VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (IV.del)

Torej - kaj pomeni zaljubiti se skozi moj uvid?

Zaljubiti se - pomeni spoznati samega sebe.

In ne moremo se lotiti samega sebe drugače, kot da se zaljubimo J in to vase. J

Ko spoznamo ljubezen, ki jo premoremo do nas samih, zmoremo pogledati preko vseh omejitvev in resnično sprejeti v svoje življenje še ljubezen koga drugega. 

Ljubezen do sebe? Obvladujemo? Ne verjamem!

Redki so ti izbranci. Zakaj tako mislim?

Preberi knjigo Ljubezen@izbirajSi? 

In ti bo morda – samo morda – postal ta uvid jasnejši.

A spet! Treba je paziti na korake. Včasih so negotovi, ker smo mi negotovi, prenasičeni s svojimi mislimi in podobami, kako naj bi ljubezen delovala.

Ne deluje, kot predstava nas samih!

Koga predstavljamo v ljubezni? Osebnost ali dušo? Duša se ne bo pustila pretentati. Duša ve, kaj išče, koga kliče in vabi k sebi. Mi pa ne slišimo! NE SLIŠIMO! Predstavo o ljubezni oblikuje naša osebnost, naš petčutni sistem zaznav, in to je to.

Predvsem je treba pozabiti biti kdorkoli. Ne moreš biti nekdo, ki nisi in osebnost te prav sili v nekaj, česar duša ne želi.

Prisluh duši pomeni opazovati svoje občutke, ki jih nekdo vzbuja v nas. Samo skozi strogo opazovanje samega sebe se nam lahko pojavijo dvomi, da osebnost ni skladna z dušo. 

Duša išče vse možne načine do ljubezni. Ni večje sile v nas kot prav sistem delovanja na nivoju duše. Duša ljubi svobodo vsega. Osebnost jo pri tem ovira. Osebnost se lovi na drobce in drobtine, duša kliče k sebi vse, kar iz vseobsegajočega »bivanja« med življenji želi posredovati razvijajoči se osebnosti.

Se ti to zdijo prazne marnje? Seveda, z očmi osebnosti presojamo, pametujemo, a v resnici ne vidimo niti za ped pred seboj. Omejitve si postavljamo povsod, na vsakem koraku popolnoma sami, a odgovornost zanje prenašamo na druge. A je to res edini način?

Osebnosti je mar samo za telesnost, ker je le-ta zagledana le sama vase. Sama sebi zadostna. Duša se ne ozira na telo. Duša hoče prostor, svobodo, hoče oditi na pašo in samo biti. To, kar je izoblikovala med mnogimi življenji. To, kar je skrito našim očem - vse to je že v duši.

Duša nosi zapise od pamtiveka, bi lahko rekli. Zato se ne bo pustila zaslepiti naši omejeni osebnosti. Lahko pa vztrajamo, a s tem načinom zaviramo le sami sebe. Ne! Duša bo iskala pot in tudi način in nas opominjala na vsakem koraku.

Zaslepljenost, slepota, nevidnost. Od kod ti izrazi? Iz nepojasnjenega načina dojemanja samega sebe kot celote. Celota pa je naše trenutno telo in duša, polna vedenja, znanja iz skupka vseh življenj.

Kdo bo zdaj koga? Mi dušo? Ali duša nas? Seveda je duši malo mar za našo osebnost, če jo ignoriramo, zanikamo in živimo s tem v pomanjkanju samega sebe.

Gledaš druge ljudi in misliš, da vidiš njih? Ne, telo vidiš. Z vsemi njenimi človeškimi lastnostmi, predvsem slabostmi. In ocenjuješ, presojaš. Vse z razumom, na osnovi omejenih petih čutov. To ti je dano. A to ni vse!

Se hočeš celo življenje prepirati s svojo dušo. Prav. Potem boš odšel iz tega sveta in se ponovno vrnil po isto izkušnjo.

Pa saj imaš čas. Veliko časa. Kaj je sploh čas, se lahko še vmes vprašaš? Je to samo trenutek, ki snuje drugega? V večnost?

No, prav. Kaj je torej večnost? Nič takega. Samo ta trenutek – zdaj - ki se v resnici nikoli ne konča.

Si ujet v zanko? Lastno? Vedno! Misliš, misliš, misliš … misli in bo to vse, kar boš počel.

Zakaj bi zaupal komurkoli? Zakaj ne bi najprej zaupal svoji duši?

Duša na nivoju telesa je stalnica, telo je začasno. Ko telo umre, gre duša po svoje. Po novo izkušnjo, kajti dušo zanimajo samo izkušnje.

Pa se postavi v vlogo opazovalca. Opazovalca svoje duše. To bi lahko bilo zate nekaj novega. Pa vendar, kaj imaš izgubiti? Po mojem prepričanju lahko samo pridobiš. Širši vidik samega sebe. Kaj vse se v resnici skriva v tebi ve le duša. Ne ti, kot osebnost! Ne ti, kot tvoje minljivo telo in niti ne tvoj omejeni um.

Tvoji možgani imajo neskončen potencial. Si se kdaj vprašal, zakaj lahko uporabljamo tako majhen delček svojih sposobnosti - zapletenih krivulj v svojih možganih. Zakaj je ostali del kot zakrnel in ne bo nikoli uporabljen? Zakaj je aktiviran tako majhen del zmožnosti delovanja tvojega, v resnici neomejenega uma?

Že to bi te lahko napeljalo k razmisleku, kako majhen si na nivoju osebnosti. Misliš, kaj vse veš, v resnici pa ne veš niti, zakaj nimaš aktivirani obe možganski polobli v večjem ali celostnem obsegu.

Koliko znanstvenikov se je ukvarjalo z raziskovanjem delovanja naših možganov. Kaj so ugotovili? Da deluje le borih 10 %. In če smo v resnici tako omejeni v delovanju možganov, kako to preseči?

Morda s tem, da ne zanemarjamo svojih eteričnih teles. Res, da jih ne vidimo. Jih pa še kako občutimo. Vse telo, vsaka celica nam daje znake, opozorila in navodila, v katero smer, da bo šlo bolj gladko, bolj tekoče in z manj ovirami.

Uf, pa smo spet tam.

Poslušaj samega sebe. Je morda to isto, kot poslušaj svojo dušo.

Bo že držalo, če le-ta že VSE ve! Kako dobro bi bilo spoznati nekoga, ki o nas že vse ve. Ta bi nam pa res lahko bil v pomoč.

Da, a mi ne verjamemo. Ves čas bi imeli dokaze. Takšne, razložene z našim - kot smo že ugotovili - zelo omejenim umom. Pa se vrtimo v krogu, kolikor dolgo želimo.

Lahko pa si premislimo. Kadarkoli.

In tako zelo močno in odločno sem si premislila tudi sama. Sploh, ko me je moja duša že ničkolikokrat opozorila, da je z menoj, ne glede na vse neumnosti, ki jih počnem sama sebi kot osebnost.

Saj, to je ravno to. Lahko sem res srečna, kajti moja duša je iznajdljiva glede »izmišljanja« potez, kako me bo opozorila nase. Dala mi je že konkretne lekcije in se potrudila še s številnimi, razumljivimi dokazi.

Svečano prisegam - se ve sebi - da bo moje vsakodnevno »opravilo« prisluh moji duši. 

Če ona edina ve VSE o meni, kdo bi me potem sploh lahko še bolje usmerjal kot prav ona, ki je z menoj že od vedno?

Če bi me pred nekaj leti kdo nagovoril s temi besedami, bi se vprašala o njegovem mentalnem zdravju. Bila sem vroča zagovornica neobstoja česarkoli, razen svoje osebnosti.

Pa me poglej danes?


Pisarka Simona&Simon

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (III. del)

Kako pa je z zaljubljenostjo, če naša ljubezen ni »uslišana«?

Najprej bi rada zastavila še nekoliko težje vprašanje.

Ali lahko sprejmete misel, da je »neuslišana ljubezen« darilo! Darilo osebnemu napredku, razvoju in dejansko pot DO LJUBEZNI? Da je kot nekakšen »blagoslov« na naši poti?

Ne zmorete? Dobro. Razumem. Tudi sama dolgo nisem dojela takšnega pogleda. A sčasoma se je izkazal za resničnega. Nove izkušnje vedno prinesejo nove modrosti. In kaj je modrost?

Ali ni prav modrost tista, ki nas bo na koncu osvobodila in pokazala pot do USLIŠANJA LJUBEZNI?

V vsakem primeru je ljubezen najmočnejša sila, močnejša od česarkoli in ko je enkrat zagnano kolesje ljubezni, ki nam ni usojena, nam v tistem obdobju še vedno preostane dvoje.

Prvič - lahko obupujemo, objokujemo, se smilimo sami sebi, obtožujemo in smo nasploh nesrečni do onemoglosti. Ko obnemoremo, se nas lahko lotijo vsakovrstne težave, ki jih zaznavamo kot brezizhodne. Svojo žalost lahko začnemo utapljati, tudi z raznimi odvisnostmi in si še vrsto let ne opomoremo.

Drugič - lahko pa se obrnemo k sebi in začnemo z raziskovanjem samega sebe in svojih občutkov. Poskusimo vzpostaviti stik s samim seboj in ugotoviti, zakaj nas ne sprejemanje druge osebe tako zelo boli?

Ob tem dobimo prav posebno priložnost za osebno rast in raziskovanje, koliko in na kakšen način vrednotimo sebe in ali smo sploh skladni s samim seboj.

Ta proces ni niti kratek, še manj lahek, ampak še kako dobrodošel. Čas je naš zaveznik in nanj se resnično lahko zanesemo. Prinesel bo številne nove možnosti in izbire, če jih le želimo videti!

V prvi vrsti pa ostanimo s seboj prijazni in potrpežljivi. Preprosto poskušajmo odpraviti neravnotežje, ki bo postopoma izginjalo tudi s pomočjo različnih stanj umirjanja, kot je na primer z meditacijo.

Če dojamemo, da smo sebi prva in najpomembnejša oseba v svojem življenju in na tem prvem mestu ni nekdo drug, smo že na dobri poti k opolnomočenju.

»Zmagamo«, ko se zavemo, da lahko popolnoma enako bogato, kvalitetno in srečno živimo, če smo z »izbrano« osebo skupaj ali pa ne. S tem v resnici premagamo mnoge ovire, kot so navezanost, odvisnost in negiranje lastne vrednosti.

Če izberemo ljubezen do sebe in sprejemanje stanja kot izkušnje, iz katere se bomo nekaj naučili in pridobili, bomo na koncu ugotovili, zakaj je bilo celo zelo dobro, da se nam želja po ljubezni s točno določeno osebo ni uresničila.

Ker se prav skozi največje težave in bolečine najhitreje in najbolj kalimo, bomo slej kot prej spoznali, da je vse za nekaj dobro in da nam je prav zaradi tega namenjena zgodba z drugačnim koncem.

Sami vedno izhajamo samo iz nam znanih vzorcev in nehote spregledamo, da morda želi usoda pripeljati na pot še nekaj boljšega ali vrednejšega, kot smo to izbrali sami.

Moja tretja »zaljubljenost« ni bila »uslišana« po mojih pričakovanjih. Bila pa je vzvod in povod, da sem se obrnila proti sebi in ugotovila, koliko sem se cenila in spoštovala,  in s kako nizko samopodobo sem hodila po svetu.

Ko sem ozavestila mnogo zgrešenih prepričanj o sebi in začela delovati v duhu brezpogojne ljubezni do sebe, so se mi začeli odpirati povsem novi razgledi.

Morda bi se moja pot duhovnega napredka ustavila, če bi se zaljubljenost zaključila kot doslej po običajni poti. Nadaljnje raziskovanje v smeri samorazvoja bi bilo prekinjeno in pod vprašaj bi bila postavljena želja ali se bom še ukvarjala z iskanjem višjih oblik in načinov dojemanja ljubezni.

Zagotovo bi se vsaj za nekaj časa ustavil raziskovalni duh v meni, ki s pomočjo, včasih prav nevzdržnega in nedefiniranega hrepenenja, kroji moje dneve. In h kateremu me danes usmerja popolnoma nov vidik dojemanja in zaznavanja ljubezni.

Končno si znam postaviti vrednost, se ceniti in spoštovati ter iskati in razvijati v sebi svoj največji potencial. Nova smer me vodi med plesalce v višjih stanjih zavesti in je vodena z občutenjem ljubezni.

Osvobodila sem se velikih strahov, sprejela samo sebe v svoji najboljši podobi in pokukala v svet ljubezni na način, o katerem se mi predhodno ni niti sanjalo in o katerem ne bi izvedela prav veliko, če ne bi prav ta določen čas ostala zvesta samo sebi.

Spoznavam, da je mnogim ljudem nepredstavljivo, da bi bili nekaj časa samo v svoji družbi. Niti en sam dan ali noč! Strah? Po navadi jih je veliko. Veliko preveč.

In kjer je strah, ljubezni NI.

Nihče ne more pričakovati, da se bo karkoli spremenilo, če se ne more niti »slišati in niti videti«.

Če se zmore slišati in videti le in samo skozi druge ljudi!

*

Torej, kaj pomeni zaljubiti se skozi moj uvid?

Pisarka 💖Simona