Razen ptičjega petja še
vse spi. Kakšne jutranje pozdrave prinaša to ptičje čebljanje in od koga? O,
poglej, zgodnji obisk! Galeb Jonatan, s katerim sva prijatelja že tretje
poletje, me je prišel pozdravit. V elegantnem preletu je sedel na sleme
sosednje strehe. Ogledujeva se in utrjujeva staro znanstvo. Spomnim se, kako
sem ga pred letom, dvema, razvajala z ribjimi glavami, ki so mi ostajale v
rokah.
Letos jih nosim
potepuški mački v sosednjo ulico. Vsa koščena in sestradana je že prvi dan
dopusta bila moja spremljevalka med ozkimi, s kamnom tlakovanimi ulicami. Nase
je opozorila s svojim mijavkanjem in vztrajnim drgnjenjem ob nogo.
Pogled in misli spet
zdrsijo v neznano. Prprprpr … poje motor stare ribiške ladjice, ki se vrača v
zaliv s svežimi ribami. Dvignem skodelico vroče kave, izpod katere se pocedijo
kapljice jutranje rose, ki jo je noč položila na plastični prt.
Svečnik na
sredini mize stoji tukaj še od preteklega večera. Skozi zelenkast podstavek
iskri in lomi svetlobo v mavrične pikice. Zgodnji jesenski čas je kriv, da je
moje telo od premraženosti zadrhtelo.
Kje si pa Ti?
Da bi me stisnil v svoj
zaščitniški objem in s toplimi dlanmi prekril moje premražene prste, ki držijo
svinčnik in želijo zapisati vse že videno in doživeto.
Zakaj sem se spet
spomnila na tvoj objem. Mogoče ni najbolj pametno, da se prepustim mislim nate.
Rado se zgodi, da takrat moje razpoloženje zaniha v skrajnosti. Ampak ta tvoj
objem ne morem pozabiti. Ne morem! Razumeš! Pa, če se še tako trudim in ga s
skrajnimi napori ruvam iz srca. Vedno znova me najde nepripravljeno.
Zakaj?
Zato, ker si potem
odšel in se pretvarjal, da se ni zgodilo nič. Oziroma nič takega. No, prav! Pa
naj bo po tvoje. Nič se ni zgodilo. Nič na zavestni ravni. Vse so bile moje
sanje, ki jih je zavedlo hrepenenje po več in še več. Vsadilo seme upanja.
Morda. Enkrat pa le.
Saj se ne mudi. Saj si ne želim ugrabiti tvojega srca. Čeprav si ti naredil
natanko to. Ujel si moje srce v svoje dlani in si ga podrobno ogledoval in
razmišljal, če se ujema s tvojim. Ga želel pregnesti in oblikovati, kot je tebi
ljubo. Ob tem pa pozabil ali spregledal, da v njem tli ogenj, ki se je
razplamtel takoj, ko si se mu približal. In da mu ni pomoči, ker ogenj ne
pojenja, ne ugaša.
Vsak dan znova mu moja
gorečnost povečuje plamen in ko že mislim, da sem na dobri poti, da bo ugasnil,
vzplamti še z večjo močjo in pregreva moje drobovje ter sega do kosti, ki se
mehčajo. Postajajo celo vodljive do te mere, da bi me tvoj objem lahko upognil
v katero koli stran Neba.
Ne bi mi bilo pomembno,
po kateri poti bom krenila. Ne bi se več ozirala na noben smerokaz in zapisane
oddaljenosti do zaželenega cilja. Temveč bi se upogibala, lahkotno, kot tanka
breza, ki sledi sunku vetra in ne razmišlja ali si bo ob tem polomila vejice
ali svojo vitalno vejo.
Lahko bi iz mene
naredil človeka brez hrbtenice, brez načel in vsesplošno veljavnih zapovedi. Še
dokazov za in proti ne bi več potreboval. In vse to bi lahko storil že, če bi
svoje veje usmeril proti mojim in jih nežno zaobjel, kot bi v dlani ujel nič
hudega slutečega metulja.
In vse to bi lahko
storil že, če bi si le zaželel.
In Jaz! Jaz pa sem spet
ujela v svoj zorni kot tri jamrajoče in razmajane ribiške ladjice, usmerjene
vsaka v svoj zaliv in varen pristan. Ki pa ga jaz tako vztrajno iščem že vse od
rojstva. Varen in miren pristan.
Zvon iz bližnje
cerkvice mi zaželi dobro jutro in me spomni, da lahko svoje misli spnem v
pozdrav in prosim, katero od ptic spremljevalk tega jutra, da ga ponese tebi.
Danes ti pošiljam samo
pozdrav.
- odlomek iz knjige -
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA
Avtorica: Simona Babič
Ni komentarjev:
Objavite komentar