nedelja, 30. avgust 2020

VESOLJNE RESNICE

 


Svojevrsten potop se dogodi, ko se odločimo poglobiti vase. Ob tem ni treba početi ničesar posebej napornega. Za to ne potrebujemo niti posebnih priprav. Samo obmirujemo in prisluhnemo svojim občutkom. Tankočutno, z vso pozornostjo, v popolni tišini in oddaljeni od drugih dejavnosti.

Kaj čutimo, ko se potopimo v občutenje samega sebe? Ugodje ali neugodje, tesnobo ali sproščenost, žalost ali veselje, bolečino ali zadovoljstvo, jezo ali umirjenost, sovraštvo ali ljubezen, zaupanje ali strah …, še bi lahko naštevala, a bistvo je, da dovolimo svojim občutkom, da privrejo na dan. Dovolimo, da jih doživimo v kost in kožo in ob tem iščemo vzorce, razloge ali vzroke, zaradi katerih se ti porajajo.

Nič se ni zgodilo čez noč in nič takega se tudi ne bo, kar bi nas hipno »razsvetlilo«, a vendarle smo odločeni narediti prvi korak. Začeli smo si prisluškovati. Če bomo zelo potrpežljivi in nežni do sebe, se bodo porajali svojevrstni razmiki v doživljanju časa. Včasih bomo v mislih posegli v zgodnje otroštvo, včasih v včerajšnji dogodek. Dali si bomo priložnost za razmislek, s čim vse so današnji dogodki, ki nas vznemirjajo ali bremenijo, povezani s časom našega otroštva, odraščanja ali obdobja zrelosti. Kajti prav vse, kar se nam je v življenju dogajalo, je povezano s prav vsem, kar se nam dogaja prav zdaj.

Vse niti se tkejo od rojstva oziroma še iz časa, ko smo rasli v maminem trebuhu in pred tem še iz vseh zapisov duše, ki je izkušala že prenekatero življenje. Skupek vsega je »spominjanje«, ki je skozi vse, kar smo kadarkoli doživljali - v sedanjem ali kateremkoli drugem življenju - na neki ravni v medsebojni povezavi. 

Zagotovo ste že slišali za ljudi, ki jih obremenjujejo ali vznemirjajo svojevrstne posebnosti, katerih izvora si ne znajo razložiti (dogodki, znamenja, občutki, prisluhi, bolezni …).

Kako opraviti s »starimi« strahovi? Če jih ozavestimo, spoznamo, da so to izkušnje neke preteklosti. S tem spoznamo VZROK našemu sedanjemu doživljanju stvarnosti in nam odleže. Zdaj vemo, od kod in čemu ta ukoreninjeni strah, ki pa ga danes ne potrebujemo več. Je že mimo. Je preživet, ni se nam treba več bati, živeti v prepričanju, da se bo ponovilo. Ne bo se, izkušnja je za nami. Opraviti moramo s posledicami. Strahu se otresemo prav s tem, ko ga ozavestimo. S spoznavnim ozaveščanjem vzroku odvzamemo moč. 

Razmislite pri sebi o strahovih, travmah fobijah, bolečinah ..., ki na neki ravni kalijo ravnovesje in občutenje miru. Če ne najdete povezave v tem življenju, imate morda izkušnjo katerega izmed preteklih življenj. Bistveno je spoznanje, zakaj se nam nekaj dogaja. Posledice lahko ozdravimo šele, ko spoznamo oziroma razumemo vzrok na nivoju zavedanja.

Navedla bom primer človeka, ki mi je zaupal svojo »zgodbo« in je povsem avtentično navedena.

Torej oseba, ki mi je blizu, je ugodila moji prošnji in sama ubesedila izkušnjo iz preteklega življenja. Njeno besedilo navajam tako rekoč v celoti:

Kot sva se dogovorili, bom na kratko opisala svoj strah pred strelami. Kljub temu da sem danes odrasla ženska, s fiziko »v malem prstu« in razumem, kako potekajo naravni pojavi ob nevihtah s strelami, me vsakič znova, ko se zunaj razdivjajo, obliva mrzlica. Neprespane noči, tako moje kot mojih staršev, so se vrstile že, ko sem bila dojenček. Kot majhna deklica nevihtne noči nisem zmogla preživeti v svoji postelji. Pograbila sem odejico in se ugnezdila na sredino med svoja starša. Pokrila sem se čez glavo in čakala, da ta grozota mine. Strah je bil tako globoko zakoreninjen vame, da sva se z mamo odločili, da poiščem pomoč - ne medicinsko, temveč med vrstami psihoterapevtov, ki imajo izkušnje in znanje »vpogleda« v pretekla življenja. Našli sva nekoga, ki je to opravil zame. Tako mi je bilo razjasnjeno, da sem v enem preteklih življenj bila gozdar. Smrt, ki me je doletela med nevihto v gozdu, se je zgodila na šokanten način - name je padlo drevo, v katero je udarila strela. Tako danes vsaj vem, od kod in čemu v meni ta strah, ki ne izvira iz sedanjosti. Kljub temu vedenju je strah ob nevihtah še vedno prisoten. Omilim ga tako, da si nadenem slušalke, poslušam najljubšo glasbo, spustim žaluzije do dna, da ne vidim svetlobnih pikic, skozi katere bi lahko med bliskanjem pronicala svetloba in se močno stisnem k svojemu psu, ki se prav tako boji neviht. Tako skupaj čakava, da ta »grozna stvar« na nebu preneha strašiti in odide, od koder je prišla.

Morda sem vas z navedbo primera napeljala k razmisleku. Vsak nosi v sebi nepojasnjene misli ali občutke, ki niso povezani z dogodki življenja, ki ga trenutno vodi. Tudi nerazložljivi pojavi so lahko izkušnje, (ki jih nikakor ni moč enačiti s sedanjim časom), pa vendar so lahko še kako prisotne, tako pri nas kot naših bližnjih.

Ali nas res lahko prepričajo le tovrstni »znanstveni« dokazi? Dokazi o obstoju duše. Menim, da zadostuje naša globoka pozornost in čuječnost v povezavi z mirom, ki ga ustvarimo okoli sebe. Ko bomo pripravljeni, se bodo odgovori razjasnili. Dovolj radovedno in vztrajno iščimo ta pojasnila. Lahko, da se nam bodo razkrila hitreje, kot si upamo pomisliti. Z njimi nam bo nekdo drug težje postregel. So ljudje s tovrstnimi sposobnostmi ali uvidi, čeprav do teh odgovorov lahko pridemo tudi sami, ko zmoremo zaupati svojim sposobnostim in danostim, ki jih imamo prav vsi. Verjemite, da so velike večje, kot se nam sploh sanja.

 



četrtek, 27. avgust 2020

Kaj še čakaš?

Samo ti sam si odgovoren za vse, kar se ti v življenju dogaja. Tvoje misli uresničujejo tvoj svet.

Ni sile in ni ga človeka, ki ti bo pomagal, če si v prvi vrsti ne boš pomagal sam.

Najprej pa se moraš odločiti Ti, točno Ti sam, da to sploh hočeš. Želeti si in dobiti, je eno in isto v primeru, da si globoko prepričan in zavezan Ljubezni do sebe. Sebe moraš postaviti na prvo mesto, se ljubkovati, objemati in si dovoliti vse sladkosti, ki so ti na dosegu roke. Le verjeti moraš vanje.

Dokler si samo v krogu lastne nemoči, dvakrat izgubljaš. Prvič, nikoli ne boš spoznal, kako božanski si že sam po sebi v tem trenutku. In drugič, zaslepljenemu od zunanjega sveta, ti ne bo dano spoznati, kakšno moč nosiš v sebi.

Sreča je za izbrance! Seveda, saj jo IZBEREJO. Srečneži ne prelagajo odgovornosti na druge, ne iščejo krivcev za svojo srečo niti izgovorov, zakaj so srečni. Njim pa to res ni potrebno. To počnejo samo nesrečneži! Uboge pare niti to ne vedo, da so izbrali sami. Kam bi pa prišli, če bi lahko drugi za nas IZBRAL ali bomo srečni ali nesrečni? In kako je šele Sreča srečna, ko sreča izbiro SREČNEGA ČLOVEKA!

Sicer pa lahko pišem v nedogled besede, ki nimajo in ne morejo imeti zate pomena, če jim ne boš posvetil vse svoje pozornosti. Koliko ljudi sem videla, ki se utapljajo v lastni žalosti, solzah in obupu! Nikomur se ne da pomagati, če si tega ne bo ZAŽELEL sam.

Spremembe so nekaj tako zoprnega, da večina odneha, še preden se v resnici kaj zgodi in premakne na bolje. Vsak samo išče pomoč pri drugih, misleč, da če mi bodo drugi pomagali, se bom izkopal iz težav. To je le pesek v oči in začasna rešitev.

Če v resnici želiš rešiti samega sebe, se boš moral poglobiti vase in se sam s seboj soočiti. Se opreti na svoje lastne moči, iskreno, z vso dobrohotnostjo in zelo ljubeče. Brez obsojanj preteklosti in svojih dejanj, na katere nisi ponosen. Ni človeka na svetu, ki ne bi želel spremeniti nekaj iz svoje preteklosti in ni človeka, ki ne bi želel nekaj spremeniti v svoji prihodnosti.

Koliko pa je takšnih, ki želijo nekaj spremeniti tukaj in zdaj, začeti v tem trenutku, iskati boljši ZDAJ? Seveda so številni izgovori naše opravičilo nedelovanju v sedanjosti. Zakaj je najlažje jadikovati nad vsem in vsemi? Zato, ker potem nam ni treba ničesar prevzeti v svoje vajeti in vnesti svojo odgovornost.

Samo Ti si tisti, ki boš enkrat srečen, če boš šel na pot iskanja svoje resnice, svoje Ljubezni in svojega zadovoljstva. Okrepljen s spoznanjem, da si vse in da je Ljubezen vse, kar v resnici potrebuješ, je nekaj tako enostavnega, da temu niti ne verjameš.

Vse, kar je enostavno, zavračamo, moramo si otežiti vsako situacijo, ker smo tako zelo nezaupljivi, da naše korenine nimajo dovolj sokov in življenja za samostojno rast. Kje vse se boš še izgubljal ljubi človek? Preden boš spoznal, da si v Ljubezni doma šele takrat, ko je Ljubezen tvoj dom.

Tvoje korenine, tvoj življenjski sok in tvoja moč, bo s pomočjo Sonca pognala v višine tako pokončno, zdravo in veliko drevo, kot si boš to zamislil. Najprej v tvojih sanjah in nato v potrpežljivem negovanju svoje biti. Bolj, kot boš zaupal, lažje in hitreje boš rastel in širil svoje veje na vse okoli sebe.

Pravijo, »kakor zgoraj, tako spodaj«. Ko boš svoje korenine čvrsto sidral v zemljo, boš lahko posegel tudi po zvezdah. Brez strahu, da te bo vihar izruval ali neurje upognilo. Saj boš našel tam, kjer si sam doma, vso Ljubezen, ki jo tako zvesto pričakuješ in celo zahtevaš od drugih.

Poglej se! Ali si je vreden? Se ljubiš dovolj zvesto in predano, da imaš kaj ponuditi tudi drugim. Če sam sebe ne ljubiš, koga pa lahko v resnici potem sploh še ljubiš? Če si do sebe sovražen in obsojajoč, potem lahko drugim ponudiš samo to, kar nosiš v sebi sam.

Razcvet tvoje biti bo osrečil še vse tiste, ki hrepenijo, da bi jim to uspelo. Bodi vzgled in bodi vzor sebi. Potem boš lahko tudi drugim. In Ljubezen bo s tako silo butnila v tvoje življenje, da se boš začel resno spraševati, kaj si sploh počel do sedaj, ko si bil »zaplankan kot fijakerski konj« v svoj prav, v svoje zastarele in okostenele poglede, ki so v resnici dušili samo tebe samega. Drugi nosijo svoj križ.

Nikar nikomur ne zavidaj niti premoženja niti položaja, še manj uspeha ali življenjskega sloga, partnerja in podobno. Zavedaj se, da nikoli ne moreš vedeti, s čim vse se ubada in muči prav tisti človek, ki mu tako neskončno zavidaš.

Dejstvo je, da zunanja slika o človeku ne pove prav veliko. Ko se človek, ki mu zavidaš vse sorte, zvečer doma postavi pred ogledalo in v obupu joče v svoji odtujenosti in nemiru, ki mu ne vidi konca, morda neskončno trpi v svojih odvisnostih in obsojanjih. Saj niti ne slutiš, s čim vse bije svoje bitke.

Zato vedi, vsak nosi svoj križ, nikomur ni prizaneseno in na koncu smo vsi na istem.

Zavedaj se, da imaš na sebi dela za vse svoje življenje. Raziskuj, ljubi se in bodi to, kar ti si. Ne išči vzgledov in vzorcev pri drugih ljudeh, kajti ti si unikaten. Kar je dobro za druge, ni nujno, da je zate. Vse preveri, ni nujno, da verjameš na prvo besedo. Samo raziskuj in ugotovi, ali lahko velja tudi zate. V sebi odkrivaj vse svoje neskončne zaklade, ki si jih zakopal tako globoko, da jih tako na prvi pogled niti ne najdeš, niti ne vidiš.

Vem, da je vsak poseben in enkraten in vreden vsega najlepšega in najboljšega. Vsak je kot snežinka med milijoni snežink, kjer si dve nista enaki. Vsak zase je vsestransko celovita in zanimiva osebnost ter občasno popolna uganka.

Dovolimo si to spoznati in nikoli in nikdar ne obupajmo do te mere, da bi ostali nekje na pol poti. Gremo naprej, vsak dan znova, korak po koraku. Čudimo se, širimo se in zaupajmo samemu sebi.

Nič ni prav in nič narobe, vse samo JE. Ko bomo osvojili tehniko obvladovanja samega sebe, bomo še druge vpeljali v svet razmisleka o sebi.

Širimo vedenje o lepotah življenja, o vrednosti brezpogojne Ljubezni in o svetu, v katerem je vse tako kot mora biti že sedaj. S tem bomo pognali kolesje vsega dobrega in razpršili človeške slabosti, v človeške vrline.

Mi vsi smo ljudje. Samo to in predvsem v prvi vrsti samo to. Šele veliko kasneje pride na vrsto vse drugo. Če sploh še obstaja karkoli drugega. 

Zaključujem z mislijo: »Človek je VSE. VSE JE LJUBEZEN!«

Želim vam, da ugotovite, kaj si v resnici želite in to tudi živite. Samo to vas bo tudi pomirilo.

 


 


ponedeljek, 24. avgust 2020

Koliko vsega bi nam bilo prizanesenega, če bi z vsem začeli pri ...

 



Kdaj smo se nazadnje zamislili nad svojo usodo? In ali se je res treba prepustiti »usodi«, misleč, da smo brez moči, da jo preobrazimo? Smo nevredni boljše izvedbe samega sebe? Koliko prebedenih noči, brez pravega spanca smo že strpali v svoje življenje? Strah, prežet s skrbjo, pa prevrača kozolce, medtem ko mi razmišljamo, da nima smisla vlagati časa vase. Vsaj ne na način, kot ga imam v mislih.

Nikoli se ne bomo rešili bremen, če bomo samo čakali, da se zgodi nekaj samo od sebe v nakazano smer in brez namena »investirati« vase. Postati mojster svoje usode zahteva vsekakor precej energije in prisluha, pozornega prisluha svoji notranjosti, kajti samo tam najdemo odgovore na vprašanja, ki nas begajo od vsepovsod.

Zasičenost z mediji meji na poneumljanje že poneumljenih. Kaj bo spremenilo naš dan, če ne bomo seznanjeni »kdo je - kje - koga in zakaj«? Komu v resnici s tem delamo levjo uslugo?

Mimogrede v medijih se širi bolj ali manj samo rušilna - negativna - energija, ki človekov um odvrača od pozornosti do sebe in ga zaposli z vsem, na kar tako ali tako nima vpliva. Edini vpliv, ki ga imamo in edino, kar lahko spremenimo, smo mi sami. Drugi se bodo spreminjali le po vzgledu in šele takrat, ko se bodo sami tako odločili. Kaj dela večina? Ukvarja se z drugimi!

Zakaj se v medijih ne širijo pozitivno naravnana sporočila? Kot sem že omenila, vse z namenom speljati človeka proč od misli, da bi se začel ukvarjati sam s seboj. Ko to ozavestimo, spoznamo, kako velik monopol upravlja in se z nami okorišča. In zato, da z nami manipulira, mu vsak dan odštejemo kar nekaj denarcev. Seveda, od česa pa naj izkoriščevalci živijo, če ne prav od nas, ki se kot posameznik ne zmoremo izmotati iz zasede?

Zatorej, katere zavajajoče podatke potrebujemo, da bomo srečni? Intrigantske, politično obarvane ali religiozno usmerjene? Nam reklame sporočajo novosti na trgu, brez katerih ne moremo živeti? Ali nas zadovoljijo filmi, prepolni nasilnosti z lažno-srečnim koncem, ko je bilo premagano tako imenovano »zlo«? Koliko »resničnih« laži nam še manjka, da bomo prenehali izgubljati čas s spremljanjem vseh mogočih človeških neumnosti in se o njih pogovarjati z vsakim, ki ima pet minut čas za v nedogled ponavljajoče se in skrajno dolgočasne pogovore? Se kdaj zavzamemo, kako v resnici ti pogovori potekajo? V njih se uporabljajo enoznačne besede oziroma izjemno omejen besedni zaklad.

Priznam, da me takšno izmenjevanje misli ne samo dolgočasi - saj venomer smelo iščem izhod v sili - temveč vzame tudi voljo družabništva.

Krog izgubljanja časa - dragocene energije - se ne zaključi, dokler ga ne zaključimo sami in z mirno vestjo preusmerimo pozornost na bistvenejša dogajanja. To je dogajanju v sebi; dogajanju s prisotnostjo vsega, kar nas obdaja (naravi in z njim povezanim celotnim obstojem, raziskovanju znanja, učenju novih veščin, uresničevanju zamisli, radostim ustvarjanja z občutkom sreče, zadovoljstva … ipd.) in vsemu, kar nas povezuje z drugimi. Ali zmoremo narediti ta kvantni preskok v razmišljanju? Ali pa bomo, kar vztrajali, dokler nas ne bo preusmerila in v to primorala morda bolezni, nesreča ali celo bližina smrti? Veliko hudega in slabega si delamo, in to popolnoma sami. Najhuje pa je, da se tega večinoma ne zavedamo.

Vzbujanje pozornosti s ponavljanjem enih in istih zgodb o enih in istih tegobah in slabih teh ali onih časih, pomeni izgubljanje svojih moči v eter ali v prazno.

Pa kaj ni naša naravna danost, da energijo porabljamo za nekaj bolj koristnega in usmerjenega, kot je čvekanje v tri dni? In poskusimo razumeti, da nič ne pridobimo, če obiramo zdaj tega potem onega ali kritiziramo vse po vrsti. Kaj delamo v resnici? Govorimo o vsem, s čimer imamo v resnici težave mi sami. Ob tem se spet ne zavedamo, da nam je drugi ogledalo in da z negativnim ogovarjanjem »ogovarjamo« le sebe.

Najprej - vedno najprej – raziskujmo v sebi in se zamislimo nad tem, kar zaznavamo, občutimo, ali »vidimo« kot svojo resnico. Opažam, da se ljudem zdi zamisel, da bi se ukvarjali sami s seboj nenavadna ali prepolna nepristnih opravičil. A druge poti, ki bi vodila k odgovorom, ki jih potrebujemo za preboj proti lastni svetlobi, preprosto ni. 

Koliko vsega bi nam bilo prizanesenega, če bi z vsem začeli pri sebi!?!


sobota, 22. avgust 2020

POPOLNOMA SKUPAJ ( - tantrično vodilo - )

 



(SKUPAJ SKUPAJ)

 

Ne – ni prostora vmes, ko se zgodi zlitje v eno.

Ne – ni prostora vmes za razlikovanje v umu.

Ne – ni prostora vmes za vsak svoj pogled.

Ne – ni prostora vmes za nobeno postavo.

Ne – prostora vmes za drugačno vsebino.

Ne – ni prostora vmes za karkoli … niti za najtanjšo svilnato prejo.

Ker je ves prostor vmes in vsenaokrog prežet z milino, blaženostjo, svetlobo …

Blagoslovom ljubezni!

Ljubezen je v globoki meditaciji združila navidezno nemogoče in ponovno pokazala, da sta predaja in zaupanje vanjo edina pogoja, da se zgodi.

O, blagohotna ljubezen, ki božaš in ljubkuješ vsako celico, vsak najmanjši delček vseh delčkov.

In krožiš in vibriraš in pretanjeno prhutaš s svojimi najmehkejšimi krilci, da se vse vrtinči v tvoji energiji – edini energiji sploh – ENERGIJI LJUBEZNI.

Preobrazila si vse druge, samo na prvi pogled močnejše energije, kot so energije prestrašenosti, žalosti, mučnega trpljenja in samopomilovanja.

Vse si umestila na svoje ali pravo mesto in z obiljem cvetja omamno širiš svojo dišavo na vse v svoji bližini.

Vse zbližuješ, vse tkeš, vse snuješ tako, da vse celiš.

Tako močno zbližuješ, da se ne loči več, niti kdo je kdo in kaj je kaj.

Povsem skupaj, tako skupaj, da niti sapica ne more skozi.

Da – zgodi se, ko se stapljamo z energijo ljubezni.

Takrat prejmemo vse, kar človeško bitje sploh lahko prejme – takrat prejmemo BLAGOSLOV LJUBEZNI.

-        Tantrično vodilo – (Simona Babič)




 

sreda, 19. avgust 2020

SEDMO VODILO: Ljubezen v blaženosti! (II.del)

 



Videti je, da sem vam odgovor »kako izslediti stanje v blaženosti« že podala in to še preden sem vam nanizala posamezne korake. Predstavljam si, da ko je rezultat znan, z večjo zagnanostjo usmerimo pozornost na vsak posamezen segment, ker imamo radostno upanje, da rešitev obstaja - za vse. Sicer se bo vsakemu »razkrila« na drugačen način in moj primer je samo eden izmed številnih.

 

1.        Poglobi se v samega sebe. Razišči svoje občutke ob različnih dogodkih in različnih delih dneva. Ne pusti se zmesti od drugih, ki menijo, da vedo več ali bolje. Nihče v resnici ne pozna prav tvojih občutkov ob prav določenem dogodku ali srečanju s prav določeno osebo. Vprašaj se, zakaj se ob nekom počutiš, tako kot se pač počutiš. Nenehno si zastavljaj vprašanja: kaj nosijo v sebi ti občutki, kaj sporočajo in v katerem delu telesa jih občutiš.

2.        Ne hodi preblizu ljudi, ki ti jemljejo dragoceno energijo (svetlobo) in te zaustavljajo v tvojem delovanju ali razmišljanju. Vsak ima svoj čas in svoj prostor. Koga v ta čas in prostor vključimo, je naša izbira.

3.        Ne posvečaj pozornosti neljubim dogodkom, ki so se zgodili brez tvoje vpletenosti. S tem boš prihranil ogromno energije.

4.        Vsak segment doživljanja samega sebe ponotranji. Dopusti, da ga podoživiš in ozavestiš. Povedal ti bo, kje so tvoje šibkosti in slabosti. Ko jih ozavestiš, si jih že odpravil.

5.        Sprehodi se po ključnih dogodkih svojega življenja in razmisli, kaj vse si se naučil iz najtežjih preizkušenj. Ne ignoriraj čustvenih stanj, ki bodo privrela na plano. Sprejmi jih (ozavesti, predihaj, izjoči, se zahvali, izpusti). S tem boš začel sprejemati sebe, takšnega, kot si.

6.        Sestavi si miselni proces vsega, kar rad počneš in si to zapisuj. Zapisuj, kot da vse želeno že živiš oziroma te že spremlja.

7.        Ne sramuj se sebe in svojih dejanj. Vse si storil najbolje, kot si znal - takrat. Danes na osnovi novih izkušenj deluješ drugače, zato se pohvali.

8.        Pohvali se tudi vsak dan - za karkoli, pa četudi bo všeč samo tebi.

9.        Ne pričakuj potrditve ali hvaležnosti od drugih. Nauči se sam sebi zahvaliti, da si nekaj odlično opravil - da si zmogel.

10.   Vsi ljudje te bodo enkrat na takšen ali drugačni način razočarali. S tem spoznanjem ni čisto nič narobe. Da ti bo lažje, opusti vsa pričakovanja do drugih in ostani čustveno neobremenjen spremljevalec.

11.   Vsak je na svoji poti, stopnji ali nivoju in vsakega čakajo enake »lekcije« kot tebe. Osvojil jih bo ob svojem ali pravem času.

12.   Ne vpletaj se v čustvene drame drugih ljudi. Ne presojaj niti ne ocenjuj. Stopi iz kroga nemoči in poskušaj postati zgolj opazovalec.

13.   Ko druge v nekem segmentu prerasteš/prehitiš, jim na njihovi poti pomagaj s spodbudo, podporo, razumevanjem, sočutjem, sprejemanjem …, a le v primeru, da prosijo (ni nujno, da prošnjo izrazijo prav z besedo - lahko jo boš začutil s srcem in tako vedel, da so že pripravljeni »slišati«).

14.   Popusti vsem lastnim prepričanjem, kaj je dobro in kaj slabo. Nekaj, kar je zate dobro za drugega ni in obratno.

15.   Opusti vse, kar te ne osrečuje. Kar se ne da opustiti, naredi tako, da temu odvzameš pomembnost.

16.   Ne dovoli, da ti karkoli pokvari dan. Vedno imaš možnost, da tako izbereš.

17.   Sestavi si seznam svojih resnic in ga dopolnjuj ali spreminjaj po potrebi. Tako boš lažje sledil svoj napredek. Kmalu boš ugotovil, kako se resnice dojemanja stvarnosti zaradi številnih novih spoznanj sčasoma spreminjajo.

18.   Postani samozavestnejši - zaupaj samemu sebi, da vse, kar počneš, je več kot odlično opravljeno.

19.   Sam sebi postani največji Gospod/Gospa, ki se ceni od nog do glave. Samo po sebi se razume, da si vreden vsega najboljšega.

20.   Ne maraj za mnenja tistih, ki te ocenjujejo skozi prizmo svojih izkušenj. Nikoli ne bodo imeli prav tvojih, kot ti ne boš imel njihovih.

21.   Slepota je človeška slabost, ki se je poskusi otresti. To storiš tako, da si pozoren opazovalec - sveta in ljudi okoli sebe.

22.   Sledi sam sebi in ugotovil boš samo svoje poslanstvo. Sestavilo te bo v celoto in te obdarilo z obiljem vseh vrst.

23.   Najprej služi sebi in svojim potrebam. Ne pričakuj, da ti jih bodo izpolnjevali drugi. Ko boš odgovorno služil sebi, se bo vedno našel še kdo, ki mu boš želel služiti. Takrat ti ne bo več toliko pomembno, koliko drugi služi tebi.

24.   Srečo si pokloni sam. Nihče ti trajno ne more pokloniti sreče in zadovoljstva, razen ti sam sebi.

25.   V sebi poišči strast do življenja brez motiva. Strast, ki ni rezultat navezanosti ali poželenja.

26.   Ljubezen spoznavaj po požirkih:

-     najprej jo najdi v sebi - ko jo najdeš v sebi, jo boš našel tudi v drugih;

-     najdi jo v delu - oziroma išči delo, ki ga boš z ljubeznijo opravljal;

-     najdi jo v odnosih - v odnosu s samim seboj in šele potem z drugimi;

-     najdi jo v lepoti - svojega obstoja, tega kar si in vsega, kar te obdaja;

-     najdi jo v upanju - ko padeš, vstani in vedno znova začni znova;

-     najdi jo v navdušenju - občutki vznesenosti prinašajo obilje sreče;

-     najdi jo v strasti - do življenja nasploh, kar se bo samodejno preneslo še na druga področja bivanja;

-     najdi jo v cenjenju - čislaj sebe kot mojstrovino, potem boš cenil tudi druge;

-     najdi jo v radosti - korak, ki te sam po sebi zbliža z občutenjem ljubljenosti;

-     najdi jo v moči - moč ljubezni se množi, ko se deli;

-     najdi jo v modrosti - jo že nosiš v sebi, a pomagaj si z zdravim razumom;

-     najdi jo v svobodi - pokloni jo najprej sebi, potem jo boš zmogel tudi drugim;

-     najdi jo v iskrenosti - najprej do sebe in posledično do drugih. Iskrenost je edina »hrana« ljubezni in edina možnost, da ljubezen »preživi«;

-     najdi jo v SRCU – srce VE!

 

Če se vas je katera misel še posebej dotaknila, jo raziskujte. Ni treba slediti vrstnemu redu korakov niti kakšnemu posebnemu časovnemu intervalu. Vsak vzgib vas bo z delovanjem premaknil v svojem ritmu. Tempo dojemanja posameznih segmentov bo deloval na osnovi tega, kjer trenutno ste oziroma kaj vam je ta hip najpomembnejše. Če je nekaj od navedenega vzbudilo v vas upor, se temu še posebej posvetite. Ne zato, ker bi se na koncu kdorkoli moral z menoj strinjati, temveč zato, da boste našli odgovor, ki bo pomiril vas.

Konec koncev vse, kar počnemo, počnemo zaradi sebe. Zato to počnimo tako, da bo v prvi vrsti dobro za nas.

Če povzamem: ljubezen je silno izmuzljiva in nadvse neobvladljiva. Ne bomo je našli ne v osebi in ne v dejanju ne v razmišljanju in ne nazadnje niti v občutkih. Čeprav je tudi v delčku vsega navedena, pa se vendarle glavnica »skriva« nekje drugje.

Hm, sem vas zmedla? Morebiti sem tudi sebe, saj v resnici samo sledim nareku in so prsti samo orodje, ki tipkajo črke in puščajo za seboj sled. (Edini namen, ki sem ga zastavila pred pisanjem prav tega vodila, je bil, da se v pisanju z bralcem/-ko ne bom poglobila v stvarnost intimnega doživljanja ljubezni v blaženosti, temveč samo sledem, ki jih je pustila v meni.)

Sledi ljubezni? Spet sem pred »težko« nalogo opisati neopisljivo sem pravkar pomislila, ko je roka zastala nad tipkovnico in sem se vprašala, če bo napisano imelo potencial razumevanja.

Obstaja sploh kakšno učenje, vadba, delovanje, disciplina ali metoda, ki nas bo popeljala v stanje blažene ljubezni? V dimenzijo ozaveščenosti te ljubezni?

Je ljubezen vibracija? Zvok, frekvenca, ki se zvišuje s stopnjo zavesti, zavedanja ljubezni v nas. Smo mi ta nižja ali višja vibracija? Naravnani na določeno frekvenčno amplitudo in odzvanjamo stopnjo ljubezni, na kateri ta hip zmoremo vibrirati skupaj z obstojem …

Lahko torej ljubezen raste samo, ko mi rastemo, ko smo mi ta ljubezen, ta najvišja možna oblika obstajanja, ki dviguje nas in obenem dviguje druge?

Bomo zmogli dvigniti svojo vibracijo zavesti do stopnje čiste ljubezni, predaje in zaupanja, kjer nas ni več - ker se osebnost razblini kot milni mehurček - in vse, kar ostane, je le ljubezen?

Če nimamo nobenega zagotovila za vsa zastavljena vprašanja, kaj potem sploh lahko naredimo?

Vemo le, da se ljubezni v nobenem primeru in na noben način ne da izsiliti, »podkupiti« ali ovrednotiti?

Saj je niti prejeti ne zmoremo, če ne vemo, kaj je? Kako priti do nje?

Kaj naredimo takrat, ko ne vemo, kaj bi storili?

Obmirujemo. V tišini. Ničesar si več ne prizadevamo storiti, saj ne vemo, kaj bi sploh mogli storiti. Vdamo se. V nas ni več nobenega boja in nesoglasij.

V tem stanju premaganosti, ko ničesar več ne pričakujemo, niti nismo z ničimer obremenjeni, ko priznamo svojo nemoč in se prepustimo - se zgodi!

V tem stanju mirne prisotnosti se zgodi ljubezen v blaženosti. Prišli smo do izvira.

Skozi nas steče blažena ljubezen. In ker je ljubezen v nas, se ljubezen iz nas rodi!

Blagoslovljena ljubezen - ta je VSE!



 

nedelja, 16. avgust 2020

SEDMO VODILO: Ljubezen v blaženosti! (I.del)

 

Če bi simbolno povezali sedem vodil s sedmimi stanji zavesti (sedmimi stopnjami); sedmimi čakrami; sedmimi energijskimi središči, bi spoznali, da je krona ljubezni blaženost, ki nam ponudi občutenje neomajne sreče in miru. Presega vsa običajna stanja doživljanja ljubezni in se enači s tem, kar ljudje radi imenujemo božanskost. V tem občutenju smo božanski in te občutke iz sebe tudi »sijemo«. V »prebujenem« stanju zavesti smo sposobni spoznavati »višje« ali čiste resnice (čista zavest ali samadhi). Njene subtilne energije nas povzdignejo v notranje ravnovesje, umirjenost in vsesplošno sprejetost. Slavljeni smo zaradi sreče, ki jo blaženost daje.

Ko se z ljubeznijo dotaknemo izvora blaženosti, se spremeni zaznava dojemanja stvarnosti. To pomeni, da smo se izmotali iz objema številnih iluzij, ki na videz oblikujejo svet, če ga dojemamo samo z omejenimi petimi čuti. Območje zaznavanja se razširi na nadčutno zavedanje in privzame obliko zedinjenosti.

»Živoljubiti« v polnem pomenu besede pomeni živo bitje ljubezni. Zbrana ljubezen iz vseh vidikov življenja teče usmerjeno naprej, kot neustavljiva reka - reka ljubezni. Tako postanemo živahni, živimo v živem telesu in v imenu ljubezni živo ljubimo.

Kako v tem zadnjem koraku izslediti ljubezen v blaženosti ob predpostavki, da smo že celoviti (ljubezen živimo)?

"Kdor ljubi, ni glasen. Doni le prazen sod." (William Shakespeare)

Doživljanje ljubezni v blaženosti je nekaj neskončno intimnega in v popolnosti dovršenega, tako da tisti, ki so jo izkusili, to težko opišejo nekomu, ki o tem še nikoli ni razmišljal. To je zame dovolj velik razlog, da si ne domišljam, da bo to uspelo meni. Lahko pa poskusim, tako za okus in morebiti še nekomu ponudim nov pogled, kako se tej »vzvišeni« ljubezni približati.

Veliko je že zapisanega, kako sem luščila ljubezen vsega tega, kar NI, da bi prišla do tega, kar JE. Posledično sem zagrizla v zares trd oreh, a vredno je bilo vsega časa in vsakega truda.

Preden vas vodim do tega spoznanja, bom na kratko predstavila konkretne korake približevanja ljubezni. Saj veste, da do vsega resnično dobrega pridemo v življenju skozi različne vrste izkušenj, ki zahtevajo svoj čas in strpne korake, ki si preprosto morajo slediti eden za drugim. Če vmes nekatere izpustimo, ker se nam mudi ali celo prehitevamo, bomo na koncu prikrajšani za veliko obilje zadovoljstva, ki ga vse vrste bližnjic preprosto ne morejo dati. S takšnim počasnim in enakomernim tempom si damo tudi več možnosti, da namen celostno uresničimo.

V nadaljevanju bom opisala najbolj značilne posebnosti, ki bi lahko osvetlile pot še kateremu iskalcu višjih resnic. To ne pomeni, da bodo večini všeč. Kot sem naznačila, ne domišljam si horde sledilcev niti veliko teh, ki so pripravljeni tako srčno in tako globoko bresti v globine ljubezni, kot sem bila to pripravljena sama.

V nekem smislu so bila odpovedovanja številna, na videz izpodbitna ali neumna. Po drugi strani pa mi je bilo marsikaj dano, čeprav morda z očmi drugega ne prav veliko. Toda znotraj mene ni več prostora za kompenzacije v teh »vodah«, saj so prejeta darila postala zame neprecenljiva vrednost.

Po neobičajno zaviti poti mi je bilo dano nekaj skoraj nedosegljivega. In sicer samospoznanje ob »druženju« z duhovno razvitim bitjem, mentalno zdravim, inteligentnim in z nadpovprečnimi umskimi sposobnostmi. Takšnim, ki se zaveda lastne integritete, ki jo sam zmore nadgraditi v stanja višje zavesti in ob tem z vodenjem v drugem spodbuditi ekstazo božanskosti.

Temu je lahko priča samo bog, kajti to je edini način potovanja k njemu in tudi dokaz, da smo res živeli. Živeli polno in duha vredno življenje in ne življenje v zakrčenem stanju, kjer se še »smrt« zgodi v zategnjenem krču. (Po vsem tem menim, da je možen prehod, kjer se izdih smrtnega »krča« združi v preboju z ekstazo blaženosti.)

Ali je to možno? Možno! Zakaj ne? Saj, ko ljubezni NE »iščemo«, ko ni napora in z njim povezanega pričakovanja takrat se zgodi. Ko je nisem pričakovala, me je ljubezen v blaženosti obiskala - prav to pa je edini način, da jo najdemo.

Paradoksalno vem! Kajti pravijo, kdor išče, ta najde. Da! A, ko smo v utrujajočem iskanju in v nemirnem pričakovanju se ne zgodi nič. Zgodi se, ko ne pričakujemo in zgodi se popolnoma drugače, kot bi si sploh lahko zamislili. V bistvu se nepredstavljivo predstavi v svoji edinstveni predstavi, ki nima ponovitve. Vsaka naslednja predstava je različica predhodne, kar pomeni, da se bo tako nam kot kateremukoli drugemu predstavila spet na neponovljiv način.

Zgodilo se je, ko sem opustila vse misli, vsa prepričanja in se predala s popolnim zaupanjem. Zaupala in predala sem se v veri, da je zame poskrbljeno, da sem varna in brezpogojno ljubljena. Očitno je bilo hrepenenje vame že tako globoko vcepljeno, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo. Zdaj vem! A ko si v procesu, ne vidiš prav veliko - le tisti delček, kjer hodiš, ostalo je še nevidno … zamegljeno. Na koncu pa, kot pravijo tudi slepa kura zrno najde!

- se nadaljuje -


 

četrtek, 13. avgust 2020

ŠESTO VODILO: Ljubezen je sveta!

 

Zaradi svoje popolnosti je ljubezen vredna vsega čaščenja. V resnici ne obstaja ničesar bolj vzvišenega, kot je ljubezen. Z roko v roki se bomo z njo zmogli prebiti skozi najtežje preizkušnje življenja, skozi vsako obliko trpljenja in uspešno premagovali različne strahove.

Svetloba, ki jo nosi v sebi sveta ljubezen, bo samodejno odstirala temne sence in kdor bo vanjo neomajno zaupal, ga bo resnično obogatila - naredila za »bogataša«!

Vse dokler se bodo okoli nje vile neresnice, laži in potvarjanja tako dolgo se ne bo pustila razpoznati. Zelo veliko dela na sebi in v sebi bo zahtevala, preden bo pokazala svoj pravi »obraz«.

Čeprav mnogo ljudi njeno svetost tako zlahka uporablja ali zlorablja, se v njenem imenu ne bo zgodilo nič, če ji ne bomo znali pristopiti spoštljivo, iskreno in ji prepustili vse vajeti.

Zaupanje nas bo pripeljalo do nje veliko hitreje kot vse drugo. Lahko jo kličemo, moledujemo ali vabimo v svoj objem, a najhitreje se bo odzvala, če bomo ponižno prosili za dovoljenje, da jo pobliže spoznamo. Šele s hvaležnostjo, molitvijo in zavedanjem bomo dobili priložnost, da jo srečamo.

Zapisano ni »šala mala«. V imenu ljubezni si ne bi dovolila zapisa, če v izpovedanem ne bi sedele moje izkušnje.



Središče vsake čakre je umeščeno v določenem delu našega fizičnega telesa. Središče sveta ljubezni, ki je sveta, je na sredini čela (center terciarnih čustev). Ima moč, da nas popelje okoli sveta in še dlje ter vsekakor »še višje«.

Svet ljubezni, ki ni vezan in omejen na materialni svet s čustvi, temveč dopušča popolno svobodo telesa in duha je stanje, ki je osrediščeno v tretjem očesu. Temu stanju se približujemo skozi meditacijo. Najmočnejša energija, ki je temeljni gradnik našega obstoja, je spolna energija, ki se običajno izrazi skozi drugo ali spolno čakro, a se v povezavi s šesto (center izza naših čustev - univerzalna ljubezen, ki temelji na zavesti »enosti«) ali s tretjim očesom navezuje v sveto spolnost, ki jo pozna svet tantrikov.

Tantrično ljubljenje ni nekaj, kar bi se dobesedno lahko izvajalo »od tu do tam«, dokler niso v polnem zamahu delovanja tudi vse ostale čakre fizičnega telesa (vključno s čakrami vseh »drugih« teles). Načela, ki spodbujajo razmah tantrizma, so izjemno »stroga« in v krog pravih tantrikov ni vstopa, dokler ne opravimo vrste preizkušenj.

Toda tudi ni nekaj nedosegljivega, če se v nas pojavlja neustavljiva želja in hrepenenje po resničnih spoznanjih, njenih vrednotah in zdravju (zdravljenju), ki ga nosi tistim, ki jo izvajajo v skladu s starodavnimi izročili.

Ker je prenos znanja o tantri »tajen«, pričujoče mesto ni na mestu za nadaljevanje začete teme. Če bo nekomu blizu misel, da bi posegel po teh vedah in ubesedenemu razmišljanju o praktičnih začetkih, bo k temu tudi pristopil.

In še namig! Če boste imeli resnično in neumorno željo po spoznavanju tantre in je v vas že posajeno njeno »seme«, vam bodo prišli nasproti pravi ljudje, ki to znanje že nosijo v sebi. Vse se zgodi ob svojem oziroma pravem času.

In še en namig! Pozabite vse, kar ste kadarkoli »slišali« o tantri. Najverjetneje ni v tem »baba čula baba rekla« niti zrna resnice.

 

torek, 11. avgust 2020

PETO VODILO: Ljubezen rodi ljubezen!

 


Da! Ljubezen se lahko rodi samo iz ljubezni. Vse ostalo je le približevanje ali celo oddaljevanje od njenega pravega izvora.

Če si v imenu ljubezni nekaj res želimo, bomo to po tej ali drugačni poti tudi dobili. Usoda ni nekaj zapečatenega in vsak lahko posega po ključu sprememb. Vsaka sprememba nas nekaj nauči in več kot se ob tem naučimo, več »lekcij« tudi v polnosti osvojimo. V imenu ljubezni lahko prejmemo samo to, kar smo že osvojili.

Če smo se ljubezni učili na osnovi manipulacije, pogojevanja, izsiljevanja, dobrikanja, lastninjenja, prepričevanja, dokazovanja, obsojanja ipd. – ne glede na ozaveščenost ali neozaveščenost - potem bomo v njenem imenu dobili samo to, kar smo se o njej že naučili. Če pa smo usvojili že kaj več in spoznali še njene prave vrline, kot so iskrenost, odprtost, zaupanje, spoštljivost, upoštevanost, slišanost, sočutnost ipd., potem nam sledi to, kar že zmoremo dati od sebe.

Prav v to smer sledimo ključu, ki našo usodo prevesi v odkrivanje »novih » ljubezni. Nismo mi tisti, ki bomo krojili usodo ljubezni, kajti ljubezni je usojena samo ljubezen. Ko spoznamo, kaj ljubezen je – usode ni več. Usoda se razblini kot milni mehurček, ker nam postane kristalno in čisto jasno, v katerih ozirih ljubezen sploh obstaja in posledično z nami ostaja.

Ne morem dovolj poudariti – ljubezen ima lahko prav vsak. Novo staro katerokoli, a šele, ko spozna, kaj ONA je. Če mislimo, da jo poznamo - vav - kako zelo se motimo. Pot do njene prave narave vodi skozi številna spoznanja in izkušnje. Do nje se ne bomo dokopali, če ji ne bomo dovolili, da se »rodi« izvorna, kot JE in ne takšna, kot mi pričakujemo, da je.

Da! Samo ljubezen lahko rodi ljubezen. Nobena izumetničena oblika ne bo prinesla rojstva »nove« ljubezni. V tem primeru bodo to samo stare, zlajnane ljubezni, katerih napeve že poznamo. Ko nas prav nič ne ustavi v razmišljanju, da mi že vemo »kakšna JE« sledi: »Ne, ne vemo in pika.« Če bi vedeli, kakšna JE, bi jo imeli. In kdor je nima, ne more vedeti, kakšna ONA je. In tega dejstva se je treba zavedati.

Tisti, ki jo ima, ve. In vendar ne more ubesediti kakšna je, ker je v njem - ker jo živi - in če dobro pogledamo, bomo tudi videli, da jo res ima. Samo moramo znati pogledati z očmi, kot bi jih imela ljubezen.

Zatorej! Vsak, ki je kakorkoli prepričan, da ve o njej veliko, ali celo vse, naj jo v polnosti odrazi in živi. Kar živimo, to imamo.

Ustvarjanje iluzije iz ljubezni - to je nekaj, kar pa res zna vsak.

Ustvarjanje ljubezni iz ljubezni - to je nekaj, kar bi vsak lahko znal, če bi spoznal njeno pravo naravo. Kljub dejstvu, da je ljubezen nekaj najbolj naravnega in bi jo naj imel vsak, pa nam življenje kaže, da jo imajo redki.

Sem vas izzvala k razmisleku? Morda, morda pa tudi ne. Moči besed so omejene v primerjavi z močmi, ki jih ljubezen nosi v sebi. Če jo bomo želeli spoznati, se bo rodila iz nas. Ko bomo mi ta ljubezen, bomo vedeli, da jo imamo. Z njeno močjo bomo svetili tudi na druge, kar pa še ne pomeni, da ne bomo koga zaslepili in bo pred ljubeznijo pobegnil s tisoč in enim izgovorom. Hja, bere se neverjetno - ampak ljudi je strah moči ljubezni!

Tisti, ki ljubezen ima, lahko tudi »rodi« novo ljubezen in edina hrana za njeno rast so popolna predanost (na milost in nemilost), zavedanje, zaupanje, sočutje, hvaležnost, iskrenost, izraznost do vsega ustvarjenega - videnega in nevidnega, ipd.

Vsi drugi bodo pestovali zgolj izrojeno, že zdavnaj izpeto in izžeto utvaro o ljubezni.  

*

»Ljubezen se rodi, živi in umre v očeh!« (William Shakespeare)

 

Ko zadnjič zatisnemo oči in izdihnemo, se »ljubezen« iz fizičnega telesa seli v astralno telo in od tam potuje naprej z zavestjo duše do zedinjenja z univerzalno zavestjo vsega obstoječega. Če je tako, potem ljubezen nikoli ne »umre« in je Shakespeare ustvaril dokončnost ljubezni Romea in Julije samo na zemeljski ravni. Njuna ljubezen »živi« še naprej, saj ljubezen ni smrtna. Telo dušo izpusti, jo izdihne. Izpustiti dušo, pomeni odvezati dušo od telesa. V duši ostajajo odtisnjena naša življenja. Ti vtiski so tako »resnični«, da duša tudi izven telesa ustvarja podobe, kot jih je zavzela v nekem življenju. Fizično telo je umrljivo. Duša preživi vsako iluzijo smrti, saj drugače ne bi bila duša - neumrljivo bistvo/sebstvo človeka.

Prvi del Shakespearovega stavka je vsekakor verodostojen, saj se ljubezen resnično rodi in živi v očeh. Vsak človek nosi v svojem pogledu samega sebe - je kot ogledalo na pogled drugim. Vsak se sestavi ob pogledu na drugega, če v njem prepozna samega sebe.

Imela sem priložnosti »videti« se v očeh dveh. Rojstva nove ljubezni res nisem pričakovala iz oči, a zgodilo se je …

Dovolj je bilo nekaj trenutkov, da me je ljubezen osvetlila od nog do glave. Opojnost ljubezni se rodi iz oči.

Veliko sem razmišljala, kako je to mogoče? V kakšnih globinah oči je ta velika skrivnost dejansko skrita? Torej oči niso samo en organ, eno izmed petih čutil! Vanje je stvarno vtkana neka mogočnejša in nepozornemu na videz prikrita resnica. So oči ključ, ki odpira vrata spreminjanju usode?

Ali ste vedeli, da na svetu ni dveh ljudi, ki bi imela identičen odtenek barve oči? Je to zato, ker so oči ogledalo duše? Ali zato pravimo, da lahko nekoga vidimo v dno duše?

Dušam že od nekdaj nadevamo imena za ljudi, ki jih poimenujemo kot »dobra duša«, »zlata duša«, »črna duša«, »živa duša«, »neizpeta duša« … Radi se poistovetimo in rečemo »mirne duše«, »imeti kaj na duši«, »privezati si dušo«, »podpreti si dušo«, »pihniti na dušo«, »zapisati se z dušo«, »predati se z dušo« ipd.

Poseben del kitajske medicine proučuje skozi oči naše zdravje - tudi posameznih organov. Iz šarenice »preberejo« težave fizičnega telesa in celo napovedo morebitne težave v prihodnje, in to samo s tem, da se v oči zazrejo.

Kakorkoli že - moči, ki sijejo iz naših oči, so nepopisne. Bolj kot so čiste, jasne, svetle in žareče, večje so možnosti, da nas s svojo svetlobo ožarijo in posrkajo vase.

Pogled skozi oči ljubezni še nikoli ni ostal neopažen. Duša nas »sili«, da ostane stik duš neprekinjen iz življenja v življenje. Vse dokler ne dozori čas in se ustvarijo pogoji božanskega načrta. Vibracija dveh duš se s stikom iz oči prenese iz nižjih v višje dimenzije, kjer se rojevajo »nove« ljubezen. V sled navedenega se med dušami porajajo ljubezni z lastno integriteto. Njihova skladnost in popolnost je tako celovita, da poraja ljubezen, ki ji pravimo »večna«.