petek, 14. februar 2020

NAJDI PRAVI IZVOR

POMEMBNA SAMOPOMOČ - SEVEDA ZA VSE, KI TO SPLOH ŽELIJO ... ŽELIJO POMAGATI SEBI!

Kje najti pravi izvor energije?

»Sem mar pozabil, kako se napolniti z energijo in obesiti nemoč na klin?«
Zvonki nasmeh se bo porodil na licu, ko se bo telo osvežilo, ohladilo in potopilo v vir energije.

»Kje pa sem zdaj? Ali mi lahko kdo pomaga najti ta izvir vseh virov, da se dvignejo meglice in se veselje pokaže na moje lice?«

Seveda! Nič lažjega. Prisluhni novici, ki je preprosta, obetavna in naravnana prav na vsakega.

Izvor vseh izvorov je v tebi. To si pozabil. Naj ti pokažem, kje in kako ga boš našel, se v njem okopal in napolnil s svežo izvirsko studenčnico.

Zajahal boš strumno in počasi, previdno in pokončno, osrečujoče in bohotno …

Vse je možno, dokler si živ. Če kakšna beseda ne sede na tvojega konja, nič takega. Najdi svojo in bodi sam svoj junak.

*
Ali se spomniš, kako si se nazadnje počutil, ko si srečal svojega dobrega prijatelja? Ti je srečanje pognalo kri po žilah iz golega veselja, da ga ponovno vidiš? Te je zajela radost in val nove energije?

Seveda! Razveselil si se ga prešerno kot otrok. Kaj meniš, od kod izvor te energije? Se je prelil iz prijatelja nate? Ali ravno obratno, od tebe na prijatelja?

*
Veš – v resnici se ni zgodilo niti prvo niti drugo, temveč nekaj tretjega. TI – ti si ta izvor energije. Ta energija je bila v tebi uspavana in prijatelj je samo povod, da se je zdramila, vzvalovila, se prebudila – v tebi.

Če bi se v tem trenutku osrediščil nase, bi lahko ostal centriran v tem občutku sreče. Ko smo srečni, imamo občutek, da je ta sreča zunaj nas, da prihaja od zunaj. Videti je, da se je veselje porodilo zaradi prijatelja, zaradi srečanja z njim.

Prijatelj ni vir energije. Prijatelj je postal samo priložnost, samo okoliščina, v katero si se radostno zagledal. Vendar je ta radost že v tebi. Tvoja je. Od vedno je v tebi. Samo, da si nanjo pozabil. In prijatelj je čudovita priložnost, da se ta speča energija v tebi razcveti in razbohoti po celem telesu.

Drugi je samo vzrok, samo objekt, samo okoliščina, ki nam je v pomoč, da vznikne ta speči vir veselja, ugodja in razigranosti.

Si mislil, da ta občutek sreče prihaja od zunaj? Kje pa! Vsi občutki so že v nas.

Kaj meniš, če bi srečal nekoga, na katerega si jezen, ljubosumen, zagrizeno zavisten? Misliš, da je ta drugi izvor tvojega neugodja ob srečanju? Da je ta drugi izvor jeze, žalosti in trpljenja?

Kje pa! Zdaj je že jasno, da je drugi samo povod, da vse, kar je že v nas, privre na plan.

Avč! To pa boli, vem.

Drugi NISO vzrok, ker v resnici v nas nič ne povzročajo. Karkoli že se dogaja, se dogaja samo v nas. Vsi občutki so samo povod, da to, kar je skrito v nas, pride do izraza, vznikne iz prikritosti.

Ko doživimo nekaj podobnega – ali ugodje ali neugodje; ali nekaj pozitivnega ali negativnega – je pomembno, da ostanemo centrirani v tem na novo vzbujenem občutku.

Na ta način bomo sčasoma pridobili povsem nov pogled do vsega v svojem življenju.

Ko smo jezni, se ne osredotočimo na tega, ki je jezo povzročil. Dopustimo, da ta drugi ostane zunaj nas. Raje občutimo to jezo. Ne znesemo se na drugega. Ne potlačimo jeze vase. Temveč dobesedno postanemo ta jeza ali radost. Ali žalost ali veselje … Dopustimo, da se zbira v nas.

Ne razmišljamo, da je nekdo drug ustvaril to jezo, zavist, žalost … Ta človek je samo okoliščina, samo dogodek, priložnost …

Ta človek je samo zadel na mesto v nas, izza katerega se skriva rana. Zdaj to vemo in postanemo ta rana. Človeku, ki je v nas vzbudil kakršnekoli občutke, postanemo HVALEŽNI. Ker je bil v pomoč, da je prišlo na dan nekaj, kar je bilo skrito.

Ko se v sebi osredotočimo na takšne in podobne občutke, se v nas zgodijo velike spremembe.

Če so občutki negativni, se jih bomo s tem, ko jih ozavestimo, tudi osvobodili – postali bomo zavestni, da so v nas.

Če so občutki pozitivni, bomo postali ta občutek. Če je to radost, bomo postali TA radost. Če je to zadovoljstvo, bomo postali TO zadovoljstvo, TA ljubezen, TA moč, TA hvaležnost, TO čudenje …

Če je TO jeza, bo jeza izpuhtela.

Namreč, dve stvari si je treba zapomniti in razločevati.

To je – ali so občutki pozitivni ali negativni?

Ko postanemo zavestni določenih občutkov, skozi zavedanje občutek izgine - v primeru, če je negativen.

Ko postanemo zavestni določenih občutkov in z zavedanjem postanemo ta občutek; če nas prevzame in postane del našega bitja, - je ta občutek pozitiven.

ZAVEST DELUJE RAZLIČNO.

Če je določen občutek strupen, negativen, se ga skozi zavestnost osvobodimo.

Če je občutek pozitiven, osrečujoč, ekstatičen, postanemo eno s tem občutkom in zavest se poglobi.

Z večjim zavedanjem po najkrajši možni poti rešujemo samega sebe in dvigujemo raven energije.

Izvor energije, kakršne koli energije – pozitivne ali negativne – je vedno v nas samih.


petek, 07. februar 2020

VEDNO ZNOVA


Vedno znova, ko se znajdem v vrtincu dogajanj, sem sama sebi odveč. Preveč me je, da bi piskala s piščaljo o samo-pomembnosti. Zato se odločim, da se umaknem – umaknem svoj ego – izstopim iz dogajanja, se ne vpletam čustveno in niti osebno. Stopim ob stran in sem opazovalka. Ko jaz izginem, šele takrat se v resnici začne dogajati vse.

Dokler te »metode« ne preizkusiš, ti brez lastne izkušnje ne bo povedala veliko.

Rumene zvezde so rumene samo toliko časa, kot traja noč. Ko dan razgrne noč, so zvezde nevidne.

Ko izbiram barvo, se vpletam s svojimi zamislimi, željami, prepričanji … Ko ostajam nevidna, je vse drugače. Takrat teče vse lepo po vrsti samo od sebe. Ničesar ne priganjam, ker ni česa priganjati. Vse ima svoj namen in na koncu se razkrije tudi pomen. Ampak šele na koncu.

Vmes pa se potrudim, da mene ni ali da me je vsaj čim manj. Ali je v tem kakšen užitek? Da – večkratni.

Skrbi odpadejo. Kako bi me lahko skrbelo, če pa se tako ali tako vse odvija po svoje in jaz sproti »odgovarjam« na dogodke.

Ne vem, koliko krat sem se že ujela, da nisem obžalovala takšnega početja. Saj se je na koncu zgodilo, da sem se še sama čudila: »Le kako mi je to uspelo?« Pa ni uspelo meni. To je bil tisti »višji« del, del nad mano ali del, ki deluje iz ne-uma. Ko ne mislim, kako, kaj, zakaj, temveč samo odreagiram v danem trenutku, življenje dobi poseben okus.

Manj sem utrujena in vedno bolj v budnem stanju, ker ne spregledam niti najmanjše podrobnosti. Bolj, kot sem pozorna, več se mi dogaja. Vse pa so praviloma čudeži posebne vrste.

Nekateri jih imenujejo srečna naključja. Vendar je ravno obratno: praviloma ni sreče zunaj nas in praviloma naključja ne obstajajo.


Srečanja z ljudmi mi nemalokrat prinesejo odgovor na kakšno dilemo, vprašanje ali razmislek. Ker ostajam pozorna, brez presojanja in sploh brez vrednotenja česarkoli na dobro in slabo, postajam navdušena, kako hitro se vse odvija. Še posebej, če se z ničimer ne vpletam (niti miselno niti čustveno – ostajam samo nevpleten očividec).

Najbolj me prevzamejo »razpleti«, za katere menim, da se jih sama ne bi nikoli domislila. Ob tem pa se ujamem v pajkovo mrežo domislic, ki začnejo brleti in se vrteti v moji notranjosti v povsem novih razsežnostih.

Ustvarjanje je svojevrsten fenomen! Kdor se mu prepusti z zaupanjem in ustvarjalnosti ne zavira, temveč spontano sledi vsakemu naslednjemu koraku, bo slej kot prej držal v rokah ustvarjen izdelek.

Takšen način delovanja nas pomirja s samim seboj in zagotavlja dolgo življenje. Saj nihče, ki pozna in ve za skrivnosti uživanja kot tudi skrivnosti ustvarjanja življenja samega po sebi, ne bo zapustil tega sveta kar tako.

Ustvarjalnost, hrepenenje po znanju in volja po raziskovanju vseh vrst obilja – vse to deli čudeže mimogrede.

Lahko se ustavim, lahko počakam, lahko sem pozorna …, a če bom brez zavedanja same sebe, bo veliko stvari spregledanih. Običajno pa prav te dajejo okus polnosti in živosti. Naravnanosti v zanimivejšo prihodnost.

Očarljivost je v igrivosti. Očaranost je v ustvarjanju. Česarkoli seveda. Vsak ima svoje danosti. In ob vpogledu vase jih lahko odkrije, saj so v njem vse od zgodnjega otroštva (v resnici pa še od prej).

Veliko zametkov je že bilo ustvarjenih, razna semena posejana. Samo spomniti se moramo, kaj nas je takrat ustavilo in zakaj do kalitve ni prišlo.

Vse najdemo v sebi. Vse čarobnosti, vse ljubezni, vse občutke, ki niso nujno prilagojeni zunanjemu svetu.

Prečiščevanje preteklosti rojeva prečiščeno prihodnost. Vsega se da naučiti. Vsaka nova veščina se lahko izkaže za naše poslanstvo. Sploh ni nujno, da že počnemo prav to, za kar smo se rodili.

Vprašati se moramo; vprašati samo sebe in bolje nikogar drugega, kaj točno je bilo tisto, kar smo že od nekdaj radi počeli in smo to opustili zaradi tisoč izgovorov in nezaupanja vase.

Vse za nazaj je možno zradirati in začeti na novo. Omejitev smo samo mi sebi. Nihče nas v resnici z ničimer ne omejuje. Včasih smo potrebni samo zaupanja vase, kot je suhi zemlji potreben dež. Zmoremo več, kot si mislimo in zagotovo več, kot nam pripisujejo drugi.

Kateri drugi? Vedno se vprašaj: »Kdo so ti drugi?« Živijo radost in srečo, mir in zadovoljstvo, prešernost in smeh. Ali ravno obratno. Zagrenjenost in slabo voljo, nemirnost in pritoževanje, zasmehovanje in podcenjevanje.

Če vsem veleumnim svetovalcem ni videti miru na obrazu, nasmeha na licih in zadovoljstva v življenju, potem so vsi njihovi dobronamerni nasveti nični.
Nekdo, ki nam z vzgledom nakazuje, da je dosegel svoj svet tako v teoriji kot v praksi, samo takšen nam je lahko vzornik.

Čeprav so tudi tukaj lahko trhla tla in spolzek teren. Če smo nagnjeni k posnemanju in primerjanju, potem nam tudi vzorniki ne bodo v korist.

Nikoli ne smemo mimo dejstva, da smo unikat in ne ponaredek nekoga drugega. Nikogar ni, ki bi bil natanko naša kopija in tudi mi ne moremo biti nikogaršnji dvojnik. Vsak plagiat je enkrat razkrit, zato se nima smisla ukvarjati z nečim, kar je dosegel nekdo drug – ker je nedosegljivo.

Naša univerzalnost in edinstvenost nima para. V resnici nima para niti v večini medosebnih odnosov.

Vse naše življenje je povezano z učenjem in rastjo naše biti. Zato je naša bit neustavljivo zanimiva in tega dejstva ne smemo zanemariti.

Vse vpoglede in vse razglede dobimo šele, ko se potopimo v svoje globine – počasi in potrpežljivo – da se razkrije bistvo naših lastnih darov/danosti.

Sprejmimo te sposobnosti hvaležno in ljubeče. Negujmo jih in spoštujmo, da bodo zmogle vzbrsteti, zrasti in zacveteti na samo nam lasten način.

Sprejemanje sebe, spoznavanje sebe in ljubezen do sebe so atributi, ki jih lahko neguje vsak. Vsak cvet se razlikuje od drugega. V mnogih niansah in odtenkih, dišavah in okusih smo nekoliko drugačni od drugih. Najti svoje posebnosti in jih dovršeno razvijati je nekaj najlepšega, kar nas lahko doleti.


Nikoli se ne bo nič spremenilo, če se ne spremenimo sami.

In sami se lahko popolnoma spremenilo – prerastemo vse, kar nam ne služi več. Kot smo na primer prerasli igrače, najstniške mozolje, te ali one modne muhe, takšne in drugačne oblike neodgovornih ali neiskrenih odnosov ipd.

Da - lahko se na novo rodimo, preobrazimo, transcendiramo ali preraščamo vse, kar nam ne služi več. Ter se dotaknemo sveta na samo svoj način.

sobota, 01. februar 2020

ODTUJENOST




Poznam občutke odtujenosti. Nekoč so hodili z menoj vštric. Nikakor nisem razumela, da smo za vse, kar se nam dogaja »krivi« sami. Tako - na pogled - se mi je zdelo to povsem nemogoče. Zastavljala sem si vprašanja o »velikih« krivcih nesrečnosti, težav in celo sodobnih bolezni. Obhajalo me je prepričanje, da je vendar zame odgovoren »nekdo« (starši, šolski sistem, javne ustanove, državni uradi, bolnišnice, sodišča, policija …), ki naj bi omogočil varno bivanje, nudil zaščito pred raznoterimi težavami in po potrebi popolno zdravstveno oskrbo.

Družbena naravnanost, politična opredeljenost ter verodostojnost verskega, šolskega in pravnega sistema so vzvodi, ki naj bi človeku omogočali dostojno življenje. V teoriji bi se izšlo, če bi človek bil ozaveščen (prav vsak posameznik), kaj točno je njegov vezni člen v celotnem sistemu in če bi se vsi držali družbenopravnih norm, ki spodbujajo enakopravnost in enakovrednost za vse. Vse, kar iznosi teorija še ne pomeni, da drži v praksi. Tako se je že marsikomu izmed nas utrnilo, da varnosti in brezskrbnosti, kot jo pojmujemo iz navedenega ni in je nikoli ne bo. Pričakovanja, da bo nekdo reševal vse naše težave z razumevanjem in v vseh pogledih je iluzija brez primere.

Torej, kje iskati krivca za zamere, odtujenost, nesrečo in kar je še tega? Vsekakor smo ljudje tisti, ki lahko vsak pogled, vsako usmerjenost ali prepričanje spremenimo le pri sebi. Z zdravim razumom in dovolj intelektualnega razumevanja je moč spoznati, da se človek lahko v prvi vrsti zanese le nase. Ko človek deluje iz sebe, je najprej odgovoren zase. Odgovornost nosijo naše odločitve oziroma izbire. Ko so odločitve »slabe«, so temu primerni rezultati. Nekaj vsakdanjega je pričakovati, da nas bo čakal v pekarni kruh, na travniku cvetice in v knjižnici knjige, nekaj povsem drugega pa je pričakovati, da se bo naše življenje obrnilo na bolje, če se bomo življenju izmikali in iskali izgovore, da na trgu ni dela ali da nas delodajalec izkorišča in nismo dovolj plačani, da je zdravstvena oskrba zanič ali pa da bo mama kuhala, prala in pospravljala za nami do konca svojega življenja …

Če menimo, da smo med temi, ki se jim godi krivica, bo najbolje povprašati od kod in zakaj vrtajo po naši notranjosti takšni in podobni občutki. Pričarati nekomu službo in zaslužek po meri, poskrbeti za višji standard in omogočiti brezskrbno življenje je možno le v pravljici, kar pa še ne pomeni, da se te »pravljice« v resnici ne bi dalo prenesti v življenje.

Ljudje smo polni izgovorov/opravičil. Iščemo linijo najmanjšega upora in nam je marsikdaj za drugega malo mar. Takšen tok misli ne nosi obilja, nosi pa mnogokratnik težav.

Z razvojem znanosti – na primer elektronskih komunikacij - je prepad med ljudmi postal še večji in poglobil odsotnost pristnih človeških odnosov, kar vodi v vedno večjo odtujenost. Vendar ne samo od drugih, ampak predvsem do sebe, čemur na videz ni videti konca.   

Prav odtujenost v povezavi z družbenim sistemom, razvojem tehnologije in potrošniško mrzlico, naj bi bili glavni razlogi za psihofizične motnje vse več ljudi. Statistika nam rada postreže z alarmantnimi podatki, da obstaja vedno več ljudi, ki trpijo za depresijo in anksioznimi motnjami. Nekje sem zasledila podatek, da vsak 20. Slovenec uživa antidepresive.

Vse omenjeno kar kliče po tem, da bi krivdo za nastale težave naprtili »nekomu« drugemu. In večina tako tudi naredi.

Menim, da je najlažje oditi na »pivo« in udrihati čez vse in vsakogar - kot, da mi nismo del vsega tega. Kot da mi z ničimer nismo povezani, ničesar ne prispevamo s svojim ravnanjem, zgledom in obnašanjem - ker mi smo pa res tak »fajn« - in že »poznamo« rešitev, ki bi lahko vse »nesrečnike« (vključno z nami) odrešila iz krempljev neobvladljive situacije.
In menim, da je najtežje ozavestiti, da je rešitev v nas. Če bi vsak ozavestil, da se rešitev skriva v njem, bi bil cel svet naenkrat rešen. Vsi bi bili rešeni in to en dva tri. Tako pa - koga bomo reševali, če ne znamo priskočiti na pomoč niti sebi? Nikogar ne moremo reševati, če smo sami ta »nemočni« nesrečnik. Rohnimo nad vsem in vsakim in to iz nerešenih osebnih konfliktov.

»Vse srečne družine so srečne na enak način, vse nesrečne družine so nesrečne na svoj način.« (Ana Karenina - Lev Nikolajevič Tolstoj)

Sreča je ena. Nesreč pa je toliko vrst, kot je ljudi. Vsakemu nekaj drugega predstavlja nesrečo, žalost, bolečino, mržnjo … in ga posledično odtujuje na način, da na vse kriplje išče vzroke povsod drugje razen pri sebi.

Družba ponuja kot »rešitev« jemanje zdravil, prehranskih dodatkov, nakupovanje vsega mogočega (kar se nam kasneje »valja« po kotih oziroma imamo razlog več za brisanje prahu), draga potovanja (ko sami nimamo poguma raziskovati na lastno pest), razne vrste »razvajanj« (terapij, masaž, spodbujevalcev …) ipd. Vse navedeno nas ne pomiri, niti trajno ne ozdravi ali osreči. No, torej?

Ali ni morda vseeno vredno razmisliti, da je odtujenost problem posameznika, ki noče videti, da lahko spremeni le sebe? Kaj tako nemogočega nam sploh stoji na poti, da ne bi mogli začeti spreminjati najprej sebe? Kot na primer svojega ravnanja, govorjenja ali na sploh vedenja. Za začetek bo to več kot dovolj. Počutje nam bo hvaležno povrnilo z večjim zadovoljstvom!

Spremenimo lahko le sebe in tudi zbližamo se lahko le sami s seboj. Bolj, kot si bomo blizu, bolj se bomo sprejemali (se imeli vedno rajši), bolj bo odtujenost hlapela.

Drugi se bodo spremenili le, če se bodo sami tako odločili. S spremembo sebe bomo postali dober vzgled in drugi se bodo hitreje odločali, da želijo temu slediti. Odtujenost se bo umikala sprejetosti. Tudi tega, kar se nam danes zdi nesprejemljivo.