PRETVARJANJE

Pretvarjanje vsekakor ni domena »slabših« niti »boljših« ljudi.

Je nekaj, kar počnemo vsi.

Se spomnite koga, ki se je kdaj pretvarjal, da je »slabši«, kot je v resnici?

V tem grmu tiči zajec!

Dopuščam, da obstajajo tudi takšni, a večinoma se trudimo, da bi drugim ugajali. Na tak ali drugačni način prikazovali sami sebe v »boljši« luči.

Nič takega, če smo med tistimi, ki želimo ugajati najprej sebi. Ko smo sami s seboj zadovoljni, bomo že na tej višji osnovi ugajali drugim.

A pri tem, ko želimo ugajati, nosimo »masko ugajanja«. Lahko, da bomo vanjo vložili res veliko truda, časa, pa tudi denarja.

Odvisno od pomembnosti in namena ugajanja oziroma našega »skritega« načrta čemu ugajati.

To je vsekakor blažja oblika pretvarjanja, razen če jo razpredemo, kot pajek svojo mrežo, še na druge oblike in zmožnosti pretvarjanja.

Prav vsakdanji primer je že ta, kako okolju predstavljamo svoje družinsko življenje. 

Ničkolikokrat se »skrijemo« pod masko srečne in zadovoljne družine, ki obvladuje življenje brez problemov in zunanjih znakov nesoglasij.

Če poenostavim, ne dogaja se tako redko: »Zunaj uj, znotraj fuj!«

Nošenje mask pretvarjanja na delovnem mestu in predvsem v ustanovah javnega značaja, je postalo že splošno sprejemljivo. Zavzemanje za stališča sistema, ne glede na ujetost ali notranje trpljenje ter oprijemanje le-tega kot rešilne bilke.

Čeprav VSE v nas kriči, NI PRAV; NI V SKLADU Z MOJIMI OBČUTKI; NE ZNAM VEČ BITI »JAZ« … A v imenu strahu, da ni druge poti, vztrajamo. Tudi do nevzdržnosti, bolečin, bolezni …

Zato je najhujše pretvarjanj tisto, ki ga dekodiramo v sebi. Ko se potopimo vase in pogledamo odsev v ogledalu, ki nam ni več všeč. In ko niti ne najdemo več načina, kako bi ga polepšali.

Ker to preprosto nismo več mi. Ko se dovolj dolgo pretvarjaš in kažeš svetu podobo, ki ni tvoja, se zlomiš. Od znotraj. Krhkost, s katero si obdan, bo zdrobil že malo močnejši sunek vetra.

Seveda se takšne in drugačne stvarnosti dogajajo vsem, a le, dokler v njih vztrajamo za vsako ceno.

Pretvarjanje, kdo VSE smo ali kdo VSE nismo, je lahko izjemno izčrpavajoče in v končni fazi NE vodi nikamor.

Najprej bi se bilo treba iskreno vprašati, zakaj to počnemo? Čemu ta neznanska potreba, da nekomu nekaj dokažemo?

Kaj moramo dokazati in komu, se vprašamo po navadi šele, ko nam vse pretvarjanje postane neskončno breme in si želimo le še miru od nemogočih pričakovanj, ki jih dobesedno zahtevamo SAMI od SEBE do SEBE.

Pa komu ljubi človek se moraš v resnici dokazovati? Da si lepši, boljši, pametnejši, bogatejši, srečnejši …

Kajti vse to se bo zgodilo šele, ko boš VSE TO prenehal pričakovati od SEBE in se nehal PRETVARJATI, kdo ali kaj VSE TI SI.

Hm, se bere prezahtevno, nemogoče, zastrašujoče …

Morda! Morda pa se bomo enkrat le »naveličali« pretvarjanja, da smo »boljši«?

To je soočenje s seboj prve lige. 

In predvsem odločitev, da tudi skrivanje za antidepresivi, navidezno pomembnostjo ali nepomembnostjo, strogostjo ali ravnodušnostjo, nadutostjo ali požrtvovalnostjo … in kar je še tega, NE nosi RESNICE.

Katero masko pretvarjanja menite, da je enostavneje prepoznati?

Tisto, pod katero se pojavi nekdo, ki se pretvarja, da je BOLJŠI?

Ali pod tisto, da je SLABŠI, kot je v resnici?

Pisarka Simona&Simon