četrtek, 6. oktober 2016

NARAVNA ZDRAVLJENJA SKOZI MOJE OČI! (I. del)

1.  SPOZNANJE: Nihče ti ne more dati tako velikega znanja kot prav lastna izkušnja.


Prvotno sem menila, da lahko nekdo poučuje/zdravi le, ko sam v celoti obvlada določeno »tehniko« naravnega zdravljenja in ima za to celo potrebna dokazila. Posledično zmore ozaveščati druge, ker sam zna v polnosti živeti po na novo osvojenih veščinah.

Nakar sem spoznala, da ne poznam nikogar, ki bi to v resnici obvladal. Vsi se samo učimo, raziskujemo in svoje znanje nadgrajujemo.

Seveda, če imamo to željo. Če je nimamo, bomo vse življenje obvladali na primer le vožnjo s kolesom, ker nas voziti avtodom ali celo pilotirati letalo, ne bo niti najmanj zanimalo. S tem ni nič narobe, važno je le, da smo mi zadovoljni.

V svojo družbo pa vabim vse tiste, ki niste prav hitro zadovoljni in se želite naučiti še veliko novega. Predvsem o sebi.

Torej! Začela sem se zavedati, da je popolnoma normalno, da sem ves čas v procesu učenca in hkrati učitelja. Ker pa imam neznansko željo in tudi žilico za raziskovanje, sem odločena, da vsak dan osvojim nekaj novega. Med vami je veliko podobno mislečih in raziskujočih duš, zato bom znanje v vlogi učiteljice začela deliti naprej.

To znanje sem pridobila na osnovi raziskovanja različnih vrst, tehnik in načinov pristopa do zdravja po »naravni poti!« Vzporedno s številnimi knjigami, ki jih na te teme prebiram.

Začela bom z osnovnim razmislekom o medicinski znanosti nekoč in danes, ki sem ga povzela iz knjige DESETO SPOZNANJE (James Redfield).

***
Kot vse vede se tudi medicina spreminja in danes ne gleda več na človeka kot stroj, ki se sčasoma izrabi in ga je treba zgolj popraviti ali kakšen del nadomestiti.

Začenjamo razumevati, da telesno zdravje v veliki meri izhaja iz našega uma, od tega, kaj »mislimo«. Tako nasploh o življenju in predvsem, kaj mislimo o SEBI – tako na zavedni kot nezavedni ravni.

Nekdaj je bil zdravnik strokovnjak in zdravilec, bolnik pa samo pasiven sprejemnik, ki je upal, da ima zdravnik zanj vse odgovore.

Danes vemo, da je bolnikova notranja naravnanost bistvenega pomena. Ključna dejavnika sta stres in strah in predvsem sposobnost, kako ju obvladujemo.

Velikokrat strah popolnoma potlačimo, zanikamo težavo ali jo odrinemo ter se odločimo, da bomo junaki. V resnici pa se zgodi, da nas strah nezavedno razjeda še naprej.

Veliko več dobrega bi naredili zase, če bi strah OZAVESTILI. Strah moramo ozavestiti z LJUBEZNIJO. Preprosto moramo si priznati, dovoliti, da nas je strah, ga sprejeti in s tem mu dati možnost, da ga razkrojimo. Ob tem smo s seboj skrajno ljubeči in ne zgolj junaški.

Potlačeni strahovi ovirajo pretok energije in s tem si nakopljemo vrsto težav. Te se stopnjujejo, vse, dokler se z njimi v resnici ne soočimo.

Telesne težave so zadnja stopnja, zato bi bilo bolje, da jih odpravimo, še preden se razvije bolezen.

Če nam je že vnaprej določeno daljše ali krajše življenje, ne vem? Vem pa, da ni potrebno, da ga preživimo kot žrtev nesreč ali da smo pretežni čas bolni.

Predstavljajte si, da imate neodkrito sposobnost vpliva na prihodnje dogodke, tudi na zdravje. Če bi vam rekla, da to zagotovo drži, ali bi mi sploh verjeli?

Če to misel lahko vzamete za svojo, vam razkrijem, da se te moči skrivajo v vsakem izmed nas. Ampak treba jih je dobesedno »potegniti z rokava«. O tem bom še pisala.


***
Kaj menite vi o izražanju diagnoze zdravnikov danes?

Nekateri ljudje so razvili pravo čaščenje medicine. Ko jim zdravnik nekaj reče, si njegovo mnenje vzamejo k srcu.

Nekdaj so podeželski zdravniki to veščino dobro obvladovali. Svojim bolnikom so prikazali pretirano optimistično sliko njihovih zdravstvenih težav. Bolnik, ki mu je zdravnik zagotovil, da bo ozdravel, je njegove besede vzel dobesedno, jih ponotranjil in vtisnil v svoj um. S tem se je dejansko uprl vsem drugim možnostim in na koncu v resnici ozdravel.

Kasneje so zdravniki zaradi etičnih pomislekov opustili tovrstno izkrivljanje resnice. Medicinska znanost je v splošnem sprejela mnenje, da ima bolnik pravico do hladne znanstvene ocene zdravstvenega stanja.

Veliko ljudi prav zaradi tega prehitro izgubi UPANJE! Žal se včasih zgodi, da bolnik umre samo zato, ker so mu povedali, da je na smrt bolan.

Resnica pa je ta, da je čas okrevanja pogosto odvisen od bolnikovega in ne zdravnikovega mnenja.

Zavedanje zdravnika, kako s svojo oceno vpliva na človeški um, je izjemno pomembno. Bistveno je, da svojo moč usmeri pozitivno.

Telo JE sposobno čudežnega preporoda in ozdravljenja. Včasih so menili, da so telesni deli trdne oblike, danes vemo, da so energijski sistemi, ki se preoblikujejo lahko že čez noč.

Prvi korak zdravljenja zajema prepoznavanje strahu, s katerim je povezana zdravstvena težava. S tem odstranimo energijsko oviro ali blokado in izzovemo zdravljenje na zavestni ravni.

Kako?

-          - se nadaljuje -  





Ni komentarjev:

Objavite komentar