Koliko vsega bi nam bilo prizanesenega, če bi z vsem začeli pri ...

 

Kdaj smo se nazadnje zamislili nad svojo usodo? In ali se je res treba prepustiti »usodi«, misleč, da smo brez moči, da jo preobrazimo? Smo nevredni boljše izvedbe samega sebe? Koliko prebedenih noči, brez pravega spanca smo že strpali v svoje življenje? Strah, prežet s skrbjo, pa prevrača kozolce, medtem ko mi razmišljamo, da nima smisla vlagati časa vase. Vsaj ne na način, kot ga imam v mislih.

Nikoli se ne bomo rešili bremen, če bomo samo čakali, da se zgodi nekaj samo od sebe v nakazano smer in brez namena »investirati« vase. Postati mojster svoje usode zahteva vsekakor precej energije in prisluha, pozornega prisluha svoji notranjosti, kajti samo tam najdemo odgovore na vprašanja, ki nas begajo od vsepovsod.

Zasičenost z mediji meji na poneumljanje že poneumljenih. Kaj bo spremenilo naš dan, če ne bomo seznanjeni »kdo je - kje - koga in zakaj«? Komu v resnici s tem delamo levjo uslugo?

Mimogrede v medijih se širi bolj ali manj samo rušilna - negativna - energija, ki človekov um odvrača od pozornosti do sebe in ga zaposli z vsem, na kar tako ali tako nima vpliva. Edini vpliv, ki ga imamo in edino, kar lahko spremenimo, smo mi sami. Drugi se bodo spreminjali le po vzgledu in šele takrat, ko se bodo sami tako odločili. Kaj dela večina? Ukvarja se z drugimi!

Zakaj se v medijih ne širijo pozitivno naravnana sporočila? Kot sem že omenila, vse z namenom speljati človeka proč od misli, da bi se začel ukvarjati sam s seboj. Ko to ozavestimo, spoznamo, kako velik monopol upravlja in se z nami okorišča. In zato, da z nami manipulira, mu vsak dan odštejemo kar nekaj denarcev. Seveda, od česa pa naj izkoriščevalci živijo, če ne prav od nas, ki se kot posameznik ne zmoremo izmotati iz zasede?

Zatorej, katere zavajajoče podatke potrebujemo, da bomo srečni? Intrigantske, politično obarvane ali religiozno usmerjene? Nam reklame sporočajo novosti na trgu, brez katerih ne moremo živeti? Ali nas zadovoljijo filmi, prepolni nasilnosti z lažno-srečnim koncem, ko je bilo premagano tako imenovano »zlo«? Koliko »resničnih« laži nam še manjka, da bomo prenehali izgubljati čas s spremljanjem vseh mogočih človeških neumnosti in se o njih pogovarjati z vsakim, ki ima pet minut čas za v nedogled ponavljajoče se in skrajno dolgočasne pogovore? Se kdaj zavzamemo, kako v resnici ti pogovori potekajo? V njih se uporabljajo enoznačne besede oziroma izjemno omejen besedni zaklad.

Priznam, da me takšno izmenjevanje misli ne samo dolgočasi - saj venomer smelo iščem izhod v sili - temveč vzame tudi voljo družabništva.

Krog izgubljanja časa - dragocene energije - se ne zaključi, dokler ga ne zaključimo sami in z mirno vestjo preusmerimo pozornost na bistvenejša dogajanja. To je dogajanju v sebi; dogajanju s prisotnostjo vsega, kar nas obdaja (naravi in z njim povezanim celotnim obstojem, raziskovanju znanja, učenju novih veščin, uresničevanju zamisli, radostim ustvarjanja z občutkom sreče, zadovoljstva … ipd.) in vsemu, kar nas povezuje z drugimi. Ali zmoremo narediti ta kvantni preskok v razmišljanju? Ali pa bomo, kar vztrajali, dokler nas ne bo preusmerila in v to primorala morda bolezni, nesreča ali celo bližina smrti? Veliko hudega in slabega si delamo, in to popolnoma sami. Najhuje pa je, da se tega večinoma ne zavedamo.

Vzbujanje pozornosti s ponavljanjem enih in istih zgodb o enih in istih tegobah in slabih teh ali onih časih, pomeni izgubljanje svojih moči v eter ali v prazno.

Pa kaj ni naša naravna danost, da energijo porabljamo za nekaj bolj koristnega in usmerjenega, kot je čvekanje v tri dni? In poskusimo razumeti, da nič ne pridobimo, če obiramo zdaj tega potem onega ali kritiziramo vse po vrsti. Kaj delamo v resnici? Govorimo o vsem, s čimer imamo v resnici težave mi sami. Ob tem se spet ne zavedamo, da nam je drugi ogledalo in da z negativnim ogovarjanjem »ogovarjamo« le sebe.

Najprej - vedno najprej – raziskujmo v sebi in se zamislimo nad tem, kar zaznavamo, občutimo, ali »vidimo« kot svojo resnico. Opažam, da se ljudem zdi zamisel, da bi se ukvarjali sami s seboj nenavadna ali prepolna nepristnih opravičil. A druge poti, ki bi vodila k odgovorom, ki jih potrebujemo za preboj proti lastni svetlobi, preprosto ni. 

Koliko vsega bi nam bilo prizanesenega, če bi z vsem začeli pri sebi!?!