četrtek, 30. januar 2020

PogUM


POGUM


PogUM je modrejši kot UM,
ko poskoči iz tebe, naredi BUM!
V trenutku njegova moč ubije strah,
ali kot burja vse pomete na en mah.

Pogumu je prav zares težko se upreti,
še posebej, ko hrepeniš nekaj imeti.
Takrat postaneš močan kot lev,
takrat lahko uporabiš celo svoj gnev!

Nagrada za pogumne bo res velika,
zato vsakega kdaj pa kdaj zamika.
Za vse tiste pa, ki poguma se bojijo,
meneč, da z njim nekaj izgubijo …

Povem: »Le kako bi človek bil poražen,
če pa je v resničnosti le pogum važen?
Z njim se lahko kosa samo ta junak,
ki ve, da mu nihče nikoli ni in ne bo enak!«


Simona Babič
(Pisarka Simona)







sobota, 25. januar 2020

MANIFESTACIJA V SEDMIH TELESIH


MANIFESTACIJA V SEDMIH TELESIH
ali nekaj znanja o nas samih.

Verjeli ali ne 😊 človek ima sedem teles:

1.    Fizično (življenje se izraža z vdihom in izdihom)

2.    Eterično (vpliv tega, kar nas privlači ali odbija)

3.    Astralno (označuje ga magnetizem)  

4.    Mentalno (misli)

5.    Duhovno (»prana« - živa energija v nas)

6.    Kozmično (atmosfera – kot ozračje »ustvarjalne in uničevalne« sile)

7.    Nirvanistično (nirvana ali popolna blaženost)

V vsakem od sedmero teles je ustrezen pojav vstopanja in izstopanja energije. Energije, ki jo v jogijski filozofiji imenujejo prana. Vstopanje in izstopanje energije se dogaja vse do sedmega telesa – nobeno telo ne more obstajati brez tega procesa. Vitalna energija obstaja v polarnostih (nasprotjih), nikoli na enem polu. Nikar se ne trudimo tega preseči – ves trud bo zaman. Nobeno telo ne more obstajati brez vstopajočega in izstopajočega pola. Prav kakor fizično telo ne more obstajati brez vdiha in izdiha.

Prana je torej energija, ki ohranja življenje - naša telesa. Prana je za naše telo, kot je elektrika za električne naprave. Človeku je pogonsko gorivo, saj je človek energetsko bitje, ki brez energije ne deluje.

Poenostavljeno je prana energija vesolja ali kozmična energija.

Prana je beseda, ki je v sanskrtu sestavljena iz dveh besed:

»pra« - prej ali preteklost in
»ana« - dih, dihanje.

Kakšen vpliv ima prana na posamezna telesa?

1.    Fizično telo: življenje se izraža z vdihom in izdihom. To je dvoje nasprotujočih si stvari. Dihanje ima dva pola: vdih in izdih. Vsaka energija ima dva pola – drugače ne more biti. Vdih je kakor rojstvo, izdih je kakor smrt. V enem samem trenutku se zgodi oboje: rojstvo in smrt – dviganje in spuščanje življenjske energije.

2.    Eterično telo: ima prav tako svoj vstopni in izstopni proces: to je sam vpliv, ki vstopa in izstopa. Ko pridemo z nekom v stik, nekaj njegovega vstopi v nas. Mi ga sprejmemo ali zavrnemo. To je subtilen vpliv: lahko ga imenujemo ljubezen ali sovraštvo; privlačnost ali odbojnost. Ko nas nekaj privlači ali odbija, je to naše eterično telo. To je neprekinjen proces: nenehno sprejemamo vase vplive in jih nato dajemo iz sebe. Drugi pol nenehno obstaja. Zato vsakemu trenutku ljubezni sledi zavračanje. Nekoga ne moremo ljubiti, ne da bi ga obenem sovražili. Sovraštvo obstaja, zato vsak prijatelj enkrat postane sovražnik … In tako se to nadaljuje. Rešitev, da eterično telo ni v konfliktu, je, da oseba, ki razume polarnost, ki je spoznala polarnost, ni razočarana, ko pride sovraštvo … Človek, ki je spoznal polarnost, je spokojen, je v ravnovesju. Vse sprejema. Je samo priča vsemu, kar prihaja in odhaja. Ne privlači ga vstopajoče, ne odbija ga izstopajoče. V tem drugem telesu je osnovno nasprotje »ljubezen in sovraštvo«, ki se izraža na mnoge načine. Osnovno nasprotje je »ugajanje in ne-ugajanje«. Ves čas si ugajanje in ne-ugajanje sledita; tudi to je na neki način kot vdih in izdih. Eterično telo obstaja v tej polarnosti. Če temu postanemo priča, preprosto ni več sovražnika in ni prijatelja. Postane nam jasno, da je to naraven pojav.
Da – težko za razumevanje, ampak z razmislekom pri sebi, prisluhu sebi, se razkrije ta del resničnosti …

3.    Astralno telo: enako, kot ima eterično telo »vplive« ima astralno telo »magnetične sile«. Njegov dih je magnetizem. Ta trenutek smo močni, naslednji smo brez moči. Ta trenutek smo polni upanja, naslednji trenutek smo brez vsakega upanja. Magnetizem prihaja in odhaja. Enkrat bi izzvali samega boga, drugič se bojimo lastne sence. Ko ta sila vstopi, smo veliki, ko izstopi, smo nihče. Nenehno spreminjanje: kot dan in noč. Vsenaokrog obstajajo magnetske sile: vdihujemo in izdihujemo jih. Če se začnemo zavedati magnetskih sil, ki vstopajo in izstopajo, potem nismo niti močni, niti brez moči; niti bojazljivi niti napadalni. Presežemo oboje.

4.    Mentalno telo: vsrkavanje in iztiskovanje misli je prav tako povezano z dihanjem. Vsak trenutek misli prihajajo v naš um in iz njega odhajajo ..., kot vdih in izdih. Misel je sama po sebi energija. V mentalnem telesu se energija manifestira kakor prihod in odhod misli. Z dihanjem lahko spremenimo svoje mišljenje. Če vstopi misel, ko vdihujemo, se v tistem trenutku rodi izvirna zamisel. Pri izdihu nastopi trenutek nemoči in takrat se ne more roditi nobena nova misel. Ob zelo izvirni misli se dihanje celo ustavi. 

5.    Duhovno telo: ko se zavemo prihajajočih in odhajajočih misli, začnemo spoznavati peto telo. Ozračje petega telesa je življenje. Do četrtega telesa še nekako razumemo, kajti imamo nekaj izkušenj. Onstran četrtega telesa pa postane vse zelo nenavadno – ko ga presežemo, gre lažje. V petem telesu je vstopanje trenutek življenja in izstopanje trenutek smrti. Sledi zavedanje, da življenje ni nekaj, kar je v nas. Pride v nas in gre iz nas – podobno kot dih. Beseda »prana« je zato postala sinonim petega telesa. Z vstopom v peto telo se začnemo zavedati, da sta življenje in smrt samo dih in izdih petega telesa – vstopanje in izstopanje. Nikdar nismo bili živi in nikdar nismo bili mrtvi; smo nekaj, kar presega oboje. Življenje in smrt sta zunanja pojava. Ko se tega zavedamo, občutimo to kot transcendenco. Če se zavemo smrti, potem ne moremo narediti samomora, ker je to nepotrebno in nesmiselno. V resnici se ne moremo ubiti, lahko se samo delamo, da smo se ubili. Smrt na petem nivoju je izhajanje določene energije in vstopanje določene energije. Življenje prihaja in odhaja – ne moremo biti navezani na nikogar. Dojeti smrt in jo sprejeti kot drugi vidik življenja, je najtežje dejanje.

6.    Kozmično telo: pri šestem telesu postane vse še težje za razumevanje. Pri petem odpade ego. Zdaj tisto, kar prihaja in odhaja nič več naše, kajti »jaz-a« ni več. Vse postane kozmično – kar pomeni, da privzame polarnost oblike ustvarjanja in uničenja. To telo je »atmosfera« ustvarjalne in uničevalne energije. V šestem telesu je znano vse o stvarjenju. Ko se zavedamo ustvarjanja in uničenja – stvari, ki vsak trenutek prihajajo v obstoj, in vsak trenutek izginjajo iz eksistence, vstopa nekaj drugega – to je zavedanje. Celo v šestem telesu se navežemo. Toda, vse, kar je rojeno, mora umreti. Šesto telo je čutenje kozmičnega stvarjenja in uničenja – stvarjenje, uničenje ... vdih, izdih. Če se zavemo stvarnika in uničevalca, potem spoznamo tretjega – našo resničnost, božanskost. Vendar je pot do tega spoznanja res težavna. Oseba, ki je dosegla šesto telo, bo videla vse, kar umira kot svojo lastno smrt. A celo v šestem telesu se še navežemo ... Pa vendar zavedanje obeh polarnosti, tako čutenja kozmičnega stvarjenja kot uničenja, se zavedamo tudi tretjega – pričevanja ali resnice v šestem telesu.

7.    Nirvanistično telo: v sedmem telesu sta dih bivanje in nebivanje – obstoj in neobstoj (če zadevo zelo poenostavimo). Z nobenim se ne smemo poistovetiti. Tretja izbira je resničnost, ki se je ne da izreči. Največ, kar se da izreči, je: absolutno bivanje ali absolutno nebivanje, kajti sedmo telo je onkraj tega. Do sem smo lahko pri vsakem telesu ujeli tretjo točko v besede, jo simbolizirali. Lahko smo se ozrli nazaj, to je možno le do sedmega telesa. Onstran sedmega telesa ni mogoče reči nič. Onstran njega je »breztelesnost«.

Zato je prana energija – kozmična energija in prvič se z njo seznanimo v fizičnem telesu. Najprej se manifestira kot dih, nato pa se manifestira kot dih v drugih oblikah: vplivih, magnetizmu, mislih, življenju, stvarjenju, bivanju. Če se človek tega zave, potem lahko to vedno preseže in doseže tretjo točko.

Pri tem preseganju obstajajo telesa vse do sedmega telesa. Po sedmem telesu je breztelesnost. Tedaj postanemo čisti. Nismo več razdeljeni. Ni več polarnosti - nasprotja. Tedaj je advaita, ne dvoje (ne dva): tedaj je enost.




sreda, 22. januar 2020

RESNIČNI SVET ...



Zavest je subtilna blaženost. Prihaja iz drobovja naše biti. Ni poslana od boga – bog nima nič s tem.

Vse je v nas – od rojstva, od vedno.

Blaženost ni samo za izbrance – je za vsakega. Čaka na vsakega izmed nas.

Kaj sploh je blaženost? To je stanje naše biti – je povezanost, je milina, je pretočnost, je zadovoljstvo, je ustvarjalna energija, je ekstaza ... (in še mnogo tega).

Kaj vodi do blaženosti? Umirjanje uma. Opazovalec v nas samih (to, kar mi smo), ki um samo opazuje. Torej: opazovalec ima glavno vlogo.

Kje je opazovalec? V nas.

Kje je opazovano? V nas.

Vse je v nas. Opazujemo sebe in ne svet okoli sebe.

To je satori – blaženo stanje.

Običajno opazujemo zunanje dogajanje – vse, kar je izven nas. Obremenjeni smo z vsem, kar vidimo in doživljamo zunaj sebe.

Resnični svet pa je naša notranjost.

Kdaj pozabimo na zunanje dogajanje in vstopimo v svojo notranjost? Takrat, ko odmislimo zunanjo pojavnost – to so trenutki zamaknjenosti, ki pa so redki, če jih ne ozavestimo.

Zakaj je to za nas dobro? Ker se na ta način srečamo z bistvom meditacije. Opazovalec notranjega dogajanja ni več usmerjen navzven. Pozornost je preusmerjena od zunaj navznoter.

Navznoter je svet, ki ga iščemo.

Navznoter je dogajanje, kot so občutki, kot so misli in vse, česar še ne poznamo … In v resnici – sebe še sploh ne poznamo.

Sebe ocenjujemo in vrednotimo pogojeno z zunanjim dogajanjem – kaj nam drugi povedo o nas; kaj drugi mislijo o nas, da mi smo; kaj drugi mislijo, da bi mi morali spremeniti, izboljšati, popraviti, narediti …

Naša pozornost je na drugih in zato ravnamo v skladu s pravili drugih. V želji, da bodo drugi z nami zadovoljni.

Drugi NIKOLI ne bodo z nami zadovoljni (na daljši rok).

Drugi nas NIKOLI ne more poznati. Drugi ne pozna niti sebe – še ni srečal samega sebe. Kako bi lahko srečal nas?

Drugi se samo odziva na način, kot sam vidi in dojema zunanji svet – svet okoli sebe.

V tem začaranem krogu praviloma vsak vidi drugega – in sploh ne razmišlja, da je v ospredju vedno najprej ON/-A sam/-a.

Kaj pomeni videti sebe? No - zdaj že vemo … pogledati in preusmeriti pozornost na dogajanje v našo notranjost.

Na kaj vse pa lahko naletimo v sebi? Predvsem na misli (kaotične), različne občutke (veselje, bolečino, žalost, strah, poželenje …), razpoloženjska stanja (ki se spreminjajo iz trenutka v trenutek).

Razkrivati se začne vesolje dogajanj in nas postopoma voditi na najbolj čudovito potovanje skozi življenje – zdaj in tukaj.

Se bere preprosto ali naporno? Ali pa ste pomislili, da takšno potovanje ne more odkriti nič novega – nobenih novih razgledov? Morda. Morda pa je vredno preizkusiti ...

Kajti z višjo stopnjo zavedanja samega sebe začnemo počasi – korak za korakom – potovati proti svoji notranjosti. Proti globinam, za katere kmalu ugotovimo, da jim ni konca …

Začne se dogodivščina našega življenja!

Odkritja v naši biti bodo imela razsežnosti neskončnosti in čudežnosti – čudenja temu, kdo smo in kaj smo v resnici. Predtem pa bomo spoznali in očistili gomilo balasta tega, kar mi nismo in nikoli ne moremo postati …

Da! In vse to se lahko začne dogajati že samo, če začnemo razmišljati, da bi uporabili eno izmed tehnik o meditaciji – ki nam bo prva pomoč do stanja v blaženosti.

Toliko za kratek uvod v repliko: MEDITACIJA – ZGODI SE!

Zdaj in po možnosti tukaj.

Vse se začne z meditacijo.

Vsaka rast (duhovna) je neskončno potovanje v smislu, da se vrata naprej in kar naprej odpirajo … Dokler sama vrata ne postanejo vesolje.

Meditacija – se nadaljuje …




nedelja, 19. januar 2020

NAVEZANOST



Morda je navezanost nekaj, kar tare prav vse ljudi, brez izjem. Vsak se v svojem življenju naveže na določene ljudi, stvari ali dogodke in jih ni pripravljen izpustiti. Tudi za ceno lastne svobode pred iluzijo, v katero se sami pahnemo.

Pa poglejmo, kako bi se lahko osvobodili navezanosti in s tem oprijemanja za vsako ceno.

Navezanost je naša odvisnost.

Navezanost na določeno osebo nam predstavlja odrešitev. Brez nje si življenja ne znamo predstavljati. Ne glede na to, katere osebe, stvari ali dogodke smo se oklenili, poskušamo nekaj zunanjega spremeniti v svojo srečo – v svojo celovitost.

Mojstri življenja pravijo: »Takoj, ko želimo srečo, ki temelji na nečem izven nas, ne bo trajalo. Trajna je le sreča, ki izvira iz nas samih.«

Kaj se moramo ob tem naučiti?

Da za srečo v resnici ne potrebujemo nikogar in ničesar zunanjega.

Če mislimo, da nekaj moramo dobiti, točno tega NE dobimo.

Kajti naša navezanost medtem, ko poskuša dobiti, dejansko odriva to, kar pa v resnici potrebujemo.

Vem – paradoksalno, ampak resnično.

Četudi prejmemo to, kar mi mislimo, da potrebujemo, smo na koncu užaljeni.

Vzorec navezanosti nas VEDNO potisne v podrejenost. Naša potreba se lahko stopnjuje do te mere, da poskušamo osebo, ki se je oprijemamo, ustoličiti kot nenadomestljivo.

V tem pogledu nas drži v rokah strah. Strah pred samim seboj in naslednjim korakom. S tem zaviramo pretok energije in se izmikamo vsaki spremembi.

Kaj je odrešitev?

Sprostitev utvare navezanosti. Treba se je ozreti v preteklost – nazaj v času - in si ogledati ključno boleče stanje izgube osebe, stvari ali okoliščin. To je treba storiti brez občutka krivde ali pritiskov nase.

Vse, kar je namreč odšlo iz našega življenja, je odšlo zato, ker smo globoko v sebi TO NEHALI CENITI ALI ŽELETI. Vendar pa je tisti del nas, ki je cenil izgubljeno, ujet v žalovanje.

Zato smo v sebi razdvojeni. Ko se ZAVEDAMO obeh plati, lahko ponovno vzpostavimo ravnovesje, prevzamemo odgovornost za svoje življenje. In se s tem pomaknemo na višjo raven samozavesti/samozavedanja.

Po tem postopku – videti, da lahko brez nekoga ali nečesa prav tako srečno živimo, saj smo v globini svoje biti prav to že prenehali ceniti ali želeti – lahko izpustimo boleče izgube.

Čaka nas »ponovno rojstvo« in s tem višja dimenzija izkušanja življenja in odnosov - nove ravni ljubezni in miline, ki so bile prej prikrite in nedostopne.


sobota, 18. januar 2020

Blagodat meditacije v verzih


Vse stoji in vse se premika,
vrti se v krogu in na obzorju pika.
Začetek in konec - ne ve se kdaj,
čeprav je vse videti kot prav zdaj.

Velika razsežnost, ki nima oblike,
strmim, gledam, kje do kakšne razlike?
Preden dojamem, že v luknjo padem.
Odpre se praznina, v njej gluha tišina.

Plavam, lebdim, vse brez opore,
čudežno prazna -TO nisem več jaz.
Zavedam se, da ne obstaja več niti obraz.
To je kot biti, brez vsake niti.

Nobene navezanosti (na karkoli),
nobene misli (o čemerkoli). 
Nobenih občutkov telesnosti,
Je v tem še kaj resnosti?

Ostaja opazovalka - zavestna obstoja.
Razpade obzorje, potone v morje (zavesti).
Zavest pa miruje, brez načrta praznuje.
V svobodi obeta se bit vse bolj razcveta.



sreda, 15. januar 2020

Nekaj tantričnih vodil!

Adrian Kezele je rekel, da tantra ni za vsakogar.
Osho je rekel, da je tantra za vsakega.
In oba imata prav. Zakaj?
Zato, ker tantra stvarno postane pot izjemno redkih posameznikov.
Nerazumevanje in posledično nevednost njene prave narave zavede vse, ki jo poenostavljeno enačijo s katero koli drugo prakso.
Nobena praksa nima s tantro veliko skupnega. Joga je njena predhodnica; je dopolnitev tantre, a se je ni treba okleniti. Ko se joga preraste, sledi usmeritev proti tantri. Na koncu vseh koncev pa moramo zapustiti oboje, jogo in tantro.
Pozabiti na vse prakticiranje in obstati sami v sebi - v najglobljem miru, zavedajoč se, da smo samo priča vsega okoli sebe. Okoli nas ustvarjen krog se vrti kot kolo s središčem, ki miruje.
Tantra skozi vrhunsko razumevanje pripelje na cilj samo te, ki se znajo predati, ki zmorejo zaupati, ki nadvse ljubijo življenje in neskončno hrepenijo po resnici o ljubezni ... resnični naravi našega obstoja ... 💗
Zato je tantra za izbrance! In tantra te sama "pokliče", kot te lahko pokliče samo ljubezen.
Ne moreš si je določiti kot cilj. Niti se ne moreš odločiti, da jo boš prakticiral, ker tantra ni niti "praksa", kot se na koncu izkaže.
Ko je čas pravi, se zgodi. Točno tako - zgodi se. In kaj moraš ob tem narediti? Nič - razen da takrat DOPUSTIŠ, da se zgodi.

Ko nikomur ne slediš in se ničesar ne oklepaš, takrat se resnica zgodi tebi - postane kot tvoja senca.
* Tantra daje vsem veliko upanje, da se iz nevednosti porodi zavestnost. Za začetek bo dovolj, če zmoreš zaupati in najdeš mojstra, ki bo odprl tvoje okno.
* Če se ti uresniči to globoko hrepenenje in prejmeš njegov blagoslov je osvoboditev v tvojih rokah. Potem lahko nadaljuješ svojo pot sam ...



nedelja, 05. januar 2020

LJUBEZEN LAHKO IMA PRAV VSAK (iz knjige: Ime ji je Ljubezen - Simona Babič)


PETO VODILO: Ljubezen rodi ljubezen!


Da! Ljubezen se lahko rodi samo iz ljubezni. Vse ostalo je samo približevanje ali celo oddaljevanje od njenega pravega izvora.

Če si v imenu ljubezni nekaj res želimo, bomo to po tej ali drugačni poti tudi dobili. 

Usoda ni nekaj zapečatenega in vsak lahko posega po ključu sprememb. Vsaka sprememba nas nekaj nauči in več kot se ob tem naučimo, več »lekcij« tudi v polnosti osvojimo. V imenu ljubezni lahko prejmemo samo to, kar smo že osvojili.

Če smo se ljubezni učili na osnovi manipulacije, pogojevanja, izsiljevanja, dobrikanja, lastninjenja, prepričevanja, dokazovanja, obsojanja ipd. – ne glede na ozaveščenost ali neozaveščenost - potem bomo v njenem imenu dobili samo to, kar smo se o njej že naučili. 

Če pa smo osvojili že kaj več in spoznali še njene prave vrline, kot so iskrenost, odprtost, zaupanje, spoštljivost, upoštevanost, slišanost, sočutnost ipd., potem nam sledi to, kar že zmoremo dati od sebe.

Prav v to smer sledimo ključu, ki našo usodo prevesi v odkrivanje »novih » ljubezni. 

Nismo mi tisti, ki bomo krojili usodo ljubezni, kajti ljubezni je usojena samo ljubezen. 

Ko spoznamo, kaj ljubezen je - usode ni več. Usoda se razblini kot milni mehurček, ker nam postane kristalno in čisto jasno v katerih ozirih ljubezen sploh obstaja in posledično z nami ostaja.

Ne morem dovolj poudariti – ljubezen ima lahko prav vsak. Novo staro katerokoli, a šele, ko spozna, kaj ONA je. Če mislimo, da jo poznamo - vav - kako zelo se motimo. 

Pot do njene prave narave vodi skozi številna spoznanja in izkušnje. Do nje se ne bomo dokopali, če ji ne bomo dovolili, da se »rodi« izvorna, kot JE in ne takšna, kot mi pričakujemo, da je.

Da! Samo ljubezen lahko rodi ljubezen. Nobena izumetničena oblika ne bo prinesla rojstva »nove« ljubezni. V tem primeru bodo to samo stare, zlajnane ljubezni, katerih napeve že poznamo. 

Ko nas prav nič ne ustavi v razmišljanju, da mi že vemo »kakšna JE« sledi: »Ne, ne vemo in pika.« Če bi vedeli kakšna JE, bi jo imeli. In kdor je nima, ne more vedeti kakšna ONA je. In tega dejstva se je treba zavedati.

Tisti, ki jo ima, ve. In vendar ne more ubesediti kakšna je, ker je v njem - ker jo živi - in če dobro pogledamo bomo tudi videli, da jo res ima. Samo moramo znati pogledati z očmi, kot bi jih imela ljubezen.

Zatorej! Vsak, ki je kakorkoli prepričan, da ve o njej veliko ali celo vse, naj jo v polnosti odrazi in živi. Kar živimo, to imamo.

Ustvarjanje iluzije iz ljubezni - to je nekaj, kar pa res zna vsak.

Ustvarjanje ljubezni iz ljubezni - to je nekaj, kar bi vsak lahko znal, če bi spoznal njeno pravo naravo. Kljub dejstvu, da je ljubezen nekaj najbolj naravnega in bi jo naj imel vsak, pa nam življenje kaže, da jo imajo redki.

Sem vas izzvala k razmisleku? Morda, morda pa tudi ne. Moči besed so omejene v primerjavi z močmi, ki jih ljubezen nosi v sebi. Če jo bomo želeli spoznati, se bo iz nas rodila. 

Ko bomo mi ta ljubezen, bomo vedeli, da jo imamo. Z njeno močjo bomo svetili tudi na druge, kar pa še ne pomeni, da ne bomo koga zaslepili in bo pred ljubeznijo pobegnil s tisoč in enim izgovorom. Hja, bere se neverjetno - ampak ljudi je strah moči ljubezni!

Tisti, ki ljubezen ima, lahko tudi »rodi« novo ljubezen in edina hrana za njeno rast so popolna predanost (na milost in nemilost), zavedanje, zaupanje, sočutje, hvaležnost, iskrenost, izraznost do vsega ustvarjenega - videnega in nevidnega, ipd.

Vsi drugi bodo pestovali zgolj izrojeno, že zdavnaj izpeto in izžeto utvaro o ljubezni. 

 »Ljubezen se rodi, živi in umre v očeh!« (William Shakespeare)

Ko zadnjič zatisnemo oči in izdihnemo, se »ljubezen« iz fizičnega telesa seli v astralno telo in od tam potuje naprej z zavestjo duše do zedinjenja z univerzalno zavestjo vsega obstoječega. Če je tako, potem ljubezen nikoli ne »umre« in je Shakespeare ustvaril dokončnost ljubezni Romea in Julije samo na zemeljski ravni. Njuna ljubezen »živi« še naprej, saj ljubezen ni smrtna. 

Telo izpusti dušo, jo izdihne. Spustiti dušo pomeni odvezati dušo od telesa. V duši ostajajo odtisnjena naša življenja. Ti vtiski so tako »resnični«, da duša tudi izven telesa ustvarja podobe, kot jih je zavzela v nekem življenju. Fizično telo je umrljivo. Duša preživi vsako iluzijo smrti, saj drugače ne bi bila duša - neumrljivo bistvo/sebstvo človeka.

Prvi del Shakespearovega stavka je vsekakor verodostojen, saj se ljubezen resnično rodi in živi v očeh. Vsak človek nosi v svojem pogledu samega sebe - je kot ogledalo na pogled drugim. Vsak se sestavi ob pogledu na drugega, če v njem prepozna samega sebe.

Imela sem priložnosti »videti« se v očeh dveh. Rojstva nove ljubezni res nisem pričakovala iz oči, a zgodilo se je …

Dovolj je bilo pet minut, da me je ljubezen osvetlila od nog do glave. Opojnost ljubezni se rodi iz oči.

Veliko sem razmišljala, kako je to mogoče? V kakšnih globinah oči je ta velika skrivnost dejansko skrita? Torej oči niso samo en organ, eno izmed petih čutil! Vanje je stvarno vtkana neka mogočnejša in nepozornemu na videz prikrita resnica. So oči ključ, ki odpira vrata spreminjanju usode?

Ali ste vedeli, da na svetu ni dveh ljudi, ki bi imela identičen odtenek barve oči? Je to zato, ker so oči ogledalo duše? Ali zato pravimo, da lahko nekoga vidimo v dno duše?
Dušam že od nekdaj nadevamo imena za ljudi, ki jih poimenujemo kot »dobra duša«, »zlata duša«, »črna duša«, »živa duša«, »neizpeta duša« … Radi se poistovetimo in rečemo »mirne duše«, »imeti kaj na duši«, »privezati si dušo«, »podpreti si dušo«, »pihniti na dušo«, »zapisati se z dušo«, »predati se z dušo« ipd.

Poseben del kitajske medicine proučuje skozi oči naše zdravje - tudi posameznih organov. Iz šarenice »preberejo« težave fizičnega telesa in celo napovedo morebitne težave v prihodnje, in to samo s tem, da se zazrejo v oči.

Kakorkoli že - moči, ki sijejo iz naših oči so nepopisne. Bolj kot so čiste, jasne, svetle in žareče, večje so možnosti, da nas s svojo svetlobo ožarijo in posrkajo vase.

Pogled skozi oči ljubezni še nikoli ni ostal neopažen. Duša nas »sili«, da ostane stik duš neprekinjen iz življenja v življenje. Vse dokler ne dozori čas in se ustvarijo pogoji božanskega načrta. 

Vibracija dveh duš se s stikom iz oči prenese iz nižjih v višje dimenzije, kjer se rojevajo »nove« ljubezen. V sled navedenega se med dušami porajajo ljubezni z lastno integriteto. Njihova skladnost in popolnost je tako celovita, da poraja ljubezen, ki ji pravimo »večna«.

- odlomek iz knjige Ime ji je Ljubezen (Simona Babič - januar 2019)