IZPOLNI MOJE POGOJE. ČE ...

KO ODRAŠČAŠ …

Če boš priden, dobiš to igračko!

Če boš pojedel vso špinačo, boš dobil še sladoled!

Če boš pospravil sobo, lahko greš na dvorišče!

Če ne boš ubogala, bo mamica umrla!

Če nimaš narejene domače naloge, ne moreš k prijateljici.

Če bo še kakšna slaba ocena, se ne boš več videvala s fantom.

KO SI ODRASEL …

Če ne boš gledal za drugimi, sem lahko tvoja.

Če znaš dobro kuhati in skrbeti za dom, te poročim.

Če boš zvesta do groba, te vzamem.

Če te še enkrat vidim z drugo, lahko spakiraš!

Če ti nisem jaz dovolj, se ločim!

Če te nikoli ni doma, potem odidi za vedno!

Če misliš, da bom tvoj predpražnik, se motiš!

Pa še ena resnična, ki niti ni zrastla na mojem zelniku:

»Če me prej dobro poseksaš in mi naročiš pico na dom, lahko odideš na zabavo!«

Prav zares zanimiv način pogojevanja! Kaj menite, se da na takšen način obdržati partnerja? Pa nikar se ne zgražajte! Če vam je prav to padlo na pamet, potem imate najverjetneje tudi sami probleme.

POGOJUJEMO!

Večinoma smo odraščali v okolju, kjer je bilo veliko pogojevanja.

Če bo to, bo ono. Če tega ne bo, ne bo onega.

V nas so globoko vcepljeni vzorci pogojevanja, ki se jih sploh ne zavedamo in jih prenašamo iz roda brez, da bi ozavestili, kakšno škodo delamo v sebi in v drugih.

Vsakršno pogojevanje ljubezni, pomeni, da izgubljamo. Izgubljamo ljubezen, ki je utrpela že veliko škodo.

Vedno se vprašajmo, ali si želimo ljubezni, ki sčasoma ne bo več iskrena. Postala bo zlagana, ker bo temeljila samo še na izpolnjevanju pogojev.

Torej!

Mojo ljubezen bo imel, če mi bo zvest, me ljubil do konca življenja, bil vzoren soprog, starš, dedek, sosed, zgleden občan in … če mi bo ves čas stal ob strani. In obratno.

Pogojevanju sledi pričakovanje. Če vse to od tebe dobim, pričakujem, da to obdržim. Ne moreš mi tega vzeti, ker si mi vendar vse to nekoč rekel, obljubil in me zato zasnubil …

Res velikim pogojem ljubezen pobegne in ostanemo praznih rok. Včasih ostanemo praznih rok, kljub temu, da NE pogojujemo, ampak to je že druga zgodba.

Večina ljudi svojo ljubezen pogojuje. Pogojuje jo seveda tudi do sebe. S sabo ni zadovoljna, če ji partnerstvo ne izpolnjuje vseh pogojev.

Ampak, ali želimo biti z nekom, ki je z nami samo zato, ker ga držimo na vajetih? Ker ga silimo v to in ono! Ker ga kontroliramo, če izpolnjuje naše pogoje! Ker mu neprestano visimo na vratu s svojimi zahtevami!

Zamislite se pri sebi! Resnično, tako deluje večina. In to je eden izmed razlogov, da partnerstva razpadajo hitreje kot kadarkoli prej.

Vsi kimajo, ko je govora, da je Ljubezen dajanje. Vsi razumejo, da se prava ljubezen razdaja, BREZ PRIČAKOVANJ, kaj boš zanjo prejemal v zameno.

Deluje pa po tem zgledu tako rekoč nihče. Vzorec pogojevanja je v nas dobesedno vrastel in si sploh ne znamo predstavljati, da bi našemu partnerju poklonili vso svobodo.

Zakaj ne? Ker se bojimo, da bo odšel. V ozadju je kup strahov, ki ljubezen počasi, a zanesljivo zadušijo.

Ljubezen, tista ljubezen, ki jo vsi želimo, pa bi lahko obstajala v resnici zgolj in samo takrat, ko bi poklonili partnerju vso svobodo. Svoboda načeloma pripada vsakemu človeku na svetu. A vzame nam jo naš lasten partner.

No, tisti, ki se temu uprejo, se po navadi razidejo v jezi, sovraštvu in prepirih.

Zmorete reči svojemu partnerju, ki odhaja: »Dragi moj/draga moja, želim ti čudovito življenje in se ti zahvaljujem za vso ljubezen, ki sem jo prejel/a od tebe?

Si znate sploh predstavljati kaj takega? Da svojega partnerja ali pa partner vas, ljubeče spustite in dovolite, da v miru odide in mu še zaželite čudovito življenje, polno ljubezni. Ob tem pa iskreno in od srca pokažete hvaležnost za vse, kar ste prejeli in lepega skupaj doživeli.

Seveda obstajajo izjeme. Poznam osebo, ki je to naredila.

Ali sami poznate koga, ki bi znal ali zmogel tako ravnati?

Ljudje smo egoisti in mislimo, da nam nekdo pripada, da je naša last že samo zato, ker se je odločil, da bo z nami.

Ljudje se še dolgo ne bomo naučili, da je LJUBEZEN v resnici samo dajanje.

LJUBEZEN se daje.

Ne pričakuje, ne zavaja, ne zateguje, ne kljubuje, ne sovraži, ne maščuje, ne kontrolira … Kajti, če karkoli od tega počne, potem TO NI LJUBEZEN. Niti približek ljubezni.

Vzemi ali pusti …

saj to so samo pomisleki in premisleki o ljubezni neke Pisarke Simone.