"ROŽNATA OČALA"

Ali obstaja »popolni partner«? Da, a samo v primeru, da smo tudi sami »popolni«. 

Hm! Kar želimo sebi, moramo najprej pokloniti drugemu. Torej, če pričakujemo »popolnost«, jo moramo najprej videti v sebi.

Zavedanje, da smo popolni že zdaj - točno takšni, kot smo – ni pravilo, ki bi se mu zlahka prisluhnilo. 

Pomislimo – v danem trenutku smo vendarle najpopolnejša oblika samega sebe, kar je sploh možno. 

Če bomo jutri ali pojutrišnjem spremenili to, čemur ne pripisujemo svoje popolnosti, bomo v tej »prihodnosti« spet najbolj popolna različica samega sebe. Tako smo vedno popolni, takšni, kot smo in prav srce se bo ob takšnem razmisleku z nami popolnoma strinjalo.

Srce si bo kar oddahnilo, ko ga ne bomo več mučili z neko »lažno« vrlino in z nemogočimi zahtevami. Popustljivost ali popuščanje zahtevam po popolnosti, ki bi se ji lahko približali enkrat v prihodnosti, je mučilnica, da ji ni para. Posledično ne najdemo »popolnega »para.

Kajti resnica je ta, da nas privlačijo nasprotja. Privlači nas nekdo, ki ima »nekaj«, česar sami nimamo (oziroma ne prepoznavamo v sebi). Pričakujemo, da nas bo drugi opolnomočil in naredil »popolnega«.

Pa to sploh kdo zmore? Kje pa! Popolnost je nekaj, kar obsega vse sestavine neke celote. Celota, ki se sreča s celoto, je popolna. Ko smo sami celota, ne iščemo popolnosti zunaj sebe, ker jo prepoznavamo v sebi.

Vedno dobimo sebi primernega partnerja, ki nam ozavesti, v katerih delih smo šibki in moramo najti način, da manjkajoči del pri sebi dopolnimo. 

To je delo brez konca in kraja, a je vredno vsakega truda. Tudi, če bomo začeli nov partnerski odnos, se bo slej kot prej izkazalo, v katerih delih se nam tokrat šibijo kolena, ker nismo v sebi uravnotežena celota. 

V vsakem primeru bomo začeli iz točke, kjer smo se že predhodno ustavili. Drugi nam bo ogledalo, v katerem bomo prepoznali, kateri del nas ni celota.

Vse »manjkajoče« dele lahko najdemo skozi delovanje iz srca, ki dopušča mehkobo in milino, kajti samo z veliko nežnosti in ljubečim pristopom do sebe, bomo na tej poti zmogli premagovati vse ovire. Srce v povezavi z ljubeznijo predstavlja največjo človekovo moč, ki pa se jo učimo spoznavati postopoma.

Zakaj na začetku zaljubljenosti gledamo skozi »rožnata očala«, ki tako hitro izgubijo svoj sijaj?

Ženska, ki jo moški opazuje s poželenjem, to zamenjuje z ljubeznijo. Moški, ki ga ženska spogledljivo osvaja, to zamenjajo z ljubeznijo. V obeh primerih igra glavno vlogo le poželenje ali strast, kar seveda ni ljubezen – gre le za potešitev »nagonov«.

Moški, ki premerja žensko od nog do glave, razmišlja, kako bi jo »položil«. Ženska pa ocenjuje, kakšno življenje jo ob tem moškem čaka. Vsak s svojim »pogledom« se zbližata, ne da bi izprašala svoje srce.

Se vam zdi, da ni tako? 

V večini primerov je moški tisti, ki pogleda zunanjo privlačnost in ženska tista, ki ocenjuje ali se ji »splača« ukvarjati s tem moškim.

Maškarada se začne in vsak si nadene masko, ki bo drugega najbolj očarala. V teh napornih vlogah pa ne moremo dolgo vzdržati, kajti slej kot prej pokažemo svoj pravi obraz in takrat je velikokrat že prepozno. 

Zaobljube so dane, medeni tedni so preteklost in začne se stvarno življenje. Nihče od obeh vpletenih pa ni več to, kar smo mi mislili, da vidimo skozi svoja "rožnata očala".

Pa smo tam, ko ugotovimo, da srca nimamo v hlačah ali pod krilom.

Vas morda moje pisanje zabava ali bi se najraje "razjokali"? Kakorkoli so moji stavki zabavni, nosijo v sebi mnogo resnice. Preprosto dejstvo sem opisala kar se da preprosto.

Vse bi lahko tako preprosto tudi ostalo, če bi preprosto poslušali srce. Srce ima svojo zgodbo in je slišano po navadi veliko kasneje. Kajti, ko »zajoče« srce, je že marsikaj izgubljeno.

Seveda obstajajo izjeme, ki to izjemnost v polnosti živijo in posledično je njihovo življenje v resnici »rožnato«.

S svojimi besedami želim poudariti, kolikokrat prav spolno privlačnost zamenjujemo z ljubeznijo. Spolnost je dopolnitev v ljubezni, vsekakor pomembna in še posebej osrečujoča, če jo znamo iz nagonske preusmeriti v čuteče predano in človeka vredno.

Spolna energija, najdragocenejša »surovina« našega obstoja, je željna pozornosti, kajti z njenim pravilnim usmerjanjem zmoremo samodejno vzpostavljati ravnovesje in trdno zdravje.

Obojestransko zadovoljujoča in osrečujoča spolnost ni nedosegljiv mit. Z malo domišljije in veliko ljubezni začnimo raziskovati, kako bi se ji približali - odprimo vrata možnosti, da vstopimo vanjo s srcem in s stanjem svojega duha.

Pisarka Simona

MOJA ČUDEŽNA SRAJCA

… je stkana iz najbolj fine – končno končne dolžine – tkanine, 
ki jo premore zvezdno okno.

Bila je narejena (se ve) v noči med 12. in 13. avgustom 2018, ko je nebo postreglo s svojevrstno predstavo, ki je že dolgo ni bilo in je morda v tem veku več ne bo … 

Iz neba so se vsuli nebesni pojavi, imenovani »zvezdni utrinki«, ki simbolizirajo interakcijo med človekom in božanskim. 

Ali povzeto: človekovo dušo v vzvišenem območju bivanja.

Moja čudežna srajca se je zasvetila iz vsakega pobliska, iz vsake iskreče se niti, ki jo je nebo upognilo proti mojim dlanem. In svetlobne niti so bile tako številne, da sem jih prenehala šteti, si prenehala želeti ... in namesto tega začela tkati ... 

Tako je tukaj in zdaj, na dosegu roke začela nastajati srajca, ki se je izkazala za čudežno. Dobila sem priložnost, da jo stkem s svojimi rokami neposredno iz samega neba.

In sem jo tkala, saj je bilo »gradiva« več kot dovolj. Včasih se je na nebu prikazala svetlobna nit, dolgo padajoča in sijoča, ki se je prilegla name kot ukrojena. Dvojni utrinek je neposredno stkal šiv spredaj in zadaj, krajši si je prisvojil rokave, najkrajši pa ozaljšal še ovratnik.

Tako se je zgodilo, da sem krojila, tkala in šivala hkrati. Vsakič, ko se je skozi šivankino uho zasvetil utrip padajoče zvezde, sem ga s svojimi dlanmi polovila in pretopila vase. Prav vsi svetlobni koraki so bili prilegajoče odmerjeni - kot narejeni zame in nastajajočo čudežno srajco, ki se je na koncu sešila kar sama.

Šive nisem zgrešila, ker sem bila ob enem Šivana in oblačenje v čudežno srajco se je kot po čudežu stapljalo vame, brez napora. Pravzaprav kot vlito v mojo kožo.

Utrinki pa so se vrstili kot za stavo in stavili name. Bila sem ožarjena od svetlobe in postajala svetlejša kot svetilnik na oddaljenem otoku.

Bila sem VSE in hkrati ENO in tudi isto. Saj mi je stal ob strani on, ki se na Šivane spozna, bolj kot kdorkoli drug. Seveda njegovo ime ni skrivnostno, kot so skrivnostni zvezdni utrinki in vsak, ki je že imel priložnost sodelovanja v njegovi predstavi, ga pozna pod pravim imenom moči znanja in modrosti kot vrhovnega ustvarjalca - "vidi kako Šiva".

O, bog, kako preprosto je bilo pod njegovim okriljem milosti tankočutno tkati svetlobne niti v čudežno srajco. Zdaj imam nekaj, česar nima in ne more imeti ta, ki se na čudeže ne »spozna«.

Preostane mi, da z radostjo sledim prihodnosti, kjer slutim vesele spremembe. Slišala sem povabilo in obet za nov polet, kjer zvezde so doma in se začne nova pravljica.

Zatorej - sledila bom toplini, mehkobi in čisti svetlobi svoje sijajne srajce, ki se povedano mimogrede, kot enojna popolnoma prilega le name.

Vse njene nauke o miru, sreči in ljubezni, ki mi jih bo vsak dan znova razkrivala, bom zapisovala v obliki književnosti, pesnitev, napotkov ali skritih sporočil …, kajti vsi bodo ta srajca.

Pripovedovala bo, kot še nihče, saj je njen namen jasen, kot je jasna svetloba v avgustu.

Človekova predanost v sozvočje s samim seboj, zvonko poje. In to brez razloga. Že samo zato, ker čuti srečo v sebi. Sreče nam neposredno ne more predati nihče, čeprav bi si to še kako želel.

Modrost in sreča pa nista prenosljivi, tako kot ne čudežna srajca. Prenosljiv je le nauk, kako uresničiti modrost in srečo.

A, glej ga zlomka! Tudi nauk ne bo štet, če ne bo upoštevano pravilo, da samo želja po modrosti ne zadostuje, in niti prepričanje, da je opis sreče lahko enak sreči sami.

Želje, stvarne in materialno naravnane ne prinašajo svobode, klic modrosti bo ostal gluh in slep za te, ki ne bodo iztegnili obeh rok in vskočili v kožo zavestnega človeka. 

Vskočiti v čudežno srajco, pomeni postati nosilec ali nosilka te srajce.

Pomen še ne pomeni, da razumemo. Kaj pomeni poznati fizikalno sestavo zvezdnega utrinka - strukturo, komponente, dolžino, težo ..., če pa ga ne moremo uloviti?

Čemu nam bo znanje o zvezdnih utrinkih?

Komu mar vse ostalo, razen neposrednega stika, iskre … in s tem dotika?

Pisarka Simona

ZAME ŽIVI ...

Zame živi - KAMEN MODROSTI - ker je živ!

(Ste pomislili, da kamen ni "živ"? 

Tudi kamen je živ, le da ima "počasnejšo vibracijo".)

Kaj pomeni "kamen modrosti" meni? 

Hm, kamenje! Saj leži vse naokrog. Da, seveda! Ampak ali smoj nanj pozorni? Ali ga sploh opazimo? Znamo občudovati - njegovo strukturo, barvo, obliko in druge "posebnosti" ...

Kako prepoznati prav "kamen modrosti" in čemu sploh?

Odkrito povedano - ne vem. Imam pa zgodbo, ki je po nekem čudnem naključju "zrasla" v meni. Ni se me osebno dotaknila, pa vendar sem kamen osebno izbrala.

Modrost ni znanje. Vedenje dobimo iz knjig, v šolah, iz izkušenj ... in se meri z inteligenčnim kvocientom. Človek je lahko izjemno izobražen, a nima niti drobca modrosti.

Modrost je, ko pridobljeno znanje uporabimo v najvišje dobro življenja - vsepovsod.

*

Ko sem kamen zagledala, sem razmišljala o nekem človeku, zato sem se že v tistem trenutku odločila, da mu ga podarim. 

Po navadi jih podarjam z univerzalnim namenom - za srečo.

A ne tokrat! 

Tokrat me je kot strela z jasnega spreletelo: " kamen modrosti!" 

Puf, kdo je vame "ustrelil" to misel???

Kakorkoli že, človeku, ki sem ga namenila, sem ga lepega dne ponudila v dar.

Zamislite si ... darila ni želel prejeti! Ne poznam niti pravega razloga zavrnitve. Morda se mu je zdelo ceneno, brez vredno ali pa so razlogi povsem drugje.

Kdo bi vedel?

Hkrati pa me je prešinilo: "ODLIČNO!"   

Ker vedno šteje le namen in namen je vsekakor bil "odličen" - potem je po nekem čudnem spletu okoliščin KAMEN MODROSTI ostal v mojih rokah, s tem pa tudi preneseno poslanstvo - to je modrost!

Juhu, sem si mislila - modrost me bo "obiskala" in to je vsekakor nekaj, kar si želim.

Zavedam se, več kot imam izkušenj, večja je moja modrost. Če pa bom od zdaj naprej imela še tihega prišepetovalca, potem pa samo "juhej zame!" Sčasoma bom pridobila vse več modrosti.

Tako je kamen modrosti ostal v mojih rokah, z njim pa tudi namen sporočila: 

MODROST.

Prav v tej točki pa se zgodba komaj začne.

*

"Samo nebo je omejitev - VSE ostalo je brez meja!"

Ko si zmorem nekaj predstavljati, je to zame uresničljivo.

In ker imam bistveno "surovino" - to je brezmejno domišljijo - lahko zastavljen cilj ali željo ustvarim v svoji resničnosti.

(In spet je to nekaj, kar zmore vsak ... seveda pod pogojem, da sploh "želi".)

Ko si nekaj resnično želim, temu posvetim vso pozornost (svoj čas in energijo) vključno z domišljijo in manifestacija (udejanjanje) se začne. 

(Pa brez izgovorov prosim! Vsaka misel je energija ... samo vprašajmo se, za katere misli jo uporabljamo.)

Tako se je začelo dogajati ... prav to, čemur sem (izključujoč vse ostalo) namenila svojo energijo oziroma pozornost.

Ko sem realizirala PRVO ZAMISEL, sem mislila, da sem imela zgolj srečo. V nadaljevanju, ki je kaj kmalu sledilo, se nisem mogla več "izgovarjati" na srečo. Saj sreče se drži pravilo, da je sreča, ker se zgodi tako poredko in to redkim. Načeloma se ne ponavlja!

A "sreča" se je manifestirala preveč pogosto, da bi bila zgolj sreča.

Postajala sem vse bolj pozorna, v katerih dejanjih sem modrejša ... 

... je bilo to v izražanju individualne ustvarjalnosti?

... prepoznavanju odgovornosti in pomoči drugim?

... čustvenem "zorenju? 

... prevajanju energij v najvišje dobro? 

... obilju uživanja v glasbi in v drugih - meni ljubih radostih?

... sem ob tem učila samodiscipline in opazovanja, ne da bi sodila? 

...

VSE, kar sem intenzivno mislila/razmišljala/"vrtela v svoji glavi" se je začelo udejanjati. Ob enem pa se je začelo IZKLJUČEVATI tudi vse, o čemer nisem razmišljala (kar zame ni imelo vrednosti).

Začela sem OBOŽEVATI svoje misli. Ob tem sem bila izredno izbirčna - na kaj bom sploh mislila.

Kajti spoznanje se je utrdilo: "S svojimi mislimi kreiram svojo realnost."

Na koncu sem postala človeku, ki ni želel prejeti mojega "darila" - kamna modrosti - izjemno hvaležna. Omogočil mi je, da modrost "obdržim" v svojih rokah.

Nikoli ne zanemarimo namena - kajti prav namen nosi največje moči in potenciale uresničevanja. 

Vibracija namena se manifestira. Če vanj vključimo še blagoslov in misel "naj se zgodi v najvišje dobro", JE DOBRO TO, kar se nam v izobilju povrne!

Pisarka Simona

ZAKAJ TANTRA?

Do izkušnje samadhi (ekstatične blaženosti), 

kot to imenuje duhovni besednjak, 

s pomočjo prakticiranja tantre posameznik NE MORE »prilesti« sam.

Preprosto povedano – potrebna sta dejansko vsaj dva človeka oziroma več ljudi, ki se v pripravljalnem obdobju zmorejo energijsko povezati/priklopiti, uglasiti – približati občutkom vzajemnosti in skladnosti tako v čustvih, mislih in delovanju.

Med njimi mora biti nekdo, ki je omenjeno izkušnjo že dosegel – to pomeni, je doživel zlitje ali pretapljanje skozi višja stanja zavedanja.

»Učitelj/-ica«, ki vodi ritual, obred tehniko, postopek … (ne obstaja formulacija eksaktne besede) lahko izvede tudi poskusno ali predhodno uglasitev posameznika s skupino.

Ta »pred« blagoslov je odvisen od moči, zaupanja in predanosti posameznika.

ZAKAJ TANTRA?

Ker je to najhitrejši možen način, da zlezemo iz lastne teme, ki pa se je načeloma tako ali tako ne zavedamo.

Se zavedamo, da se NIČESAR NE DA SKRITI?

Vsakršna neiskrenost, pretvarjanje in »igranje« vlog bo spregledano.

Mnogi živijo »skrivalnice« – a teh se ta kontekst ne bo niti dotaknil.

Namreč večina lastno »temo« zanika.

Večina meni, da v sebi nosi svetlobo, ker meditira, pozitivno razmišlja, izvaja dobra dela, skrbi za sočloveka, živali, okolje …

In večina se NE ZAVEDA svoje teme.

Dokler si v temi, se ti niti ne sanja, kako je, ko si v resnici svetel – od znotraj.

Šele, ko si svetel od znotraj navzven boš spoznal - razumsko sprevidel ali dojel -razliko.

ZAKAJ TANTRA?

Zato, ker je to najhitrejši način do notranjih moči; občutka povezanosti z vsem in vsakim oziroma do brezpogojnosti sprejemanja vsega/vseh v duhu ljubezni.

Omenjeno nosi v sebi rast kril, s katerimi se selimo iz ujetništva proti svobodi.

Nemalo ljudi povezuje tantro zgolj s seksualnostjo in njenimi užitki. Ustvari si predstavo na osnovi »omejenih« izkušenj.

Sicer je pod drobnogledom začetne izkušnje spolnost vzgon, a je predhodno očiščena vseh »običajnosti«, saj drugemu dovolimo bližino le zaradi

•       popolnega sprejemanja (sebe in drugega);
•         popolnega zaupanja (sebi in drugemu);
•         popolne predaje (sebe drugemu).

Tega »drugega« dojamemo kot popolno bitje (kot tudi sebe); ga obožujemo v vseh pogledih in občutimo neopisljivo nežnost, milino, blagost, toplino, lepoto …

V nas ni nobenih občutkov pohote, naslajanja, zavajanja ali »osvajanja« v smislu dojemanja spolnosti kot običajnega seksa.

Prežeti smo s čutnostjo, ki se lahko odslikava celo kot rahla »bolečina« ob misli, da bi drugega kakorkoli »poškodovali« - prizadeli ali ranili, pa naj gre z mislijo, pogledom, dotikom ali pregrobim dejanjem. Hrepenimo samo po tem, da drugega raznežimo, da se »razleze od miline«.

Oboževanje je vedno vzajemno, skladno, kar se občuti iz vsake celice, ki vibrira, migeta zaradi same svetlobe in ki v gibanju dobesedno seva svoje edinstvene »oblike«.

V nekem trenutku se zgodi »razblinjanje« snovnosti. Iz trdnega agregatnega stanja se osvobodimo/pretopimo v breztežnost.

Ostane energija, čista ljubezen in občutenje, vredno imenovanja »božansko«.

Ob tem ta vitka, nežna energija postaja izbrana, prozorna in vseobsegajoča – »pojoča« notranjemu sluhu – obstoji zaradi vsrkavanja svetlobe iz ljubezni.

Ker ni več snovnosti, ni telesnosti in njenih značilnosti moškega in ženskega telesa.

Združita se esenci duše, prvobitnost in moč iz vzgiba združitve v eno.

V tem stanju je pretopitev ali zlitje v enost v resnici tudi možno doživeti. Ko se to zgodi – vemo!

Ko se to zgodi, je edino, kar je v polnosti prisotno naša ZAVEST – zavedanje - da smo prestopili prag vseh omejenosti časa in prostora.

Sebe kot osebnost smo v času presegli in v prostoru (ki to ni) ostaja le zavest – zavedanje – da smo povezani v eno energijo ljubezni.

Brez čistosti vseh osnovnih »teles« človekovega ustroja (eteričnega, astralnega, mentalnega in duhovnega), se vsaka zamisel o »prakticiranju« tantre razblini. To pomeni, da nikakor ne zadostuje samo želja po izkušnji (morda bom v eni naslednjih objav navedla nekaj »pogojev«, ki jim je treba zadostiti).

… in posledično se razblini tudi vse, kar sem samo POSKUSNO želela opisati.

Da je neopisljivo, sem dojela kaj kmalu po lastni izkušnji. Kljub bogastvu besed ni zagotovila v izražanju misli.

Kajti v tem stanju ni niti misli – svetlobno telo se s svetlobo »pogovarja« telepatsko - in v samem procesu je vsakršno izražanje z besedo (in mislimi) brezpredmetno.

Ko svetloba prežame vseprisotnost, ni moč ničesar prikriti – vse je razkrito kot na dlani - vse, kar je, se občuti kot blaženost.

Ko se naša svetloba sreča v svetlobi drugega, pride do pretapljanja ali stapljanja v prvobitnost porajanja blaženega stanja – nastopi občutenje božanskosti obstajanja.

Med samim dogajanjem se "zasveti" zavedanje neminljivosti in neomejenosti.

Zagotovilo, da smo »uspešno« prešli preizkušnjo, je stanje popolne blaženosti, ki traja ...  (dokler se sami ne odločimo, da ga zaključimo ...).

  

Pisarka Simona

P. S.: Za izkrivljanje ali napačno interpretiranje besedila, ki bo posledica neznanja in nerazumevanja vsebine, nosi odgovornost vsak sam.