STRAH

Ste se sploh kdaj zavedali, da se vedno znova pojavljajo partnerji, ki niso nič boljši od predhodnih. 

Na primer. Ženska se reši enega pijanca in kaj kmalu spozna, da je naslednji isto alkoholik. 

Le kako je to mogoče, se vpraša? Če se sploh vpraša. 

Ali, pravkar se reši nekoga, ki jo je varal, a zatakne se ob podobnega plejboja. In obratno. 

Ali še huje! V družini je prisotno fizično nasilje. Z naslednjim partnerjem se dogaja podobno.

Ponavljamo ene in iste kroge, ker nič ne spremenimo. Ne vzamemo si časa zase, tako zelo se nam mudi ne biti sam.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se ljudje po dolgoletnem partnerskem odnosu zaženejo v drugo razmerje tako rekoč v trenutku. 

Čez kratek čas pa se zgodi, ker predhodnega razhoda v sebi še niso predelali, da se popolnoma in ponovno izgubijo.

Nemalokrat se vračajo k partnerju, ki so ga zapustili, pa še sami ne vedo, zakaj. 
Morda iz občutka slabe vesti dolžnosti  ali osamljenosti.

Na novo zastavljeno partnersko razmerje je v teh primerih  velikokrat kratkotrajno. 

Zakaj je temu tako, je zelo dobro vprašanje samemu sebi?

In kako bo človek našel odgovore na tako pomembna vprašanja,

ki zadevajo njegovo življenje, če si za to ne bo vzel dovolj časa, da se zave, v čem je njegov problem?

Kajti problem vedno je, najverjetneje kompleksnejši, kot se ti

prvotno sploh sanja.

Če smo te sorte, da gremo v novo razmerje s predhodnim delom na sebi in dobršno mero ljubezni do sebe, potem imamo več možnosti, da nam v drugo uspe.

Seveda je teorija eno, praksa pa nekaj drugega. 
Čustva, ki jih nosimo v sebi, nas zasužnjijo, če jih ne ozavestimo ali se vsaj ne poskusimo obrniti k sebi.

Mene osebno se najbolj dotakne, ko ženska reče:

»Pomaga mi, z njim mi je lažje.« 

»Prevzel je skrb za moje otroke.«

»Veš kaj vse mi naredi doma, sama gospodinjstva sploh ne obvladujem.« 

»Saj ni tako slab, ko je trezen je prijazen.«

»Ja kam pa naj grem? Saj nimam tega denarja, da bi odšla živet zase!«

»Kaj naj pustim hišo in grem?«

»Le kaj bo z otroki?«

»Starši tega nikoli ne bodo razumeli, obsojali me bodo celo življenje!«

»Vem, da me vara, a ne znam živeti brez njega!«

Še bi lahko naštevala. Seveda je prav toliko obrnjenih zgodb.

Tudi moški se vdajo in sprejmejo, kar imajo.

Vsem pa je skupen strah, ki se zajeda v kosti ob misli, da sami ne bodo zmogli iz neštetih razlogov. 

Dokler bodo iskali izgovore, bo to njihova resničnost in dejansko ne bodo zmogli ukreniti prav ničesar.

Jaz pa se obračam na tiste, ki so morda že blizu odločitve, da imajo dovolj trpljenja. Da so se trpljenja že tako naveličali, da ga bodo vsaj poskusili opustiti.

Kdo bi vedel, ali ni večje trpljenje prav tisto, ki ga doživljaš sedaj?

Morda pa svet, ki zunaj čaka nate, le ni tako strašen, kot se zdi na

prvi pogled?

Ko odločitev dozori, se tako ali tako zgodi, kar se mora zgoditi.

Takrat se sprememb nehamo bati, temveč nam predstavljajo tiho

upanje na boljše čase.

(odlomek iz knjige Ljubezen@Izbiraj.Si?)

Avtorica: Simona Babič