DANES TI POŠILJAM SAMO DIH GOZDA
Hm, kje sva že ostala?
Ali visi v zraku dih nečesa novega?
Kot bi neko davno vedenje prosilo, da lahko ponovno vzklije.
Oživi znanje, ki je samo čakalo, da napoči pravi čas. Dobi dovoljenje, da prikuka na
plano in se usmeri proti svetlobi.
Seme, ki je počivalo, že nabreka in se pripravlja na kalitev,
na brstenje, na svobodo, na ... Rast starodavne resnice, ki je bila le na videz
pokopana pod zobom časa.
Vse se je začelo enkrat davno in se bo vilo še v neskončnost.
Ampak danes, prav danes, pa sem si zaželela, da te ponovno
pozdravim in praznujem s teboj. Prvič na prav tak način.
Kot se za praznik spodobi, ti pošiljam samosvojo čestitko. Seveda
takšno, kot je ne zmore poslati nihče drug. Kajti nihče ni kot Jaz, kot nihče
ni kot TI.
V čestitki pa piše:
»Danes ti pošiljam samo
dih gozda. Starodavnega kot nedavnega. Pozornost vzbujajoče pomladi, kot to samodejno
obljublja prebujajoči mesec marec.
Zato ni čas, da pogleduješ
v nebesne krošnje.
Pod noge mi poglej.
Pred vsakim korakom za hipec obstaniva. Z budnim očesom se predajva in uživajva
v sprejemanju. Se počutiš, kot bi ljubil svojo ljubezen? Dih jemajoče! Do koder
ti seže pogled. Do spoja duše.
Občutim, kako srce zaniha
tvojo misel, ki jo uglasi najina edinstvena vibracija. Kot bi glasba iz strune našla
izvor v duši, ko zaigraš nanjo Ti.
Poljubim to misel in
poljubim Tebe hkrati z dihom gozda, ki ti ga pošiljam danes, na sam praznik."
3. marec 2017
Ni komentarjev:
Objavite komentar