Očitno marec name čudežno deluje.
Ko sem šla danes mimo vrtca, sem obudila spomin na svojo Prvo
Ljubezen. K razmisleku me je napeljal pogled na deklico in dečka, ki sta se
igrala v peskovniku. Zatopljena v svoj svet, zanju ni obstajalo ničesar
drugega, razen »njuna igra«.
Igra, ki jo igramo odrasli še danes. Vsak dan. A je pogojena
z vrsto nepisanih pravil, ki smo si jih med življenjem napisali pod besedo
Ljubezen kar sami. Ob tem smo izkrivili njeno spontanost, njen obstoj sam po sebi,
njen prvinski namen, ki je tako lahkoten in živ kot ta dva otroka, v katera sem
se zazrla.
Pa da ne zaidem v svet »poučevanja«, vas raje igraje popeljem
v svet otroškega »igranja«.
*
Ko sem bila stara tri leta, smo se preselili v kraj, na
katerega me še danes vežejo prečudoviti spomini iz otroštva.
Živeli smo v bloku, v najvišjem ali IV. nadstropju. V pritličju
zgradbe je bil vrtec. To je bila »mala malca« za starše, ki so me lahko mimogrede
odložili pred odhodom v službo.
V pritličju pa je živel tudi Mirč, ki je v vrtec prihajal kar
skozi nasprotna vrata. Svetlolasi fantek z nekoliko štrlečimi ušesi in
neverjetno živahnimi očmi. Njega sem imela najraje izmed vseh otrok, saj je bil
z menoj izjemno ustrežljiv. Približal se je mi srčno, na neki način celo
zavezniško.
Ko sem zjutraj prihajala v vrtec, je pritekel k meni in se
nemudoma začel pogovarjati. Sedla sem na garderobno klopco in mu dovolila, da
mi je sezuval čeveljčke in obuval copatke.
Ker smo si delili skupno igrišče pred blokom, sva se večkrat
srečevala tudi v popoldanskem času.
V sosednjem bloku je živel fant, morda leto ali dve starejši
od mene, ki mi je zelo rad nagajal. Še več, vedno, ko me je zagledal, ga je
obsedla želja, da bi me ustrahoval s pretepanjem. Ko je dejansko začel mahati
po meni, sem zagnala vik in krik. Na vse grlo sem začela klicati mamo, ki je po
navadi prišla na balkon, iz katerega je imela razgled nad dogajanjem pod
blokom.
»Mama, mama … Iztok me
pa tepe!«, sem vpila,
da se je slišalo daleč naokoli. Mama je poskušala zadevo urediti kar z balkona
in mi venomer ponavljala: »Udari ga
nazaj!«
A kako, saj je bil večji in močnejši? Spomnim se, da se je
vame naselil takšen strah, da sem se ga začela namensko izogibati. Če pa me je
zagledal, sem že vnaprej načrtovala pobeg.
Bolj, kot sem kričala, raje se je zapodil vame. »Mama, mama,
mama …« Ko je prišla na balkon mama, se je skril za vogal.
Na vsak moj klic »mama«
se je zadrl nazaj »zizo«.
Si predstavljate ta ponavljajoč se ritem otroškega kričanja: »Mama!« »Zizo!« »Mama!« »Zizo!« »Mama …«
Kadar je bil z mano Mirč, je Iztok izbral drugo pesem. Takrat
je vpil: »Lupček pa lubica, to je lepi
par. Jutri bo poroka, greta mimo bloka …«
Iztok mi je ostal v spominu kot fant, ki se nikoli ni znal
pogovarjati drugače, kot s kričanjem in srditim besom.
*
Ko sva z Mirčem zrasla, sva skupaj odšla v 1. razred osnovne
šole in najino prijateljstvo še utrdila. Zelo sem bila vesela, ko je naneslo,
da sva bila skupaj reditelja. To je v tistih časih pomenilo, da morava poskrbeti
za malico, po pouku pa pobrati papirčke po razredu in očistiti tablo.
Najbolj zabavno od vsega je bilo, ko sva ostala v
razredu sama in si za potrebne opravke vzela resnično veliko časa.
Pravzaprav se sploh ne spominjam, kaj vse sva se pogovarjala.
Vem le, da se njegove družbe nisem nikoli naveličala. Tako sva prijateljevala
vse do konca 4. razreda osnovne šole, ko sem se morala s svojo družino ponovno
preseliti v drug kraj bivanja.
V tistem obdobju sem imela občutek, da se mi sesuva svet in
doma sem se upirala z vsemi štirimi. A kdo bo poslušal mene in slišal moje
želje ali potrebe? Svet odraslih ima svoja pravila, ki jih takrat nisem
razumela in še manj sprejemala.
Iztrgana iz okolja rosnega otroštva, si še
vrsto let nisem opomogla. Navezovanje ali ohranjanje stikov v tistem času ni
bilo tako preprosto, kot je to možno danes.
Kakorkoli že! Od časa moje preselitve pa vse do danes, Mirča
nikoli več nisem srečala. Tudi Iztoka ne.
*
To zgodbo še danes zelo rada pripovedujem, če tako nanese.
Moja otroka sta jo slišala že tolikokrat, da jo poznata že na pamet.
*
Kaj pa vi? Se kdaj spomnite Prve Ljubezni …?
Sem vas popeljala v čas doživljanja vašega otroštva?
Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar