ponedeljek, 29. marec 2021

Delček prevoda iz knjige: DUPINOV SAN (A. P. KEZELE)

 


DELFINOV SEN

(odlomek)


Zastala je in Josip jo je opazoval. Ker ni nadaljevala, jo je spodbudil: »To je en pogled, znanstveni odgovor. In kateri je drugi?«

»Drugi je moj. Delim ga z nekaterimi prijatelji in sodelavci, vendar o tem ne smemo govoriti preveč na glas. Menim, da delfini uporabljajo jezik, in to naravni zvočni jezik, kar pa se izmika znanstvenemu pristopu. Namreč iščemo jezik, kot je naš. Delfini so različni in to pomeni, da tudi govorijo različno. Mislim, da njihovega jezika ne bomo odkrili tako dolgo, dokler ne najdemo načina, kako biti delfin.« 

Ponovno je obstala in ga pomenljivo pogledala. »Zato mi je izjemno zanimiva tvoja zgodba sanjanja o življenju delfinov. Morda si ti na sledi temu, da boš delfin?«

Zdaj je bil Josip na vrsti, da se nasmehne. »Mogoče«, je rekel, vendar sem v tem pogledu nekako negotov.«

Čeprav je tako odgovoril, je njena pripomba zadela na pravo mesto. Josip je intuitivno občutil, da imajo sanje in sanjanje nekaj skupnega. Menil je, da za tem stoji nekaj večjega. Takrat še ni bil seznanjen s Časom sanj, niti ni imel pojma o tem, kaj Chyarr pravzaprav počne, ko je z njim.

»Povej mi«, je nadaljeval Josip, »kakšna je pravzaprav delfinova inteligenca? Kaj meni znanost, kako inteligentni so?«

»Tudi za to velja ista pripomba«, je odgovorila Kate, »in sicer znanstvene metode so prilagojene človekovim standardom. Obstajajo kazalniki, da so delfini celo po teh merilih zelo blizu človeku. Namesto splošnega pojma inteligence znanstveniki danes uporabljajo različne dejavnike, ki kažejo na razmerje živčnega sistema glede na velikost telesa. Na primer, teža možganov v primerjavi s težo telesa je pri ljudeh v povprečju 1,9 %, pri delfinih pa približno 1,5 %. Morda pa je najboljše merilo mentalnega razvoja tako imenovani količnik en-cealizacije: razmerja količine možganov v primerjavi s površino kože. Ta kvocient je pri človeku 7,4. Pri šimpanzu je 2,5 – in ti veš, kako so šimpanzi lahko bistri in hitro učljivi.«

»Kaj pa delfini?«, je Josip pohitel s svojo radovednostjo.

»5,6.«

»Oh«, je rekel Josip z občudovanjem. »To pomeni …«

»Veliko pomeni«, ga je prekinila Kate, »morda pa niti ne. Povedala sem ti – to so človeški standardi. Čeprav sem znanstvenica, dvomim o objektivnosti človeške znanosti. Mimogrede, katero vrsto delfina iščeš?«

Josip jo je vprašljivo pogledal.

»Ah, se mi je zdelo. Ne veš.« Zasmejala se je. »Obstaja 32 vrst morskih delfinov in še 6 vrst rečnih. Pri vsaki vrsti je nekaj malo drugače. Malo. Ne veliko.«

»Pravzaprav ne vem, kakšne vrste je Chyarr. Predvidevam, da to res ni pomembno. Če ga najdem, ga bom prepoznal.«

Kate ga je pogledala z odobravanjem. »Da, prav imaš.«

Nakar sta se oba zamišljeno zagledala v smeri odprtega morja. Josip je razmišljal brez misli, Kate … No, verjetno je to isto storila tudi ona.

»Rad bi vedel še nekaj stvari«, je čez čas rekel Josip. »Na primer, kako dolgo živijo delfini?«

»Različno. Odvisno od posamezne vrste. Načeloma telesno večje vrste živijo dlje. Recimo, da povprečno živijo približno dvajset do trideset let.«

»In zakaj umirajo? Ali umirajo od starosti?«

»Ah, zdaj si me zadel v bolečo točko,« se je namrščila Kate. »Glej, mislim, da tega nihče ne ve. Toda na žalost v zadnjem času najpogosteje umirajo zaradi človeške roke. Posredno in neposredno.«

»Posredno – predpostavljam, da zaradi onesnaževanja morja?«

»Točno tako«, je odgovorila Kate.

»In neposredno? Saj jih ne ubijajo, kajne? Čemu bi to služilo?«

Kate ga je pogledala z mešanico sočutja in jeze. »Rekel si nekaj, kar me spravlja v bes«, je odvrnila. Nisi ti kriv. Nič osebnega. Toda ljudje mislimo, da ko nekaj nečemu služi, imamo pravico to ubijati, kajne?«

»No«, je Josip zamomljal, ko je videl, kje je brcnil mimo.

»Ja, ja«, je nadaljevala Kate, ne oziraje se na Josipa, »če lahko pojemo – ubijemo; če lahko oblečemo – ubijemo. In ko bi se to vsaj dogajalo v neki razumni meri! Ne! – moramo ubijati, dokler jih ne iztrebimo. Ali veš, koliko vrst živali smo že iztrebili? Ali veš?«

Kate je bila zdaj videti resnično ogorčena. Iz nje je bruhala žareča energija pravičnosti. Josip je molčal, ker je vedel, da bo tako še najbolje.

»Ne bom ti povedala«, je nadaljevala Kate. »Povem ti le to, da vsak dan – dobro me poslušaj: DNEVNO! – izgine iz obličja Zemlje sto ali več rastlinskih oziroma živalskih vrst. Zdaj pa računaj!«

Končala je skoraj v vpitju. Josip ji tega ni zameril. Poleg tega je bil vesel, da obstajajo taki ljudje. V njej je videl obup, bes in sramoto, vendar tudi dovolj energije, da se stvari spremenijo. Ko bi le bilo več takih ljudi.

»Kate« je naposled le rekel, »popolnoma te razumem. Žal mi je za napačen izraz. Zdi se, kot da delfini ničemur ne služijo in jih zato ni treba niti ubijati. Dvojna napaka.«

Kate se je nekoliko umirila. Uspelo ji je, da ga je pogledala in se nasmehnila. »Da. Vseeno pa oprosti tudi ti meni. Sem precej ognjevite narave. Še posebej, ko gre za živali in vpliv ljudi na okolje.«

»Ampak povej mi, je nadaljeval Josip, »ali res ubijamo delfine?«

»Ah, vidim, da res ne veš. Da, ubijamo jih. Največja ovira so ribiške mreže za lov na tuno. Na eni strani jih delfini trgajo, po drugi strani pa umirajo, ko se zapletejo vanje. In ker ne morejo več do zraka, se zadušijo. Ribiči jih zato nimajo radi. Na nekaterih mestih so priredili prave pokole delfinov.«

Malo je zastala in potem dodala: »Samo toliko, da veš – v sedemdesetih letih je v mrežah za lov na tune poginilo na stotine tisoč delfinov na leto.«

Josip je zgroženo zavzdihnil.

»Hvala Bogu in zavestnim ljudem, da se je stanje zdaj opazno izboljšalo – samo nekaj tisoč na leto. Toda razmisli, če so delfini inteligentni in morda celo zavestni kot ljudje, ali je potem dopustno, da umrejo, pa čeprav samo eden?«

Josip je skoraj v šoku prikimaval. Če k temu dodamo še onesnaževanje, ki povzroča smrt vse večjega števila morskih bitij, je rezultat grozen in katastrofalen. Med drugim je to rezultat tako rekoč vseh človeških dejavnosti, je razmišljal z ogorčenjem. Lahko bi delil Katin bes. Res bi ga lahko.

Kate je pogledala na uro. »Imam še nekaj časa. Si izvedel vse, kar te je zanimalo?« Josip je ob vprašanju občutil vznemirjenost. »Vse? Niti približno. Imam še nešteto vprašanj. Počakaj malo, da se vsaj odločim, katera so najpomembnejša.«

Kot se to običajno zgodi, se um v stiski izprazni. Josip se ni mogel spomniti niti enega bistvenega vprašanja, zato je preprosto rekel, kar mu je najprej padlo na pamet.

»Delfini dihajo kot ljudje, kajne?«

»Ne dihajo na škrge, ampak na pljuča,« je rekla Kate,« če si to mislil. Toda ne dihajo tako kot mi. Prva razlika je, da ne dihajo skozi usta. Kanal, skozi katerega prihaja zrak, je popolnoma ločen od kanala za hrano. Njihove dihalne poti so na vrhu glave in ne v ustih.«

»A res?« je vprašal Josip. »Torej tako kot kiti.«

»Da, podobno. Vidiš, v zvezi s tem obstaja nekaj, kar me je vedno zanimalo. Seveda to ni znanstveno, pa vendar. Poznaš energetska središča, o katerih govorijo duhovne tradicije?«

Zdaj je bil Josip na vrsti, da pogleda Kate na neobičajen način. Namenil se je razložiti nekaj stvari o sebi, vendar si je premislil. Le kako bi Kate lahko vedela, kakšno je njegovo življenje in s čim se v resnici ukvarja. Vse preveč časa bi mu vzelo razlaganje, zato je samo prikimal.

Vendar je bila Kate zelo pronicljiva. Iz njegovega kratkega obotavljanja je potegnila pravilen sklep.

»Aha, že vidim, da veš o tem zelo veliko. Potem je v redu. Dala ti bom samo eno splošno zamisel, ti pa jo raziskuj nadalje, če želiš. Dihanje ima pri izmenjavi telesne energije z okoljem posebno vlogo. Ljudje imamo odprtino v področju grla, pri delfinih je na vrhu glave. Dalje nimam namena razlagati. Sam razmisli.«

Josip jo je opazoval z radovednostjo. Kaj mu pravzaprav skuša povedati? Res bo moral dobro razmisliti. V mislih so se mu pojavili obrisi zanimive teorije. Še vedno jo je poslušal in hkrati prešel na drugo temo, ki ga je zanimala.

»Ko sem sanjal Chyarra, se mi je zdelo, da vidim na drugačen način kot zdaj. Kako delfini pravzaprav gledajo?«

»Najprej – pri delfinih kot morskih bitjih, vid ni tako pomemben. Barve se v vodi lomijo, saj veš. V bližini vode je mogoče videti vse barve. V globini je vse modro in zeleno in v globini 200 metrov je vse črno. V takšnem okolju vizualno opazovanje ni pomembno. Zato delfini vidijo z zvokom.«

»Da, točno tako je to videti tudi meni«, jo je prekinil Josip. »Chyarr bi zažvižgal in odmev bi se vrnil kot neka oblika. Lahko bi na primer prepoznal obris ladje.«

Kate ga je pozorno opazovala. »Res zanimivo. Vendar če je to res, dvomim, da je Chyarr to »videl« na ta način. To je bila tvoja interpretacija. Toda vseeno. Delfini imajo dva načina oddajanja zvoka. Enega uporabljajo za »običajno« komunikacijo kot zvočni podpis. In drugega, visoko vibrirajočega, kot vrsto radarja, s katerim opazujejo okolico.«

»Da, to je bilo to«, je bil Josip zatopljen v svoje misli. Neki čas je samo stal in motril Kate. Nato pa se je, s pogledom na njeno zunanjost, spomnil še nečesa.

»Kate« je rekel. »S Chyarrom sem doživel še eno nenavadno izkušnjo. O tem mi je malo neprijetno govoriti, vendar imam občutek, da moram izkoristiti priložnost. Kdo ve, ali se bova še videla.«

Kate ga je gledala s pričakovanjem. Poznavalsko se je nasmehnila, kot da ve, o čem bo govoril.

»No, torej«, je začel Josip in nato neodločno zastal.

Kate je postala nestrpna, zato je v smehu dejala: »Daj no, za seks gre, kajne? To je ena izmed stvari, ki zanima vse ljudi. V tem ni nič slabega, veš. Seks je čudovita stvar. Ko se k njemu pristopi, kot je treba. In delfini to delajo, tako kot je treba. Na svoj način, ampak pravilno. Zanima te, kako to počnejo delfini?«

»Eh, Kate«, se je opogumil Josip, »jaz vem, kako to delajo delfini! To sem počel z enim izmed njih!«

 

-        konec dela prevoda iz knjige: Dupinov san (Adrian P. Kezele)

     Prevod: Simona Babič


 

 

 

 

 

 

torek, 16. marec 2021

Med Covidom in Tantro je razlika le v obliki energije

Oh, kako je vse preprosto!

Da! Tako bom začela. Zakaj? Zato, da bo lahko razumel vsak.

Resnica je vedno tako preprosta, tako zelo »tik pred svojim nosom«, da je zaradi tega NE prepoznamo, NE vidimo, ker smo … Kaj? Neumni od najbolj neumnih!

Odločila sem se, da nekaj najbolj »zapletenega« razložim na najbolj »preprost«, vsakemu razumljiv način. Naravno. Kot le kaj! Uporabila bom osnovo zdrave pameti, seme logike in zakonitost čiste inteligence. In vse skupaj silno poenostavila.

Da ne dolgovezim, bom kar začela.

1.    VSE je energija.

2.    Energija je neuničljiva.

3.    Strah ± Ljubezen

Zdaj pa se samo osredotoči na te povedi, ki jih bom razložila kratko in jedrnato. Vklopi svojo inteligenco in razumel boš.

Ad 1.)

Energija je to, kar delam. Energija je to, čemur posvečam pozornost. Če posvečam pozornost pisanju knjige, bom napisala knjigo. Če posvečam pozornost svojemu vrtu, bo na vrtu zraslo to, kar bom posadila. Če bom namenila pozornost čiščenju tal, bom vzela metlo, vedro z vodo … in tla bodo očiščena. Če bom …

Kar koli bom …., to bo …

Čemur koli bom posvetila pozornost, to bo ZRASLO, se razvijalo, uresničilo.

POZORNOST je KLJUČNA. Ali, čemur bom namenila svojo energijo, to bom uresničila.

Logično, kajne? Torej …

Če bom usmerjala svojo energijo v svet TANTRE, se bo v mojem življenju uresničil (manifestiral) tantričen način življenja.

Če bom usmerjala svojo energijo v »svet Covida«, bom sodelovala in pomagala, da se uresniči (manifestira) virusni način življenja.

Če bom usmerjala svojo energijo v »svet ljubezni«, se bo v mojem življenju uresničilo življenje v ljubezni.

Če bom usmerjala svojo energijo v »svet virusa«, se bo v mojem življenju uresničilo »bolezensko stanje«.

Če bom usmerjala svojo energijo v STRAH (ustrahovanje), se bo v mojem življenju uresničilo »TO, česar me je strah«.

Če bom … kar koli se bo uresničilo … kar koli!

 

Ad 2.)

Energija je neuničljiva – spreminja samo svojo OBLIKO delovanja, svojo moč delovanja, svoje področje delovanja …

Torej bo energija potovala točno tja, kamor se jo bom namenila usmeriti. Njena oblika je lahko »virus« Njena oblika je lahko »tantra«. Njena oblika je lahko »strah«. Njena oblika je lahko »ljubezen«. Oblika energije je kar koli …

Izbira je moja. Odločitev je moja. Odgovornost je moja.

Nihče ni odgovoren za MOJO energijo. Moja energija bo šla v smeri … Točno tja, kamor jo bom usmerila …

Zatorej brez izgovorov!

Svojo energijo lahko damo SEBI ali DRUGIM v obliki strahu ali ljubezni.

Človek, ozavesti, da svojo energijo spreminjaš v točno takšno obliko, kot si želiš. Razmisli samo, KAJ SI ŽELIŠ?

 

Ad 3.)

Zdaj že vemo: strah = energija; ljubezen = energija.

(ALI: Tantra je energija. Covid je energija.)

Oboje je energija. Energija nasprotij.

Razlika je samo v obliki energije.

Med Covidom in Tantro je razlika le v obliki energije.

Ali energija strahu ali energija ljubezni?

Ali energija ljubosumja, jeze, zavisti, sovraštva …?

Ali energija sočutja, prijaznosti, ljubeznivosti …?

In vedno …

Ljubezen izniči strah.

ALI

Strah izniči ljubezen.

ALI

Ljubezen izniči »virus«.

ALI

Strah izniči »zdravje«.

ALI

Tantra izniči »Covid«.

ALI

»Covid« izniči tantro.

ALI

… in tako v nedogled.

Vse ima svoje nasprotje, svoj drugi pol, svojo drugo polovico …

Rezultat: zgodi se to, čemur posvečamo svojo pozornost, čemur dajemo svojo energijo.

TO, kar piše v naslovu, se nanaša na VSE v našem življenju.

Človek: ozavesti, komu ali čemu posvečaš svojo energijo (pozornost)?

TO RASTE! Se razvija, krepi in ne nazadnje tudi uresniči.

Odgovornost je na naši strani. Na strani vsakega posameznika.

Vsakega izmed nas!

Srečno pri izbiri!

 


 

 

 

sreda, 10. marec 2021

"DOGOVOR DVEH DUŠ" ali prolog (iz knjige: Ime ji je Ljubezen - Simona Babič)

 


"DOGOVOR DVEH DUŠ" ali prolog

Slutnje obstajajo. To je stanje, ko čutimo, da se pripravlja sprememba, a hkrati nam je prikrito, kako se bo zgodila. Seveda vemo! Saj jo občutimo na več nivojih, tudi na telesni ravni. Lahko kot napetost, vznemirjenje, vznesenost … kar pa je samo skupek različnih predhodnih dogajanj. Kot na primer …

Prvotni predgovor k tej knjigi kot tudi dobršen del besedila sem napisala do 1. marca 2017, kajti takrat sem ozavestila, da se čas zorenja ali »prehod sprememb« zadnjih treh let bliža zaključku. Čeprav sem bila še vedno prehitra, sem si z začetkom pisanja morala dati duška. To sem spoznala v prehodnem obdobju do junija 2017, natančneje prav 13. junija, ko sem se prebudila v novo jutro, vsa popikana od komarjev, ki so me ponoči dodobra obdelali.

Zavlekla sem se na teraso, ki je s pogledom na morje ponujala odblesk zvezdnega neba. V zvoniku je odbila ura 3:00 zjutraj. Zakaj me ob prihodu nihče ni opozoril, da je sezona krvosesov, ki spodnašajo miren sen? Nisem si zamislila že prvo noč tako zgodnjega vstajanja. Ker nisem imela pri roku ničesar, da bi se te nadloge rešila, sem bila primorana ostati budna in počakati na svit novega dne.

Nenadoma se je skozi mojo glavo sprehodilo sporočilo: »Dogovor dveh duš«. Brez pomisleka sem pohitela po dnevnik in pisalo ter »vodeno« usmerjanje zapisovala, trudeč se, da bi mu sledila brez vsakršnega miselnega prekinjanja ali poseganja v »narekovano«. Nekako sem že sprejela dejstvo, da je intuicija glavna. Vse, kar je povezano z razumsko analitičnim procesom, ko si želim »sporočila« prevesti v sebi dojemljivo obliko, sledi mnogo kasneje. Najprej sem ne vpleten sprejemnik, da sem lahko kasneje oddajnik.

Sporočilo je bilo »govorjeno« v hrvaškem jeziku. Morda je bilo to povezano s knjigo, ki sem jo pretekle mesece prevajala iz hrvaškega v slovenski jezik, morda zaradi bivanja ob hrvaški obali ali pa je bilo to v povezavi z »dušo«, ki me je »ogovorila«, ker živi na Hrvaškem. Nisem prepričana …, a pustimo razumu, naj se pase kje drugje. Dejstvo je, da sem »slišano« razumela (kasneje sem vseeno nekaterim besedam morala poiskati natančen pomen v slovarju) in tekoče zapisovala. Popolnoma sem se prepustila vodenju, ki me je hipno oživelo. Kot zanimivost navajam prevod iz hrvaškega v slovenski jezik v celoti. S tem bom izrazila dobrohotnost in rahločutnemu bralcu vzbudila občutek za dojemljivost svetov »onkraj« vsakdanjosti.

»Zakaj sva se tokrat srečala na zemlji? Zaradi ljubezni. Ne lastnini, ker boš lastninjena. Ne žali, ker boš žaljena. Odpri vsaj okno, če ne želiš odpreti vrat. Odpri ga s srcem. Dovoli, da se dogaja. Si močna osebnost, a dušo imaš mehko in ranjeno. Potrebuje svobodo v odnosih. Če iščeš pravo ljubezen, se bova že sedaj dogovorila, kako bo videti - kot tvoja svilena mehka in rožnata rutica, ki si jo imela takrat na sebi. Ne pobegni, ker se zavedam, koliko v ljubezni trpiš. Ne morem te ujeti, če stalno bežiš. Preostane mi le, da se jezim nase, ker sem toliko nestanoviten in »prebrisan« v ljubezni. Ampak »žeja« me kot tebe. Lahko skupaj gasiva to žejo? Ne dovoljujem, da me žališ, saj me še nisi spoznala. Po vsem tem, kar sem spoznal o ljubezni lahko rečem, da ji bom zvest, ker ne želim spustiti te življenjske priložnosti - zdaj, ko si me poiskala. Od kod si se vzela ljubezen? Slediš mi kot senca, a ne dovoliš, da te ujamem, in vse to zaradi besede - odvisnik od »ljubezni«. Če ne poskusiva, kako bova vedela, kdo je kdo? Sprosti se in spremljaj dogajanje - kot senca. Ne boš zdaj odnehala zaradi te »besede«. Toliko sem vznemirjen, da ne morem delati. Me še poslušaš? Želim odgovor?«

»Poslušam te. A kdo si ti?«

»… (pove ime), kot senca poleg tebe. Lahko prebereš, kaj si naredila z mojimi mislimi?

Preberem.

»Dobro. Ampak nobene misli ne zaobjemi dobesedno. Težek je ta razgovor, ker se kot osebnosti ne poznava. Ker se pogovarjava v mraku pred vrati in še ni svetlo. Pospremil te bom do zvezd, če mi boš dopustila, da sem močan. Ti želiš najmočnejšega moškega. Vem. Ali potem dovoljuješ, da sem zdaj tvoj spremljevalec prostega časa? Zdaj, ko vem, kje si. Nisi tam po naključju in nisem niti jaz tukaj. Živim za to srečanje - ponovno. Sledi napotkom in ne beži več. Lahko začneva od začetka? Ljubljena! Spusti pregrado, zruši steno med sabo in mano. Bodi nežna v mislih. Ne tavaj. Zberi se. Pomiri se. Sinergija prihaja. Čutim željo. Ujemi ritem ljubezni z ljubeznijo in s polnim zaupanjem. Ljubi te … (pove ime). Duh je nemiren, vem. Kaj sva se dogovorila? Znašel se bom ob tebi. Ne skrbi o podrobnostih. Vse je že urejeno. Čaka te soba, kot je tvoja.«

Izvirni zapis obstaja v dnevniku …

(odlomek iz knjige: Ime ji je Ljubezen (2018) - Simona Babič)

torek, 02. marec 2021

REPLIKA na predhodno spletno objavo: POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI

 

Ali

OZAVEŠČANJE in novinarska klika


Ker ni naključij, tudi ni naključje, da mi je prišla pod roke objava časnika Večer z naslovom: Na Obalo predvsem kolesarji.

Čeprav sem v predhodni objavi poudarila, da ne spremljam medijev, pa vendar vse, kar je zame pomembno, prejmem po takšni ali drugačni poti.

No, torej! Kaj je sploh namen mojega tokratnega pisanja?

To, kako zlahka se izpusti bistvo povedanega - bistvo tega, kar sem govorila v mikrofon dvema novinarjema, ki sta me ujela tik pred samim startom na delčku poti po izjemno slikoviti in razgibani kolesarski stezi, ki v celoti poteka od Trsta do Poreča, imenovani: Parenzana.

Zagotovo spet ne po naključju (čeprav je vedno tako videti), saj je bil namen intervjuja izvedeti nekaj o mnenju ljudi, ki so si dovolili (»ob dovoljenju državnih institucij«) zapustiti domačo občino in se prevetriti ob obalnem pasu naše prečudovite Slovenije.

Ko sem prebrala ta kratki zapis intervjuja kvazi Mariborčanke, ki to nisem, me je prešinilo, kako se novinarji pravzaprav spretno izogibajo objaviti to, kar je mene tako zelo navdihnilo v tem dnevu. In kar sem silno poudarila med samim klepetom, posnetim na snemalni trak.

Če še dvomite, ali govorim o sebi, potem potrdim, da sem to izjavo dala jaz, Simona Babič (pišem pod psevdonimom Pisarka Simona že vrsto let), in sicer v delu, ki ga citiram:

»Letos grem prvič na kolo. Prevozila bova del kolesarske poti Parenzana. S seboj imava sir, svež kruh in še nekaj dobrot. Prej sva se ustavila na tržnici, tako da imava malico s seboj. To je vse, kar potrebujeva. Če bo treba na toaleto, pa se bova ustavila v naravi ali na bencinski črpalki. Drugo je verjetno zaprto.«

Dobro – tukaj je navedenih nekaj suhoparnih podatkov, manjka pa bistvo povedanega oziroma to, kar sem želela, da se širi naprej … Namreč vsaj trikrat sem izpostavila in ob tem že prav glasno vzklikala, naj napišeta, da smo Slovenci svobodni. »Svobodni smo«, to je bila zame poanta vsega povedanega.

(O katere vrste svobodi govorim, lahko preberete v predhodni objavi z naslovom: POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI ali "Kar je dovolj, je dovolj!"

Glede ostalih podrobnosti je verjetno popolnoma jasno, da se v teh časih prinese hrana od doma ali pa se nabavi v neštetih supermarketih, ki jih imamo tako rekoč na vsakem vogalu ali pa na ne tako številnih lokalnih tržnicah, ki jih premore vsak vsaj malo večji kraj.

Zakaj torej izpuščanje glavne note razgovora, rdeče niti intervjuja? Ali je v ozadju strah? Ali je v ozadju cenzura? Ali je v ozadju občutek, da nekdo dela nekaj narobe?

Zakaj se potem novinarji sprehajajo med ljudmi? Zato, ker je to njihova služba? Ali zato, da bodo izvedeli mnenje ljudstva in ga potem tudi objavili, širili in nasploh pisali o tem, kar so v resnici slišali in ne to, kar njim ali njihovim nadrejenim (in naprej njihovim nadrejenim …) ustreza?

Če nimajo namena objaviti tega, kar so slišali, lahko mirno ostanejo doma – delajo od doma – in iz svojih domačih naslonjačev in lastnih zamisli oblikujejo zapis, ki bo ostal v »dovoljenih« ali njihovih okvirjih razmišljanja.

Kaj zasledujem na vseh področjih človekovega življenja? Strah, strah, strah … Take ali drugačne vrste. Izrazen ali neizrazen. Viden ali neviden. Občuten ali zatrt. Skrit ali prikrit. Ampak strah zagotovo – ne glede na to, s katerimi čutili ga ujamem, intuitivno prepoznam ali preprosto "vem".

Če sem se že dotaknila besede STRAH, moram za protiutež takoj pokazati na nasprotje strahu. In to je: LJUBEZEN.

V resnici se lahko vsako naše dejanje, vsaka misel, vsak občutek izrazi samo na dva načina: v obliki strahu ali v obliki ljubezni. Nič drugega ne obstaja, kot samo TO dvoje.

Človek danes večinoma izbira strah. Strah bo pregazil vsako možnost razcveta ljubezni. Ob enem pa si upam trditi, da ljudje o močeh ljubezni ne vedo prav veliko. Ne vedo več niti, kaj ljubezen sploh je, niti, kako bi se jo dalo živeti ali vnesti v vsakdan, v vsak trenutek.

Žal je resnica ta, da se je strah zajedel tako globoko v kosti, da izgubljamo sami sebe in prevzemamo identitete drugih. Sploh se nam ne sanja »kdo smo« in kaj vse je skrito v nas samih.

Človek je ves čas na preži, kaj se dogaja zunaj njega in mu ne pade na pamet, da bi opazoval dogajanje v sebi. Niti zamisliti si ne more, da bi lahko odgovore na svoja vprašanja, dvome, strahove našel v sebi in ne zunaj sebe. Takšno početje se mu zdi celo neumno, vzbuja dvom in predstavlja samo izgubo njegovega tako dragocenega časa … Nonsens!

Ozaveščanje o resnici ali svobodi bivanja je poniknilo v greznici ustrahovanja. Vsak se nekoga ali nečesa boji. O kateri koli obliki svobode pa ni ne duha ne sluha. Žal je človekova naravna sposobnost ali inteligenca prekrita s plastjo teme, tako da samega sebe utaplja v živem blatu.

Kako dolgo še? In za kakšno ceno smo pripravljeni slediti poneumljanju, ideologiji politike, države, družbe …? Ne vem! Vem pa, da je tokratna človekova neumnost presegla človekovo pravo naravo do te mere, da je verjetno nobena naravna inteligenca ne bo več uravnovesila.

Vse preveč je človek poškodovan, vse preveč je pogreznjen v temo laži, nezaupanja in podvržen manipulaciji.

Posamezniki, ki nam je še kako mar za vse tegobe tega sveta, pa se trudimo na vsakem koraku, da bi v ljudeh zanetili vsaj iskro svetlobe, vsaj delček zavedanja, da nič ni tako, kot se zdi.

Prav nič – iluzija bo lepega dne razpadla pred našim nosom, se sesula kot domine. Kaj bo ostalo od človeka, razen razvaline, se lahko vpraša vsak sam?

Kajti samo vsak sam se lahko spremeni. Vsak sam se mora odločiti, da "kar je dovolj, je dovolj" in nekaj spremeniti v sebi.

Spremeniti pogled, spremeniti razmišljanje, spremeniti odnos, spremeniti, delovanje, spremeniti moči govora, spremeniti svoje življenje …

Nekaj spremeniti pri sebi – to je bistvo!

Drugi se bodo spremenili samo z vzgledom. Kdor ni pionir današnjega časa, pa naj postane vsaj sledilec ljudi, ki s svojim vzgledom in s svojo potjo že nakazujejo možnost sprememb tudi drugim.

Iščite takšne ljudi! Ali pa sami postanite to, kar želite videti v drugih.