·Kdor zmore postati sam sebi najboljši svetovalec je
premagal občutke nemoči, nevrednosti in nespoštovanja samega sebe.
·Vse že vemo, samo smo pozabili – skozi eone let in
mnoga življenja –, da smo bitja vredna vsega najboljšega.
·Torej si pomagajmo na način, kot bi nam pomagal
najbolj zvest partner, najboljši odvetnik, najpametnejši svetovalec in najbolj
predan ljubimec.
·Poiščimo v sebi vse svoje posebnosti, edinstvenosti in
jih obelodanimo na način, ki nas bo vreden.
·Nismo rojeni za trpljenje, žalost in slabo počutje -
mi smo bitja luči, svetlobe, smo enkratni popotniki na poti do ozaveščanja
ljubezni in vsega dobrega, kar le-ta prinaša.
·Ni daleč dan, ko bomo tudi drugim zmogli posvetiti na
njihovi poti in jim olajšali marsikateri korak z nasveti, porojenimi iz lastnih
izkušenj. Če nas bodo drugi slišali ali ne, pa ni več na nas. Lahko ponudimo, vendar
če nekdo še ni pripravljen, ne vidi in ne občuti, dovolimo, da si vzame čas –
kolikor ga potrebuje.
·Kot vsako seme potrebuje ugodne pogoje za kalitev,
tako se tudi vsako bitje razcveti ob pravem ali njegovem času.
·Da – prav ste razumeli. Ljudem je življenje dano za
uživanje in ne za trpljenje.
·Na poti življenja je treba vnesti čim več humorja
(zdravega), kajti smeh je »božje darilo«. Kdor poje, slabo ne misli. Kdor pleše,
sprošča adrenalin na zdrav način.
·Smeh že na splošno nosi pol zdravja, saj osvobaja
čute, stres, napetost in razširja srce. Smeh je treba vnesti v vsakdanjik in se
smejati od srca, na vse pretege in povsem sproščeno. VSAK DAN!
·Ni boljšega zdravila kot smeh na lasten račun ali
nasploh na številne človekove neumnosti, ki jih vsak dan počnemo z vso
resnostjo. A življenje ni namenjeno resnosti, strogosti in togosti – temveč
prav nasprotno.
·Ozavestite, da je smeh dan samo človeku. Poleg razuma,
kajti razumne so tudi živali – na primer mravljice in čebele so vzornice – a smeji
se lahko le človek. Čemu ne bi tega potenciala izkoristili na polno? In ob tem
v smeh pritegnemo še druge.
·A pozor! Ne mislim, da se smejimo in s tem norčujemo
iz drugih … to je samo znak nezrelosti. Smeh na svoj račun ali na splošno na
vse več kot neumne ali nerodne dogodke, ki jih življenje v obilju nosi kar
mimogrede.
·Smeh in jok sta dve plati ene medalje. Če se ne moreš
smejati globoko iz svoje notranjosti (iz trebuha), ne moreš niti jokati.
·Ko se smejimo, se naš miselni proces ustavi in takrat
smo v resnici v meditativnem razpoloženju. Smeh nas osvobaja stresa in
napetosti.
·Kdor se samo hihita, ali smeji v zakrčenem,
nesproščenem stanju, lahko ob tem še vedno razmišlja. Samo pristen in glasen
smeh sprošča trebušno prepono in krepi mišice trebuha. To je prvovrstna masaža
notranjih organov in kot takšna izjemno zdravilna. Ne pravijo zastonj, da je
smeh pol zdravja.
ki zna uravnotežiti
moško in žensko energijo v sebi;
ki zna intuitivno s pomočjo naravne inteligence upravljati energijo.
·Velikokrat smo v položaju, ko se spopadeta ženska in
moška energija – nežnost pomešata z aroganco, ljubezen prepredena s strahom,
privlačnost z odbojnostjo, sprejemanje brez dajanja, milina s frustracijami …
skratka nasprotja kot jin in jang.
·Ženska milina in moška odločnost – v tem ni nič
slabega. Naučiti se razumeti in sprejeti – pomeni uravnotežiti dva nasprotna si
pola ali spola.
·Sama ženstvena in ranljiva energija je nasprotje
mogočni moški energiji. Kar je čudovito, ko je pravilno uporabljena. Ženska moč
je prav v njeni nežnosti in sprejemanju kot tudi dopuščanju, da moški ostajajo
moški.
·Sama moška energija ponuja zaščito in varovanje in
lahko zelo ugodno vpliva na partnerski odnos v primeru, da je ženska
razumevajoča podpora. Moška energija, ki je pravilno usmerjena, v ženski
prebuja poživljajočo in ustvarjalno spolnost, ki zdravi oba.
·Od moškega, ki lahko enakovredno izraža svoja čustva
in občutke, naj se ne pričakuje, da je v vseh pogledih zaslomba. Prav s svojo
odprtostjo in sprejemljivostjo bo ženska izkazala podporo svojemu moškemu.
Obojestransko sprejemanje v celoti ustvari novo celoto.
·Višji namen pa je, da vsak posameznik postaja celota
in zna upravljati tako z žensko kot tudi moško energijo.
·Le kaj bi to pomenilo? Ali se zavedamo, da smo vedno najprej v družbi s samim seboj. Ne glede na to kje smo, koliko ljudi nas obkroža –
vedno smo najprej sami s seboj. Koliko bo vrvež okoli nas vplival na nas ali
ne, je naša izbira.
·Zmeda, prepiri in nesoglasja so občutki drugih in
njihovo delo. Naj se okoli nas razbesni še tak vihar, kaos ali karkoli drugega,
vedno smo mi tisti, ki se odločimo, kako se bomo odzivali in ob tem počutili.
·Ni nujno, da nas ponese v nemirne vode, zato je
smiselno izstopiti iz igre drugače mislečih in se postaviti v vlogo opazovalca,
brez osebnega čustvenega vpletanja. Samo opazujmo in ne sodelujmo. V tem
primeru se bo nevihta okoli nas veliko prej unesla kot pa, če nas potegne v
svoj vrtinec.
·Nismo dolžni razreševati konfliktov drugih in njihove
travme, s katerimi nas zasipljejo, ko opazijo, da smo empatični. Lahko smo
sočutni, razumevajoče, a se čustveno ne vpletajmo, kajti s tem ne razrešimo
ničesar. Kot opazovalec, brez aktivnega čustvenega sodelovanja tudi hitreje in
učinkoviteje odreagiramo na vsakršno težavo.
·Zatorej mir v nemiru pomeni, da si dovolimo biti
opazovalec dogodka in ne glavni igralec. Ko je poteza na nas samih, presodimo,
koliko se vse skupaj tiče nas samih.
·Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, je pravilo, ki mu
je vredno prisluhniti, ko se nad nas zgrnejo težave vseh vrst in oblik. Mir v
duši se najde tako, da nastopi akcija samo, ko je zanjo čas in ne vsak
trenutek, ko se nekdo spomni, da moramo sodelovati v njegovi igri.
·Ne bodimo kot hlod, kot meč, kot kamen … kot neživa narava,
ki samo obstaja in ne izraža zahtev po čustveni rasti.
·Izražanje svojih občutkov je nekaj najbolj naravnega
in neminljivega. Ob tem bodimo odprti, iskreni in brez namenov v ozadju.
·Vedno se lahko izražamo na sebi lasten način brez namena, da drugega ranimo.
·Ne tlačimo svojih občutkov, ker se bodo samo kopičili in nekega dne izbruhnili
kot vulkan (ali besedno v komunikaciji ali v obliki agresivnih dogodkov ali v
obliki bolezni na psihofizičnem nivoju …). Tudi če nimamo nikogar ob sebi, se
lahko pogovorimo s samim seboj, ob tem pa so nam nevtralna družba hišni
ljubljenčki, ki nas imajo brezpogojno radi.
·Do sebe
bodimo nenehno skrajno ljubeči, čuteči in pozorni do lastnih potreb.
Zadovoljujemo jih lahko na raznovrstne načine, ne da druge oškodujemo ali
prizadenemo.
·Najdimo pot in način do duhovne zrelosti
in uravnovešenosti in si zapomnimo – VSE JE ENERGIJA – naše misli so odraz našega
stanja, občutkov.
·Ne kaznujemo se, če nismo po svojih »kriterijih«
popolni. Vsekakor smo najboljša različica samega sebe v danem trenutku. V
naslednjem smo lahko že drugačni – ali boljši, če se želimo nadgraditi. Nikakor
pa si ne stojmo za vratom in ne bodimo sami sebi rabelj ali nenehna grožnja.
·Zmožnost pohvaliti sebe – pomeni sposobnost pohvaliti
druge. Vsak dan obstaja vrsta priložnosti za pohvalo in zahvalo sebi in
drugim.
·Iščimo priložnosti in ljudi, s katerimi bomo rastli in
se izogibajmo krvosesov. Ne iščimo somišljenikov za tarnanje,
jadikovanje in pritoževanje. Vedno poiščimo takšne, ki so vse to že prerasli in
iz svojih izkušenj zmorejo razumeti našo.
·Obstaja tisoč in en način izražanja svojih občutkov
in čustev – ne bodimo hladni kot severni veter niti tako občutljivi kot
mimoza. Tudi v tem aspektu doživljanja samega sebe je priporočljivo poiskati
ravnovesje. Prevelika vznemirjenja in vzhičenosti slej kot prej vodijo v
obratno smer in rušijo mir.
·Zmernost v vsem, kar počnemo, na koncu prinese veliko
več koristi kot vsakršno pretiravanje – tudi v izražanju svojih občutkov in
čustev, kajti največje zadovoljstvo prinaša prav ravnovesje ali prava mera
vsega omenjenega.
Kdor ljubi smelo, s polnim srcem in z
navdušenjem – z dušo – je ta, ki je v sebi združil modrost z inteligenco.
·Ljubiti nekoga brez vzroka – je najbližje pravi naravi
ljubezni. Ko sploh ne vemo, zakaj imamo nekoga radi – a imamo ga močno in od
vsega srca radi – takrat je to najbližje resnici ljubezni.
·Torej ne iz koristoljubja ne iz varnosti, statusa,
zaradi otrok, zaobljub in pričakovanj družbe, navezanosti in kar je še tega
balasta … Ne! Mi ljubimo šele in v resnici takrat, ko se nam pravzaprav niti ne
sanja, ZAKAJ nekoga ljubimo. To je ljubezen duše do duše in te ljubezni ne more
zlomiti nihče. In niti ni potrebe – saj ljubezen do duše je neumrljiva, je
večna in se z vsakim novim rojstvom na novo poraja.
·Smo ozaveščeni prave narave naše duše? Smo v resnici
željni vedenja, kako jo spoznati, kako ji prisluhniti, kako jo OZAVESTITI? Vse
to je možno skozi oči ljubezni – skozi pogled izven običajnosti in vsakodnevne
rutine. Ne moremo se zbližati z ljubeznijo, če se najprej ne zbližamo s svojim
srcem, če ne znamo sprejemati sebe brez pogojev in nadomestil … Lahko pa se ji
približamo skozi tišino – meditacijo, vodenje, predanost in zaupanje.
·Ljubiti – pomeni biti živ v polnem pomenu te besede.
Ljubiti vse in vsakogar – brez izjeme. Ljubiti in samo še bolj ljubiti – v tem
zatečenem stanju se bo zgodil fenomen ljubezni, ko se nam bo začela ljubezen
vračati na tisoč in en način. In povsod tam, kjer bomo to najmanj pričakovali.
·Ko smo polni ljubezni in jo prelivamo tudi na druge,
postajamo živ fenomen: vse bolj pretočni in osredotočeni na našo pravo naravo –
mi smo ta ljubezen, ki jo iščemo povsod drugje in šele nazadnje v sebi. Ko
ozavestimo svoj vrelec moči, postajamo vse bolj pretočni, predani, zaupljivi ...
In kmalu bo nastopil čas, ko bomo lahko delili – jo prelili še na druge.
·Dokler je naš vir izpraznjen in je okoli srca »suša«,
v resnici nimamo česa deliti. Delimo lahko samo to, kar imamo. Če »imamo« srce
polno jeze, zamer, žalosti, turobnosti in bolečine – je to vse, kar lahko damo
drugim. V tem primeru bo najbolje, da se postavimo pred ogledalo in pogledamo,
kaj odražamo. Vse dokler naše poteze ne bodo mehkejše in toplejše – se nikar ne
prisvetimo pred druge, saj delimo samo svojo temo (negativnosti).
·Kajti to je naša tema, samo naša jeza, trma, žalost,
bolečina …, ki smo si jo poustvarili sami. Zanjo smo odgovorni sami. (Vem, kako
te povedi bolijo in ne bodo všečne – a žal, tako JE.)
·Drugim se morda o naših temnih občutkih niti ne sanja
in še manj se jim sanja, da so prav »oni« razlog našega slabega počutja.
Ozavestimo, da smo sami ustvarjalci svojih misli in s tem vibracij/frekvenc, ki
jih oddajamo. Če delimo samo slabo, dobimo povrnjeno točno to: bolj ali manj slabo.
Lahko se zgodi, da nam drugi sočutno dajejo svojo energijo, kar se v nedogled
ne izide – v vsakem primeru s tem delamo škodo tako sebi kot drugim. Prvič –
sami si bomo nakopali še več težav, na primer v obliki bolezni. Drugi pa morajo spoznati, da ko si nekdo ne bo pripravljen
pomagati sam, mu »živ« bog ne bo mogel pomagati.
·Ljubi in bodi ljubljen – polno, pristno, naravno,
ozaveščeno in s popolno prisotnostjo.
·Biti srečen BREZ RAZLOGA je prava sreča. Kot je
ljubiti brez razloga, prava ljubezen. Nihče nam sreče v resnici ne more pokloniti,
vsaj ne za dlje časa. V resnici lahko osrečimo le mi samega sebe – pričakovati,
da nas bo drugi osrečil, je neumnost brez primere. »Vsak je svoje sreče kovač«.
(Oživljanje starih pregovorov je smiselno ozaveščeno vtkati v sedanjost, ker
nosijo vsakršne modrosti).
·Svoboda??? To ni nekaj tako enostavnega, kot se morda
sliši, kajti tudi če smo na prostosti (torej nismo zaporniki), ne pomeni, da
smo prosti. V resnici si lasten zapor ustvarjamo sami s premnogimi PREPRIČANJI.
Eno izmed zelo pogostih prepričanj je, da brez nekoga ne moremo živeti – vsaj
ne srečno in zadovoljno. DA, res je – nekdo lahko našemu življenju vdihne
smisel in nas osrečuje, vendar je višji namen vsakega posameznika, da osmisli
svoje življenje sam in ga tudi živi v polnosti s svojimi potenciali – danimi
samo njemu. Če smo z nekom zaključili odnos ali nas je nekdo zapustil, zberimo
v sebi moč in se ZAHVALIMO za vse, kar smo prejeli. In to poskušajmo deliti
naprej. Okoli nas je vse polno ljudi, ki prav tako lahko osmislijo in
nadgradijo naše življenje.
·Nasploh so vsa prepričanja glavna ovira, da izgubimo
vsakršno orientacijo za iskanje lastne svobode. Verska prepričanja, družbene
norme, ustaljen način življenja, pričakovanja drugih, tradicija in še bi lahko
naštevala. A to je delo vsakega posameznika, da izkorenini vse vzorce in načine
delovanja, ki ne koristijo nikomur in ničemur več – ker so sami sebi namen.
·Svobodo si v resnici lahko pokloni vsak sam – v koliki
meri pa se bo to zgodilo, je odvisno od tega, koliko dela/ozaveščanja v tej
smeri si posameznik sploh dovoli.
·Ljudje smo edini, ki imamo ZAVEST – a se tega ne
zavedamo. Sledimo vsem drugim, samo ne sebi. V kri nam je vtisnjen čredni nagon
in v glavnem počnemo, kar počnejo drugi.
·Malokdo se ustavi in se želi osvoboditi vseh
uničujočih odnosov, odvisnosti in avtomatizma. V tej smeri je treba pošteno
zavihati rokave in se obrniti vase ter najti način in pot, da se zgodi
osvoboditev. Ni treba naučenega vzeti kot »zdravo za gotovo«. Proces je v tem
primeru ravno obraten. Marsičesa se je treba odučiti.
ki se spozna na osnovna življenjska pravila
in jih živi.
TO POMENI:
· Nikoli
nikomur ne stori ničesar takega, kar ne želiš, da drugi stori tebi.
· To
pravilo je še kako pomembno ob zavedanju pregovora: »Vse se vrača, vse se
plača!«
· Pravila
si sicer vsak zastavlja sam, a dobro se je zavedati, da so to RES pravila, ki
so v skladu z nami in ne s pravili, ki jih postavljajo drugi.
· Kaj
imam v mislih ob besedi pravila ali še bolje ob besedi "pravica":
1. Pravica, da živimo zadovoljno, srčno in
izpolnjeno;
2. Pravica, da se cenimo in spoštujemo;
3. Pravica, da smo ljubljeni in sprejeti;
4. Pravica, da smo svobodni in ustvarjalni;
5. Pravica, da smo »sam svoj gospod ali gospa« …
· Pravila
naj služijo le nam – drugi imajo svoja načela ali pravila, po katerih želijo
živeti. Spoštujmo drugače misleče in se ne vpletajmo v njihove »resnice«.
· Vsi
smo enakovredni – to pravilo na nivoju razuma še vsak dojame. NI pa
več pravilo, da ga živi. Na primer: zastavite si vprašanje ali se vaši občutki
in obnašanje spremeni, če je pred vami oseba, kot je klošar na klopi v parku
ali direktor mogočnega in uspešnega podjetja? Sta v naših očeh enakovredni
osebnosti?
· Koliko
smo pozorni do sebe, ko je na vidiku bolezen, ločitev (katere koli vrste)?
Zmoremo ozavestiti občutke, kot so strah, jeza, zapuščenost … in se z njimi
soočiti. Nič hudega, če potrebujemo pomoč. Za pomoč prosimo in pomoč pride – v
različnih oblikah. Samo prosimo in dano nam bo – v resnici nismo nikoli tako
osamljeni, kot nam to dopoveduje um/razum. Vedno se najde nekdo, ki je odprtega
srca in sočutnega duha ter zmore razumeti našo stisko. Bodimo pozorni na pomoč,
ki se lahko »prisveti« na zelo različne načine in ni nujno, da v povsem
običajni obliki. Ob tem ne mislim samo pomoči, ki jo lahko prejmemo od drugih
ljudi. Pomoč nam nudijo tudi živali, narava, nepričakovano srečanje z … Zato je dobro ostati v stanju
pozornosti do sebe in vsega, kar se dogaja okoli nas.
· Eno
izmed koristnih pravil sta tudi ponižnost in skromnost do veličine življenja.
Življenje je nekaj svetega – nam dano, da ga užijemo v polnosti in ob različnih
ljudeh.
· Sprejemanje
vsega, kar se nam dogaja, je modrost nad modrostmi. Spremembe so v bistvu tudi
edina stalnica našega življenja. Ni nujno, da se jih bojimo. Prinesejo nove
izkušnje in le skozi izkušnje se kalimo.
· Tudi,
če ta hip ne vidimo, zakaj je nekaj, kar se nam dogaja lahko dobro, čez čas
VEDNO ugotovimo, da je bilo za nekaj dobro.
· Skratka
… na koncu pridemo do ugotovitve, da pravil ni. Zlato pravilo je, da pravil ni.
Obstaja le modrost v sprejemanju tega, kar se nam dogaja.
·Prevzeti odgovornost za svoja dejanja, občutke,
misli … skratka je mojster svojih dejanj. Ob tem ne obsoja, ocenjuje in vrednoti
drugih, temveč raziskuje svoja ravnanja in se sooča s polno odgovornostjo s
samim seboj.
·Ob predpostavki, da je dovolj zaveden, da z
vsem, kar počne, nikoli nikomur ne škoduje. V tem primeru je dobro zastaviti
namen: »naj se zgodi v najvišje dobro vseh vpletenih« - kot osebnost se preneha
vmešavati v življenja drugih.
·Nikoli ne prevzame nase odgovornosti drugih,
kajti s tem škoduje tako sebi kot drugim. V resnici ne more »hoditi« namesto
nikogar drugega. Do vseh spoznanj mora na koncu prilesti vsak sam – to se zgodi
skozi stvarne izkušnje.
·Ko se dobesedno naveliča trpeti v imenu drugih
in za druge – se zaveda, da lahko vpliva na druge zgolj s svojim zgledom. To
zadostuje – to je največ, kar lahko stori.
·Spremeni lahko le sebe in to je vse – pravzaprav
je to največ, kar sploh lahko doseže v človekovi podobi. Če bi vsak rešil sebe,
bi na enkrat bili vsi rešeni. Cel svet bi bil rešen.
·Poskrbeti zase pomeni tudi, da ni odvisen od
drugih. Ni odvisen od odnosov – ustvarja lastno samostojnost v najvišji možni
obliki (tako materialno, čustveno kot glede občutka varnosti).
·Ves čas ostaja v stanju hvaležnosti. Kdorkoli
karkoli naredi zanj, ni samo po sebi umevno, zato je nujno zavedanje
hvaležnosti. S tem širi vibracijo ljubezni do vseh, ki zanj skrbijo.
Svoja spoznanja sem strnila v pojem imenovan: LJUBEZEN.
Moje pisateljevanje je posvečeno raziskovanju povezanosti med umom, srcem in dušo, kjer telo predstavlja most do ljubezni.
Spoznavam, da je zavedanje prave narave in moči ljubezni poskrito očem nevednih, saj so jim iskrenost, predanost in zaupanje običajno neznanka.
Ker sem že od nekdaj
posvečala največ energije raziskovanju ljubezni in njenim modrostim, se je posledično
ljubezen širila v neslutene razsežnosti in postala smernica nadaljnjega
ustvarjanja.
Poglobljeno iskanje
duhovnih resnic v povezavi z ljubeznijo me je posrkalo globoko vase, ko sem
dopolnila petdeset let.
Na duhovno pot me je
zavihtela ljubezen sama – namreč »ponovno sem se zaljubila«. Sicer sem
se v življenju velikokrat »zaljubila in od-ljubila«, a sem se vedno znova
čudila, na kako prebrisan način ljubezen preizkuša, ali sem že osvojila vse
njene lekcije.
Svoja izkustvena
spoznanja sem začela zapisovati in porodila se mi je zamisel, da jih podelim v
obliki knjižnih del.
Vživela sem se v vlogo
Pisarke Simone in spontana naravnanost me je vodila do izdaje treh knjižnih
prvencev:
TRILOGIJA LJUBEZNI (Samozaložba: Pisarka Simona)
1.VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA - 2015;
2.Ljubezen@izbiraj.Si? – 2016;
3.Ime ji je Ljubezen – 2018.
Med pisateljskim predahom sem prevedla mojstrsko delo: TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO – Založba Primus) – 2020.
V letu 2021 sledi obsežen roman, katerega izhodišče bo starodavna veda in duhovna veja: TANTRA, ki postaja vse bolj tudi moja pot.
Ljubezen
poganja svet! Ima nešteto obrazov, imen in upodobitev - kot nobena druga beseda
na svetu. Vsak, ki se bo lotil njene predstavitve, bo omagal. Kajti ljubezen je
neulovljiva, neprekosljiva, nemogoče jo je predvideti, jo imeti v lasti, na
kakršenkoli način posedovati ali imeti o njej kakršnokoli PREPRIČANJE.
*
»Ljubezen
je VSE«, a še, ko sem o tem pisala, v resnici nisem dojela globine povezanega z
besedo »VSE«. VSE se individualno ali subjektivno izraža in VSE je odvisno od
razlage posameznika. VSE je nekomu njegov partner/-ka, otroci, dom, družina ali
služba, drugemu narava in v povezavi z njo njene lepote, živali, tretjemu sta
zdravje in sreča … in še bi lahko naštevala.
*
Prav
tako ima ob besedi LJUBEZEN vsak v mislih nekaj drugega in tudi vsak izmed nas
jo doživlja in izraža drugače – na sebi lasten način.
*
Zatorej
ljubezen nosi v sebi toliko pomenov, predstav in pojmov, kot je ljudi. Tako za
besedo ljubezen ni možno najti obrazca, definicije ali forme, v katero bi jo
stlačili kot nekaj vsem enako sprejemljivega in doumljivega.
*
Ste
zaslutili - vsa prepričanja o ljubezni je treba ovreči. Ko smo brez vseh
prepričanj o ljubezni, se bomo ljubezni najbolj približali. Šele takrat se nam
bo posvetilo, da se z njeno vse-močjo lahko zgodi VSE. Kar pa seveda velja za
obe smeri - tako navzgor kot navzdol.
*
Vsakršna
zloraba v imenu ljubezni, še tako majhna in morda storjena iz nevednosti, bo
ljubezen oddaljila. Preden se zgodi priložnost za ponovno zbližanje z
ljubeznijo, se bo le-ta »prepričala« ali je bila njena lekcija v celoti
sprejeta in dojeta s srcem, umom in razumom.