ENA DUŠA

Ena Duša, tam nekje v vsemirju, se je odločala, da bi se ponovno utelesila.

Po posvetu z drugimi Dušami je prepoznala svoje poslanstvo. Eno in edino. Imenovala ga je preprosto Ljubezen.

Ko je tako iskala svoje starše na Zemlji, je našla par, ravno pravšnji za njeno preizkušnjo.

Poslanstvo, ki ga je sprejela in razumela kot Ljubezen, pa je odločalo, da bo pred tem morala skozi zemeljsko šolo Ljubezni.

Morala bo na svoji »koži« preizkusiti, kako danes ljudje dojemajo besedo Ljubezen. Ni pa vedela, da je zagrizla v najtrši oreh.

V trenutku spočetja je padla odločitev: »Pojdem in zasejem Ljubezen!«

Naivna in zaupljiva Duša, kot je bila, ni niti slutila, da življenje na Zemlji ni prav prijazno z Ljubeznijo. Še več, da jo celo izrablja v koristoljubne namene.

Tako je bitjece, ki ga je izbrala za svoje fizično telo, moralo najprej skozi težke preizkušnje NE-Ljubezni. 

Dolga je bila pot iskanja poti, ki bi osvetlila čisto in pravo Ljubezen. Prav prisiljena je bila osvojiti vse lekcije neljubljenosti, slepote, prepirov, jeze, ljubosumja in globokih zamer. In nazadnje spoznati, da Ljubezen ljudem ni nekaj samo po sebi umevnega.

Da ljudje razumejo Ljubezen predvsem kot predmet poželenja, lastninjenja, povzpetništva, sovraštva, praznoverja, oblastništva ... Pravzaprav, da zamenjujejo Ljubezen za nekaj, kar NI in NIKOLI NE BO.

Šele, ko je doživete občutke NE-Ljubezni ozavestila, jih je lahko začela preobražati v svetlobo. V tisto svetlobo, ko zlahka rečemo Ljubezni-DA.

Pa je Dušo bolelo v dno duše, ko je spoznala vse neresnice, ki so se skrivale za resnico?

O, pa še kako je Dušo bolelo, skrbelo in zelo oslabelo. Vse dokler se ni dokopala do spoznanja, da kljub vsem neresnicam, ki se širijo in rastejo kot gobe po dežju, vendarle ob močnem soncu in svetlobi lahko vzklijejo v resnico samo.

In to seme je začela saditi povsod, kjer je naletela na plodna tla. Počasi je svoje vedenje sejala tudi na nerodovitnih poljih in bila vesela prav vsake bilke, ki ji je uspelo pokukati na plano skozi trdo skorjo.

Kajti živa bitja so na koncu pokazala svojo trdoživost in voljo do »živeti z Ljubeznijo«, če je nanje le posijalo vsaj nekaj svetlobe Ljubezni.

Ko se je začela širiti vest o razcvetu Ljubezni, tudi tam, kjer je kazalo, da ne bo nikoli vzklila, se je počasi začela razkrivati čista resnica.

Da Ljubezen je VSE.

Najprej se je razodevala ljudem, ki so se potrudili ločevati zrno od plevela.

Na koncu je postalo popolnoma jasno, da se prava Ljubezen požvižga na hlastanje in hlepenje po prividu Ljubezni. Ona samo čaka, da jo bo kdo zagledal, prepoznal in ji sploh upal pogledati v oči.

Kajti pogled Ljubezni je vedno jasen, kot je jasno nebo. Čist kot studenčnica, ki priteče iz izvira. Nedolžen, kot nedolžnost pravkar rojenega otroka.

***

Ne vem, ali prav veliko ljudi razume, da Duša v resnici sliši le na klic Ljubezni. Da ji ne bo mar, vse, dokler ji ne boš želel prisluhniti.

Povej, ljubi človek, zakaj le bi se skrival, če svoje Duše ne vidiš, ne moreš prijeti in nikomur pokazati nanjo? Ali je to sploh pomembno, če pa jo vendar tako zlahka zaslišiš? Če si le dovolj pozoren in vztrajen jo boš prepoznal, ko boš slišal njen "glas"!

Kot čista in neomadeževana otroška Duša ti vendar daje priložnost, da se obrneš k sebi in najdeš v svoji Duši to Ljubezen, ki jo boš delil in posvečal naprej.

Prav odrasel človek je tisti, ki bi se moral zavedati, da čeprav fizično močnejši in večji, dobi v gnetenje z novorojencem nekaj najbolj nežnega, čistega in neoskrunjenega.

Kaj bo z njim počel, je njegova največja življenjska šola in velika odgovornost. Ko se nameni vzgojiti malo bitjece v srečnega, svobodnega in ljubečega človeka, je zastavil prvi korak.

Vsi nadaljnji pa so odvisni od tega, koliko resnice o Ljubezni ta človek v svoji Duši dejansko premore.

Če sebe ne ljubi, če ne zna prevzeti odgovornosti niti zase, kako se bo prsil z vzgojo otrok? Otroška Duša potrebuje Ljubezen vsak dan kot kruh. Če je ne prejema, jo išče kjerkoli.

Če ob tem ne zaide na stranpota in naleti na svojih poteh na kakršnokoli Dušo Ljubezni, je njen obstoj rešen. Če ne, je taka Duša prepuščena sama sebi in podvržena možnosti, da se izgubi.

Duše Ljubezni, poiščimo se. Povežimo se! Prepoznavajmo se! 

Kajti skupaj bomo močnejši, hitreje napredovali in ne nazadnje ozavestili vest, da vse »probleme«, vedno in povsod razreši le Ljubezen.

Pisarka Simona&Simon