POLET BREZ KONCA
MOJ metulj ima pogleda
dva,
z enim me je v svet poslal,
z drugim v sebi sam ostal.
Našel me je v bubi zvito,
z listjem črnega trnja vso
prekrito,
izdala me svilena sled je neumito.
Ves čas vztrajno čakal,
tiho ljubil,
na obronku gozda iz dalje snubil,
verjel vame, se Bogu v meni zaobljubil.
Ko prišel je dan, svetel
in opran
čokat trup mi je odpadel vstran,
se ponovno rodila, kot jadralec sem prostran.
Preden
odfrlela na svoj slavni sva polet,
posedla sva na španski bezeg na posvet.
Razprla veličastna krila na ogled.
Imenoval me je po barvi »Vzhoda Sonca«,
ko
svoj prvi krog naredila je Simonca.
Ponovno odločena na polet BREZ KONCA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar