PETER

Ta svetlolasi in igrivi deček je imel rad svojo mamo. Zato pa je imel kar nekaj razlogov.

Bil je v letih, ko se je že marsičesa zavedal. Tudi tega, da se je vračal iz svojih potepanj po bližnji okolici umazan in blaten do uh. Vedno z najbolj zamazanimi hlačami, kjer niti zeleni odtisi na kolenih niso mogli skriti že večkrat prešitih delov njegovih kavbojk.  

Kajti fantovske igre tekanja za žogo so zahtevale požrtvovalne mete. Tudi na kolena, ko je bilo nujno potrebno ubraniti gol nasprotne ekipe.

Njegovi prijatelji so imeli, kar se tiče metanja in valjanja po tleh, večje pomisleke. Niso si hoteli nakopati jeze svojih mam. Prav zato so požrtvovalnega in borbenega Petra zelo radi izbrali za vratarja. To je pomenilo, da bodo že zaradi po številu ubranjenih golov zagotovo zmagali.

Petrova mama je v dno duše poznala in tudi razumela svojega sina. S tem, ko mu je poklonila svobodo gibanja nemirnega duha, se je hkrati zavedala, da to zanjo pomeni nekaj več dela.

Vendar je občutek, ko je njen sin, ves rdečeličen, nasmejan in srečen stopil skozi vrata, odtehtal tudi tisto vsakodnevno pranje, že na pogled oguljenih hlač.

Peter ni bil več majhen deček. Razumel je, da njegova mama zanj ljubeče skrbi in če je le možno, ga na postelji čaka sveže oprano perilo.

Prav zato je tudi sam občutil do mame veliko odgovornost. Po večerji je imel navado pomiti in pospraviti posodo. Večkrat se je sam ponudil, da pojde v trgovino, če je mama potrebovala manjši, pa tudi večji nakup.

Še posej pa je bil pozoren do svoje mame, ko se je bližal mesec marec. V tem mesecu je njegova mama praznovala vse osebne praznike. Na namiznem koledarju si je označil, kdaj ima rojstni dan, kdaj god, kdaj nastopi Dan žena in še posebej Materinski dan.

Na vsakega od naštetih dni se je skrbno pripravljal in imel veliko željo, razveseliti in osrečiti mamo.

Pripravljanja daril se je lotil pravočasno in po premisleku. Izdeloval je razne čestitke z domiselno, šaljivo ali tudi malo bolj resno vsebino.

Izrezal je napis: VSE NAJBOLJŠE ZA ROJSTNI DAN in ga obesil na strop zgodaj zjutraj, še preden je mama vstala.

Lotil se je tudi izdelave torte in ne glede kako mu je uspela, je bila mama več kot srečna in jo je z največjo slastjo jedla.

V gozdu ji je nabiral zvončke, enkrat ji je napisal celo pesem v verzih.

Nekoč je izdelal vremensko postajo, s katero bi lahko mama že vnaprej vedela, kakšna je vremenska napoved za naslednji dan.

Petru res nikoli ni zmanjkalo domislic.

Eno leto se je odločil, da bo od žepnine prihranil denar in ji podaril kupon za kopanje v bližnjem kopališču. Takrat mu je ostalo še dovolj denarja, da je kupil ciklamo v lončku in jo skril v omaro, kajti do praznika je manjkalo le še nekaj dni.

Ampak Peter se je dobro pripravil in res mu nič ne bi smelo uiti izpod nadzora.

Čez tri dni, ko je nastopil 8. marec, je potegnil z omare lončnico in zgrožen spoznal, da ga je polomil. Roža je pobesila, ne samo cvetove, temveč tudi liste. Ker jo je bil zaprl v temno omaro, je skoraj »umrla«.

Vedel je, da se bo mama prav kmalu odpravila v službo, a ker ji je vedno voščil pred odhodom, ni želel, da bi pomislila, da je pa tokrat pozabil na njej praznik.

S povešeno rožo se je pojavil pred mamo, da ji zaželi lep prazničen dan, a mamin pogled je razorožil oba. Prasnila sta v smeh, da sta se od sile tolkla po kolenih.

Mama je ohrabrujoče povedala, da ji največ pomeni njegov srčni namen.

Rožo je postavila v vodo in ko je prišla iz službe domov, si je le-ta že opomogla.

Na mizi jo je razveseljevala še veliko naslednjih dni.

Pisarka Simona