1. SPOZNANJE: Nihče ti ne more dati tako velikega
znanja kot prav lastna izkušnja.
Prvotno sem menila, da lahko
nekdo poučuje/zdravi le, ko sam v celoti obvlada določeno »tehniko« naravnega
zdravljenja in ima za to celo potrebna dokazila. Posledično zmore ozaveščati
druge, ker sam zna v polnosti živeti po na novo osvojenih veščinah.
Nakar sem spoznala, da ne poznam
nikogar, ki bi to v resnici obvladal. Vsi se samo učimo, raziskujemo in svoje
znanje nadgrajujemo.
Seveda, če imamo to željo. Če je
nimamo, bomo vse življenje obvladali na primer le vožnjo s kolesom, ker nas
voziti avtodom ali celo pilotirati letalo, ne bo niti najmanj zanimalo. S tem
ni nič narobe, važno je le, da smo mi zadovoljni.
V svojo družbo pa vabim vse
tiste, ki niste prav hitro zadovoljni in se želite naučiti še veliko novega.
Predvsem o sebi.
Torej! Začela sem se zavedati, da
je popolnoma normalno, da sem ves čas v procesu učenca in hkrati učitelja. Ker
pa imam neznansko željo in tudi žilico za raziskovanje, sem odločena, da vsak
dan osvojim nekaj novega. Med vami je veliko podobno mislečih in raziskujočih
duš, zato bom znanje v vlogi učiteljice začela deliti naprej.
To znanje sem pridobila na osnovi
raziskovanja različnih vrst, tehnik in načinov pristopa do zdravja po »naravni
poti!« Vzporedno s številnimi knjigami, ki jih na te teme prebiram.
Začela bom z osnovnim razmislekom
o medicinski znanosti nekoč in danes, ki sem ga povzela iz knjige DESETO
SPOZNANJE (James Redfield).
***
Kot vse vede se tudi medicina spreminja in danes ne gleda
več na človeka kot stroj, ki se sčasoma izrabi in ga je treba zgolj popraviti
ali kakšen del nadomestiti.
Začenjamo razumevati, da telesno zdravje v veliki meri
izhaja iz našega uma, od tega, kaj »mislimo«. Tako nasploh o življenju in
predvsem, kaj mislimo o SEBI – tako na zavedni kot nezavedni ravni.
Nekdaj je bil zdravnik strokovnjak in zdravilec, bolnik pa
samo pasiven sprejemnik, ki je upal, da ima zdravnik zanj vse odgovore.
Danes vemo, da je bolnikova notranja naravnanost bistvenega
pomena. Ključna dejavnika sta stres in strah in predvsem sposobnost, kako ju
obvladujemo.
Velikokrat strah popolnoma potlačimo, zanikamo težavo ali jo
odrinemo ter se odločimo, da bomo junaki. V resnici pa se zgodi, da nas strah
nezavedno razjeda še naprej.
Veliko več dobrega bi naredili zase, če bi strah OZAVESTILI.
Strah moramo ozavestiti z LJUBEZNIJO. Preprosto moramo si priznati, dovoliti,
da nas je strah, ga sprejeti in s tem mu dati možnost, da ga razkrojimo. Ob tem
smo s seboj skrajno ljubeči in ne zgolj junaški.
Potlačeni strahovi ovirajo pretok energije in s tem si
nakopljemo vrsto težav. Te se stopnjujejo, vse, dokler se z njimi v resnici ne soočimo.
Telesne težave so zadnja stopnja, zato bi bilo bolje, da jih
odpravimo, še preden se razvije bolezen.
Če nam je že vnaprej določeno daljše ali krajše življenje,
ne vem? Vem pa, da ni potrebno, da ga preživimo kot žrtev nesreč ali da smo
pretežni čas bolni.
Predstavljajte si, da imate neodkrito sposobnost vpliva na
prihodnje dogodke, tudi na zdravje. Če bi vam rekla, da to zagotovo drži, ali
bi mi sploh verjeli?
Če to misel lahko vzamete za svojo, vam razkrijem, da se te
moči skrivajo v vsakem izmed nas. Ampak treba jih je dobesedno »potegniti z
rokava«. O tem bom še pisala.
***
Kaj menite vi o izražanju diagnoze zdravnikov danes?
Nekateri ljudje so razvili pravo čaščenje medicine. Ko jim
zdravnik nekaj reče, si njegovo mnenje vzamejo k srcu.
Nekdaj so podeželski zdravniki to
veščino dobro obvladovali. Svojim bolnikom so prikazali pretirano optimistično
sliko njihovih zdravstvenih težav. Bolnik, ki mu je zdravnik zagotovil, da bo
ozdravel, je njegove besede vzel dobesedno, jih ponotranjil in vtisnil v svoj
um. S tem se je dejansko uprl vsem drugim možnostim in na koncu v resnici
ozdravel.
Kasneje so zdravniki zaradi
etičnih pomislekov opustili tovrstno izkrivljanje resnice. Medicinska znanost
je v splošnem sprejela mnenje, da ima bolnik pravico do hladne znanstvene ocene
zdravstvenega stanja.
Veliko ljudi prav zaradi tega prehitro izgubi UPANJE! Žal se
včasih zgodi, da bolnik umre samo zato, ker so mu povedali, da je na smrt
bolan.
Resnica pa je ta, da je čas okrevanja pogosto odvisen od
bolnikovega in ne zdravnikovega mnenja.
Zavedanje zdravnika, kako s svojo oceno vpliva na človeški
um, je izjemno pomembno. Bistveno je, da svojo moč usmeri pozitivno.
Telo JE sposobno čudežnega
preporoda in ozdravljenja. Včasih so menili, da so telesni deli trdne oblike,
danes vemo, da so energijski sistemi, ki se preoblikujejo lahko že čez noč.
Prvi korak zdravljenja zajema prepoznavanje strahu, s
katerim je povezana zdravstvena težava. S tem odstranimo energijsko oviro ali
blokado in izzovemo zdravljenje na zavestni ravni.
Kako?
- - se nadaljuje -
Ni komentarjev:
Objavite komentar