ŠARENE ČARAPICE - PISANE NOGAVIČKE

OBJAVA V SLOVENSKEM JEZIKU

Z Mirelo Klarin sva se prvič srečali v Narodni knjižnici in čitalnici Tisno na otoku Murter, kjer je zaposlena.

Spomnim se, da sem iskala knjigo Dupinov san (Adrian P. Kezele), ki je sicer niso imeli, a sem iz knjižnice odšla z njeno prvo knjigo »Moj otok pripoveduje zgodbe« (2014).

Zahvaljujoč tej knjigi, se je Mirele prijelo ime »Bodulica s talentom za pero«; bodulka - žena, ki živi ob morju, žena z otoka - s smislom za pisanje.

Kajti, ko sem knjigo prebrala in Mirelo tudi pobliže spoznala, sem se lahko le strinjala.

Mirela se je v novembru 2017 pripravljala, da izda svojo drugo knjigo – tokrat za otroke: Pisane nogavičke (2017) in bilo mi je v veselje, da jo je predstavila prav takrat, ko sem bila na otoku.  

Prisostvovala sem enkratnemu doživetju in moje navdušenje je rodilo idejo, da knjigo prevedem. Prevzeta nad izvirno vsebino, sporočilom, ki ga nosi in bogatimi ilustracijami, sem jo z veseljem in radostjo prevedla.

Tako se je zgodilo, da so ŠARENE ČARAPICE postale PISANE NOGAVIČKE.

Pisarka Simona

Vidi, vidi - imam šarene čarapice 😊

OBJAVA U HRVATSKOM JEZIKU

Mirelu Klarin prvi put sam vidjela u Narodnoj knjižnici i čitaonici Tisno na otoku Murteru, gdje i radi.

Sjećam se da sam tražila knjigu Dupinov san Adriana Kezelea – nisu je imali – ali iz knjižnice sam otišla s njenom prvom knjigom, Moj otok priča priče (2014).

Zahvaljujući toj knjizi, Mirela je dobila titulu "Bodulica s darom za pero" (bodulica – žena koja živi uz more, žena s otoka).

Kada sam pročitala knjigu i bolje upoznala Mirelu, jedino sam se mogla složiti s tim nadimkom.

Mirela je u studenome 2017. izdala svoju drugu knjigu, ovaj put dječju, Šarene čarapice, i drago mi je da ju je predstavila baš kada sam bila na otoku.

Taj poseban događaj i moj entuzijazam doveli su do ideje da knjigu prevedem. Oduševljena sadržajem, porukom koju šalje i bogatim ilustracijama, to sam radošću i učinila.

Tako su ŠARENE ČARAPICE postale PISANE NOGAVIČKE.

PRIJEVOD: Simona Babič

LEKTURA: Marina Čalić Polegubić

Pisarka Simona

TRINAJSTI DAN

Kje je raj?

Vprašanje je retorično ... saj vidimo, da JE na Zemlji!

*

Kaj je božanskost?

Ko se izurimo v čistosti misli, dejanj in čustvovanja!

*

Kaj je lepota?

Hm, je treba kaj dodati?

*

Kaj je radost?

Z veseljem deliti skupne trenutke v življenju z nekom, ki ga imamo radi!

*

Kje je ljubezen?

Vsenaokrog!

*

Tako sta Edna in Amor vsenaokrog! 

Če boste imeli srečo, ju boste lahko srečali - kjerkoli!

Kamorkoli se zazremo, ju lahko vidimo, kako z roko v roki delita svoje izkušnje z vsemi, ki ju želijo spoznati. 

Če le postrgamo iz sebe zagrenjenost, temo, trpeče misli in žalost in se posvetimo temu, kar v življenju v resnici šteje ...

Ko ljubezen sklene zavezništvo z radostjo in veseljem, se začne življenje živeti in zajemati s polno žlico.

Naj dvigne roko ta, ki meni, 

da se bolje kot Edna (radost) na Amorja (ljubezen) spozna?

 Edna in Amor

*

Radost je treba deliti. Naše razdajanje radosti je ljubezen.

Zato ljudje, dokler niso radostni, ne morejo ljubiti. Takšni ljudje so prazni, prinašajo le obup, tesnobo in bedo ter ustvarjajo pekel.

Kdor nima v sebi radosti ne more biti niti zaljubljen. Je le berač, ki moleduje za ljubezen drugih, a sam nima ničesar, da bi delil.

Radost pa nas postavi na prestol, kjer vlada ljubezen.

Vendar radosti se ne da zaigrati, lahko jo le izžarevamo. 

Iščite priložnosti za srečanje z radostnimi ljudmi, saj njihov plamen pomaga tudi drugim. 

Takrat preskoči iskra, ki zaneti plamen in nas za vedno spremeni. 

*

Skozi niz 13. objav sem svoje izkušnje z radostjo delila z vami!

Pisarka Simona

DVANAJSTI DAN

Dan, da malo takih!

Edna je stekla do bližnje pekarne. Med potjo so jo preletavali galebi, nekateri sedeči na jamborih visokih jadrnic, nekateri na krmi preprostih ribiških ladij, a vsi so ji namenjali svoj glasni jutranji pozdrav. Tudi drugi ptiči - še posebej lastovice, ki jih je tod mrgolelo - so bili tega jutra še posebej glasni in razigrani.

Veliko lepega je Edna v mislih pripovedovala nebu, pticam, morju, vetru ... Mogoče ji je prav zato narava tako radodarno vračala z vse vrste obilja.

Navdušenost nad sinhronostjo dogajanj v zadnjih dneh, ki jih je vse bolje prepoznavala, je preplavila njene misli.

Misli. Da, misli imajo svojo energijo, ki vedno pride do naslovnika. O delovanju energij se je Edna že mnogokrat prepričala. Vibracija, ki se ustvari ob mislih, se prevede v »jezik« naslovnika in le-ta lahko »sporočilo« prepoznava na različne načine, če je le dovolj pozoren na dogajanje v svoji notranjosti.

Sporočilo se morda »prevede« v obliki občutkov, prebliskov (v podobi, sliki, znamenju …) ali kot »glasovno« sporočilo, ki se lahko pritihotapi skozi um.

Neverjetno čudežno je to življenje, ko si uglašen z naravo. Jezik narave ti posreduje odgovore na vprašanja, s katerimi se prav ta hip ukvarjaš. Z odgovorom ti lahko postrežejo tudi drugi ljudje, ki na primer gredo naključno mimo.

Njej najdražja sporočila so bila seveda tista, ki jih je prejemala od ljudi, s katerimi je bila tesno povezana tudi v vsakdanjem življenju – v mislih – kadar z njimi ni bila v osebnem stiku.

Ko bi se ljudje le zavedali moči svojih misli. Edna je že nekaj časa vedela - ne verjela, temveč vedela - da je tako. Izkušnje v tej smeri so jo razsvetlile in sedaj je mislim posvečala vso zasluženo pozornost.

Energija misli se istoveti z izgovorjeno besedo in prav to je tisti čudež, v katerega morda še kdo verjame, a ga redki ozaveščeno uporabljajo.

Amor je poznal »jezik« misli, to je sedaj Edna že vedela. Ob energijski povezavi tistega, čarobno lepega jutra na vrhu hriba, je spoznala, da je srečala ljubezen svoje duše.

Duši sta se povezali, še preden je bila izgovorjena kakršnakoli beseda in še preden sta se telesi dotaknili drug drugega.

Ljubezen do duše je neubranljiva. Dušo do duše ponese brez človekove volje v dopolnjujočo vibracijo in uglasitev je samodejna. Človekovo zavedanje in zaupanje v umu pripomore k polnosti doživljanja te nadčutne povezave.

Edna in Amor sta spoznala moči nebesedne komunikacije in energijskega prepleta ob plesu narave, s katero sta se pretopila na praznovanje novega dne.

Zdaj je bilo vse drugače. Ni minil trenutek, ko se ne bi zmogla zavedati njegove energijske prisotnosti, kjerkoli je že hodila. Samo pomislila je nanj in že jo je preplavil znani občutek ugodja in prepoznavanja njegove energije, njegovih ljubečih misli.

Čutila jih je v drobovju … povsod po telesu, kamor je usmerila pozornost, je stekla povezava. »Slišala« je njegove misli, ki so govorile jezik zaljubljenega človeka.

Čudoviti svet energij ju je povezal, kot bi bila v resnici nenehno skupaj – drug ob drugem - tudi v snovnem telesu.

Ko sta se takrat vračala s hriba, sta se sporazumela še v angleškem jeziku, ki pa ga Edna ni najbolje obvladala. Pa veliko besed ni bilo treba niti uporabiti, saj v govorici telesa, še posej v očeh, vse piše.

Ob prihodu v zaliv sta se nasmejala do solz, ko sta ugotovila, da stanujeta v hišah, ki si stojita nasproti - ena proti drugi. Amor je stanoval na levi strani zaliva in Edna na desni. Pogled iz njunih teras je bil usmerjen naravnost na teraso drugega. Ločevalo ju je le morje v razdalji nekje tristo metrov.

Res zanimivo, kako se je življenje poigralo in ju z očmi povezalo že na daljavo, še preden sta se tega zavedala.

Edna je iz svojega balkona pomahala Amorju v pozdrav in Amor ji je pozdrav vrnil. Namestila se je na svojem udobnem stolu in se prepustila mislim, ki so plule preko zaliva in se pogovarjala z Amorjem v jeziku, ki sta ga še pred nekaj urami ozavestila kot najbolj naraven jezik vseh živih bitij.

Ob tem se je spomnila knjige »Imenovali so jo dvoje src« - Marlo Morgan, kjer je prebrala, kako so se sporazumevali staroselci v samem osrčju Avstralije. To je to!

Čista, iskrena in ljubeča bitja lahko govorijo jezik narave, ki se prenaša iz osrčja naše biti do tega, ki mu je namenjena.

V miru in tišini, v globoki meditaciji, se je prežeta z milino, predajala vedenju, da je v resnici vse, kar si človek lahko zamisli, tudi uresničljivo.

S spoznavanjem svojih lastnih moči se je z vso resnostjo zamislila, kakšen bi bil svet - in ljudje v njem - če bi se tega v resnici zavedal vsak posameznik.

*

Človek, odtujen od sebe in svoje prave narave, je že zdavnaj pozabil na jezik, ki je bil v davni preteklosti (ko se še nikomur ni sanjalo, kam bo človeka ponesel razvoj znanosti in tehnologije) edini način medsebojnega sporazumevanja na daljavo.

Nekoč ni bilo medijev, telefonov, brezžičnega interneta – obstajala pa je »internetna ali spletna« povezava na duhovnem nivoju.

Ali smo se ljudje pripravljeni poglabljati vase, spoznavati in razvijati svoje naravne danosti? Imamo voljo in željo, da se v resnici spoznamo?

Morda nas ni več tako malo, kot se to zdi na prvi pogled, ki smo pripravljeni poseči in preseči te moči in ozavestiti življenje v drugačni, novi in ob enem »stari« luči.

Luči, ki bo ponovno osvetlila ali razsvetlila to, kar je nekoč že bilo … nekaj najbolj naravnega, prvinskega in človeku danega že ob rojstvu – stanje miru in notranjega ravnovesja.

Pisarka Simona

ENAJSTI DAN

»Vemo, kaj je ljubezen?«

Vsekakor o njej veliko govorimo, se širokoustimo in kar je še najslabše: prepričani smo, da o njej vse vemo!

Edini kazalnik, da se nam o njej sploh sanja je, ali LJUBEZEN živimo.

V tem primeru so seveda vse besede odveč, saj s samim govorjenjem ustvarjamo le iluzijo, da ljubezen JE.

Pa vzemimo v razmislek nekaj naslednjih paradoksov:

Ko nekoga v celoti posedujemo – je naš – ljubezen po nekem čudežu odmre.

Ko obstajajo prepreke do ljubezni in nam je določena oseba nedosegljiva, postane ljubezen bolj intenzivna.

Ko je ljubezen ljubljene osebe nemogoče prejeti, postane ljubezen večna.

Ko nekaj ne moremo dobiti, si to samo še bolj želimo. Več ovir kot obstaja in nam ljubezen odteguje, tem bolj naš »ego« trpi in čuti, da mora nekaj storiti.

In temu mi pravimo ljubezen?

Ali ni vse skupaj samo naš notranji boj, ki ustvarja vedno večjo napetost?

Je ta napetost ljubezen?

Ko se »zaljubljenca« ne vidita dlje časa, napetost narašča kot polnjenje zbiralnika.

Ko sta dlje časa skupaj napetost popusti, popusti pa tudi občutenje »zaljubljenosti«.

Zaljubljenost povezujemo s spolnostjo in ko je le-ta lahko dosegljiva, se moči ljubezni zožujejo.

Ta dualnost »ljubezen – sovraštvo, privlačnost – odbojnost …« si v razkoraku venomer sledi in ustvarja oblike našega notranjega spopadanja.

Ko smo z nekom ves čas, postaja ta »nekdo« kot inventar, nekaj samo po sebi umevnega in kmalu zanimanje za ljubezen usahne.

Začnemo se ozirati okoli sebe, ali morda ni na vidiku kaj novega, svežega, kar bi zapolnilo naš primanjkljaj in bilo »boljše« od tega, kar imamo na dosegu roke …

Lastno praznino si prizadevamo zapolniti z drugim – moški z žensko, ženska z moškim.

Vse navedeno spet ni in ne more biti ljubezen. S temi načini ljubezen le umira – vse, kar ostaja, je spolnost.

Spolnost NI ljubezen. Spolnost je v ljubezni lahko prisotna in lahko, da ni. Vsekakor pa ne igra tako pomembne vloge, kot ji to večina pripisuje.

Čim manj smo v povezavi z ljubeznijo »glasni« in tem bolj smo v povezavi z ljubeznijo sproščeni in izpolnjeni sami s seboj (tihi), večja bo prisotnost novega IZRAZA našega bitja.

Takrat začnemo ljubiti – nobenega posebej – (seveda lahko nekoga še posebej, a v navedenem besedilu namigujem v drugačno smer) in ljubezen postane način našega življenja.

Ljubezen se več ne preobraža v odbojnost, ker je preprosto prenehala biti samo privlačnost.

Ko se zaljubimo, je po navadi naš razmislek usmerjen v pričakovanje, kaj bomo prejeli in nam ne pride na misel, da bi ljubezen samo »dajali«. Brez vzroka (ker potem tudi posledic ne bo) in brez vnaprej določenega scenarija, ki je vedno samo odraz naših vzorcev in pogojevanj, ki smo jim priča vse od otroštva.

Vse, kar smo imeli priložnost spremljati med odraščanjem, je v nas zakoreninjeno in vcepljeno, kot brez zavedanja. Ti vzorci so tako močni, da jih ni moč preseči prav zlahka.

Ko se jih začnemo zavedati, smo na dobri poti, da začnemo v resnici spoznavati, kaj pa bi ljubezen potemtakem sploh lahko bila …

*

Ali je ta, nič kaj običajna izkušnja doživljanja ljubezni, Edni in Amorju pripomogla, da sta ozavestila moči ljubezni, ki bi lahko presegla običajne »neumnosti« in oblike dojemanja ljubezni? 

In preživela z odstiranjem iluzij do srži njenega pravega bistva?

Ali je možen preobrat in spoznanje resnice o ljubezni?

Morda …

Pisarka Simona

DESETI DAN

Dolgo sem se ukvarjala z dokazi o obstoju »boga« in ugotovila, da je to popoln nesmisel. Ne da se ga dokazati, ne glede na način, s katerim iščemo utemeljitvene dokaze.

Še najmanj je to možno izraziti z besedo, kajti sam po sebi je »bog« nespoznaven. Zato je uporaba kakršnihkoli definicij brezpredmetna.

 »Bog« se lahko le doživlja in načinov doživljanja je veliko. Prebliski, ki se ob tem pojavljajo, so še najbližje temu, kaj človekov um želi stlačiti v materializirano obliko »boga«.

Če v nas prevladuje intelekt, »boga« doživljamo skozi resnico.

Če v nas prevladuje čustvenost, se »bog« doživlja skozi srce.

Če um ni niti intelektualen niti čustven, je lahko »bog« spoznaven skozi dobroto.

»God« - Bog – prihaja iz besede »good« - dobro.

V glavnem pa se za »spoznavanje z bogom« prepletajo vsi trije načini. Te tri lastnosti (resnica, lepota, dobrota) so kot nekakšna »vrata«. Ko stopimo izza njegovega okvirja pod svod neba, spoznamo svet brez okvirjem (omejitev, vzorcev …).

Obstajajo ljudje, ki so presegli vse okvirje samo skozi zavest. Zavest je namreč sama po sebi brez »oken in vrat« in se ne poslužuje nobenega vzorca.

Človek, ki je spoznal zavest, je spoznal osvobojenost telesa od duha. To spoznanje je možno, ko se prenehamo identificirati s telesom.

*

Amor in Edna sta se drug drugemu zazrla v oči. To je bil svečan trenutek za dve duši, ki sta se ponovno srečali kot osebnosti.

Prepoznavanje je bilo iskreče in je vzbujalo občutenje popolne povezanosti. Med njima ni bilo ničesar, kar bi lahko skrila drug pred drugim. Vse je bilo kot na dlani. 

Srečanje ni bilo naključno – bilo jima je namenjeno.

Ni tako veliko trenutkov v življenju, ko človek kot osebnost v povezavi s svojo dušo, doživlja toliko neskaljene sreče in miru v sebi.

Prav nič jima ni bilo potrebno storiti niti izgovoriti. Vse je bilo preprosto povedano odveč – medsebojno in s celotnim obstojem sta zavestno občutila povezavo v "eno" – vse je bilo kristalno čisto in jasno.

Tudi, če bi se tisti hip razšla, ju v resnici ne bi ločilo prav nič več. Povezana sta bila z »bogom« v sebi.

*

Doživljanje v zavesti ljubezni je neizbrisno, kjerkoli že smo. Vse lahko oživimo in podoživimo, kadarkoli si to zamislimo.

*

Stekla sta po hribu navzdol proti mestu. V ozki ulici brez imena, sta naletela na skupino ljubkih mačjih mladičev. 

Starka vsa v črnem in s palico za pomoč ob hoji, je povedala, da so ostali brez mame. Bližnji sosed jo je zastrupil. Poginila je kmalu zatem, ko je skotila sedem mladičev.

V bližnji trgovini sta kupila mleko in mačjo hrano ter se vrnila k tem drobnim suhcenim bitjem, da jim za nekaj trenutkov polepšata življenje.

Tudi človek lahko drugega človeka osreči le za trenutek. Sreče nikomur ne moremo »podariti« v trajno last, če je človek ni v stanju zavestno doživljati v sebi.

Človek se loči od živali prav po zavesti. Kaj človeka žene, da ubija živali? Da postane slabši kot žival? 

 ... nezavedanje in s tem ločenost od vsega - od vsakega načina in oblike doživljanja »boga«.

Pisarka Simona

DEVETI DAN

Saj res, le kdo ga je tega jutra tako zgodaj prebudil? Spočitost in poskočnost sta v njem kar odzvanjali. Imel je občutek, da ga vodi neki notranji glas, a ni razmišljal, od kod se je pojavil - le sledil je notranjemu vzgibu.

Napotil se je okrog zaliva, da bi se povzpel na sam vrh hriba, ki ga je že nekaj večerov opazoval iz terase svojega začasnega domovanja. 

Pot ga je vodila mimo jadrnic in čolnov, sidranih v mestnem pristanišču.

Z lahkotnim korakom se je med zanjimi hišami usmeril proti vznožju vzpetine in tik pred vrhom že skoraj tekel. Vznemirjenost v njem je naraščala, kot bi slutil, da ga čaka pustolovščina brez primere.

Tik pred vrhom je zastal in hkrati mu je vzelo dih. Zagledal je veličasten prizor na plešočo žensko, ki je pretopljena z naravo izražala samo sebe skozi ples.

Za hip ga je prešinilo, da je nekaj na njej tako znanega - domačega - kot bi jo že nekje srečal. 

Obdana je bila s sijem svetlobe, ki je vabil v svojo bližino. Iz nje je žarela nevidna moč in vzbujala občutke vznesenosti ter neskončne miline.

Dolgo pisano krilo se je ujemalo z oprijetim životcem in poudarjalo vitkost telesa in zunanjo lepoto. Izpod krila sta se razkrivali bosi nogi.

Bila je kot struna na instrumentu, katerega upravlja neka višja sila in kateri se je uklanjala samodejno, brez pomisleka.

Spreletel ga je val čutnosti in prevzetosti nad dogajanjem pred njegovimi očmi. 

Navidezno skrit za večjo oljko, se je vprašal, ali je primerno, da jo  na skrivaj opazuje?

Ali bi se moral razkriti, ji dati znamenje prisotnosti ali preprosto oditi?

A oditi ni mogel in niti zmotiti njenega ustvarjanja, saj bi s tem prekinil čudovito predstavo, ki mu je morda bila celo namenjena.

Stal je kot prikovan in niti za trenutek ni želel izgubiti iz uvida dogajanja pred seboj. 

Telo se je vdalo ugodju - preplavila ga je energija soustvarjanja in pronicala vanj skozi vsako poro telesa.  

Pravzaprav je pozabil, da se je še hip pred tem spraševal o primernosti opazovanja tega čarobnega prizora.  

Ustvarila se je pretočnost, zakrožila po telesu, se dvigovala po hrbtenici vse do temena in se povezala z vibracijo čutne ženske prisotnosti. 

Vse meje, pregrade in okovi so padali – povezanost s celotnim obstojem je stekla v vse smeri.

Ples je postajal vse intenzivnejši in ju medsebojno oplajal. Niti zavedal se ni, kdaj se je vključil v ples, kot bi plesal tudi sam. Kmalu ni bil več opazovalec plesa – postal je ples sam. 

Ples mu je razkrival ženskost skozi naravo in občutenje, ki se je izražalo med dvigi in spusti gibkega telesa, prepletanjem rok, premikanjem nog in vrtenjem v vse smeri.

V resnici je stal popolnoma na miru, le njegovi občutki so plesali hkrati z njenimi. 

Prav tako je izgubil občutek za čas in celo za prostor. Celovitost dogajanja ga je v duši združila z njeno. Medsebojno prepleteni sta se predali radostni blaženosti srečanja.

Amor je bil prevzet od pričujoče energije, ki se je razlivala v valovih, kot se razlivajo valovi na obalo. 

Nikoli na povsem enak način, nikoli s prav isto obliko niti vsebino še manj močjo, pa vendar ... Se ne končajo. Vedno znova so vzvalovili njegovo notranjost in povzdigovali energijsko prepletanje.

Ozavestil je, da se "ljubi" z žensko, ki mu je odprla vrata v drugačen svet doživljanja ljubezni … 

Čarobnost večnosti ga je posrkala v ekstazo blaženosti in pretopila v ljubezen samo.

*

Angeli varuhi se nam pridružijo ob rojstvu in so naši spremljevalci vse življenje. Ljudje »mislimo«, da se po zemlji sprehajamo sami. Če bi le vedeli, koliko pomočnikov iz duhovnega sveta nas obkroža, se ne bi počutili tako ranljive in nemočne.

Zanimivo pa je, da se jih večina zaveda šele v kakšnih posebej težkih obdobjih življenja, ob nenadnih nesrečah ali kakšnih drugih, človeku neobhodnih izkušnjah.

Seveda pa niso ob nas »navzoči« le v kriznih časih, temveč so »navzoči« tudi pri proslavljanju, svečanostih, ritualih ...

Vsak dan nam ponuja številne možnosti za širjenje zavesti. Če se tega zavedamo, lahko vsak dan počastimo - po svoje – in se za prejete darove zahvalimo.

V starih časih so bili obredi in rituali v veliki meri prisotni v vsakdanjem življenju 

Na primer častili so setev ali žetev poljščin, prihod pomladi, padavin in pozdravljali sončni vzhod ...

Angeli blagoslavljajo posvečeno energijo rituala, ob katerem so radi prisotni.

Pisarka Simona

OSMI DAN

Bil je mesec z največ svetlobe in najmanj teme. Mesec, ko se približuje vrhunec najdaljšega dne, ki mu bo sledila najkrajša noč. Svetlobe, kolikor ti je ljubo in drago … 

A če si imel željo pozdraviti jutranjo zoro, si moral iz postelje ob prvem svitu.

 

Edni je predstavljal ta del leta čas, ki ga ni tratila za vsakodnevna opravila. Mnoga srečanja in druženja, ki niso bila nujna, je prestavila za nedoločen čas.

Srečna, da se lahko tako vsaj za nekaj časa izogne rutini, se je ob zgodnjih jutrih rada podala na bližnje vrhove z lepimi razgledi ali pa je vzhod sonca pričakala na obali, daleč od človekovih prebivališč.

Na poti do cilja so jo že navsezgodaj, ko je večina še spala, pozdravile številne živali, navajene življenja v skladu z ritmi narave.

Ko se vse dogaja z določenim namenom in ker seveda naključij ni – to je Edna resnično že mnogokrat izkusila na svoji koži – je v teh srečanjih odkrivala, kakšno sporočilo ji prinašajo živali. Kajti vsako bitje tega sveta komunicira s prav vsakim drugim bitjem, le njihov jezik je potrebno prevesti na sebi razumljiv način.

Tako je bilo tudi tega jutra, kjer je srečevala številna znamenja v obliki smerokazov in živali, ki so ji v prevodu sporočale, kam naj krene naprej.

Po prav nič napornemu vzponu se je na vrhu hriba pripravila na jutranji pozdrav novega dne. Zavzela je držo plesalke in ob dotiku božajočega vetra in melodiji ptičjega žvrgolenja z nežnostjo začela pozibavati svoje telo. Njena sreča je bila kot velik tolmun, poln vode, v kateri bi se lahko okopala še z nekom, če bi se ji zmogel približati.

Igrivost korakov jo je popeljala do trenutka, ko so jo s toplino oblili prvi sončni žarki. Obdala jo je energija svetlobe, ki jo je vsaka celica telesa hvaležno posrkala in jo osvetlila od znotraj navzven. Zavestno je stopnjevala ritem in nehote postajala živa privlačnost za rojevanje nečesa novega.

Ognjevita prisotnost v njeni biti je bila povabilo, da se ji pridruži vsak s podobno energijo. Zato ni bilo čudno, da se je nadnjo zgrnila jata raznoterih ptic in s sodelovanjem vzpostavila krogotok čiste vibracije ljubezni.

Vse se je vrtinčilo v radostnem plesu na melodijo, igrano iz zvokov narave.

Za drobec sekunde je zastala. V sebi je občutila prisotnost nove energije, ki se je dopolnjujoče pretapljala z njeno ženskostjo.

Nov val moči ji je dal vzgon, še večjo lahkotnost, s katero je njena milina postajala vse izrazitejša.  

Poneslo jo je višje proti nebu - esenca njenega življenja se je povzdignila iz telesa med ptice in veter in sonce … ter jo ponesla na krilih radosti.

Duša se je prepletla v združitveni ples - z njegovo dušo – s prisotnostjo moške energije ter se stapljala z njeno v občutenju ekstaze in blaženosti. Zavedala se je, da ljubi – da je postala ljubezen sama.

Tega jutra je Amor kar poletel iz postelje. V trenutku je bil prebujen, vrgel nase srajco in hlače ter z nekim posebnim žarom in zaletom vzel pot pod noge. 

Brez posebej zastavljenega cilja in ne da bi vedel, kam točno se je namenil … in kaj sploh ga je tako iznenada prebudilo …

  

Spolnost je »dvogovor« moškega z naravo skozi žensko in obratno – ženske z naravo skozi moškega. Če smo v spolnem odnosu zavestni – globoko prisotni – potem zavest postane globoka meditacija.

Spolnost skozi določene tehnike meditacije spolno energijo preobraža. Le-ta se več ne izgublja, temveč spolnost presega. Tedaj nismo več samo telo, kajti pričujoča energija je spoznala nekaj onkraj telesa.

V spolnem odnosu popolna predaja in zaupanje pomeni – zavestno pretapljanje v ponujene globine brez boja, brez potlačitve – možnost, da sublimirane energije tečejo k novemu viru.

Spolnost skozi meditacijo ne ustvarja občutka izkoriščanosti in partner ni več samo orodje za zadovoljevanje potrebe po telesnem ugodju. Drug skozi drugega partnerja začutita uvid v sobivanje in druge, višje ravni resničnosti.

Če spolno dejanje postane meditacija, se rodijo občutki ljubezni. Ko nas prevzamejo hvaležnost, prijateljstvo in sočutje, potem vemo, da ljubimo.

Pisarka Simona