petek, 30. september 2016

OBLEKEL SEM SE KOT MEDVED!

Ne nazadnje, saj sem tudi bil videti kot medved!

Imel sem debelo kožo, a veliko srce. Zalit trup, prekrit s temnimi in mehkimi dlakami, je spominjal bolj na dobrodušnega medveda.

Le barva oči se nekako ni skladala z mojim medvedjim videzom.

Ko je moj pogled dobil zasanjan poblisk, je iz oči zasijala modrina neba in oceana hkrati.

»Kot, če bi nebo potopil v morje!«, je povedala Ona.

Ona, ki se je lepega dne pojavila pred mojimi očmi, ne da bi jo privabil. Vsaj tako sem bil prepričan vse do nedavnega.

Sama prav nič ni bila podobna medvedki, le njeni svilnato mehki kodri so me vabili, da bi vanje zaril svoje šape.

Pogledala me je od strani, z globokim začudenjem, v katerem sem zagledal sebe. No, na tak način sem pravzaprav preveril pravo barvo svojih oči.

Tako je naključje hotelo, da sem se vanjo zagledal.

Ni bila kot ostale. V nobenem pogledu. Bila je resnično nekaj svojevrstnega, drugačnega od vseh, za katerimi sem do sedaj pogledoval.

Spoznal sem, da se mi je usedla v srce in ga zavzela do zadnjega kotička.

Kot sem omenil, imam veliko srce in v njem srca za nešteto src. A Ona se je usidrala v mojega kar brez vprašanja.

Ampak jaz, močan kot medved, potrebujem svoj življenjski prostor in ljudi se celo raje izognem, kot bi jim bil trn v peti. Če je treba, se postavim na zadnje noge, da jih s svojim videzom prestrašim.

Po naravi sem izjemno miroljuben, gibek in spreten, sploh v skoku ali teku. Ubežal bi tudi njej, če Ona ne bi že bila odločena, da mi bo zavzela srce.

Enostavno ne razumem, zakaj pa prav pred njo nisem ubežal, ko je bil za to še čas. Namesto tega sem se razlezel kot premehko testo in lahko me je gnetla po svoje.

Usedla se je v moje naročje, naročila med in želela, da ji pripovedujem medvedje pravljice ali zabrundam kakšno po medvedje.

Nisem se najbolje znašel s to skuštrano glavo v naročju. Kljub krhkosti je iz nje vela neverjetna moč. In kljub odločnosti, mehkoba in milina.

Tako ugnezdena v mojem krilu, me je zvedavo gledala in me posrkala vase s svojimi smaragdno zelenimi očmi.

Prestopil sem prag in jo zazibal v sanje, s prišepetavanjem o …

Po zimskem spanju sem se zbudil s praznim naročjem. Zagotovo sem predolgo spal.

A spomnil sem se tistih večerov in zvezdnih utrinkov, preden sem utonil v sen.

Zaželel sem si, da bi trajali in trajali … vse tja do večnosti!


Pisarka Simona&Simon



četrtek, 29. september 2016

ČUDEŽI SE DOGAJAJO! (I. del)

Obožujem zgodbe!

Iz njih se vedno kaj naučim ali pa me popeljejo k osebnemu razmisleku, zato si predstavljam, da vam bo današnja zgodba še posebej všeč.

Govori namreč o »čudežih«!
 Ali natančneje, o enem izmed čudežev življenja, ki sem si ga priklicala sama.

Torej, tako se je zgodilo …

Živeli smo v stolpnici, v osmem nadstropju. Jaz, moja dva otroka in hrček Kepko.

A vedela sem, da tukaj ne bom živela do konca svojih dni. Našla bom pot in način, da grem živet ven iz centra mesta, nekam na obrobje …, nekam …
***
Bilo je čudovito poletje in s svojima otrokoma sem šotorila nekje ob morju. Naš začasni dom je bil šotor – iglu, velik 2 x 2 metra.

Si predstavljate, kako velika ljubezen mora prevevati človekovo dušo, da preživi počitniške noči na tako omejenem prostorčku? Čez dan je bil ves svet naš, ponoči pa smo se stisnili drug k drugemu. Res pa je, da smo vsi trije bolj vitke postave. Deževne ure smo prevetrili v skupnih prostorih in si pripovedovali zgodbe.

Moja otroka sta otroka narave in svobode in to, da se bomo nekega dne preselili iz mesta bližje k naravi, so bile sanje vseh treh.
***
Lepega dne sem plavala v morju, pogledovala proti gorskemu grebenu in sanjarila …

… pred očmi sem si naslikala majhno hiško z veliko sončno teraso, koščkom zemlje, ob gozdu, v bližini travnika, morda še ob vodi in na majhnem hribu, kjer je veliko sonca …, na zemljici sem sadila svoje prvo drevo, razporejala grmičke, zasadila goreče rdečo vrtnico in še kaj … prestavljala korita z rožami, zelišči …

… sanjsko lepa rumena hiška s pritličjem, kjer je vse odprto, mansarda, kjer ima vsak svojo sobico in veliko kopalnico z veselimi barvami …
***
Sedaj pa ti človek, ki sem te popeljala v te sanje na široko odpri oči in »poglej«!

Natanko čez eno leto, tako rekoč na istem koščku obale, ko smo bili ponovno na poletnih počitnicah, v istem šotoru 2 x 2 metra, sem lepega dne plavala v morju …

In sedaj si v svoji glavi naslikaj prizor …

… ženska plava v morju, prsno, hrbtno, žabico, mrtvaka … in se ob enem smeji, "kaj smeji?", kriči od radosti, vznemirjenja in sreče … pleše po vodi, dela piruete, skače iz vode kot delfin …, da to sem bila jaz!

Kajti uspelo mi je! Uspelo nam je. Pred nekaj dnevi smo se preselili v točno takšno hiško, »kaj takšno?«, veliko lepšo, kot sem jo natanko pred enim letom na istem mestu vizualizirala …

Si lahko to sploh predstavljaš? V enem samem letu sem materializirala svoje sanje?

Še eno, ne tako zanemarljivo podrobnost vam zaupam. Ko sem po intenzivnem mesecu vizualizacije našla primerno mesto in kraj prihodnjega domovanja, tam ni bilo še niti duha ne sluha o kakšni novi hiški, ki je kasneje zrasla tako rekoč čez noč!

In to še ni vse! Ne si domišljati: »Lahko tebi, zagotovo si imela denar!« Motiš se dragi bralec. Razen stanovanja v bloku sem bila praznih rok.
***
No, sedaj pa povej, če to ni čudežno!

Vem, zanima te še kup podrobnosti, kako je to možno, na kakšen način uresničljivo … in morda ti bom lepega dne zaupala še to!

Ampak za danes bodi dovolj! O čudežih bom še pisala. Kajti trdno sem odločena, da ti vlijem vero, voljo in zaupanje v moč vizualizacije, čistega namena, prežetega z veliko mero ljubezni …, da je vse možno!

Vedi, da mi boš po vseh življenjskih izkušnjah in doživetjih zelo, zelo težko dokazal, da se motim.

Ponavljam! Vse je možno. Samo ti si tisti, ki si moraš to voljo, moč, vero in zaupanje podariti.

Danes vem! Čudeži se dogajajo. Le paziti moram, kaj si zaželim … hehe …, ker na koncu to tudi dobim.

In hkrati se sprašujem: »Če je uspelo meni, zakaj pri svetem Bogu, ne bi tudi tebi?«

Zamisli si željo. Oblikuj jo do potankosti, vseh podrobnosti. Naslikaj si jo pred oči, kot da je že izpolnjena, da je tukaj. Vidiš jo! Čutiš, tipaš, slišiš … počni to neki nedoločen čas in pokazala se bo pot ali več možnih poti do uresničitve.

In tako je z vsemi željami, majhnimi ali velikimi, materialnimi ali duhovnimi, poslovnimi ali povezanimi s čimerkoli.

Seveda boš vmes za izpolnitev svoje želje, še posebej, če bo »večjih« razsežnosti, moral pošteno poprijeti za delo. Morda se ti bodo, kdaj pa kdaj tudi zamajala tla in na trenutke ne boš vedel, ali boš zmogel, ali si na pravi poti!?!

Ampak saj si izpolnitev želje vendar zelo želiš. Zanjo si pripravljen res veliko narediti.

Torej, nič ne more biti pretežko, da bi se ustavil na pol poti … pa saj se niti več ne boš mogel, niti hotel.

Vrtinec, ki te bo zajel in te potegnil v tok dogodkov, bo tako močan, da se boš v njem odvrtel do konca. In takrat bo pred teboj HOKUS – POKUS »stala« izpolnjena želja!

-         - se nadaljuje -





torek, 27. september 2016

MOJCA

Takole je bilo … Z Mojco sva se sprehajali po gozdu.

Najprej moram povedati, da je to velik in prostran gozd in da je tudi »moj«. Kako je to možno?

Tako in zato, ker sem v njem kot doma.

… ker sem v njem prehodila ali pretekla že na stotine kilometrov.

… ker je čudežen v več pogledih in ker bom lepega dne napisala knjigo o tem, kaj vse sem se v njem naučila, katere zgodbe mi pripoveduje in katere prastare resnice razkriva …, ki smo jih ljudje že davno pozabili, ker smo se od resnice dreves odtujili in iščemo tam, kjer praviloma ostajamo praznih rok …, gozd pa samo daje in v zameno ne zahteva prav veliko.

 … ker mu lahko zaupam in razkrijem vse skrbi, strahove, pomisleke in mi bo vedno samo pomagal. In najboljše … vse skrivnosti bo obdržal tudi zase.

… ker imam v gozdu »samosvoje« poti, čudežna drevesa, drevesa moči, ljubezni, magičnih sporočil, posvetitve …, časovni portal dveh dreves … območje hrastov v paru … in posebne kotičke, štore, potok, »curlek«, jase ... grmado vsem na očeh in tudi samo svojo … in vse to je čista resnica.

Zaradi spoštovanja ob vstopu v gozd vedno prosim, če me sprejme in ko odidem, izkažem hvaležnost za vse prejeto.

Samo najbližjim prijateljem pa razkrijem te poti, te skrivnosti in čudesa gozda. In to tedaj, ko začutim, da jih bodo prepoznali in občutili tudi sami.

Tako sem v »svoj« gozd povabila tudi Mojco, ki je intuitivno »prisluhnila« kaj drevesa sporočajo …, ki je sedela na mahu, pod hrastom, zamaknjeno strmela v praprot …, se uglasila s frekvencami gozda in pila njegovo energijo …, in dejansko prvič v življenju drevesa tudi objemala.

Mojca je ena izmed žensk, ki magično vplivajo tudi na moje čute ter učenje skozi igro … In vse, kar se NAMA dogaja, je možno le zato, ker sva druga z drugo ISKRENI do zadnjega kotička najinih duš.

Obelodanila je skrivnosti, ki jih je doživljala ob branju prve knjige VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA in komaj čaka, da bo lahko brala tudi mojo 2. knjigo. 

V nekem trenutku mi reče: » Všeč mi je bilo, ko si na spletu objavila pismo svoje prijateljice Edde, ki je kupila dva BON-a za 2. knjigo. 

Napiši še pismo, kot bi ga napisala JAZ tebi. Ti pišeš … ti boš znala napisati in uporabiti tiste prave besede.«

Ob povedanem sem se zasmejala in od veselja zapela v svoji duši.

Kako prisrčna gesta, sem si mislila in se prestavila v čas, kot da ji pismo ŽE PIŠEM …

... v njem sem se zahvaljevala življenju, da sem jo srečala, jo imela priložnost spoznati, si izmenjevati izkušnje in rasti …,
da JE čudovita in iskrena oseba …,
da JE njena bit svetla in sončna …,
da z njo žari in osvetljuje tudi mojo …,
da JE v mojih očeh bitje, ki velikodušno deli svoje znanje in drugim pomaga ljubeče in sočutno …,
in se na koncu zahvalila, ker JE dobesedno PRVA zakupila BON za mojo 2. knjigo …

Ob teh mislih me je preplavil občutek tistega, prvobitnega vznemirjenja, ki izvira globoko iz drobovja …

»Ampak Mojca, povej mi vsaj, kako naj pismo naslovim in kako zaključim. Na vsak način potrebujem nekaj samo tvojih besed ...«, sem jo prosila.

In Mojca je začela razmišljati. » hm … napiši, napiši naslov … 
POZDRAVLJENA MOJA SIMONCA! … in pismo zaključi z besedami … 
TVOJA PRIJATELJICA MOJCA!«

»Hm. Mojca to bom storila! Res zanimiva in svojevrstna ideja!«, sem odgovorila.
»Z drugimi bom podelila utrinke najinega druženja in s tem osvetlila moči iskrenega prijateljstva.«

HVALEŽNA Pisarka Simona&Simon

P. S.
Ob tej priložnosti se želim zahvaliti tudi vsem, ki ste prav tako že zakupili BON za mojo 2. knjigo.
Veliko vas je …, v glavnem takih, ki ste se že srečali z mojo 1. knjigo …

Ob enem vabim tudi druge, ki niste brali moje 1. knjige, pa ste skozi objave na spletu začutili, da vam je všeč stil mojega pisanja …, teme, ki se jih dotikam …, namen mojega pisanja … katerega rdeča nit JE LJUBEZEN! Vedno in povsod.

Za naročilo BON-a mi lahko pišete na e-mail:

ponovno.simona@gmail.com

ALI

na FB profil zasebna sporočila:

Pisarka Simona


ŽIVA VODA

MI SMO KOT ŽIVA VODA.
VENDAR ŠELE, KO SE PREPUSTIMO IN ZAUPAMO,
DA BOMO STEKLI PRAV TJA, KJER SMO DOMA!

Če se ne prepustimo … zaradi nezaupljivosti, ker dvomimo in smo venomer na preži zaradi prestrašenosti … posledično dovolimo, da se dela z nami kakor se pač komu zahoče. Smo kot negiben in v usodo vdan kamen.

In tok nas premetava, kot se mu zljubi. Ko je voda deroča in spenjena, nas bo vrtinčil po svoje, premetaval po dnu in imel nad nami neverjetne moči. Lahko nas bo vrgel tudi na obrežje, kjer bomo ponovno obležali in obmirovali. Čakali na ugodnejše vreme, na boljše pogoje, na pravo smer vetra … kot mrtev kamen na pokopališču kamenja.

Zakaj bi torej obležali kot kamen na dnu struge? Zakaj ne bi bili prav mi kot živa voda?

Živahni, nepredvidljivi, neustavljivi in se odeli v ples vrtincev … raziskujoči in zvedavi, kaj le se skriva za naslednjim valom življenja?

Komu na čast bi morali počakati, čakati, dočakati? Koga ali kaj?

Zavedanje, da smo živi in da je življenje čudovita igra v povezavi z učenjem, ki je do konca zanimivo … nas bo poneslo s tokom življenja …

Da pa bo življenje teklo kar se da tekoče in živahno, se je treba povezati z izvirom univerzalne ljubezni. Od izvira do izliva naj bo naša pot ljubeča, čuteča in prepredena s pozornostjo.

S pozornostjo do naših senzibilnih sposobnosti. Vsi jih imamo in prav je, da jih aktiviramo.

Proti vesolju usmerimo svoje antene, s katerimi lahko prestrežemo energije ali frekvence na višjih nivojih. Morda se jih ne bomo zavedali, vsekakor pa to ne pomeni, da jih ne lovimo.

Kdor se bo prepustil temu toku energijskih frekvenc, bo dovolil, da se mu bodo začele v življenju dogajati spremembe v odnosih, okoliščinah, situacijah …, ker se bo zgodil izjemen dvig intuicije. Jasnovidnosti, jasnoslišanosti, jasnočutnosti …

Hočeš nočeš, pa smo ljudje v glavnem racionalna bitja in upoštevamo le to, kar prepoznavamo iz zunanjega sveta.

Na primer! Če bo zdravnik rekel, da imamo to in to bolezen in jo lahko pozdravimo le na ta in ta način, bo marsikdo vzel to za edino resnico.

Kaj pa, če vaš pogled usmerim na misel, da je temeljna naloga zdravnika ljudi učiti in ne zdraviti? Latinski izraz »doktor« pomeni učitelj.

Torej je njegovo primarno poslanstvo učiti, kako naj človek vzpostavi svoje notranje in zunanje ravnovesje.

Veliko učiteljev današnjega časa je že spoznalo, da ima vsakdo vprogramiran program samozdravljenja. Uradna medicina o tem ne želi javno razpredati.

Ali smo ljudje »pozabili« na ta princip samozdravljenja, ki je bil pravzaprav evolucijska nuja, da se je človeška vrsta ohranila?

Zato je še kako pomembno, da ozavestimo in privabimo v svoje življenje to univerzalno, vsem dostopno energijo. Tudi energijo samozdravljenja!

Bistvena je transformacija ali preobrazba naših misli iz vdanosti in nezaupanja v moč volje in zaupanja.

Negativne vibracije spremenimo v pozitivne. Univerzalno energijo ljubezni vpeljimo v vsa področja življenja in delujmo iz srca. Iz našega izvira, ki nas bo popeljal točno tja, kamor si v resnici želimo!

POIŠČI IN POVEŽI SE Z LJUBEZNIJO V SVOJEM SRCU IN TVOJE ŽIVLJENJE BO STEKLO V ŽELENO SMER. OD IZVIRA DO IZLIVA!

Pa ne verjemi mi na besedo! Raziskuj sam! Sam moraš spoznati vse te neverjetne moči, ki se skrivajo prav V TEBI!

Da, v tebi!

Pisarka Simona&Simon



nedelja, 25. september 2016

PRIJATELJA

BETINA
Naključno sem spoznala par in se z njim povezala skozi kratka druženja. Lepega dne sem jima omenila svojo skrito željo, svoje življenjske sanje. Pisati in napisati knjigo. To željo sem gojila že od nekdaj in sanjarila, da bom pisateljica. Morda za otroke, morda za odrasle, morda za vsakega nekaj.

Nekega popoldneva sem prejela klic: »Pridi v najino hišo ob morju in ostani, kolikor dolgo želiš. Prihaja jesen, obiskovalcev ni in ti boš lahko sama in v miru pisala.«

O, Bog, samo ti v resnici veš, koliko neizpolnjenega hrepenenja se je takrat utrnilo v meni. Kako globoko hvaležnost sem občutila ob izkazani priložnosti. Nisem imela sredstev za dolgoročen najem apartmaja, ampak prijatelja sta me pomirila, da jima čisto zadostuje, če poplačam samo stroške bivanja.

V trenutku sem se znala prestaviti v ponujeni mi svet, saj sem v njuni hiši že imela priložnost preživeti pustolovsko dopustniške dni. Hiša stoji v stari vasici, zidana je iz kamna in opremljena s toplino lesa. Čarobnost, ki jo izžareva in zapis, ki ga nosi v svojih debelih zidovih, že sam po sebi ponuja idealne pogoje za ustvarjanje čudežev.

Tako sem uredila vse potrebno in odpotovala v meni ljubi kraj, kjer sem ostala ves mesec. Uresničila sem svoje sanje, napisala knjigo in ob tem spoznala svojo brezmejnost.

Vse, kar sem pred dobrim mesecem mislila, da je moja resnica, vse sem ovrgla. Če sem pred tem mislila, da nikoli ne bom zmogla, sem sedaj vedela, da zmorem. Če sem pred tem mislila, da nisem vredna, sem sedaj vedela, da sem najvrednejša. Če sem pred tem mislila, da nisem ljubljena, sem bila sedaj ljubljenje samo.

Tékom dni sem doživela čudežne trenutke angelske prisotnosti. Ne v domišljiji in ne v nezavednem delu sebe, temveč v trenutkih popolnega zavedanja. Prejela sem angelsko oblačilo in sporočilo Ljubezni, ki me je prebudilo in odelo v nadčutno zaznavanje.

Spoznala sem, da resničnost ni to, kar čutim s svojimi omejenimi petimi čuti. Dobila sem vpogled vase kot v bitje Ljubezni in vsemogočnosti.

Hvaležnost je rastla iz dneva v dan in začela sem zaupati svoji Duši, ki se je z vsakim novim dnem oglasila z novim spevom. Pesem, ki je objela mojo Dušo, je bila mila in ljubeča. Popevala mi je o tem, kdo »Jaz sem«!

To pa je bilo zame izjemno spoznanje. Danes ga delim naprej in nejeverni Tomaži, bodo odkimavali z glavo. Prebujeni ljudje pa se bodo z menoj veselili. Tako preprosto je to!

Po prihodu domov svojih dveh prijateljev še nekaj mesecev nisem srečala. Slišali smo se po telefonu, si kaj napisali po elektronski pošti, to pa je bilo tudi vse. Žulil me je še dolg, ki sem ga imela do njiju. Na vsak način sem želela poplačati vsaj stroške, ki sem jih storila v času bivanja.

Ponovno smo se srečali na nekem dogodku v širšem krogu ljudi. Ob odhodu domov sem jima želela dati denar. Nisem mogla verjeti njunim besedam, da ga naj obdržim, da ga ta hip ne potrebujeta. Da želita prispevati k izdaji moje knjige in da nadvse želita, da mi uspe.

V njunih besedah sem čutila toliko iskrenosti, topline in Ljubezni, da sem bila pretresena v dno Duše in ganjena do solz. Ne vem, ali si lahko kdo predstavlja, kakšen dar sem v resnici prejela?.

Ne samo, da sem z njuno pomočjo dobila priložnost, da uresničim svoje sanje, dobesedno sta me ponesla vanje. Dihala sta z menoj v pričakovanju mojega uspeha.

Z zadrgnjenim grlom sem sedla v avto in se odpeljala proti domu. Solz nisem več mogla zadrževati. Iz mene so lile v potoku in kot da izvir nikoli ne bo usahnil.

Pomislila sem, saj me v resnici sploh ne poznata. V nekaj kratkih srečanjih mi ni uspelo povedati prav veliko o sebi. Kako je možno, da sta videla v mojo Dušo? Da sta me občutila bolj kot večina ljudi, ki me »pozna« že od nekdaj? Kako sta znala najti način in me postaviti na pot, po kateri sem hrepenela že od vedno?

Res smo vsi povezani. Eni bolj, drugi manj. Ko pa srečaš v življenju Dušo iz svojega kroga, ki te postavi predse, takrat se ne zmoreš dovolj zahvaliti za prejete darove.

Še zdaj, ko pišem to zgodbo, ponovno jočem.

Ko ob pisanju podoživljam doživeto, nimam pravih besed, s katerimi bi sploh lahko opisala občutenje sreče in neizmerljivo hvaležnost, da je moja Duša prejela zapis, ki šteje nad vse. Prejeto spoznanje želim deliti naprej.

»Iskreno in z vsem srcem občutiti z drugim pričakovanje njegovega uspeha.«
»Pokloniti brez pričakovanja, da boš v zameno karkoli prejel.«

Modrosti, ki sem ju ozavestila prav z njunim vzgledom. Ob tem sem uspela preseči globoko zakoreninjen vzorec lastne nevrednosti.

»Ljuba prijatelja, hvala vama za vse! V mojem srcu ostajata za vedno in še potem! Objemam in ljubim vaju kot sebe.«



OPOMBA:Vse priložene fotografije, razen zadnje, so nastale v času pisanja knjige: 
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA, 
to je novembra 2014. Prikazujejo vas Betino in posvojenko Beti!
Ko sem domačine spraševala, ali vedo, čigava je, mi je neka starka odgovorila:
"Ničija. Uzmi je i VOLI  KAO SEBE!"
Eden izmed Vzhodov Sonca ...
Pred mano Betina, za mano Vzhod Sonca in
Jaz na čudoviti terasi!
Ulica, ki se spušča proti morju.

Pritepenka Beti z menoj na plaži - zaradi neobičajno dolge dlake se ne vidi,
kako je bila v resnici suhcena ... s tumorjem na smrčku, smrdljiva in ušiva ...
Vzhod Sonca nad Betino - pogled iz bližnjega hriba.
Pot do ene izmed najlepših plaž ...

Igriva spremljevalka na mojih poteh po Betini!
Beti v Slovenski Bistrici - danes!

sobota, 24. september 2016

GOSTIJA

»Pozdravljeni obiskovalci naše Vilinske ulice«,

vabi napis na razpotju, ki te popelje prav do nas, Vilinčkov in Vilinic.

Da, nismo še izumrli. Zato se lahko zahvalimo samo ljubezni, ki nas povezuje, odkar se zavedamo sami sebe.

Moje ime je Vilinka Emma in živim na Vilinski ulici že od prvega rojstva.

V tem rojstvu imam še posebno srečo. Vilinski družinici na moji levi strani hiše se je pred štirimi leti rodil Vilinček Gael in na desni, v razmiku tri hiše hoda, še Vilinka Žanja. Ona je prikukala na svet pred natanko petimi leti.

Gael in Žanja nista navadna iz naše vrste. Še posebej sta podobna človeškim otrokom.

Veliko pozdravov in obiskov sem deležna prav zato, ker stanujem na sredini njunih skupnih poti. Za te priložnosti sem dobro pripravljena. Kajti še posebej Gael, ki je vedno lačen, lahko pri meni dobi sadje iz mojega grma ali drevesa in piškotke, ki jih poplakne z bezgovim sokom. Žanja je sladokuska prve vrste. Najraje ima proseno kašico, zabeljeno z medom.

Ko sta v poletnem času za nekaj dni odpotovala vsak s svojimi vilinskimi starši v daljne kraje na počitnice, sta se ob ponovnem snidenju tako močno razveselila drug drugega, da je zaplesala še trava, čeprav ni bilo v ozračju niti sapice.

Gael je prijel Žanjo za rokico in stekla sta čez travnik, kjer jo je zavrtel kot pravo vilinsko princesko.

Ko Gael teče čez drn in strn ga ne dohajajo niti nogice, niti rokice. Rdečkasti laski pa zaplapolajo kot pšenično klasje v vetru.

Na velikem in prostranem travniku je njuno igrišče in učilišče. Še posebej ob sončnih dneh, čeprav se ne skrivata niti pred dežjem. Ko za dežjem posije sonce, skupaj čakamo, iz katerega kota se bo dvignila mavrica.

Na tem travnika sta zasadila rastlinski vrtiček, kjer prekopavata, sadita, zalivata in gojita vse, kar se porodi v njuni glavici. In tega res ni malo.

Za cvetlice sta mojstra posebne vrste, zato sta vrtiček poimenovala, kar Cvetličarna.

Le pri zelenjavi se še lovita, kako in kaj. Zadnjič je imel Gael veliko dilemo, zakaj zelenjava nima koščic? Postavil je zelo zanimivo vprašanje, zakaj na primer por nima koščic?

Ker imam dostop do knjižnice na samem vrhu, sem se zastavljene naloge lotila več kot resno. Do Vilinčkov in Vilinic ne moremo pristopati s površno razlago. Vse želijo imeti znanstveno razloženo in dokazano, in to takoj!

Ampak kaj je resničen namen mojega pisanja?

Njuno povabilo na gostijo.

Prijatelja, kot sta, vsak dan pripravita drug drugemu kakšno presenečenje. In ni naključje, da me v svoj svet velikokrat povabita. Prisostvovala sem že prav posebnim vilinskim priložnostim.

Skoraj vsak drugi dan je dan, ko se odločita, da se bosta poročila. Da me ne dobita nepripravljeno, imam na zalogi primerna poročna darilca in tudi čestitko. Zanjo se pravzaprav še najmanj zmenita. Pomembneje je, kaj jima osebno voščim ob njunem lepem doživetju. Po navadi jima zaželim prijateljstvo do konca dni.

V veliko veselje so mi še njuni vilinsko pobarvani krožki, lutkovne predstave s slamico, regratovo lučko in korenčkom …, ogledi rožic v rastlinjaku … Zadnjič pa sta se odločila, da bosta pripravila pravo gostijo in to vam je bilo doživetje brez primere.

Povabilo na gostijo sem sprejela v trenutku, brez odlašanja in razmisleka. Čeprav sem sedela zraven neodložljivega dela, sem ga znala v trenutku odložiti.

Presenečenje, kot je sledilo, mi je potrdilo pravilnost odločitve. Če bi se obirala, bi zamudila prekrasen prizor. Kajti, gostijo sta otvorila z resničnim ognjemetom.

Pokošena trava na sosedovem travniku je služila, da se je iskrilo in prasketalo ob njunem metanju sena visoko v zrak. Nenadoma sem zagledala in občutila v tem čarobnem ognjemetu toliko iskric in svetlobnih utrinkov kot še nikjer.

Zahvalila sem se za spektakularen umetniški vtis, ki me je spremljal vse do noči.
Nakar smo posedli na prostor, namenjen pogostitvi.

Na skrbno pogrnjeni odejici je čakala izvrstna pojedina, ki sta jo resnično pripravila sama. Koliko truda sta vložila v to delo, mi je postalo jasno, ko sem zagledala raznovrstne jedi, ki so nas čakale na bogato obloženem lesenem polenu, ki je odlično služilo svojemu namenu.

Cvetovi česna, natrgan drobnjak, maline, listi solate, grozdne jagode, listki mete, peteršilj in za posladek jagoda. Jagoda resda ni bila velika, a Žanja jo je s prstki spretno razdelila na tri dele.

Pri tej obilni gostiji se nam je pridružila še muca Maca in muca Iča. Nad hrano sta se sicer zmrdovali, a mi se nismo pustili premotiti.

Pisana in vesela družba, kot smo bili, smo čebljali kot naviti in se zraven božali po trebuščkih, ki so nam bili hvaležni za vse zdravilne in hkrati hranilne dobrote.

Gostiteljema sem se prijazno zahvalila za povabilo in vilinsko gostijo ter se počasi poslovila. Za menoj sta zaklicala, da to ni bila, ne prva in ne zadnja gostija.

Pod soncem in na tem na tem travniku se gostija še obeta. Najverjetneje se nam bodo, tako kot prvič, pridružili še murni, mravljice, kobilice, pikapolonice in morda še kakšna miška. Če le ne bo preblizu mačka.


Poznopoletni čas in jesenski dnevi bodo znosili na travnik obilo pisanega listja iz bližnjega gozda. Prav to listje pa bo vsako vilinsko praznovanje obarvalo z najlepšimi okraski, ki jih ta svet premore.

Pravljičarja: Pisarka Simona&Simon

Hiša …
Za male in VELIKA vprašanja.
Za velike in OGROMNO znanja.
In najboljše ob tem: »VRATA so odprta!«

petek, 23. september 2016

Pa kdo je ta Simon ...? (II. del)

Nenavadnemu srečanju med Simonom in Simono je sledil pogovor …, 
morda za nekoga prav tako nenavaden!
Kot je bil nenavaden tudi kotiček ob morju, ki sta ga izbrala za prvo, 
tako rekoč spoznavno druženje.

***
Simona je imela izoblikovan pogled na moške. Neustavljiva telesna privlačnost je nekaj, kar je minljivo. Njene izkušnje so jo napeljevale k drugačni vrsti raziskovanja odnosov med ljudmi.

Vedela je, da so povezave med ljudmi odvisne od njihove stopnje zavedanja. Zavedanja koga? Sebe!

Kajti, dojeti, da to, kar v človeku ljubimo, kar je v človeku lepo, dobro in resnično, JE BOG in ne oseba.

Oseba je samo orodje, skozi katero se v obliki ljubezni do moškega izraža Bog in ne ta oseba.

Ko človek to spozna, potem lahko ljubi tudi druge. Tudi sebe razume veliko bolje in ne doživlja več razočaranj?!

Kako je prišla do tega spoznanja?

Samo na osnovi lastnih izkušenj. In to je nekaj, kar je raziskovala in o čemer bi lahko napisala vsaj tri knjige. Vedela je, da ko bo prišel tisti, pravi čas, jih tudi bo.

***
Simon je iskal drugačno potrditev samega sebe. Iskal je ljubezen ženske, ki bi ga razumela in znala sprejeti točno takšnega, kot on je. Želel si je brezpogojne predaje in sprejetosti, ki bi edina lahko pomirila njegov obstoj.

Pa je kaj takega sploh mogoče, je razmišljal? Ali se lahko človek v resnici preda drugemu v popolno zaupanje in verjame, da ga bo le-ta rešil vseh spon?

Iz njenega pogleda je zaslutil, da ne gre za bežno srečanje. Da je pomen njunega naključnega srečanja veliko globlji, kot se je v tem trenutku tega zmogel zavedati.

Ali se komu sploh sanja, kaj vse se v resnici skriva v drugem človeku?

Zakaj je Simon naletel prav nanjo, Simono, se spraševal od trenutka, ko jo je zagledal? Mu bo to sploh razkrito? In kdaj?

***
Ah, kot velik otrok je. Nalezljivo prisrčno se smeji, zato se moram smejati tudi sama.

Začnem z mislijo: »Če hočeš imeti pravo znanje, se moraš najprej naučiti spoznati sebe. Vedeti moraš, KDO ALI KAJ SI? Ko se boš spoznaval, boš počasi odkrival, kaj vse se v TEBI skriva. Najprej pa moraš rešiti uganko človeka samega in spoznati, KAJ SI!«

Simon me ne jemlje resno: »Spoznati moram, kaj sem? Pa to že dolgo vem. Vidim pa, da ti ne veš, kaj sem jaz. SEM MOŠKI!«

Ob glasnem krohotu mi kaže svoje velike bele zobe.

Ne pustim se zmesti: »Zelo dobro vem, da si moški …«

Toda vskoči mi v besedo: »Zdi se mi, da ne samo, da ne veš, da sem moški, temveč, da sploh ne veš, KAJ JE MOŠKI!«

»Ne znam brati misli, toda poznam ženske in vidim, da si pozabila, KAJ SI TI? Da si ti ženska! Kako bi me ti učila notranjih skrivnosti človeka, če pa ne vidiš tako preproste resnice?«

»Zelo dobro vem, da sem ženska«, ne popuščam v svoji drži, »toda zunanja, telesna oblika je samo moj ovoj. Ko človek spozna svojo notranjo bit, mu telo služi le kot pripomoček, vendar se z njim ne poistoveti. Telo je le obleka človeka. In telo je lahko moško ali žensko, toda tvoja bit, sebstvo, je nad spolom. Posledično ni niti moški niti ženska. Telesna ali materialna podoba je le polovica pravega bitja. Druga polovica je v nezavednem, je nerazodeta. In ali je nekdo moški ali ženska, je odvisno od tega, katera polovica se je utelesila. Ko človek ozavesti obe polovici svojega bitja in ju zavestno doživi, sta ženski in moški princip v njem popolnoma uravnotežena.«

Simon prav tako ne dovoli, da mu solim pamet: »Toda človekovo telo je kljub temu samo moško ali samo žensko. A ni tako?«

»Seveda«, mu pritrdim, »materialna podoba je lahko samo ena, kajti tam, kjer se obe strani združita v eno, ni nič telesnega. Združitev obeh dopolnjujočih polovic bi povzročila uničenje materije, dematerializacijo telesa. Človek je lahko hkrati moški in ženska samo v duhu.«

Simon povzame moje besede: » Iz tvojih lepih ust razumem samo nekaj, in sicer, da je moja telesna podoba, kot si to tako lepo povedala, samo polovica enosti. Do sedaj sem že iskal dopolnitev v ženskah. Res pa je, da nisem našel prave. Zato bom še naprej iskal svojo pravo dopolnjujočo polovico. Sem moški in moja druga polovica je lahko samo ženska, ki mi bo omogočila pravo srečo. Za takšno žensko bi dal tudi življenje!«

- se nadaljuje -

sreda, 21. september 2016

La femme fatal (II. del)

ZRCALCE
Preden se lotim razmišljanja o fatalnosti ženske v sebi, se bom osredotočila na dva primera iz sveta »slavnih« izven naših meja! Morda pa kdaj potegnem z rokava še koga z domačih logov.

Danes pa bo govora o ženski in o moškem, ki po mojih merilih posegata v učinek fatalnosti, kar zame nikakor nima negativne konotacije. To bom vsekakor poskušala obelodaniti.

Oba veljata za izjemno umetniško ustvarjalna in kreativna človeka, katerih delo je prežeto s pozitivno energijo, ki jo osebno imenujem »energijo ljubezni«.
TO, kar počneta, počneta z dušo in srcem.

***
Če pogledamo Meryl Streep in njene filme, lahko ugotovimo, da je kot igralka pri samem vrhu. Po mojem prepričanju prav zaradi nedefiniranega, čutnega naboja izraznosti, ki ga, kot je videti iz različno zaigranih žanrov, z lahkoto dosega.

V nobenem filmu pa ne igra na karto »spolnosti«. Svojega množičnega občinstva ji ni treba pridobivati s seksualnostjo, kajti to, kar ONA sama po sebi JE, popolnoma zadostuje.

Kljub povedanemu, pa jo boste videli igrati v vseh mogočih vlogah, ki nakazujejo držo fatalnosti. V vas bo predramila tudi tiste, najbolj zaspane čute.

Na primer, v filmu The Bridges of Madison County, vas bodo zalivale solze, ob filmu Mamma Mia boste hkrati zapeli in zaplesali ali ob filmu Defending Your Life, se boste kljub dejstvu, da gre za fantazijski film s komično notico, globoko zamislili.

A hkrati v »trič-trač« revijah ne boste sledili njenim osebnim »škandalom«. Še več, pravzaprav boste samo ugotovili, da kljub slavi živi zgledno življenje povprečnega človeka.

To pa je umetnost! V današnjem svetu uspeti in ob enem ohraniti osebno življenje v zasebnosti.

Če to ni fatalno? In prav zaradi svojevrstne lepote in nenavadnosti odločilno!

***
Koga pa sem izbrala v svetu moških? Bryan Adams-a. Vrhunskega glasbenika, ki ga posluša staro in mlado. Komu to danes še uspeva v svetu glasbe? Današnji glasbeni izvajalci imajo bolj ali manj privržence samo mlade, srednje ali starejše generacije.

Če boste odšli na koncert Bryan Adams-a, boste srečali kar vse tri. Ni redko, da se njegovih koncertov udeležijo tako najstniki, starši, kot tudi stari starši. Vem iz prve roke, ker sem to videla in doživela v živo že dvakrat.

Tudi iz njegovega osebnega življenja boste našli v medijih bore malo. A prav temu človeku uspeva polniti dvorane brez pompoznega oglaševanja, jumbo plakatov, pa naj se izvaja njegov koncert kjerkoli po svetu.

Če to ni fatalni moški, potem res ne vem, kje jih iskati?

Razmislite tudi, kakšen je njun osebni videz po splošno veljavnih merilih »zunanje lepote«.

Ali kdo od njiju izstopa po telesni fiziognomiji s kakšno posebej »opevano« lepoto? Seksualnostjo?

Nobeden! Če pobližje pogledate Bryanov obraz, boste videli številne brazgotine, ki so ostale kot posledica vodenih koz.

Toliko denarja ima, da bi zlahka naredil že sto lepotnih operacij, pa se očitno na to požvižga. Njegova oblačila so preprosta, tudi na koncertu vas ne preseneti s posebno garderobo. Kavbojke in majica in na koncu je videti tako kot eden izmed vas!

***
Kaj je torej tisti magnet, tisti žar, tisto »nekaj«, da derejo na kup trume ljudi? Kaj takega torej imajo, kar nimajo drugi? Ugotovili smo, da ni razlog fatalna zunanjost niti glas opernega pevca, še manj seksualnost …, čeprav po zunanjih merilih večina danes prisega prav na te adute.

Je TO morda izjemno izžarevanje energije, uglašenost na pravo, svojo »frekvenco«, uživanje v ustvarjanju, v prvi vrsti ZA SEBE, uživanje v tem, kar SI, izražanje svoje enkratnosti, ne oziraje se na mnenje drugih? Je to ta najvišja, na neki način vzvišena inteligenca? Obarvana še s smislom za humor?

Je prav to ta fatalnost ali usodnost vplivanja na druge?

Pravijo, da nekdo fatalno ali usodno vpliva na druge in s tem nanje deluje pogubno.
Jaz pravim, da je to konec koncev vse samo izbira vsakega posameznika!

Je to res tako preprosto, kot je v resnici vse v življenju? 

Le mi smo tisti, ki si otežujemo svoj vsakdanjik z razmišljanjem, kako bomo ugajali drugim in ne V PRVI VRSTI PRAV SEBI!


-         - se nadaljuje -

     Iz novinarskih voda: Simona Babič