ŽIVIM V SLONOKOŠČENEM STOLPU

Postavila sem se pred ogledalo in se ogledala!

Hm, občutek imam, da mi prav nič ne manjka.

Stara sem trideset let in odločena za svoj stil življenja. Starši menijo, da bi se morala poročiti in ustvariti družino.

Ja, pa kaj še! Meni preprosto ni do tega. Všeč mi je svoboda in majhno stanovanje, ki ga delim le s svojim Nikom. Našla sam ga pri smetiščnem zabojniku in se odločila, da bo za zdaj moja edina stalna družba. Sedaj je že odrasel maček in po dveh letih skupnega življenja sva si še vedno zvesta.

Drugače pa imam, ne oziraje se na celi svet, celi svet zase. Hodim v kino, na predstave, v gledališče … sama in v tem res uživam.

Všeč mi je spoznavanje naključnih ljudi. Z njimi nisem obremenjena in oni ne z mano. Postojim včasih ob kom, ki me na svoj način pritegne in iščem razloge, zakaj mi je zanimiv, kaj je tisto, zakaj mi je všeč.

Včasih se dogovorim za ponovno snidenje, vendar pravila ni. Znam postavljati meje, zato je v mojem življenju vse enostavno. Ko želim biti sama, mi to zlahka uspeva. Ko želim družbo, jo najdem.

Zakaj bi se obremenjevala, da ne živim tako kot moja mama, ki venomer pritiska z vprašanji, ali imam kakšnega resnega prijatelja.

Zame so vsi resni. Če jih spustim blizu, pomeni, da jim razkrijem del sebe in to ni mačji kašelj.

Bi se morala utrujati z vnaprej določenim razmerjem, ki zahteva »večne« zaobljube in garancijo, da bom z nekom do konca življenja? Če pa ne vem, kaj bo življenje prineslo in kaj odneslo, ali bom čez dvajset let še vedno mislila tako kot mislim danes, ali bom že popolnoma druga oseba.

Ni pravično! Niti do sebe niti do kogarkoli drugega, da obljubim nekaj, kar bom morda res stežka izpolnila.

Zatorej je prijateljevanje zame edino sprejemljivo razmerje. Dopušča svobodo, tako meni kot prijatelju.

Če mi je njegova družba všeč, se vračam.

Če mu je moja družba všeč, se vrača.

Zakaj bi drug drugemu narekovala, kaj je prav, kaj ne? Naj vsak deluje, kot mu ustreza. Če bo druženje prijetno, se bo tako ali tako samodejno odvijalo, se dopolnjevalo in iskalo …

Zavedam se, da tako ne razmišlja prav veliko ljudi. No, pa saj teh niti ne iščem. Iščem podobno misleče in to mi zadostuje. O, da! Se najdejo.

Načrtno pa se izogibam moških, ki razmišljajo le o seksu in o tem, kje in kdaj bi me lahko položili. To so po navadi osebki, ki vidijo samo moje »ohišje«, ki pa v resnici o meni ne pove prav veliko.

Všeč so mi moški prijatelji širšega duha. Z njimi se lahko zapletam v različne teme, tudi takšne, ki me prav posebej zanimajo. Včasih si jih predstavljam tudi v postelji. Načeloma izberem prijateljstvo pred ljubimkanjem, čeprav sem preizkusila obe vlogi v sočasju.

O otrocih ne razmišljam. Morda enkrat bom.

Da, priznam. Ljubim lagodno življenje.

Je v tem kaj slabega? Veliko ljudi bi mi ga spremenilo in stkalo po svojih vzorcih navezanosti ali celo odvisnosti. Jaz pa se ne dam.

Zadostuje mi, da uživam v svojem delu in družbi, ki ju izbiram sama.

Tako mi tečejo dnevi, kot dirigiram jaz in svoje svobode resnično ne mislim prav hitro zamenjati za obče zaželen zakonski stan. Le-ta mi pa res ne more zagotoviti večne ljubezni, v dobrem in slabem in do konca skupnih dni.

Včasih se sprašujem, ali bi po svetu hodilo več zadovoljnih ljudi, če bi živeli tako, kot izberejo sami? Ne pa tako, kot narekuje družba ali rodbina ali celo ljudje iz prijateljskih vrst!

Prav vseeno mi je, če ljudje mislijo, da živim v slonokoščenem stolpu.

Meni je všeč in ne nazadnje prav to šteje!