S ponižnostjo do njene veličine!?!

Zakaj si človeške - tudi telesne - ljubezni želimo bolj kot katere koli druge? 

Morda zato, ker je tako izključujoča? Ali pa zato ker je muhasta bolj kot muha enodnevnica?

Kdo bi vedel?

Razdajanje drugačnih oblik ljubezni nam gre lažje od rok. Lažje - tudi brezpogojno - ljubimo otroke, družino ali prijatelje. Prav pri deljenju partnersko ljubezni pa občutimo povsem drugačne vrste izzivov.

Iztiri nas, »vrže med leve«, od nas zahteva samoraziskovanje … in ne morem dovolj poudariti – pomaga nam pri osebni rasti in napredku. Kakor koli nas že zajame ujma neznanega, je v vsakem primeru dovolj, če se ji prepustimo.

Tlačenje in s tem zatiranje občutkov nas zapre v neprodušno kletko, iz katere kukamo kot zajci, ki zbežijo ob vsakem nepričakovanem »šumu«. A šum na srcu nas bo izdal in tudi tisti, ki mu je namenjen, ga bo prepoznal.

Koprnenje po prav določeni osebi nas zasužnjuje in ustvarja občutke neugodja.

Tovrstna ljubezen postane zamotana in brez jasnih pravil. Nekomu je samoumevna, drugemu prislužena in tretjemu popolnoma nedosegljiva.

V katerem primeru nam ljubezen najhitreje in najlažje služi po želji?

Morda samo takrat, ko tvegamo in se v nobenem pogledu ne ustrašimo trpljenja, ki ga bo v vsakem primeru zahtevala od nas.

Morda pa sploh ni tako hudo! Morda pa nas čaka nekaj veliko lepšega in boljšega, kot smo si to sploh zmogli predstavljati. Saj smo že odkrili, da jasnih pravil ni.

Zato pa ljubezen JE in ljubezen NI. Lahko vzameš v roke cvetko marjetko in se igraš: »Ljubi me, ne ljubi me …, ljubi, ne ljubi«!

Resnica pa je kot vedno – nekje vmes. Pod določenim pogledom je v nekem trenutku in prostoru vedno TUKAJ in ZDAJ - TA – hrepenenja polna LJUBEZEN.

Ker pa človeška neumnost ne pozna meja, jih ne pozna niti v ljubezni. Žal se ljubezen najlažje izrodi prav zaradi dejstva, da tako močno, kot ljudje zmoremo ljubiti, tako močno zmoremo tudi sovražiti.

Sedaj pa izbirajmo?

Ali bomo sovražili iz dna srca? Ker se »scenarij« ne odvija po naših načrtih, pričakovanjih in »vsevednih« prepričanjih …

Ali pa bomo ljubili še močneje in še bolj ognjevito? Ter se prav v tem »stanju« naučili največjih lekcij O LJUBEZNI.

Če si resnično želimo spoznati RESNICO o ljubezni, ni druge poti, kot da ji damo prosto pot.

Ob tem pa ji odpremo vsa vrata z vsem srcem in svojo dušo in se ji prepustimo »na milost in nemilost«.

Ali ji sploh dopuščamo krhkost z nežnostjo in milino s krotkostjo? S ponižnostjo do njene veličine!?!

Zaupamo, da lahko postane nezahtevna, poslušna in dovršena v svoji skromnosti?

In nam ob tem - in prav zaradi tega - ne povzroča več težav? 

Ljubezen namreč!

Pisarka Simona

NOČ IMA SVOJO MOČ!

Ko odbije polnoč, se po času začne rojstvo novega dne.

Takrat sem po navadi že potopljena v spanje in njegove sanje.

Ljubezen ob sebi čutim v svojem srcu. Objema moje telo. Zaznam njegov dih, utrip in toplino, ki puhti iz telesa ob telesu.

Mehkobo kože, ki se ob dotiku spotika ob dlake, tako zelo različne med seboj. Ponekod mehkejše, daljše - drugje krajše, a ko potipaš njihove svilnate niti veš, kam jih umestiti.

Najmehkejše so med komolcem in dlanjo. Lovim jih med prste in med njimi se mi ni težko ustaviti. Prsti igrajo svojo igro polzenja. Blazinice na konicah prstov zaidejo med krožnimi gibi na prsi.

Raziskujejo ali so dlake tukaj še tako skodrane po svoje, da jih je treba s prsti razčesati. In vedno znova pobegnejo nazaj na svoje, določeno jim mesto, kjer se pustijo ogledovati in ponovno nežno zajeti in z lahkoto oviti okoli mezinca. Dokler ne zmanjka njih dolžine in se izmuznejo do naslednjega trenutka.

Med drsenjem, z nežnostjo in brez načrta, najdem bradavico. Ob oviri se ne ustavim. Vzpnem se nanjo, vse do vrha. Začutim polnost njene oblike, ki mi odgovarja s trdoto. To me spodbudi v občutenje toka, ki steče v povratni smeri skozi moje telo in ponovno do njegovega.

Moč, ki mi jo vrne, se vnaša vame in hkrati vnaša vate. Kot bi stekel tokokrog v medprostor naju - med nama. Čeprav ni praznega medprostora. Ves je poln naju.

Prvinskost trenutka ne potrebuje več prav veliko spodbude, da steče, valovi in širi svojo krožnico v vse smeri.

Pa ne počnem prav veliko, le drsim med njegovo prsno bradavico. In vmes. Med mehkobo dlak. Do druge bradavice, ki mi da popolnoma enak odgovor.

Ljubim ljubezen, ki se prebuja ob dotiku. In njene vhode. Se takrat odpira njegova duša in pogovarja z mojo?

Vse to zaznavam v polsnu.

Ne da se mi predramiti in ne da se mi niti zaspati.

So trenutki, ki jih ne želim izpustiti. Ker zadostujejo samim sebi. Enostavno so blizu večnosti. Predanosti. Ko zaupam, da je vse na svojem mestu. Ko ni potrebno ničesar drugega kot BITI.

Tukaj in zdaj.

In tukaj sem Jaz. In On. Odziva se nezavedno. Rahli premiki telesa nakazujejo, da ne spi prav globoko.

Nadaljujem z raziskovanjem že raziskanega. Pa vendar je vedno znova, kot da se odpravim na popotovanje prvič.

Roko premaknem proti gubi, ki se razširi in omogoči vstop v vboklino pod ramenom. Želim razširjen prostor in spolzeti v to vročo jamo, kjer si najdem naslednji kotiček za raziskovanje mehkobe dlak in dlačic, ki ščegetajo moje prste.

Samo malo sem vztrajna v svoji želji in že se je zgodil »Sezam odpri se!« Kjer sem našla svoj zaklad. Seveda se ponovno čudim s kolikšno toplino sem sprejeta.

Njegova roka se je preselila med moje lase in s tem je bil Sezam odprt v vsej svoji veličini. Ni me bilo treba prositi, da vstopim in se prepustim poti v globino naslade.

Biti ob njem je lahko, ko premakne svoje telo bliže mojemu. Z glavo na njegovi rami vem, da bo noč sladka in pot do jutra ne bo odnesla sanj.

Vračala se bova vanje, vedno, ko bo nekdo od naju začel iskati naju med vsemi možnimi potkami do zvezd.

Bo izbral tisto, ki bo najdaljša ali najkrajša? Ali morda tisto, po kateri se najprej izgubiš?

Med stranpotmi ne veš, ali boš izhod še našel?

Ampak slutiš, da ne boš nikoli tako zašel, da ne bi prišel do vrha.

Ko se vzpenjaš, si na dobri poti. Višje in višje, kot boš raziskoval in posegal, bližje boš svoji zvezdi. Vmes boš mogoče malo zastal, užival v trenutkih, zbiral vtise, sledil naslednjemu vzgibu in se veselil samega razgleda na vrhu.  

Vem. Vedno je tako. Ne boš ostal na pol poti. Ti ne. Ti že ne!

In vedno me boš ponesel s seboj. Saj je vendar pot do vrha vedno najlepša prav takrat, ko prideva na cilj skupaj.

Objem bo potrdil najino radost in navdušenost nad lepotami prehojene poti.

Skupne poti, kjer sva si lahko vse poglede in razglede že med potjo razdelila in jih poglobila s pogledom v oči.

Ko sva spet bila nekoliko bližje svoji zvezdi.

Da ne utrne, bova poskrbela z vso ljubeznijo, ki jo noč, ki ima nad nama moč, prinese, še preden se rodi naslednji dan.

 Pisarka Simona in Simon

STIMULANSI in OJAČEVALCI LJUBEZNI – za tiste, ki želijo več!

Galeb nad nadstrešnico – spoznan po značilnem oglašanju – preleti moj slušni kanal, ne pa tudi moje vidno polje.

Nič nenavadnega, morda pomisliš. O, pač! Galeb je vendarle morska ptica, a jaz sem v tem trenutku daleč od morja in tudi od drugih voda. Poleg tega je zima, ki je ovila pokrajino v belo odejo.

Tako zavita v koco v snežni idili na osončeni terasi uživam tudi sama, ko skozme steče energija sladke ljubezni!

Nič lažjega! Saj me je misel ponesla h kotičku ob morju, kjer sem jo doživljala – zato jo prav TUKAJ in ZDAJ lahko podoživljam.

Oj, ljubezen ti sladka in mila, nežna in strastna, ki se stekaš iz izvira skozi moje občutke.

Neusahljivo ljubeča in prepredena s srečo; kakšna slastna radost. Hmm …

*

Je to kaj novega? Nič.

Tako »Ljubezen deluje«.

Kajti ljubezen NI odnos – JE stanje. Ljubezen lahko v nas stimulira nekdo drug, lahko smo njen stimulans tudi sami, saj nimamo vedno pri roki nekoga, s katerim bi podelili to stanje v katerem postanemo »ljubezen«.

Kako postanemo ta ljubezen? Kje je izhodišče ali vhod v to stanje?

Ljubezen izberemo sami.

Izberemo, kako se bomo ob njej počutili.

Izberemo, koliko lepote bomo v njej videli.

Izberemo, koliko strasti bomo v njej občutili.

Izberemo, koliko nežnosti ji bomo poklonili.

Izberemo, s kakšno milino jo bomo obsuli …

V resnici smo mi tisti, ki dobesedno izberemo, kako se bomo ob ljubezenskem vzgibu počutili.

Temu vzgibu lahko namenimo ljubečo pozornost, prebudimo njeno strastnost, jo občudujemo v njeni lepoti – ob tem pa postanemo nežni, mili in predano vodeni.

Takrat se v telesu začnejo premikati energije – energije se gibljejo in zbirajo/kopičijo, kamor jih vodijo/usmerjajo naše misli.

Lahko pa izberemo njeno nasprotje – nepotrpežljivost, sumničavost, ljubosumnost, prestrašenost ipd. in temu primerni bodo naši občutki. Polni dvomov bomo prežeti s težko, zastalo in nepretočno energijo.

Če to vemo, kaj bomo potem izbrali - zavestno? Ugodje ali neugodje? Dobro počutje ali bomo kar padli »noter« v slabega?

Zavestna izbira je pomembnejša, kot morda razmišljamo na prvi pogled.

Spomnimo se, kako se počutimo, ko v misli »pade« težavno vprašanje? Nanj iščemo odgovor ali rešitev. Ko odgovor najdemo, se na isto ali podobno omenjeno težavo pojavi še tisoč sličnih težav ter vprašanj in mi zapademo v nezavidljivo stanje – nerešljivih misli. Takšnih, s katerimi samo tonemo še globlje v nesmisel.

Sami s sabo se začnemo »prepirati« in si v tistem trenutku odvzamemo možnost izbire o dobrem doživljanju - počutju. Počutimo se slabo in slabo se bomo počutili, dokler tem težavnim mislim ne bomo naredili konec!

Zavedanje, da smo popolnoma sami ustvarjalci svojega doživljanja in da ni človeka, dejanja ali situacije, ki bi to v resnici za nas izbral/-a, je izjemen nauk v smeri osebne in duhovne rasti.

Pa poglejmo v oči človeka, ki v sebi izbere naravno ljubeče stanje ali človeka, ki se upogiba pod težo svojih negativnih občutij.

H komu nas bo pritegnilo? K tistemu s sijočim obrazom ali tistemu z mrkim pogledom?

Ampak ali se zavedamo, da sami ustvarjamo svojo percepcijo doživljanja?

Kot kreatorji svojega življenja, moramo zanj prevzeti polno odgovornost.

Če želimo zapolniti potrebo po ljubezni, se to lahko zgodi skozi čustva – do sebe ali če nekoga naredimo za del sebe.

A partnerski odnos NI ljubezen – ljubezen je stanje, ko se mi odlično počutimo – smo v stanju sladkih občutkov ljubezni.

To stanje pa je lahko v nas vzbudila druga oseba ali pojav (sončni zahod, mavrica …) ali dogodek (umetniški) ali živali ipd.

Torej - ljubezen ni delo na sebi. Ni nekaj, kar je naše ali kar imamo -  ni oseba, ni dogodek, ni situacija …

Ljubezen je to, kar mi lahko postanemo,

ko izberemo počutje ob vzgibu ljubezni.

Potem smo ta ljubezen MI SAMI – ljubezen teče skozi nas in mi smo srečni.

Srečni smo zaradi ljubezni same in tega, kar smo zaradi nje postali!

Ljubezen so torej naši sladki občutki, ki jih le-ta vzbuja v nas.

Na koncu postanemo ta občutek, ki smo ga izbrali!

Ojačevalci naših občutkov tečejo v tisto smer, ki smo si jo zastavili. Ko bodo naše misli polne »srčkov« in pogledi polni radosti, bomo sami sebi dali PIN ali »kodo«, s katero bomo usmerili to inteligentno energijo ljubezni kamor bomo želeli.

Energijski centri ali čakre se bodo medsebojno polnili, usklajevali in krožili po krožnici z energijo ljubezni. 

Naše dobro počutje se bo dvigovalo v doživljanje stanja ljubezni – pa če bomo prav tisti hip koga držali za roko ali pa bomo nanj samo pomislili (z ljubeznijo) ali morda podoživeli kakšen drug dogodek ali pojav, ki je v nas vzbudil to stanje ljubezni.

Stanje ljubezenskega razpoloženja je prenosljivo na druge osebe, dogodke in pojave. Povezovanje ne poteka samo na nivoju našega energetskega polja.

Dejansko se povezujemo med seboj (v duši), z zemljo in celotnim planetarnim sistemom.

Nobena povezava ni enosmerna. Pretočnost poteka v obe smeri in zdravi. Nas in druge. Nas in zemljo. Nas in celo vesolje.

Ljubezen v tem stanju zadostuje za polnjenje morebitnih mankov ali energetskih zastojev. Proces samozdravljenja je na »vidiku«!

Zatorej pogumno proti stanju ljubezni – to lahko z zavestjo naredi prav vsak, ki si želi raziskati, kako postati ljubezen sama!

In tako je bil galeb »kriv«, da me je poneslo v stanje ljubezni in obilja energetsko čutnih zaznav. Samo prisluh glasniku ljubezenskega »sporočila« – eni ptici - je bil dovolj, da je zame celoten svet ekspandiral v čudovito čutno zaznavanje ljubezni.

Pisarka Simona