PETI DAN

PETO TELO je duhovno telo – zdaj je večnost.

Presega nivo individualnosti in časa – spominjanje teče z zavestjo celote.

(Prva štiri telesa, ki jih imamo, so: fizično, eterično, astralno, mentalno.)

Edna je oboževala jutra in sončne vzhode.

Poznala je vse ozke stezice, ki so vodile na vrh bližnje vzpetine nad Jezeri. Ena izmed njih ji je bila še posebej ljuba. Na vrhu je ponujala pravo razgledišče na vse štiri strani neba. Na vzhodu se je v dalji svetlikal Šibenik, na zahodu Betina, na severu Tisno in na jugu otočje s Kornati.

Na vrhu hriba, ki je morda bil celo najvišji na otoku, je nekoč morala stati manjša cerkvica ali kapelica, sezidana iz kamna – o čemer so pričali ostanki ruševin.

Ohranilo se je nekaj avtentično klesanih kosov kamenja, ki jih je čas valil po hribu navzdol.

Dno cerkvice, ki je moralo biti zgrajeno iz kamna, so pri zadnji obnovi poravnali z gradbenim materialom sodobnega časa – betonom – da so zgladili tla. Zato so bila prav tla tisti ravni del površine na vrhu hriba, kjer je Edna svobodno izrazila samo sebe – plesom.

Ostanki kamnitih sten v obliki ruševin so naznačili še del obzidja iz ozadja, ki je nekoč, davno tega, služilo vaščanom za zaščito pred vremenskimi vplivi.

Prav na tem vrhu, koščku najlepših razgledov, je Edna izvajala svoj »ritualni ples«, s katerim je počastila nov dan, ko jo je osvetlil prvi žarek jutranjega sonca.

Edna ga je čakala, zvesto in vzneseno, kot željno čaka žena svojega ljubečega moža. Vznemirjenost je v njej s svetlobo naraščala in nosila s seboj radost pričakovanega doživetja.

Čeprav ni mogla natanko vedeti, kdaj bo ta trenutek prišel, je pozorno zrla v smeri, kjer se b se lahko zdaj zdaj zgodila pikica prvega jutranjega žarka.

Omamljena od vtisa barv, ki so se razlivale čez obzorje in umikale temo, je zavzela plesno držo in zastavila telo v prvi plesni korak. Bila je pripravljena, da z gibkim telesom sledi plesu, ki se bo rodil iz notranjosti.

Srečna, da lahko prisostvuje tako veličastnemu trenutku, je sledila vzgibu - daritvi s plesom.

Ko se je izza vrha gorovja razlil nanjo prvi žarek, se je prvič zavrtela in ponovno zastala, da bi v polnosti doživela še naslednjih nekaj trenutkov vzhajajočega sonca.

Sklenila je roki v znak hvaležnosti, ju poljubila in prislonila na čelo ter ponovno razprla roki. Nato se je prepustila edinstvenemu, nikoli ponovljivemu plesu, ki je vsakič znova slikal drugo »zgodbo«. Zgodbo nekega preteklega časa, ki je bil ali pa se šele bo zgodil.

Telo, prežeto z milino trenutka, se je začelo premikati z mehkimi gibi, se usločilo in bočilo v vse smeri ter z rokami slikalo neslišno melodijo njenega srca. Spreletavala jo je glasba s petjem, ki mu ni poznala izvora, vendar je z njeno pozornostjo naraščala in krepila občutek ustvarjanja nečesa večjega.

Kot bi povezava tekla z boginjo v njej in z vsemi, ki so že ali še stojijo na podobnih mestih na različnih delih sveta in so soustvarjalci današnjega časa – iz porojene ljubezni, miru in svobode – ki jih svet tako neskončno potrebuje. Nečesa davno pozabljenega, a vseeno večno prisotnega - tega kar ne mine in čas ne izbriše.

Jadrala je na valovih prvih sončnih žarkov in nad njeno glavo so se plesu pridružili galebi s svojim značilnim oglašanjem. Kot je sama samodejno vila roki, so galebi zamahovali s krili, lovili zračne tokove in uživali ob vzgonu vetra.

Skupaj z morjem, soncem in jutranjo sapico so postali en dih, ena celota, en gib … povezani z ritmom bitja srca.

Telo se je predalo radosti in čistemu užitku. Usklajena v gibih, z rokami visoko v zraku, se je Edna vrtela ter z bosimi stopali oprijemala zemlje. Duh je splaval iz telesa, višje nad jato ptic in vse skupaj povezal v plesni vrtinec.

Pretopljena v naravo in zlita s soncem je pozabila na čas in prostor. Prisotna je bila le večnost, ožarjena s svetlobo prelivajočih se barv.

Vodena z milino vsakega giba in ponesena v stanje blaženosti - čiste ekstaze - je slonela le še na krilih ljubezni.

V nekem trenutku je vanjo vstopilo zavedanje, da je tega jutra med plesanjem poslušala glas ljubezni …

Pisarka Simona

PRVO TELO – je fizično. Poustvarja sanje, ki nastajajo iz določenega nemira (potlačene želje) in prihajajo skozi fizično telo.

DRUGO TELO – je eterično, ki med sanjanjem potuje in lahko telo tudi zavestno zapusti.

TRETJE TELO – je astralno. Tretja dimenzija sanjanja, v katerem lahko potujemo tudi v svoja prejšnja življenja.

ČETRTO TELO – je mentalno. V sanjah v tem telesu lahko preniknemo v prihodnost (ne drugih, samo lastno).