničnem učenju, ki ne nazadnje lahko prihaja tudi skozi igro. Pravzaprav je še najlepše, če se odvije skozi igro - Življenja.

*

Za zaključek še povem, o kakšni vrsti potrpežljivosti je govora.

Svojo prvo zgodbo, ki sem jo poslala v eter, sem napisala natanko 1. novembra 2009 in nosi naslov CURLEK.

Čeprav je ta dan, dan spomina na mrtve,

meni predstavlja dan spomina novega rojstva.

Od takrat je minilo sedem let in pol.

Svoj prvi roman sem začela pisati v novembru 2014.

Spet november? Da! Kakšno naključje kajne?

In ker sem vztrajala in delala, včasih dobesedno dan in noč,

sta iz majhnega semena ali zgodbe Curlek zrasla med drugim,

dva knjižna dela, dva Čudežna Cvetova v barvi Ljubezni.

Na svoji koži sem okusila rek: »potrpežljivost je mati modrosti!«

*

ODLOMEK IZ ZGODBE CURLEK:

… Sredi gozda je pravljično lepo obdelano zajetje vode, ki ga krasi obok, izdelan iz kamenja, kamenčkov in nekaj peska. 

Na eni strani oboka se vijejo korenine bližnjega drevesa, na drugi strani je iz kamna izdelana klopca, za enega ali tudi dva, ki se imata rada. 

Pod obokom pa je speljan curek vode, ki da čutiti, zakaj je voda, tako kot zrak, vir življenja. Je živa, živahna in se poigrava z vrsto čutil, ko jo opazuješ v njenem enakomernem hitenju naprej in še naprej! 

Kolikim živim bitjem in rastlinam daje voljo in veselje do tu-zemeljskega bivanja. Čista čarovnija! Prevzeta sem od vrelca čustev, ki silijo iz moje notranjosti. …

*

Zato, začnite! Ustvarjati! Uresničevati!

Svoje Sanje!

Ne se ustavljati ob »navideznih« zaprekah.

Iz njih se samo učite.

Pustite času čas.

In se igrajte.

In uživajte.

In bodite živi …

Pisarka Simona&Simon

ZANIMIVO ŽIVLJENJE – Zanimiv Človek

Življenje je prav toliko zanimivo, kot si ti zanimiv človek.

Če si se odločil oziroma izbral, da je življenje zate večen boj, dokazovanje v svoj prav, nesprejemanje ljudi in sveta okoli sebe, potem ne samo, da nisi zanimiv človek, temveč nazaduješ v več pogledih.

Pod »zanimiv« ne mislim, da imaš zanimiv videz, da imaš potrdilo o izobrazbi, ali da si na družbeni lestvici visoko in odmeven v medijih.

Temveč, da preprosto ne hodiš kot ovca v čredi, ne kimaš, ko kimajo drugi, ne obrekuješ, ker ni kaj obrekovati (razen, če želiš to početi sebi) in da MISLIŠ S SVOJO GLAVO.

Zanimivost tudi ni nekaj, kar bi bilo odvisno od naravne danosti in genialnosti same po sebi.

*

Človek bo preprosto povedano zanimiv takrat, ko bo izražal samega sebe, ko bo to, kar on JE in ne nekaj, kar se od njega pričakuje zaradi rase, verskega prepričanja ali spola, ipd.

Tak človek se bo veliko oziroma predvsem ukvarjal sam s seboj in razmišljal, kako bi lahko bil koristen še drugim. Svoje življenje bo osmislil z dajanjem svojih »darov« ali posebnosti, ki jih poseduje le on sam. In nihče drug.

Kajti ga ni, ki bi nam bil enak. In prav to je najbolj zanimivo. Ta avtohtonost, ki jo zanimiv človek zna ohraniti.

*

V resnici je to nam vsem dano. Namreč to, da smo zanimivi za druge, ker smo drugačni. Vsako posnemanje drugih izmaliči našo unikatnost univerzalnost in zanimivost posledično pade v vodo.

Kako torej prebuditi zanimivost, ki jo imamo v sebi?

Morda tako, da samo spustimo VSE, kar ni naše. VSE, kar smo od drugih prevzeli za svoje, ker smo bili prepričani, da če bomo posnemali, bomo tako zanimivi kot drugi.

Na primer, se bomo znali tako »lepo« oblačiti, bomo dosegali takšne poslovne, športne, ljubezenske in podobne podvige.

Hm! Ampak to tako NE DELUJE. Ko zanikamo sebe, svoje posebnosti in danosti, smo samo še marioneta ali orodje v rokah vseh, ki ob tem lahko še s prav posebnim veseljem z nami manipulirajo.

Okoli tega bi lahko razpredala v nedogled, kajti primeri iz življenja se sučejo okoli mene kot po tekočem traku.

*

Najbolje druge ozavestimo, če osvetlimo svoj primer. In moj primer kaže, da BITI, to, kar v resnici SI, ni vedno lahko niti enostavno. Zakaj je temu tako, bom poskusila obelodaniti v nadaljevanju v obliki kratkega vložka:

ČAS

Čas je nekaj najdragocenejšega, kar imamo.

Tega se marsikdo ne zaveda in z njim ravna mačehovsko ali pa ga nezavedno trati kar tja v en dan.

Kateri čas imam v mislih?

Sedanji seveda. To je ta, ki je z nami tukaj in zdaj. Ta trenutek.

Pretekli je minil, prihodnji bo prišel in še ni pomemben. Pomemben je zgolj TRENUTEK ZDAJ.

Vendar tudi ta definicija ni točna, kajti sedanjost ni del časa, sedanjost je del večnosti. Čas je v resnici preteklost in prihodnost.

Čas je to, kar je bilo in kar šele pride.

To, kar pa je ta TRENUTEK ZDAJ, pa nikoli ne mine. Je vedno TU. Ta ZDAJ je večnost.

Ali se iz sedanjosti lahko premakneš v prihodnost? Ne!

No, torej, to želim povedati. Sedanjost ni del časa, je del večnosti.

*

Ko sem ozavestila TA (zgoraj obrazloženo) ČAS, sem začela z njim skrbno ravnati. Vsak trenutek sem naravnana v sprejemanje in uživanje obilja življenja. To pomeni, da ni več samo po sebi umevno, s kom TA ČAS preživljam.

Tam, kjer mi je onemogočeno, da sem lahko »JAZ JAZ«, se ne zadržujem več. Če je le mogoče, se umaknem. Zavestno in kar se da hitro.

Tam, kjer ljudje od mene pričakujejo, da ga bom z njimi preživljala, sem naredila posebno selekcijo.

Poenostavljeno povedano, sama izbiram, komu sem pripravljena biti na razpolago.

Vendar ljudje, ki menijo, da jim moj čas pripada zaradi statusa, sorodstvenih vezi, preteklih dogodkov ali povezav, se pošteno motijo.

Če čutim, da mi ob tem jemljejo energijo ali »solijo pamet«, kaj vse bi morala spremeniti na sebi, prav tako odidem.

Kdor si ves čas da opravka z menoj in se ne vpraša, zakaj sem mu trn v peti, ima v sebi in sam s seboj velik problem. In prav tega se večina ne zaveda.

Lahko se potrudim to razjasniti, ampak če človek temu ni kos, trenutno izgubljam čas. Posledično se spet umaknem. Ko bo prišel pravi čas, se lahko ponovno srečamo.

*

Zakaj za nekoga tako rigorozen pogled?

Zato, ker se mi dogaja, da bi ljudje radi imeli ob sebi tisto staro Simono, ki so je navajeni iz ne tako daljne preteklosti. Tista je bila za njih »normalna«. Ta danes je že preveč »čudaška«!

A tiste Simone ni več. 

Simona je naredila »stilno in umsko« preobrazbo, vzela taxi in pohitela naprej. Ne bo se več ustavljala ob ujetosti v stare vzorce, zaradi katerih se obtiči ali ki vodijo samo »rikverc«. V prežvečeno miselnost, ki ne obrodi nič posebej dobrega.

In ne bo več dopuščala manipulacije vsem, ki jo res na zanimive načine želijo »bremzati« ali celo ustaviti.

*

Razmislite, kaj od navedenega bi lahko uporabili pri SEBI!

Pisarka Simona&Simon

 

NE MOREM VERJETI ...

Malo brskam po COBISS-u in glej ti to:

Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota ima v svoji ponudbi že 3 moje knjige

Ljubezen@izbiraj.Si?

Avtorica: Simona Babič

jaz pa še nimam niti podpisane dobavnice, da so knjige prejeli :)

*

Vsekakor je "brzina" vaša vrlina. 

HVALA, DA TAKO LEPO SKRBITE ZA PRIHODNJE BRALCE.

Povabite me! In bom z veseljem prišla predstavit svojo

NOVO KNJIGO!!! 

Lep pozdrav v Mursko Soboto. 

VZHOD SONCA

 PONOVNO SIMONCA

...
Tako mi je bilo samo po sebi umevno, da z njo podelim vso svojo bit.

S seboj sem imela tudi vse tri popisane zvezke tega poletja, da bi ji lažje in v kronološkem zaporedju, povedala vse o moji ljubezni!

Poslušala me je skrbno, zavzeto in zelo zbrano. Vmes je podala kakšno mnenje, ampak v glavnem me je čisto zares poslušala in slišala.

Mislim, da sva na tistem koncu ždeli nekje šest ur, preden sem uspela priti do konca vsem mislim, ki so se mi sproti porajale. Z mano je sočustvovala, me poskušala razumeti in bila nežna v besedi.

Vznemirilo jo je dejstvo, da sem prejokala velik del poletja. Nikakor ni mogla sprejeti misli, da ljubim nekoga, ki najverjetneje o tem ne ve ničesar. Še najmanj pa ji je bilo sprejemljivo dejstvo, da sem nakazala toliko denarja za storitev, katera mogoče ni bila niti opravljena.

Ker pozna mojo skrbno naravo ravnanja z denarjem, ji nikakor ni šlo v račun, da sem plačala za nekaj, za kar me nihče ni terjal. Pojasnjevala sem, da tako piše v knjigi in da sem zaradi tega dobila občutek dolžnosti, da poravnam za storitev, ki je bila opravljena.

No, ob pogovoru z njo sem tudi sama začela dvomiti v smiselnost svojega početja. Vzbudila mi je nek občutek, da je morda vse skupaj neke vrste nateg same sebe.

Najbolj nejasno pa se ji je zdelo spoznanje, da Simonu nisem napisala sporočila, da sem plačala za Ponovno povezavo. Moje stališče je bilo, da je to zagotovo videl na svojem tekočem računu.

»Pa se ti je zahvalil za plačilo ali kakorkoli drugače, dal vedeti, da je prejel denar?« je vztrajala v razmišljanju. »Ni,« sem rekla, »nimam povratne informacije, da je plačilo prejel.«

»Kaj pa če ima več tekočih računov in na dopustu je, si rekla. Zakaj si tako prepričana, da je videl prejeto plačilo?« me je spraševala.

Mogoče pa ima prav. Saj sem res neumnica brez primere. Pa kaj se grem v teh časih? Mar mi je to res bilo potrebno?

Dogovorili sva se, da bom Simonu še ta večer poslala sporočilo, kateremu bom priložila potrdilo o plačilu storitve Ponovne povezave. 

S sprejetim zaključkom razmišljanja sva se obe strinjali in sklenili, da bova nadaljevali pogovor, ko bo čas pokazal svoje.

Dan sva zaključili bolj umirjeno, s sprehodom in večerjo ob bližnji reki.

Zvečer sem sestavila sporočilo:
...


- odlomek iz knjige: 
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA
- Avtorica: Simona Babič
- 2015, samozaložba
- naročilo: ponovno.simona@gmail.com

POPOLN ODNOS

Medčloveški odnosi krojijo usodo posameznika. Posameznik se tem odnosom uklanja ali jih ustvarja po svojih občutkih.

Kje je meja med odnosi, ki ne veljajo za običajne? Smo ljudje pripravljeni sprejemati drugačnost, izstopanje in navidezno neskladnost odnosov?

Kaj nam predstavlja skladen, popoln odnos dveh v partnerskem razmerju?

*

No, pa se malo pozabavajmo ob naslednjih stavkih:

»Poglej ti njega, bolj star, bolj nor! Le kje si je našel tak mlado. Stari pokvarjenec!«

*

»A nista prav smešna? Ona je vendar za celo glavo višja od njega. Kaj ji ni nerodno, ko ga tako objema preko ramen?«

*

»Ti dve pa se obnašata kot dve lezbijki! In kar javno se poljubljata, kaj mislita, da je to moralno in dovoljeno?«

*

»Kaj se ne vidi, koliko je stara? On pa jo drži za roko in jo stiska k sebi. Ne moreš verjeti! Le s čim neki si ga je »kupila«, ko pa niti s šminko ne more skriti, da je stara baba?«

*

»Ta dva sta zagotovo geja. Že po obnašanju vidiš, da nista normalna. Povej ti meni, kam to vodi?«

*

»Lepa kot angel, pa je vzela tega plešca, ki še šepa. Le kaj vidi na njem? Lahko bi si našla postavnega lepotca, ona pa hodi ob tem grdem tipu kot bi bil slaven filmski igralec!«

*

Kaj res ni več »normalnih« parov na svetu? Se zgražate nad mano ali nad sabo?

Kolikokrat gremo mimo kakšnega para in pogledamo »kak skup pašeta«?

*

In ocenjujemo in sodimo, kar vidimo? In kaj vidimo?

Dva človeka, ki se ljubita. LJUBITA SE!

Kaj ni prav to namen Ljubezni?

Nam pa to ne zadostuje? Smo med tistimi, ki bomo mimogrede navrgli, ali sodita skupaj ali ne?

Ali smo mi tisti, ki sploh lahko, karkoli rečemo? Ali pomislimo? Kaj bi bilo dobro za druge?

*

Ali bodo naši pogledi odobravajoči in prikimavajoči šele, ko bomo videli naslednjo sliko?

Ženska, nekoliko mlajša in nižje postave kot moški. V paru z moškim, na pogled malce starejšim. Ob njiju otrok ali dva in slika bo »popolna«. V tem primeru ostale zunanje podrobnosti ne bodo več toliko zanimive. Bosta pač par, običajen, a splošno sprejemljiv in nevpadljiv v človeški družbi.

*

Razmislite, pri sebi, kolikokrat ste se znašli v vlogi presojevalca človeških odnosov glede na zunanji videz?

Kaj, v resnici JE POPOLN ODNOS, vesta le človeka, ki sta v paru. Samo ona dva čutita, ali sta srečna ali ne in kako močna je njuna ljubezenska povezava.

Vsi zunanji opazovalci imamo pri tem bore malo glasu.

*

Ali lahko posvojite misel:

»VSAKA LJUBEZEN JE PRAVA!«

*

Če vam je ta misel tuja, bo morda čas, da razmislite (pri sebi seveda), zakaj vas lahko pogled na malo »drugačen« par zmoti?

Zakaj imate v sebi zavore, ovire in pomisleke? Ali se »Ljubezen« izbira po videzu, zdravju, uspehu, denarju, statusu, moči, rasi, barvi kože, spolu in podobno?

Morda pa ste med tistimi, ki svoja resnična nagnjenja skrivajo pred svetom. Ker se bojijo. Ker jih je v kost in kožo strah obtožb, ki jih drugim zlahka naprtijo? Ker si sami ne upajo biti to, kar so?

*

VSI, ki ste v »POPOLNEM ODNOSU«, boste videli VSE druge enako - v popolnem odnosu.

Samo tisti, ki sami ne živijo v Ljubezni, kot želijo, bodo obsojali, sodili, se zgražali in pametovali tam, kjer ni, kaj pametovati.

KAJTI VSAKA LJUBEZEN JE PRAVA.

Ljubezen je Ljubezen.

JE VSE.

Kar JE sploh pomembno.

 Pisarka Simona@Simon

OBILJE

OBILJE

Le kdo si ga ne želi?

Vseh vrst ...

Obilje osrečujočih odnosov. Obilje v ustvarjanju, materialno obilje. 

Obilje radostnih občutkov.

Obilje nad obiljem ... Obilje Ljubezni!!!

Ostani za trenutek ali dva v občutenju obilja Ljubezni! Naslikaj si samo svojo sliko ...

*

Kaj tebi predstavlja obilje Ljubezni? Koga vključuješ vanj in po kakšnem vrstnem redu?

Si ga kdaj doživel v polnosti? Nikoli ali večkrat? Kakšno je bilo takrat tvoje življenje, ko si ga doživel? Na vzponu, na pol poti, na vrhuncu?

*

Res sem radovedna, kakšni odgovori se ti pletejo po glavi?

A veš, da sem se tudi sama poglobila v ta vprašanja? In da sem izvedla med naključno ali načrtno izbranimi ljudmi anketo s prav temi vprašanji?

Ter dobila res zanimive odgovore. Morda so si bili v kakšnem delčku podobni, bolj ali manj pa je vsak odgovarjal po svoje, iz svojih izkušenj.

*

Kot ni dveh, ki bi enako ljubila in imela enak pogled na Ljubezen, ni bilo dveh enakih odgovorov.

*

Začetnemu začudenju, je sledila ideja, da odgovore stkem v zgodbe, 

zgodbe v roman in podam sliko, kako 

LJUDJE IZBIRAMO LJUBEZEN!

*

Ljubezen@izbiraj.Si?

ni običajna knjiga o Ljubezni. V njej vsak najde košček sebe. 

A, ko najde ta košček, ga začne zanimati, 

kako bi iz koščkov sestavil CELOTO.

Celoto v Ljubezni iz same gole Ljubezni!

Zakaj gole? Daj, no!

Ko se razgalimo, smo vsi goli. 
Če ne pred drugimi, pa zagotovo pred samim seboj.

Če smo iskreni in resnicoljubni, ter zmoremo tej resnici pogledati v oči,

nas zagotovo ne bo zaslepila!

*

Večja verjetnost je, da bomo v njeni svetlobi našli obilje Ljubezni, 

po kateri hrepenimo že od vedno ...

ZATOREJ, Ljubezen afna izbiraj. Si?

In, če boš dovolj znatiželjen in radoveden,

boš v njej našel odgovore

KDAJ

ZAKAJ

in predvsem KAKO izbrati,

da ne boš na koncu izvisel in dobil le IZBIREK!

*

Z ljubeznijo spisala knjigo:

Ljubezen@izbiraj.Si?

da boš lahko nadaljeval od tam, kjer SI!

Avtorica: Simona Babič

(Naročilo knjige: ponovno.simona@gmail.com)

"TIK-TAK" ZGODBA SRCA

ODPRTO SRCE

Mislec misli misli. Kdor pa odpre srce, stopi nad misli. Višje stanje od nenehnega premlevanja misli je, ko opremo srce in samo poslušamo njegovo »tik-tak« zgodbo.

Res, da ga večkrat ne razumemo, a lažje bomo živeli, če mu bomo dopustili, da čuti, kar čuti.

Srce se ne ozira na dogme, na norme, zakone in nesmiselne zapovedi. Srce želi biti v ritmu svobode in ljubezni.

*

Srca zapiramo, ker smo bili kdaj pa kdaj »srčno« ranjeni. Ne verjamem, da je med nami prav veliko izjem, ki bi lahko to ovrgle.

Večkrat, kot smo bili ranjeni, bolj zaklepamo svoje srce pred vsemi, za katere zaslutimo, da bi nas lahko ponovno ranili.

Zaradi strahu pred bolečino in žalostjo, ki sledi ranjenemu srcu, lahko postanemo do sebe neusmiljeni.

Raje zatremo možnosti odpiranja srca že v kali, da preprečimo morebiten vdor bolečin.

Seveda je to iluzija nad iluzijami. Kajti v tem primeru začne naše srce počasi veneti in odmirati zaradi pomanjkanja življenjskih sokov, ki bi ga obujali in mu dajali utrip vznemirjenja in živahnosti.

*

Zakaj srce ponori, ko hoče, da na dan vzplapola dih ljubezni? In, ki nikakor noče v zaton in pozabo? Zakaj mislimo, da moramo krotiti srce in njegove občutke, če pa ga prav to ohranja pri »življenju«?

*

Vsak poskus zatiranja občutkov srca pomeni za človeka počasno hiranje telesa in duha.

Nobeno trpljenje ne presega občutka, ko srce zapoje svoj ljubezenski spev.

Zakaj se je tako težko sprijazniti, da napev kdaj pa kdaj postane tišji ali za določen čas ponikne? Zakaj se raje ne prepustimo novim spevom in občutkom, ki bodo čez čas ponovno privreli iz srca?

Morda zato, ker si večina lasti srca drugih? Ker jim ne dovoli ali privošči svobode?

Ker misli le nase in svoje dobro počutje, blagostanje?

*

Pomislite ali ste znali kdaj odpreti srce in tvegati do te mere, da ste se že vnaprej odločili, da ljubezen, ki jo delite iz sebe, ne bo lastila in ojarmila, temveč dopuščala popolno svobodo.

Ali res želite ob sebi srce, ki ga boste ves čas kontrolirali, če bije za vas ali še huje, samo za vas?

Odpreti srce, pomeni ljubiti brez zahtev in pričakovanj, kako bo, ali bo, ko bo …

Trenutki čiste ljubezni so čisti le, ko je srce odprto tako na široko, da lahko ljubezen bije v ritmu dveh src samodejno.

Uglašenost dveh src, njuna sinhronost, so trenutki, ki lahko trajajo …, manj kot se bomo ukvarjali z mislimi, kako dolgo bodo trajali, dlje bodo trajali.

Zakaj ne moremo poznati svojih občutkov v prihodnosti? Morda zato, ker ne bi znali uživati v sedanjih?

Vendar so prav TI trenutki, ko na stežaj odpremo svoje srce, vredni življenja v polnem pomenu besede.

Pisarka Simona&Simon